Jedro

Res je, da mora sodišče v skladu z načelom ekonomičnosti, in še zlasti v postopkih, kjer so prizadete koristi in pravice otrok, ukrepati še posebej hitro, vendar le, če je ugotovljena situacija tako kritična, da narekuje takojšen poseg v družino, še pred izvedenim kontradiktornim postopkom, in celo tudi brez izvedbe naroka z zaslišanjem strank zaradi odločanja o ugovoru zoper izdani sklep o začasni odredbi.

Za izdajo začasne odredbe ne more zadostovati izraženo mnenje otrok, pri katerem od staršev želi živeti ali verjetnost večje primernost enega starša za vzgojo in varstvo od drugega, niti selitev enega roditelja v drug kraj.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor zoper svoj sklep o izdaji začasne odredbe, s katerim je mladoletna sinova pravdnih strank, A. (roj. 2007) in B. (roj. 1997) začasno, do pravnomočne odločitve v tej pravdi, zaupalo v vzgojo in varstvo očetu (in dovolilo izvršbo za izročitev obeh otrok, ki jo je tudi že realiziralo.)

2. Proti sklepu se pritožuje toženka iz vseh treh formalnih pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlaga, naj ga spremeni ali pa razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Navaja, da sklep sploh ne vsebuje utemeljitve predpostavk po 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, saj sploh ne navaja nobene konkretne nevarnosti, potrebnosti in nujnosti začasnega ukrepa. Odločitev je brez utemeljenih razlogov sprejeta brez dokaznega postopka. Res zadošča standard verjetnosti, to pa še ne pomeni, da sme sodišče odločiti ne da bi trditve preverilo, brez strokovnega znanja, brez kančka razumevanja, kar vse je še zlasti pomembno v razmerjih z otroki, ko je tudi začasna odločitev zelo pomembna. Zgolj selitev ne more biti podlaga za izdajo začasne odredbe, A. se je takoj vključil v novo šolsko okolje. Arbitrarna odločitev, ki jo je sodišče tudi že izvršilo, je otroku napravila dodatno škodo, ki mu še vedno nastaja. Otrok je v stiski. Pritožnica mnenja CSD, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, ni prejela, mu nasprotuje, meni pa, da sodišče ne bi smelo odločiti brez naroka. Sodišču očita, da je neživljenjsko in nelogično sledilo očetovim navedbam, ne da bi se prepričalo o resničnosti očitkov. Toženka je bila prepričana, da je na CSD vabljena v postopku N 41/2012, v katerem je sama predlagala stike pod nadzorom med A. in tožnikom, tožnik ji sploh ni povedal za vložitev tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe. Na CSD je A. jasno povedal, da želi ostati z materjo. Sodišče se je oprlo na mnenje CSD glede tožnikovih osebnih značilnosti, kar sploh ni njegova pristojnost, saj mora skrbeti le za interese otrok. Mnenje CSD o tožniku pa je precej drugačno, kot je mnenje o njem podal izvedenec psiholog E. G. leta 2011, ki je pri materi prepoznal večjo sigurnost, samozavest in čustveno stabilnost. Tožnik je med majem in oktobrom 2011 stike povsem opustil, konec leta pa se je spomnil, da jih spet vzpostavi, poravnavo pa je dostikrat kršil tudi tako, da je A. zadrževal. Pritožnica meni, da oče in očetovo okolje sploh ni primerno za vzgojo in varstvo A.. Sodišče je A. naredilo nenadomestljivo škodo, ko ga je iztrgalo iz materinega okolja, v očetovem pa je žrtev indoktrinacije.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Začasne odredbe kot sredstvo zavarovanja so izjemni ukrepi, ki jih lahko izda sodišče le ob pogojih, ki jih predvideva zakon in je potrebno oziroma bolje: nujno posredovanje sodišča, še preden je izdana končna odločba. Zato še posebej pa pri vprašanjih, ki se tičejo razmerij do otrok mora sodišče skrbno presoditi, ali so podane posebne okoliščine, iz katerih izhaja, da je vprašanje vzgoje in varstva nujno urejati že z začasno odredbo. Začasna odredba mora tudi v teh postopkih ostati omejena na nujne primere, ko sodišče ugotovi, da bi brez nje otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda ali bi lahko prišlo do nasilja. Sodišče jo torej izda le, če ugotovi, da so v konkretnem primeru podani kakšni razlogi o ogroženosti otroka, ki narekujejo, da je v vprašanje njegove dodelitve treba poseči z začasno odredbo že med samim postopkom (1). Navedeno izhodišče jasno kaže, da za izdajo začasne odredbe ne more zadostovati izraženo mnenje otrok, pri katerem od staršev želi živeti ali verjetnost večje primernost enega starša za vzgojo in varstvo od drugega, niti selitev enega roditelja v drug kraj.

