Jedro

Ob tem, ko sta pravdni stranki ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe, iz katere izvira vtoževana obveznost, izrecno predvideli, da bo tožena stranka preostali del obveznosti sukcesivno poravnavala s kompenzacijo obveznosti tožeče stranke iz storitev, ki jih bo opravila tožena stranka, je imela podpisana izjava o delni kompenzaciji obveznosti tožene stranke do tožeče stranke enak učinek, kot da bi tožena stranka to obveznost delno plačala. To pa posledično pomeni, da je tožena stranka z vsako sukcesivno izjavo o medsebojni kompenzaciji, ki je zmanjševala njeno obveznost do tožeče stranke, na konkludenten način priznavala obstoj preostalega dela dolga do tožeče stranke.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. Ig 957/2004 z dne 07. 09. 2005 obdrži v veljavi v 1. točki izreka glede plačila 2.913,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08. 09. 2001 dalje in v 3. točki izreka.

2. Pritožba tožene stranke zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

3. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15. dneh povrniti 1.192,82 EUR stroškov postopka pred prvostopenjskim sodiščem, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 299,01 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. Ig 957/2004 z dne 07. 09. 2005 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 2.913,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08. 09. 2001 dalje (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je tožena stranka kot nasprotno tožeča stranka od tožeče stranke uveljavljala plačilo zneska 12.520,86 EUR (2. točka izreka). Zaradi umika tožbe je postopek ustavilo glede zahtevka tožeče stranke na plačilo zneska 739,53 EUR. Toženi stranki pa je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.648,23 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Zoper odločitev iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka obdrži v veljavi oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Tožena stranka je kot nasprotno tožeča stranka v pritožbenem roku vložila pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi zahtevka po nasprotni tožbi in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da ugodi zahtevku po nasprotni tožbi. Izrecno pa je izpodbijala tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških postopka in pritožbenemu sodišču predlagala, da v tem delu odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni.

Pravdni stranki nista vložili odgovorov na pritožbe nasprotne stranke.

Utemeljena je pritožba tožeče stranke, medtem ko je pritožba tožene stranke utemeljena le v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka.

Glede pritožbe tožeče stranke: Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je prišlo do zastaranja vtoževanega dela terjatve še pred vložitvijo tožbe. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na naslednje dejanske ugotovitve, ki jih pravdni stranki v svojih pritožbah ne izpodbijata: pravdni stranki sta ne 08. 08. 2001 sklenili kupoprodajno pogodbo, s katero je tožeča stranka toženi stranki prodala merilnik oz. analizator zvoka za ceno, ki skupaj z DDV znaša 2.975.000,00 SIT, o čemer je 09. 08. 2001 tožeča stranka toženi izstavila račun, zapadlost obveznosti na plačilu kupnine je nastopila 08. 08. 2001, glede plačila računa je bila dogovorjena kompenzacija z računi tožene stranke iz opravljenih storitev za tožečo stranko, dogovor je vključeval tudi kompenzacijo nadaljnjih del tožene stranke, ki jih bo opravila za tožečo, pravdni stranki sta podpisali skupno dve izjavi o medsebojni kompenzaciji, s katero se je zmanjševala obveznost po računu tožeče stranke št. 10-780/447-01 in sicer 13. 08. 2001 za znesek 1.725.500,00 SIT in 20. 11. 2002 za znesek 551.250,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo z utemeljitvijo, da je tožena stranka s podpisom kompenzacije dne 20. 11. 2002 pretrgala zastaranje obveznosti tožene stranke do tožeče stranke zgolj v višini, ki je bila predmet kompenzacije, torej v višini 551.250,00 SIT.

