Jedro

Vztrajanje pri pripombah na izvedensko mnenje oziroma nestrinjanje z dokazno oceno sodišča (ki temelji (tudi) na izvedenskem mnenju), pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa absolutno bistvene kršitve iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer opustitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca ne pomeni bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka, pač pa relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana takrat, kadar obstaja ali je vsaj verjetna vzročna zveza med kršitvijo določb postopka in izrekom nezakonite in nepravilne sodne odločbe, za kar pa v tem primeru ne gre. Če je namreč sodba zakonita in pravilna kljub določeni procesni kršitvi, relativna kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Do dobave spornih kalibratorjev tožeči stranki ni bilo pojasnjeno, kakšne predstave, zamisli oziroma zahteve ima tožena stranka glede kalibratorjev, kar pomeni, da tožeča stranka ni niti mogla niti ni bila dolžna vedeti, kakšne (posebne) zahteve naj bi kalibratorji izpolnjevali. Ne gre pa spregledati niti tega, da je tožeča stranka na podlagi obvestila o naročilu male vrednosti z dne 26.7.2010 toženi stranki poslala ponudbeni predračun s tehnično specifikacijo, katerega je tožena stranka očitno potrdila kot ustreznega, saj je nato s tožečo stranko sklenila pisno pogodbo, v kateri prav tako ni nikakršnih specifikacij in zahtev, še najmanj takih, kakršne navaja tožena stranka v tem postopku. Takšno stališče, kot ga v tem postopku zastopa tožena stranka, je po zaključku višjega sodišča zato v nasprotju s temeljnim načelom prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ), čemur pravnega varstva ni mogoče nuditi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 4.845,60 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 29802/2011 z dne 10.3.2011 vzdržalo v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek 33.480,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.12.2010 in v 3. odstavku za izvršilne stroške v znesku 239,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.4.2011, (II.) zavrnilo primarni in (III.) podredni zahtevek po nasprotni tožbi ter (IV.) toženi stranki stranki (po nasprotni tožbi tožeči stranki) naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke (po nasprotni tožbi tožene stranke) v znesku 9.612,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti, pri čemer pritožbene razloge navaja zgolj v zvezi z izpodbijano I. in IV. točko izreka, ne pa tudi glede II. in III. točke izreka (zavrnitev primarnega in podrejenega tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, s katerim tožena stranka (po nasprotni tožbi tožeča stranka) zahteva ugotovitev pravice, da tožečo stranko (po nasprotni tožbi toženo stranko) izloči iz postopka oddaje javnega naročila). Zaradi navedenega je višje sodišče izpodbijano sodbo v tem delu presojalo zgolj iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti.

6. Dejansko stanje med strankama ni bilo sporno in je sledeče: tožeča stranka je toženi stranki dobavila opremo (12 kompletov kalibratorjev) po pogodbi št. C1714-10-4060233; tožena stranka je opremo naročila na podlagi Zakona o javnem naročanju, dobavljeni opremi pa očita več napak, zaradi katerih odklanja plačilo (oprema ni prenosljiva, na ohišju ni pripravljenega prostora za priključitev alkoskopov, kalibracijske posode in zračne črpalke niso pritrjene, električni kabli so speljani prosto v razdelilec, ki ne omogoča zaščite pred kapljevinami in zato predstavlja nevarno točko udara električne napetosti); zaradi napak je tožena stranka opremo označila kot neuporabno; pravdni stranki sta pred obravnavanim javnim razpisom že sodelovali brez problemov; tehnična specifikacija na obrazcu je bila edina zahteva v razpisni dokumentaciji (to je razvidno tudi iz obvestila tožene stranke o naročilu male vrednosti z dne 26.7.2010); v razpisni dokumentaciji so zapisane le minimalne tehnične lastnosti kalibratorjev; niti iz razpisne dokumentacije niti iz pogodbe ni razvidno, kakšni konkretno morajo biti kalibratorji; tožeča stranka pred podpisom pogodbe ni bila pozvana, da predloži tehnične karakteristike oziroma opis opreme; tožena stranka dobavljene opreme ni niti preizkusila.

7. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je sodišče prve stopnje vpogledalo listine, zaslišalo stranke in priče ter angažiralo izvedenca za stroje in opremo, je bilo v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da je tožeča stranka svojo obveznost pravilno izpolnila, zaradi česar je upravičena zahtevati od tožene stranke izpolnitev njene obveznosti v skladu s pogodbo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da v odsotnosti osnovnih zahtev v razpisni dokumentaciji (med katere nedvomno spadajo materiali in zahteve po pritrditvi določenih elementov ter umestitev kalibratorja v kovček), dobavljeni kalibratorji ustrezajo tehničnim zahtevam tožene stranke.

