Jedro

To, da je v zadevi odločalo sodišče, že samo po sebi pomeni, da je bilo zagotovljeno sodno varstvo, zato dodatno sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni potrebno oziroma zahtevano.

Morebitne kršitve mora pritožnik uveljavljati s pravnimi sredstvi v okviru sodnega postopka, v katerem je bil izpodbijani akt izdan, po izčrpanju teh sredstev pa ima stranka v primeru, če meni, da gre za kršitve ustavnih pravic, ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo (I. točka izreka), vloženo na podlagi 4. člena ZUS-1 in drugega odstavka 157. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), zoper odredbo Okrožnega sodišča v Mariboru IV P 1027/2015 z dne 22. 6. 2016 in dejanja izvršbe dne 24. 6. 2016. Odločilo je tudi, da se zavrže zahteva za izdajo začasne odredbe in da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. in III. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožba v upravnem sporu ni dovoljena, če se izpodbija posamičen akt oziroma dejanje sodišča, izdan v okviru izvrševanja sodne funkcije. Pri tem se je sklicevalo na 2., 3. in 4. člen ZUS-1. 3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) v pritožbi in dopolnitvi pritožbe navaja, da sodišče prve stopnje zmotno meni, da uveljavlja kršitev njegovih ustavnih pravic v izvršilnem postopku. Meni, da izpodbijane odredbe ne bi smel izdati ne sodnik pravdnega ne izvršilnega oddelka, saj za njeno izdajo ni nobene pravne podlage, zato bi morala biti razglašena za nično. Navaja, da mu niso na voljo pravna sredstva po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki jih navaja sodišče prve stopnje. Ker je tožbo vložil po 4. členu ZUS-1 in 157. členu URS, je napačno sklicevanje sodišča prve stopnje na 2. in 3. člen ZUS-1, saj ne gre za upravni akt, ampak nezakonit in samovoljen sodni akt. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, tako da primarno izpodbijani sklep razveljavi v I. in III. točki in odredbo odpravi oz. ugotovi, da je nična, podrejeno naj samo opravi glavno obravnavo ali odloči brez glavne obravnave oz. razveljavi I. in III. točko izreka, odpravi odredbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga tudi, naj sodišče razveljavi II. točko izreka in izda predlagano začasno odredbo ter odloči o povrnitvi priglašenih stroškov.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je pritožnik vložil tožbo zaradi kršitve ustavnih pravic zoper odredbo, s katero je Okrožno sodišče v Mariboru na podlagi 7. člena ZIZ odredilo sodni izvršiteljici nasilen vstop in izstop iz stanovanjske hiše na naslovu Lešnikova ulica 3, in zoper dejanje izvršbe dne 24. 6. 2016. 6. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Po določbi 3. člena ZUS-1 upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. Po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ta določba ureja tako imenovano subsidiarno varstvo, ki je zagotovljeno strankam v primeru, ko uveljavljajo posege v človekove pravice in temeljne svoboščine, a nimajo zagotovljenega drugega sodnega varstva.

7. Vrhovno sodišče se strinja s sklepanjem prvostopenjskega sodišča, da v obravnavanem primeru tožba ni dovoljena, ker pritožnik izpodbija posamičen akt sodišča, izdan v okviru izvrševanja sodne funkcije. Ne samo, da zoper posamične akte sodnikov ni zagotovljen upravni spor po 2. členu ZUS-1 (3. člen ZUS-1 izrecno določa, da upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti), ZUS-1 v povezavi s 157. členom URS tudi ni mogoče razlagati tako, da v odsotnosti pritožbe oziroma drugega pravnega sredstva zoper odločitev sodnika vselej vstopi možnost upravnega spora. To, da je v zadevi odločalo sodišče, že samo po sebi pomeni, da je bilo zagotovljeno sodno varstvo, zato dodatno sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni potrebno oziroma zahtevano.

8. Vrhovno sodišče je tudi že večkrat poudarilo, da se odločitev rednih sodišč, v obravnavani zadevi torej Okrožnega sodišča v Mariboru, ne more in ne sme izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev. Morebitne kršitve mora pritožnik uveljavljati s pravnimi sredstvi v okviru sodnega postopka, v katerem je bil izpodbijani akt izdan, po izčrpanju teh sredstev pa ima stranka v primeru, če meni, da gre za kršitve ustavnih pravic, ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem.

9. Ker niso bile izpolnjene procesne predpostavke za obravnavo tožbe v upravnem sporu, je sodišče prve stopnje tudi pravilno in zakonito zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

10. Vrhovno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti (76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1).

K II. točki izreka:

11. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).