Utemeljeno je stališče tožeče stranke v pritožbi, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje takšno sklepanje prvostopenjskega sodišča materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sicer pravilno sklicevalo na določbo 387. člena ZOR, katerega določila je potrebno upoštevati glede na 1060. člen OZ. Ta določba ZOR poleg izrecne pripoznave dolga tožnika dopušča tudi posredno pripoznavo, pri čemer primeroma našteva tudi delno plačilo na račun, plačilo obresti ali zavarovanje dolga. Ob tem, ko sta pravdni stranki ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe, iz katere izvira vtoževana obveznost, izrecno predvideli, da bo tožena stranka preostali del obveznosti sukcesivno poravnavala s kompenzacijo obveznosti tožeče stranke iz storitev, ki jih bo opravila tožena stranka, je imela podpisana izjava o delni kompenzaciji obveznosti tožene stranke do tožeče stranke enak učinek, kot da bi tožena stranka to obveznost delno plačala. To pa posledično pomeni, da je tožena stranka z vsako sukcesivno izjavo o medsebojni kompenzaciji, ki je zmanjševala njeno obveznost do tožeče stranke, na konkludenten način priznavala obstoj preostalega dela dolga do tožeče stranke. Tožena stranka namreč ni ponudila trditvene podlage, da bi tožena stranka po zapadlosti terjatve iz vtoževanega računa kadar koli osporavala obstoju preostalega dela obveznosti iz vtoževanega računa, ki se je zmanjševala na podlagi sporazumno podpisanih izjav o kompenzaciji.

Ob upoštevanju takšnih materialnopravnih izhodišč pomeni, da ima s strani obeh pravdnih strank podpisana izjava o medsebojni kompenzaciji z dne 20. 11. 2002 (priloga A10) učinek pretrganja zastaranja tudi glede preostalega dela terjatve tožeče stranke, ki še ni prenehala na podlagi tako podane izjave. Posledično pa to pomeni, da do vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine (30. 08. 2004) še ni iztekel triletni zastaralni rok, zato se izkaže ugovor tožene stranke glede zastaranja terjatve tožeče stranke kot neutemeljen. Ker tožena stranka v teku postopka ni uveljavljala drugih materialnopravnih ugovorov glede višine neporavnane obveznosti tožene stranke iz vtoževanega računa, je ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbeno sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje prvostopenjskega sodišča pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP).

Glede pritožbe tožene stranke o zavrnitvi zahtevka po nasprotni tožbi: Sodišče prve stopnje je tudi tožbeni zahtevek, ki ga je tožena stranka kot tožeča stranka uveljavljala po nasprotni tožbi zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je terjatev tožene stranke bila ob vložitvi tožbe že zastarana. Tožena stranka je kot nasprotno tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na dogovoru pravdnih strank oz. naročilu tožeče stranke toženi stranki za izdelavo izjave z oceno tveganja. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jih tožena stranka v pritožbi ne izpodbija, izhaja, da je bilo naročilo toženi stranki podano 03. 01. 2001, vsa opravila, ki jih je izvajala tožena stranka na podlagi dogovora med pravdnima strankama, pa so bila opravljena od februarja do decembra 2002. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da delo, ki je bilo predmet dogovora med pravdnima strankama, ni bilo dokončano, je skladna s trditvijo nasprotno tožeče stranke v nasprotni tožbi, da je nasprotno tožeča stranka predala delno izvršeno delo nasprotno toženi stranki, ki bi ga moral pregledati strokovnjak specialist medicine dela. Na osnovi te bi moralo biti delo vrnjeno nasprotno tožeči stranki za zaključitev naloge ter izstavitev računa. Iz tako podane trditvene podlage nasprotno tožeče stranke res izhaja, da nasprotno tožeča stranka ni imela upravičenja zaračunavati delno opravljenega dela pred samim zaključkom dela. Iz tako ugotovljene dejanske podlage prvostopenjskega sodišča je zato materialnopravno zmotno njegovo sklepanje, da bi nasprotno tožeča stranka terjatev, ki jo uveljavlja po nasprotni tožbi, lahko uveljavljala že od decembra 2002. V tej posledici je materialnopravno zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da je terjatev nasprotno tožeče stranke, ki jo je uveljavljala na pogodbeni podlagi, zastarala do vložitve nasprotne tožbe. Vendar pa je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe pravilna iz drugih materialnopravnih razlogov.

