Jedro

Mednarodna pogodba med Slovenijo in Italijo o vzajemni pravni pomoči obstoji, zato je vročanje potrebno opraviti po pravilih te pogodbe in ne po diplomatski poti. Čeprav se prvostopenjsko sodišče ni poslužilo te resorne poti pa je s tem zagrešilo le relativno kršitev določb ZPP iz 1. odst. 339. člena ZPP, ki predstavlja upoštevni pritožbeni razlog le takrat, če je ta kršitev imela vpliv na pravilnost odločitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo (pravilno: s sklepom) ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je tožnica s tem ko je dne 24.5.2002 postavila kovinska vrata, visoka cca 1,5 m in široka cca 2,5 m na poljski poti, ki poteka ob suhem kamnitem zidu na zunanji strani toženkine parcele št. 1075/3 k.o. Š., onemogočila tožnici njeno dosedanjo mirno posest uporabe te poljske poti za dostop peš ter s kmečkim vozom in kosilnico do svoje parcele št. 1098 k.o. Š. Toženki je naložilo, da je dolžna takoj ta kovinska vrata odstraniti in vzpostaviti stanje, kot je bilo pred posegom, to je zravnati nivo poti in se bodoče vzdržati takih in podobnih posegov. Poleg tega je še toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 78.000,00 SIT stroškov postopka. Odločbo je sodišče izdalo, ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila v 30 dneh od njene vročitve, pri čemer je ugotovilo, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu. Sklicuje se na nezakonito vročanje tožbe in predlaga pritožbenemu sodišču, naj sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče kršilo 7., 8. in 9. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ter 341. čl. ZPP v zvezi s konvencijo o vzajemni pravni pomoči v civilnih in upravnih zadevah med SFRJ oziroma državama Slovenijo in Italijo. Sodišče prve stopnje je namreč toženki poslalo sodna pisanja z navadno povratnico namesto po diplomatski poti, kot je to določeno v 135. čl. ZPP in v mednarodni pogodbi. Z vročanjem po diplomatski poti bi toženka imela ustrezna pravna zagotovila svoje države, zlati pravno pomoč pri ustnem in po potrebi pisnem prevodu sodnega pisanja - to je možnost uporabe svojega jezika. V kolikor pa sodišče ni želelo vročati sodnih pisanj po diplomatski poti, bi moralo uporabi 146. čl. ZPP, kjer je predpisan način imenovanja pooblaščenca za sprejemanje pisanj. Po nepravilni vročitvi tožbe in zaradi nepoznavanja jezika je toženka odšla k pooblaščencu tožeče stranke in podala izjavo z dne 8.7.2002, ki pa ni bila taka, kot ji je zagotovil odvetnik v italijanskem jeziku. Z izjavo je namreč dopustila tožnici neoviran prehod in uporabo poti, ki jo je ogradila s portonom, izročila ključ portona pooblaščencu tožeče stranke potem, ko je preverila, da te poti ni vpisane v zemljiški knjigi in misleč, da bo tožnica umaknila tožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano odločbo v okviru pritožbenih navedb ter v okviru razlogov, na katere mora po 2. odst. 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da ni bila zagrešena zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7., 8. in 9. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP kot tudi ne iz ostalih točk tega določila, na katere pazi po uradni dolžnosti. V zadevi tudi ni bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo.

Povratnica v spisu dokazuje, da je bila toženi stranki na njen naslov v Trst dne 1.7.2002 vročena tožba ter poziv, naj poda odgovor na tožbo v 30 dneh z opozorilom na posledice opustitve odgovora. Ni sporno, da toženka ni podala odgovora na tožbo. Posledica tega je bila izdaja zamudne sodbe (pravilno: sklepa), s katero je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi 318. čl. ZPP. Vročanje sodnih pisanj osebam v tujini je urejeno v 135. čl. ZPP. Ta določa, da v primeru, ko je treba kaj vročiti osebi ali ustanovi v tujini ali tujcu, se opravi vročitev po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi ali v tem zakonu drugače določeno. Mednarodna pogodba med Slovenijo in Italijo o vzajemni pravni pomoči obstoji, zato je vročanje potrebno opraviti po pravilih te pogodbe in ne po diplomatski poti. Slednja bi namreč prišla v poštev le tedaj, če pogodbe med državama ne bi bilo. Prvostopenjsko sodišče bi torej za vročanje moralo uporabiti pravila vročanja po določilih konvencije med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo in Republiko Italijo o vzajemni pravni pomoči v civilnih in upravnih zadevah (v nadaljevanju: Konvencija), saj je Slovenija sprejela akt o notifikaciji nasledstva sporazuma nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo (Uradni list RS-MP 11-60/1992). V 4. čl. Konvencije je predvidena vročitev po resorni poti, ki mora potekati preko pravosodne uprave. Konkretno to pomeni, da bi moral pravni promet vročitve potekati preko Ministrstev za pravosodje proseče države in zaprošene države. Čeprav se prvostopenjsko sodišče ni poslužilo te resorne poti pa je s tem zagrešilo le relativno kršitev določb ZPP iz 1. odst. 339. čl. ZPP, ki predstavlja upoštevni pritožbeni razlog le takrat, če je ta kršitev imela vpliv na pravilnost odločitve. Dejstvo je namreč, da je pritožnica tožbo prejela in potrdila njen prejem, torej je bila vročitev opravljena osebno. Pritožbena trditev, da je bil toženki s tem onemogočen prevod pisanja, je neutemeljena, saj se po 2. odst. 6. čl. Konvencije sodna pisanja v zaprošeno državo pošiljajo v jeziku države prosilke, torej v slovenskem jeziku. Zaprošena država se omejuje le na to, da opravi vročitev sodnega pisanja osebi, kateri je namenjeno (2. tč. 8. čl. Konvencije). Potrdilo, v katerem država ugotavlja, da je naslovnik odklonil sprejem pisanja pa se šteje kot potrdilo o vročitvi. Po Konvenciji torej pravne posledice morebitne odklonitve sprejema (neprevedenega) pisanja zadenejo naslovnika.

Glede na opravljeno osebno vročitev tožbe, ki jo predpisuje Zakon o pravdnem postopku, torej ne drži, da ni bilo pogojev za izdajo odločbe zaradi izostanka kot tudi ne, da toženki z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Prav tako ne gre za kršitev v zvezi z uporabo jezika, saj se sodna pisanja pošiljajo strankam v postopku v jeziku, ki je v uradni rabi pri sodišču (103.čl ZPP), stranke pa imajo pravico uporabljati svoj jezik in zahtevati ustrezne prevode listin le na narokih (102. čl. ZPP). Na odločitev tudi ne vplivajo pritožničine navedbe, da je po nepravilni vročitvi tožbe odšla k pooblaščencu tožeče stranke in podpisala izjavo računajoč, da bo tožeča stranka tožbo umaknila. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).