Jedro

Čeprav je bila novela ZIZ sprejeta z namenom zmanjšanja pavšalnih ugovorov zoper sklep o izvršbi, zagotavljanja večje učinkovitosti izvršbe, povečanje plačilne discipline in prispevka k izboljšanju poslovnega okolja, pa vendarle ni mogoče zaključiti, da javna korist zahteva in opravičuje uporabo novele za nazaj, upoštevaje pri tem vidik pravne varnosti, materialne pravičnosti in uravnoteženosti interesov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za zavarovanje njene denarne terjatve v znesku 17.040,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.154,67 EUR, od dne 15.9.2009 dalje in od zneska 7.885,37 EUR od dne 31.8.2009 dalje do plačila, po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 39064-2011 z dne 28.3.2011 (točka I. izreka). Odločilo je, da tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za izdajo predhodne odredbe (točka II. izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sklep pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo predhodne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe, ker je ugotovilo, da je tožena stranka vložila ugovor zoper sklep o izvršbi še preden je začela veljati spremenjena določba prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), po kateri se (med drugim) šteje, da je podana nevarnost v smislu 257. člena ZIZ, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na plačilni nalog ali na sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor, če dolžnik v ugovoru zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, upnik pa predloži listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja. Ocenilo je, da bi v nasprotnem primeru prišlo do retroaktivnega učinka za toženo stranko kot dolžnika.

5. Pritožnik se s takšnim stališčem prvostopenjskega sodišča ne strinja in se sklicuje na določbo 9. člena novele ZIZ-I, ki določa, da se postopki, v katerih je bil predlog za izvršbo, predlog za nasprotno izvršbo ali predlog za zavarovanje vložen pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo in končajo po določbah tega zakona. Novela naj bi tako veljala za vse postopka od njene uveljavitve dalje, tudi za tiste, ki so že začeti. Vodenje vseh postopkov po enotnih pravilih, ne glede na to, kdaj so bili začeti, naj bi bilo tudi bolj smotrno in preglednejše, hkrati pa primerno z vidika javne koristi, ker gre za zagotavljanje učinkovitejšega postopka izvršbe. Javna korist v zvezi z uporabo sporne določbe novele ZIZ-I naj bi bila izkazana s tem, da prispeva k zmanjšanju pavšalnih ugovorov dolžnika zoper sklep o izvršbi, zagotavlja večjo učinkovitost postopka izvršbe, povečuje plačilno disciplino in prispeva k izboljšanju poslovnega okolja. Razširjena domneva nevarnosti, kot jo uvaja novela ZIZ-I, zato po mnenju pritožnika ne predstavlja nedopustnega posega v pravni položaj dolžnika in ustavno prepoved retroaktivnega učinka pravnih aktov.

6. Razlaga 9. člena ZIZ-I, kot jo ponuja pritožnik, je zmotna. Novelirano določbo 258. člena ZIZ je mogoče uporabiti le za tista procesna dejanja strank, ki so (bila) opravljena po uveljavitvi te novele. Zato določba prve alineje prve točke prvega odstavka 258. člena ZIZ (ki je med drugim materialnopravne narave), ne more učinkovati za nazaj, saj bi v nasprotnem primeru za dolžnika nastopile posledice, ki v času vložitve ugovora niso bile predpisane in zato zanj niso bile predvidljive, v posledici česar svojih ravnanj ni mogel usmeriti v preprečitev le-teh.

7. Časovna razsežnost prava je njegov bistven element. Načelo varstva zaupanja v pravo pa je subjektiven odraz objektivno usmerjenega jamstva kontinuitete. Izhaja iz državljana, ki pričakuje ter zahteva zaupanje v obstoj državnih norm, kar mu omogoča, da jih upošteva pri njegovih dispozicijah in pričakovanjih. Tako je načelo zaupanja v pravo element pravne varnosti in s tem tudi načel pravne države (tako dr. Janez Šinkovec, Načelo varstva zaupanja v pravo, Podjetje in delo, 18.3.1993).

8. Po določbi drugega odstavka 155. člena Ustave Republike Slovenije lahko le posamezne določbe zakona veljajo za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. V danem primeru bi se v primeru retroaktivne veljave omenjene novele ZIZ nedvomno poseglo v pridobljeno pravico dolžnika, da zanika obstoj obligacijskega razmerja, ne da bi bila s tem vzpostavljena domneva iz prve alineje prve točke prvega odstavka 258. člena ZIZ.

9. Čeprav je bila novela ZIZ sprejeta z namenom zmanjšanja pavšalnih ugovorov zoper sklep o izvršbi, zagotavljanja večje učinkovitosti izvršbe, povečanje plačilne discipline in prispevka k izboljšanju poslovnega okolja, kot to trdi pritožnik, pa vendarle ni mogoče zaključiti, da javna korist zahteva in opravičuje uporabo novele za nazaj, upoštevaje pri tem vidik pravne varnosti, materialne pravičnosti in uravnoteženosti interesov.

10. Ob povedanem se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče pravilno materialnopravno odločilo, ko je predlog za izdajo predhodne odredbe, ob ugotovitvi, da tožeča stranka tudi sicer ni izkazala verjetnosti obstoja nevarnosti iz prvega odstavka 257. člena ZIZ, zavrnilo.

11. Prvostopenjsko sodišče ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).