Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, po katerem obveznost preneha, ko je izpolnjena (prvi odstavek 295. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni dopustna izvršba, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I 99/08264, zaradi izterjave glavnice v znesku 15.000 nemških mark v tolarskih protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in zakonskih zamudnih obresti od tolarske protivrednosti zneska 15.000 nemških mark po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 1.8.1990, kar znaša 105.000 tolarjev, za čas od 1.8.1990 do plačila. Proti tej sodbi se je pritožila tožena stranka, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvega sodišča, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga napačne uporabe materialnih predpisov in bistvenih kršitev določb ZPP. Najprej poudarja, da je sodišče tožencu napačno naprtilo dokazno oceno, saj je v odgovoru na tožbo predlagal vpogled v spis P 620/97, v katerem sta sporočili Poštne banke Slovenije, da konkretnih nakaznic nima več v arhivu, ker se ta hrani le za tri leta. Meni, da je sodišče zato kršilo določbe ZPP glede dokaznega bremena in da je napačno uporabilo 318. člen ZOR, ki v drugem odstavku šteje, da je dolg poravnan, ko upnik prejme denarno nakazilo. Zato bi moral tožnik dokazati, da je upnica prejela denar, in ne samo, da je bil denar nakazan. Od toženca pa ni mogoče zahtevati, naj dokazuje nekaj, do česar sploh ni prišlo. Dodaja, da iz tožnikove izpovedi izhaja, da je skušal denar vročiti upnici osebno, kar pa mu ni uspelo. Zato bi moral denar nakazati s povratnico, še posebej, ker način izpolnitve med upnico in tožnikom ni bil dogovorjen. Pojasnjuje, da je v času, ko naj bi prejela denar, upnica bolehala in je bila veliko odsotna z doma ter da je tožencu, kot tudi svojemu očetu zatrdila, da denarja ni prejela. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka s plačilom vseh pravdnih stroškov, vključno s stroški za revizijo.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 12/03) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki je odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter povrnitev stroškov za odgovor na revizijo. Navaja, da je toženec predlagal pregled spisa I P 620/97 v zvezi s trditvami o podrejenem tožbenem zahtevku in ne v zvezi s poizvedbami pri Poštni banki Slovenije in da drugih dokazov v zvezi s tem na prvem naroku ni predlagal; da 318. člen ZOR spada v 6. poglavje z naslovom: Čas izpolnitve in da drugi odstavek tega člena ureja primer, če med upnikom in dolžnikom ni urejeno plačevanje po pošti, tako da je dolg poravnan, ko upnik prejme denarno nakazilo. Sicer pa urejata izpolnitev tudi 295. in 298. člen ZOR. Ker upnica ni hotela sprejeti plačila pri tožnikovi pooblaščenki, je prišla v upniško zamudo in je nanjo prešla nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari. Pojasnjuje še, da tožniku ni znano, če je bilo mogoče septembra 1990 poslati denar s povratnico, ker je nakazoval preživnino za tedaj mladoletnega toženca njegovi materi - upnici M. R. na enak način kot znesek iz sodne poravnave, da je bila tedaj še zdrava in je hodila v službo, da je zbolela kasneje in da je umrla v letu 1995. Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Kolikor se tožeča stranka sklicuje na napačno uporabo materialnega prava, je treba pojasniti, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo na podlagi tistega dejanskega stanja, ki ga ugotovita sodišči prve in druge stopnje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dokaze izvaja in jih ocenjuje predvsem sodišče prve stopnje, ki ravna po splošnem načelu, zapisanem v 8. členu ZPP. Tako je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje pregledalo listine in zaslišalo tožnika ter na 4. strani utemeljitve sodbe razložilo, zakaj je verjelo tožniku, da je dolžni denar nakazal upnici in da ga pošta ni vrnila iz česar izhaja, da ga je upnica prejela. Razložilo je tudi, zakaj ni verjelo tožencu, ki je zahteval, naj tožnik predloži listino o izročitvi denarja upnici in je samo pavšalno trdil, češ da upnica ni prejela denarja. To dokazno oceno je sprejelo tudi pritožbeno sodišče, ki jo je povzelo in pojasnilo na 3. in 4. strani utemeljitve svoje sodbe. Na tej podlagi je pravilno uporabilo materialno pravo, po katerem obveznost preneha, ko je izpolnjena (prvi odstavek 295. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Poleg tega je toženi stranki pravilno pojasnilo, da sklicevanje na drugi odstavek 318. člena ZOR, ki določa čas izpolnitve obveznosti, ne more vplivati na 295. člen ZOR tako, da izpolnjena obveznost ne bi prenehala.

Kolikor izvajanje tožeče stranke o dokaznem bremenu meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pa je treba ugotoviti, da se očitek nanaša na relativno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar bi morala tožena stranka uveljavljati v pritožbi, a tega ni storila, saj pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni uveljavljala. Ker torej revidentka glede tega očitka ni izčrpala rednih pravnih sredstev, ga v revizijskem postopku ni mogoče obravnavati.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (pravilna uporaba materialnega prava) ter da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče po 353. členu ZPP zavrnilo. Zavrnilo je tudi predlog za povrnitev stroškov revizije, ker ta ni bila uspešna (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP). V zvezi s stroški tožeče stranke pa je odločilo, naj jih krije sama, ker odgovor na revizijo ni prispeval k odločitvi o reviziji (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.