Jedro

Pritožba pravilno izpostavlja, da duševna bolezen/motnja sama po sebi ni razlog za izrek ukrepov po ZDZdr, toda ob tem nekritično spregleda, da je izvedenec pojasnil, da je v takem bolezenskem stanju (remisiji) glede na agresivno vedenje pred sprejemom obstajala nevarnost, da bi s tem nadaljevala, če se ne bi zdravila, kar pa sama odklanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče je A. A. omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov in jo zadržalo na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike najdlje do 23. 4. 2016. 2. Odvetnica udeleženke v pravočasni pritožbi uvodoma izpostavlja, v katere človekove pravice, zavarovane z Ustavo, posega ukrep, ki ga je izreklo sodišče, saj je izpodbijani sklep brez pravne in dejanske podlage. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi udeleženka ogrožala svoje zdravje ali življenje, pa tudi ne, da bi ogrožala življenje ali zdravje ljudi v okolici. Zgrešene so navedbe sodišča, da naj bi opuščala skrb za mladoletne otroke, saj iz zapisnika izhaja ravno nasprotno, da se je razburila, ker so na CSD dovolili, da bivši mož vinjen in pod vplivom drog vozi njune otroke. Svoje ugotovitve bi moralo sodišče podkrepiti z drugimi dokazi. Prav tako udeleženka ne ogroža huje tujega premoženja oziroma ne povzroča hude premoženjske škode, temveč jo njen občasno povzročajo sosedje. Abstraktna grožnja ne zadostuje, nevarnost mora biti konkretna, izkazana s konkretnimi dokazi o ravnanju, ki kažejo na nevarnost zdravje same zdravljene osebe ali na nevarnost za zdravje ali življenje drugih, česar v obravnavani zadevi ni. Pavšalna izjava izvedenke ne zadostuje, sicer pa gre za strokovnjaka zdravniške stroke, ki ni pristojen in usposobljen za ugotavljanje, ali določena oseba lahko ustrezno varuje varovane dobrine. V zvezi z vrsto ukrepa opozarja na načelo sorazmernosti in opozarja, da bi moralo sodišče ugotoviti, kateri so tisti nujno potrebni ukrepi, ki jih razen na zaprtem oddelku ni mogoče izvajati. Tudi to v obravnavanem primeru ni ustrezno dokazno podkrepljeno. Sodišče je odločitev o izbiri ukrepa oprlo izključno na izjavo izvedenke, pri čemer udeleženka do sedaj še ni sprejela odločitev, ki bi izrazito negativno vplivale na njeno zdravje ali življenje niti na zdravje ali življenje ljudi okoli sebe, prav tako ni bila nikoli nasilna, zato bi se zdravljenje lahko izvajalo tudi na odprtem oddelku. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in nadomestitev z milejšim ukrepom, podredno razveljavitev sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne izpodbija tistega dela sklepa (I. točka izreka), ki se nanaša na omejitev udeleženkine pravice pri izvedbi dokazov. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da pritožnica ne uveljavlja nobene kršitve postopka pred sodiščem prve stopnje, sàmo pa prav tako ni zaznalo nobene od tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

5. Bistveno v tej zadevi je, da tokratna prisilna hospitalizacija udeleženke ni prva, temveč tretja. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožnica ne izpodbija, je bila nazadnje iz PK izpuščena v začetku marca 2016. Višje sodišče je že v zadevi II Cp 765/2015 opozorilo, da je treba razlikovati med primerom, ko se neka oseba, ki sicer ima duševno bolezen ali duševno motnjo, vendar se svojega stanja v dejanskih prvinah zaveda in nanj svobodno pristaja, ter primerom, ko se dejanskih prvin svojega duševnega stanja sploh ne zaveda ter zato na takšno stanje tudi ne more svobodno pristati. Tipični primeri, ki ustrezajo slednjemu položaju so: a) mladoletni otrok, ki se razsežnosti duševne motnje ne more zavedati in tako tudi glede zdravljenja ne more oblikovati svobodne volje; b) oseba, ki ji je v tem obsegu odvzeta poslovna sposobnost ter s tem možnost (sposobnost) odločanja o (ne)zdravljenju ter c) oseba z izjemno hudo duševno boleznijo, ki ne omogoča oblikovanja svobodne volje. In prav za ta zadnji primer (kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju) gre tudi v obravnavani zadevi, tak primer pa je mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr(1), zato je pritožbeni očitek o nepravilni uporabi materialnega prava neutemeljen.