8. Pritožnica zaključke in ugotovitve sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izvedene dokaze (oziroma jih sploh ni), kar pa ne drži. Predvsem ne drži, da pričevanje T. K. ni verodostojno. Tudi če je slednji svetoval tožeči stranki pri izdelavi spornih kalibratorjev, njegovo pričevanje zgolj zaradi tega ni brez vrednosti. Njegovo pričevanje je bilo skladno s pričevanjem ostalih prič (A. P. in B. P.), nenazadnje pa je pričino izpoved potrdil tudi izvedenec v izvedenskem mnenju z dopolnitvijo.

9. Pritožbene navedbe v bistvenem delu izpodbijajo ugotovitve in zaključke izvedenca A. Š. Pritožnica mu očita pavšalnost, neizkušenost iz tega področja in posledično nekompetentnost, kar dokazuje z ugotovitvami v mnenju dr. M. Z. K., ki ga je tožena stranka pridobila zaradi ugovorov na mnenje izvedenca A. Š.

10. Višje sodišče že na tem mestu opozarja, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji do izdelave izvedenskega mnenja (ki zanjo ni bilo ugodno) očitkov izvedencu, kakršne navaja (tudi) v pritožbi, ni uveljavljala. Predvsem ni ugovarjala, da izvedenec nima potrebnih znanj oziroma da bi bilo potrebno angažirati izvedenca druge (drugačne) stroke. Nasprotno: izvedenca za stroje, transportno opremo in naprave je celo sama izrecno predlagala v vlogi 19.11.2014. Zgolj nestrinjanje tožene stranke z ugotovitvami izvedenca ne more opravičevati dokaznega predloga s postavitvijo še enega izvedenca, saj bi to pomenilo zavlačevanje postopka. Iz povzetega izvedenskega mnenja ne izhaja noben dvom v pravilnost izvedenčevih ugotovitev, njegovih ugotovitev pa tudi pritožbena ponavljanja ne morejo omajati. Tudi vsebinsko gledano izvedensko mnenje ni bilo takšno, da bi zahtevalo postavitev novega izvedenca, zato je sodišče prve stopnje dokazni predlog v tej smeri utemeljeno zavrnilo.

11. Sodišče dokaznemu predlogu za postavitev novega izvedenca ugodi takrat, če je izvedensko mnenje nejasno, nepopolno ali v nasprotju samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami (2. odstavek 254. člena ZPP). Določitev novega izvedenca je potrebna tudi, če nastane utemeljen dvom o njegovi pravilnosti, te pomanjkljivosti pa se ne da odpraviti z zaslišanjem izvedenca (prim. 3. odstavek 254. člena ZPP). Po mnenju višjega sodišča je izvedenec odgovoril na vse pripombe tožene stranke, zato pritožničina ponovna kritika njegovega mnenja z dopolnitvijo ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti podanega mnenja, ki je tudi sicer konsistentno in logično.

12. Vztrajanje pri pripombah na izvedensko mnenje oziroma nestrinjanje z dokazno oceno sodišča (ki temelji (tudi) na izvedenskem mnenju), pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa absolutno bistvene kršitve iz 2. odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer opustitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca ne pomeni bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka, pač pa relativno bistveno kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana takrat, kadar obstaja ali je vsaj verjetna vzročna zveza med kršitvijo določb postopka in izrekom nezakonite in nepravilne sodne odločbe, za kar pa v tem primeru ne gre. Če je namreč sodba zakonita in pravilna kljub določeni procesni kršitvi, relativna kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

13. Naloga izvedenca v tem postopku je bila ugotoviti, ali dobavljeni kalibratorji (v celoti) ustrezajo zahtevam tožene stranke iz razpisa, ali so primerni za kalibracijo alkoskopov in ali so bile na dobavljenih kalibratorjih napake, kot jih zatrjuje tožena stranka. Naloga izvedenca ni bila teoretična razlaga standardov in normativov, ki veljajo na področju kalibratorjev, niti analiza navedb iz spisa (to tudi sicer ni naloga izvedenca). Četudi izvedensko mnenje ni obsežno (nenazadnje mu je sodišče prve stopnje postavilo zgolj tri vprašanja), pa to ne pomeni, da izvedenec ni odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, ki se nanašajo na ustreznost tehničnih zahtev dobavljenih kalibratorjev. To je bilo ugotovljeno tudi v sklepu I Cpg 1101/2015 z dne 26.11.2015. Očitki o neobrazloženosti izvedenskega mnenja zato ne držijo.