6. Prvostopenjsko sodišče je s stopnjo verjetnosti, kot si je to pravilno zastavilo v izhodišču, kot pravno pomembna ugotovilo naslednja dejstva: mld. A. želi ostati v šoli, ki jo je obiskoval že do sedaj, želi biti z očetom, pri kateremu se dobro počuti; mati se seli z G. v B., selitev bi bila za A. velika sprememba, iztrgala bi ga iz okolja, ki ga je vajen in v katerem se dobro počuti; mlad. B. želi živeti z očetom in že sedaj živi pri očetu, brata sta povezana; oče je postal stabilnejši in čustveno odzivnejši, mati pa se seli zlasti zaradi zadovoljitve svojih potreb in v tej situacije deluje labilno in negotovo; CSD meni, da bi A. funkcioniral v vsakem okolju; med toženko in njeno družino na eni strani ter med B. na drugi strani prihaja do hujših nesoglasij, pri materi se je zgodil dogodek z elementi nasilja nad B.(s strani materinega partnerja), kateremu je bil priča tudi mld. A.; mati onemogoča stike med A. in očetom.

7. Vse navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo praktično izključno na podlagi mnenja CSD z dne 4. 7. 2012, saj so te ugotovitve njegov povzetek. Ni ključno, da sodišče ni poimensko navedlo še drugih listin, ki jih je očitno tudi vpogledalo, ključno je, da kljub urgentnosti, ki v postopku zavarovanja z začasno odredbo dopušča nižji dokazni standard, ni zadosti upoštevalo občutljivosti spornega razmerja, v katerem ima tudi začasna odločitev velik pomen, saj neposredno vpliva na življenje mladoletnih otrok. Res je, da mora sodišče v skladu z načelom ekonomičnosti, in še zlasti v postopkih, kjer so prizadete koristi in pravice otrok, ukrepati še posebej hitro, vendar le, če je ugotovljena situacija tako kritična, da narekuje takojšen poseg v družino, še pred izvedenim kontradiktornim postopkom, in celo tudi brez izvedbe naroka z zaslišanjem strank zaradi odločanja o ugovoru zoper izdani sklep o začasni odredbi.

8. V obravnavanem primeru pa je sodišče brez dvoma preuranjeno presodilo, da je ta situacija taka, saj za to ni imelo dovolj dejanske podlage. Res je, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo sledilo predlogu CSD, vendar neutemeljeno, saj predlog ni vseboval ključne dejanske podlage za takšno začasno ukrepanje, namreč ugotovitve, da bo brez začasne odredbe pri A. in B. prišlo do težko popravljive škode oziroma nasilja. Tega namreč poročilo CSD ne vsebuje, zato tudi ni bilo nuje odločiti brez izvedbe naroka, na katerem bi imela toženka tudi s svojim zaslišanjem možnost dokazovati svoje ugovorne navedbe.

9. Pritožbeno sodišče sicer v strokovnost in korektnost mnenja CSD ne dvomi, saj za to nima nobene podlage, samó ugotavlja, da poročilo ne vsebuje zadostnih razlogov, ki jih za izdajo začasne odredbe terja pravo. CSD je tako izrecno navedel, da je predlaga začasno dodelitev B. k očetu, zato,“... [k]er je to izraženo B. Hotenje, pri katerem že dalj časa vztraja, ker temu govori v prid zatečeno stanje že 6 mesecev, B. v očetovem okolju zadovoljivo funkcionira in napreduje v svojem razvoju, kot sedaj kaže, bolje kot pri materi, ker je med materjo in B. odnos konflikten, B. materi zameri, tudi mati se po selitvi odziva ambivalentno (sprejemanje in odrivanje, ovirala ga je pri urejanju pomembnih formalnosti), ker mati B. spremembo vzgoje in varstva pogojuje z urejanjem stikov med A. in očetom.“

10. Svoj predlog glede začasnega zaupanja A. očetu pa CSD predlaga zato, “... [k]er preteklo in sedanje ravnanje mame ob stikih A. in B. z očetom kaže na možnost odtujitve A. od očeta, materino vedenje pred selitvijo in njeno organizacijo kaže bolj na zadovoljevanje lastnih kot A. potreb, deluje iz vloge žrtve oziroma strahu pred očetom in tem, da bi ostala brez obeh otrok, v svoji nemoči enega pogojuje z drugim, se kaže oče bolj stabilen in čustveno bolj odziven kot v preteklosti, zmore več lastne kontrole in ima podporo v svoji družini, se mati kaže v situaciji labilna in negotova, kar je lahko v enem delu tudi posledica očetovih pritiskov.“

11. Na podlagi povzetega je na dlani, da v tem pogojev za začasno odredbo ni, edina okoliščina, ki bi jo lahko utemeljila (elementi nasilja v materini družini) pa je ostala kljub nižjemu dokaznemu standardu povsem nerazčiščena.

12. Kot utemeljen se torej pokaže pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo in navedlo nujnih pogojev za izdano začasno odredbo. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (3. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). V novem postopku naj prvostopenjsko sodišče za ponovno odločanje o ugovoru izvede narok, na katerem naj stranki zasliši in preveri resničnost ogroženosti obeh otrok v materinem okolju. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, naj prvostopenjsko sodišče nemudoma odloči tudi o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, s katero je začasno odredilo stike med materjo in M. pod nadzorom.

(1) Takšno je ustaljeno stališče sodne prakse, primerjaj npr. odločitve VSL v zadevah IV Cp 5617/2005, 1259/2012, 3507/2011, 1002/2011, 2404/2010 in mnoge druge.