6. Pritožnica se v ugotovitve izvedenca (in diagnozo) ne spušča. Po izvedenčevem mnenju gre pri udeleženki za bipolarno afektivno motnjo, ob sprejemu je kazala povsem dezorientirano vedenje, z verjetnimi blodnjavimi vsebinami. Razpoloženjska lega je bila privzdignjena, nekritična je bila do svoje bolezni in je odklonila tudi somatski pregled, pri čemer je povsem neuvidevna do vedenja pred sprejemom in tudi do zdravljenja, ki ga načrtuje prek umetnosti. Pritožba pravilno izpostavlja, da duševna bolezen/motnja sama po sebi ni razlog za izrek ukrepov po ZDZdr, toda ob tem nekritično spregleda, da je izvedenec pojasnil, da je v takem bolezenskem stanju (remisiji) glede na agresivno vedenje pred sprejemom obstaja nevarnost, da bi s tem nadaljevala, če se ne bi zdravila, kar pa sama odklanja.

7. Pritožbeno sodišče lahko pritrdi pritožnici, da dokazni postopek ni potrdil, da bi udeleženka povzročala hudo premoženjsko škodo. Po drugi strani pa ni mogoče spregledati ugotovitev sodišča, ki jih je to črpalo iz dokaznega gradiva(2), da udeleženka ogroža svoje zdravje (glej prejšnjo točko obrazložitve) kot tudi življenje in zdravje ljudi, zlasti svojih otrok. Udeleženka 21. 3. 2016 (dan pred sprejemom na zdravljenje) ni nadzorovala igre svojih otrok (starih 7, 9 in 12 let), otroci so bili sami na vrtu, najmlajša hči se je porezala s steklom, v zemljo je bil zasajen nezaščiten nož … Nezanemarljiva je tudi ugotovitev sodišča, da iz zapisnika CSD izhaja, da udeleženka požiga pred hišo, s čimer ogroža tako sebe in svoje otroke kot sosede. Ob ugotovitvi izvedenca, da brez zdravljenja obstaja resna nevarnost, da bi udeleženka s takim ravnanjem nadaljevala, je tudi s tega vidika odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

8. Vse povzeto jasno kaže, da udeleženka zaradi duševne motnje ogroža sebe in predvsem druge, druga oblika zdravljenja pa ni mogoča, torej ne more biti nobenega dvoma o tem, da so podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom v skladu s 53. členom v zvezi z 39. členom ZDZdr. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da milejša oblika zdravljenja trenutno ne pride v poštev. Izvedenec je v podkrepitev predlaganega ukrepa poudaril udeleženkino popolno neuvidevnost do preteklega obnašanja in do zdravljenja. Pritožbeni očitek o nekonkretiziranih dogodkih ogrožanja kot podlagi za izrek izpodbijanega sklepa torej ni utemeljen, poseg v udeleženkine ustavnopravno varovane pravice pa ima zakonsko podlago. Pritožnica spregleda, da je izrek trajanja ukrepa ni absoluten in je časovno zamejen do najdlje 23. 4. 2016, kar pomeni, da bo, če bodo za to izpolnjeni pogoji, udeleženka lahko izpuščena že prej.

9. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo odvetnice zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu izreka v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP potrdilo.

Op. št. (1): Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 765/2015 z dne 18. 3. 2015. Op. št. (2): Sodišče prve stopnje je na naroku na zapisnik povzelo vsebino zdravstvene dokumentacije (zdravniškega spisa), v katerem so zapiski osebja ter zaznamek o pogovoru CSD ... Pritožnica je bila na naroku prisotna in s temi dokazi seznanjena, kar nenazadnje dokazuje njen podpis na zapisniku.