S tem, ko se pritožnica v pritožbi sklicuje na okoliščino, da ni imela pogodbenega upravičenja, da bi od nasprotno tožene stranke lahko uveljavljala plačilo za delno opravljena dela, to samo po sebi pomeni, da pritožnica ni imela pogodbene podlage niti za izstavitev računa v letu 2006, saj nasprotno tožeča stranka ni zatrjevala, da bi bila dela dogovorjena s pogodbo pred izstavitvijo vtoževanega računa, zaključena. Iz trditev same pritožnice torej izhaja, da ni imela upravičenja na pogodbeni podlagi uveljavljati plačila delno opravljenih del. Če je pritožbene navedbe da je nasprotno tožeča stranka, glede na to, da bi bilo nadaljnje čakanje nesmiselno, s sodelovanjem zaključila in izstavila račun za opravljeno delo, razumeti kot zatrjevanje, da je nasprotno tožeča stranka enostransko razdrla pogodbo, pa predstavljajo takšne trditve pritožbeno novoto, za katere ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že pred prvostopenjskim sodiščem, zato tako zatrjevanih okoliščin pritožbeno sodišče ne more upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). Takšne trditve nasprotno tožeče stranke namreč pomenijo spreminjanje dejanske podlage tožbenega zahtevka. V postopku pred prvostopenjskim sodiščem je nasprotno tožeča stranka tožbeni zahtevek namreč vseskozi utemeljevala na pogodbeni podlagi, ne pa kot kondikcijski zahtevek v posledici razdrtja pogodbe med pravdnima strankama.

Ugotovljeno dejansko stanje in vsebino pogodbenega razmerja, ki ga je zatrjevala sama nasprotno tožeča stranka, izključuje utemeljenost zahtevka nasprotno tožeče stranke iz nasprotne tožbe, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tega zahtevka kljub vsemu materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo nasprotno tožeče stranke v tem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj v okviru obveznega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP.

Glede pritožbe tožene stranke o stroških postopka: Tožena stranka je izrecno izpodbijala tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških postopka, ki jih je prvostopenjsko sodišče naložilo v plačilo toženi stranki. O teh pritožbenih razlogih je pritožbeno sodišče odločalo skupaj z odločanjem o stroškovnih posledicah v posledici delne spremembe prvostopenjske sodbe (2. odstavek 165. člena ZPP). Upoštevaje, da je tožeča stranka v postopku v celoti uspela, je upravičena do povrnitve potrebnih stroškov, ki so ji nastali tako v zvezi z uveljavljanjem njenega tožbenega zahtevka po tožbi, kot v zvezi s tožbenim zahtevkom po nasprotni tožbi. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki v skladu z Odvetniško tarifo kot potrebne pravdne stroške pred prvostopenjskim sodiščem od priglašenih stroškov na stroškovniku, predloženim ob zaključku glavne obravnave (list. št. 69), priznalo odvetniške stroške za obvestilo stranki (50 točk), za sestavo vloge 03. 01. 2007 (300 točk), za zastopanje na naroku 24. 12. 2008 (75 točk), odsotnost iz pisarne (80 točk), za zastopanje na naroku 27. 05. 2009 (500 točk), odsotnost iz pisarne (80 točk), za sestavo odgovora na nasprotno tožbo (500 točk), za sestavo vloge z dne 07. 04. 2009 (500 točk), skupaj 2.085 točk, kar povečano za 20 % DDV znaša 1.148,42 EUR, katerim je potrebno prišteti še uveljavljane potne stroške za pristop na narok za glavno obravnavo (2 x 22,20 EUR). Ker tako na novo odmerjeni pravdni stroški ne presegajo zneska, ki ga je v izpodbijani sodbi prvostopenjsko sodišče naložilo v plačilo toženi stranki, se tako izkaže, da je prvostopenjsko sodišče v tem delu materialno pravo nepravilno uporabilo, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in sklep o stroških spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo zgolj v višini na novo odmerjenih pravdnih stroškov.

Ker je tožeča stranka v celoti uspela s pritožbo, je upravičena tudi do povrnitve nastalih pritožbenih stroškov in sicer za sestavo pritožbe (375 točk), kar znaša 172,13 EUR in za odmerjeno takso za pritožbo po tarifni št. 3/1 ZST v višini 126,88 EUR. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela zgolj glede stroškov postopka, glede česar ji niso nastali posebni stroški, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (3. odstavek 154. člena ZPP).