14. V zvezi z mnenjem dr. M. Z. K., s katerim tožena stranka izpodbija trditve in dokaze tožeče stranke (in v bistvenem delu tudi izvedensko mnenje izvedenca A. Š.), višje sodišče na podlagi podatkov v spisu ugotavlja sledeče: dr. M. Z. K. je ena od treh izvedenk s področja alkoholometrije, ki ji je tožeča stranka zaradi prevelike povezanosti s toženo stranko izrecno nasprotovala, kar velja tudi za mnenje, ki naj bi ga dr. M. Z. K. sestavila za toženo stranko. Drugi dve izvedenki izvedenstva nista sprejeli; ena od izvedenk zato, ker redno izvaja alkoholometrične in toksikološke preiskave za toženo stranko, druga pa je pojasnila, da postavljena naloga sploh ne spada v pristojnost forenzične alkoholometrije (v posledici česar je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ni sledilo predlogu tožene stranke za angažiranje izvedenca s tega področja). Mnenje dr. M. Z. K. bi zato lahko bilo le del trditvene podlage, ne pa dokaz za trditve tožene stranke.

15. Sodišče prve stopnje po zaključku višjega sodišča pravilno ni sledilo dokaznemu predlogu za postavitev (dodatnega) izvedenca s področja elektro stroke. Ta bi poleg že obstoječega izvedenskega mnenja lahko podal mnenje le glede ene same zatrjevane napake (ali električni kabli, ki so speljani prosto v razdelilec, predstavljajo nevarno točko udara električne napetosti). Na vprašanje, ki se nanaša na prosto speljane kable in nevarnost električnega udara, je odgovoril že izvedenec A. Š. (najprej v izvedenskem mnenju in nato še podrobneje v dopolnitvi le-tega), ki si je kalibratorje ogledal, v njegovi prisotnosti pa je bil opravljen tudi tovrsten preizkus kalibratorjev. Dodatno angažiranje drugega izvedenca torej ni bilo potrebno, za odločitev pa je bistvenega pomena predvsem to, da v razpisu in pogodbi v zvezi z električnimi kabli oziroma načinom, kako morajo biti speljani, ni določeno nič.

16. V zvezi z (ne)varnostjo kalibratorjev je tožeča stranka v postopku predložila Poročilo SIQ z dne 3.4.2014, iz katerega izhaja, da kalibratorji (tudi v primeru politja tekočine znotraj ohišja) niso nevarni za uporabo. Tožena stranka je v zvezi s tem dokazom sicer ugovarjala prekluzijo (prim. 286. člen ZPP), do česar pa se višje sodišče ni posebej opredeljevalo glede na to, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni utemeljevalo na tem poročilu, pač pa na izvedenskem mnenju. Tudi sicer pa je navedeno poročilo tožeča stranka predložila šele po pričevanju B. J. zato, ker je zaslišan kot priča trdil, da so sporni kalibratorji tako nevarni za uporabo, da jih iz tega razloga tožena stranka ni niti preizkusila.

17. (Enostransko pridobljeno) mnenje dr. M. Z. K. z dne 4.11.2015, na podlagi katerega pritožnica utemeljuje svoje ugovore in tudi pritožbo in s katerim izpodbija ugotovitve in zaključke izvedenca A. Š., je pritožnica predložila z vlogo z dne 24.11.2015. To je prepozno (prim. 286. člen ZPP), kar je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji izrecno uveljavljala, tožena stranka pa z ničemer ni pojasnila, zakaj tega mnenja ni pridobila že do prvega naroka za glavno obravnavo. Tega ni pojasnila niti v pritožbi. Zgolj dejstvo, da z njim izpodbija ugotovitve v izvedenskem mnenju izvedenca A. Š., ne more zadoščati za zaključek, da so navedbe pritožnice, temelječe na ugotovitvah dr. M. Z. K., pravočasne, še zlasti, ker spornim kalibratorjem ves čas očita iste napake. Ker pa gre za mnenje, pridobljeno enostransko, čemur je tožeča stranka izrecno nasprotovala, bi lahko bilo to mnenje kvečjemu del trditvene podlage tožene stranke, v kolikor bi ta dokaz predložila pravočasno (ali prepozno predložen dokaz opravičila). Ker temu ni tako, se višje sodišče do posameznih pritožbenih navedb, ki so tudi sicer dobesedni prepis iz mnenja dr. M. Z. K. in s katerimi pritožica polemizira z ugotovitvami izvedenca A. Š., ne opredeljuje.

18. V zvezi s posameznimi pritožbenimi očitki, ki so po vsebini ponavljanje dotedanjih navedb, s katerimi pritožnica nasprotuje navedbam in dokazom tožeče stranke, je odgovorilo že sodišče prve stopnje. Razlogi sodbe so izčrpni, jasni in skladni. Med njimi ni nasprotij, prav tako niso v nasprotju z izrekom sodbe. Višje sodišče se zato v celoti pridružuje ugotovitvam in stališču sodišča prve stopnje, ter dodaja, da v kolikor tožena stranka pri razpisni dokumentaciji ni bila natančna in jasna, posledice teh pomanjkljivosti ni mogoče prevaliti na tožečo stranko. Ni namreč mogoče slediti stališču, ki izhaja iz pričevanja B. J., da so bile v razpisni dokumentaciji navedene le minimalne temeljne lastnosti kalibratorjev, ne pa tudi dimenzije, teža, material, iz katerega mora biti ohišje, niti to, da morajo biti elementi pritrjeni, kako mora biti razporejena teža komponent in da mora biti naprava v (transportnem) kovčku (kar je bilo izrecno zahtevano pri razpisu iz leta 2001), pa bi tožeča stranka kljub temu morala natančno vedeti, kakšne kalibratorje tožena stranka želi. Poleg tega ni bila narejena nobena skica, kako naj bi po pričakovanjih tožene stranke kalibratorji sploh izgledali (skica je bila narejena šele po dobavi kalibratorjev); kot izhaja iz pričevanja B. J. zato ne, ker "resni ponudniki že vedo, kaj morajo narediti". Dokazni postopek je potrdil, da do dobave spornih kalibratorjev tožeči stranki ni bilo pojasnjeno, kakšne predstave, zamisli oziroma zahteve ima tožena stranka glede kalibratorjev, kar pomeni, da tožeča stranka ni niti mogla niti ni bila dolžna vedeti, kakšne (posebne) zahteve naj bi kalibratorji izpolnjevali. Ne gre pa spregledati niti tega, da je tožeča stranka na podlagi obvestila o naročilu male vrednosti z dne 26.7.2010 toženi stranki poslala ponudbeni predračun s tehnično specifikacijo, katerega je tožena stranka očitno potrdila kot ustreznega, saj je nato s tožečo stranko sklenila pisno pogodbo, v kateri prav tako ni nikakršnih specifikacij in zahtev, še najmanj takih, kakršne navaja tožena stranka v tem postopku. Takšno stališče, kot ga v tem postopku zastopa tožena stranka, je po zaključku višjega sodišča zato v nasprotju s temeljnim načelom prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ), čemur pravnega varstva ni mogoče nuditi.

19. Kot pravilno višje sodišče potrjuje tudi odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu. Tožena stranka v tem delu uveljavlja nepravilno določitev vrednosti spornega predmeta po nasprotni tožbi, ker sodišče ne bi smelo izhajati iz prejetih plačil iz naslova javnih naročil, če pa že, pa bi moralo upoštevati krajše obdobje (in ne 10-letno).

20. Z nasprotno tožbo je tožena stranka (kot tožnica po nasprotni tožbi) uveljavljala izločitev tožeče stranke (toženke po nasprotni tožbi) iz vseh postopkov javnega naročanja. Tožena stranka je torej uveljavljala možnost, da tožečo stranko "doživljenjsko" izključi iz vseh postopkov javnega naročanja, torej vedno, ko je naročnik RS (in ne morebiti zgolj Ministrstvo za notranje zadeve), zaradi česar je sodišče prve stopnje kot vrednost spornega predmeta pravilno upoštevalo vsoto sredstev, ki jih je tožeča stranka prejela iz naslova javnih naročil tožene stranke. Prav tako je tožeči stranki pravilno priznalo nagrado za postopek po nasprotni tožbi. Čeprav sta bila postopka združena, gre za dva postopka; nasprotna tožba, ki jo je vložila tožena stranka, je samostojna tožba, neodvisna od obravnavanja tožbenega zahtevka po tožbi. Ali jo bo sodišče obravnavalo ločeno v posebnem postopku, ali pa v postopku, ki ga vodi že po vloženi tožbi, je odvisno od tega, ali so izpolnjene predpostavke iz 1. odstavka 183. člena ZPP. To na višino stroškov, potrebnih za odločitev o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe, ne vpliva. Tožeča stranka pa je upravičena tudi do povračila stroškov za Poročilo SIQ, ki ga je naročila zaradi preizkusa politja in prenosljivosti naprave, glede na trditve tožene stranke, da kalibratorji niso varni za uporabo in neprenosljivi.

21. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljenih pritožbenih razlogov ni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP). Ta je namreč pravilna.

22. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.