Jedro

Ravnanje pripadnikov teritorialne obrambe v času izrednih razmer zaradi priprav JLA na agresijo je imelo svojstvo ravnanja javnopravnih oseb. Zato je pravna podlaga za toženkino odgovornost v prvem odstavku 26. člena Ustave Republike Slovenije.

O hujši stopnji krivde od malomarnosti za obe tožnici bi bilo mogoče govoriti samo, če bi vedeli ali vsaj morali vedeti, da je barikada oziroma njena okolica minirana, pa bi vseeno peljali naprej in lahkomiselno mislili, da se bosta minam izognili.

Izrek

Revizija proti odločitvi o podlagi tretjetožnikove premoženjske škode se zavrže. V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Prvi dve tožnici sta bili kot civilni osebi zaposleni pri takratni Jugoslovanski ljudski armadi (JLA) in sta delali v šentviški vojašnici v Ljubljani. Dne 28.6.1991 zjutraj sta se z avtom peljali v službo in pri poskusu obvoza ene od barikad na Avšičevi ulici zapeljali na protitankovsko mino, ki je eksplodirala. Obe sta se telesno poškodovali. S tožbo sta zahtevali odškodnino za nepremoženjsko škodo, prva tožnica tudi za premoženjsko škodo zaradi izgube dohodka in rento. Ostali trije tožniki so zahtevali odškodnino za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti svojca, tretji tožnik pa še odškodnino za premoženjsko škodo zaradi uničenega avtomobila.

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ponovno z vmesno sodbo določilo toženkino odgovornost za škodo prvih dveh tožnic in za premoženjsko škodo tretjega tožnika v višini 20 %. Tožbene zahtevke za odškodnino po tretjem odstavku 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je z delno sodbo zavrnilo.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov delno ugodilo tako, da je toženkin delež odgovornosti v vmesni sodbi zvišalo na dve tretjini, delno sodbo pa je razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Pri povzemanju izrekov obeh sodb navede, da je bila s sodbo druge stopnje zavrnjena tudi njena pritožba. Nato povzema razloge obeh sodišč o pravni podlagi njune odločitve. Ne strinja se s tistimi razlogi sodišča druge stopnje, ki opredeljujejo ravnanje obeh tožnic kot malomarno, ker meni, da ne gre za lažjo obliko krivde. Revizija poudarja, da je šlo za izredne razmere, da sta bili tožnici zaposleni v vojašnici v Šentvidu, da se njuna moža oficirja nista vračala domov od marca 1991, da sta sami povedali, da so v poročilih opozarjali na izredne razmere in da so torej vedeli, da tega dne ni bila normalna situacija. Kljub temu je prva tožnica, ko je videla barikade, menila, da so postavljene zaradi vojaških vozil. Kljub opozorilu pripadnikov teritorialne obrambe je barikade obvozila, kot je storila dan prej, in hotela priti na delo. Za takšno ravnanje bi se po mnenju revizije težko reklo, da je samo malomarno. Ker sta tožnici vedeli za izredne razmere, za zaostreno stanje med JLA in Republiko Slovenijo, sta se morali zavedati, da postavljene barikade na cestah proti vojašnici pomenijo, da so postavljene zato, da nihče ne bo prišel v njo in ne iz nje. Kljub temu sta hoteli priti v vojašnico in kljub prepovedi obvozili barikade po njivah, ki niso namenjene za promet z motornimi vozili. Toženka meni, da je bilo opozoril o minah dovolj. Zato je le ravnanje prve tožnice, z njo pa tudi druge tožnice, ki ni izstopila iz tako vozečega vozila, vzrok nastali škodi.

Revizija je bila vročena tožnikom, ki nanjo niso odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija proti odločitvi o podlagi tretjetožnikove premoženjske škode ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se uveljavljata z eno tožbo. Zato se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost tožbenega zahtevka tretjega tožnika za povrnitev njegove premoženjske škode znaša 417.244 SIT in torej ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije. V premoženjskih sporih je namreč po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Revizijsko sodišče je vprašanje dovoljenosti tega dela revizije presojalo po določbah novega ZPP, ker je sodišče prve stopnje vmesno sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona, ki pa v prehodnih določbah ni posebej in drugače uredil tega vprašanja, kot so to storile nekatere novele prejšnjega zakona.

V ostalem delu je toženkina revizija dovoljena, ni pa utemeljena.

Dejanske okoliščine, v katerih je prišlo do obravnavanega škodnega dogodka, so po ugotovitvah obeh sodišč naslednje. Tožnici sta 28.6.1991 z avtomobilom na poti proti vojašnici JLA, kjer sta bili zaposleni, na cesti med Savljami in Šentvidom zapeljali na protitankovsko mino, ki so jo ob barikadi na travniku ob cesti postavili pripadniki teritorialne obrambe. Ob škodnem dogodku sta bili obe telesno poškodovani, avto tretjega tožnika pa je bil uničen. Pred tem sta v Savljah na Avšičevi ulici naleteli na barikado preko celega cestišča, kjer so bili tudi pripadniki teritorialne obrambe. Eden jima je rekel, da naprej ne moreta, ampak naj se vrneta nazaj ali zavijeta v levo. Prva tožnica je zavila v levo, vendar ne na Saveljsko cesto, po kateri bi se od barikad oddaljila, temveč na Selanovo, nato pa v drugem križišču prečkala Avšičevo ulico, vozila po ulicah na drugi strani med hišami in se ponovno vrnila na Avšičevo ulico ter pripeljala pred drugo barikado. To je obvozila po desni strani, pri naslednji barikadi, ki jo je skušala obvoziti po levi strani, pa je prišlo do eksplozije. Sodišči sta še ugotovili, da navodilo v zvezi z možnostjo zavijanja na levo ni bilo dovolj precizno. Ugotovili sta tudi, da sta tožnici za priprave JLA na agresijo na Slovenijo vedeli, da sta bili pri JLA zaposleni, njuna moža sta bila vojaški osebi, ki ju zaradi izrednih razmer že več mesecev ni bilo doma, sami pa sta tudi potrdili, da sta bili informirani s strani medijev javnega obveščanja o razmerah. Tistega dne je bilo v Republiki Sloveniji izredno stanje. Na dejstvo, da so ob nadaljnjih barikadah na Avšičevi ulici postavljene mine, tožnic ni obvestil nihče od pripadnikov teritorialne obrambe.

Te dejanske podlage revizija zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ne more izpodbijati. Zato revizijsko sodišče ni upoštevalo njene trditve, da sta tožnici vozili po njivah, ki niso namenjene za promet z motornimi vozili. Dejanske ugotovitve prvega sodišča so drugačne: ker je bilo pri zadnji barikadi z vprežnim vozom le malo prostega cestišča, sta pri obvozu z levimi kolesi avtomobila zapeljali na rob njive, kjer je bila protitankovska mina.

Obe sodišči sta se pri odločitvi o podlagi tožbenega zahtevka sklicevali na pravilno materialnopravno podlago. Ravnanje pripadnikov teritorialne obrambe v času izrednih razmer zaradi priprav JLA na agresijo je imelo svojstvo ravnanja javnopravnih oseb. Zato je pravna podlaga za toženkino odgovornost v prvem odstavku 26. člena Ustave Republike Slovenije, po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo opravlja. Protipravnost sta sodišči pravilno ugotavljali tudi na podlagi določil mednarodnega vojnega prava, ker gre za škodo, ki je povzročena z vojaškimi operacijami v času vojne. Oprli sta se zlasti na Drugi protokol o prepovedi ali omejitvi uporabe min, min presenečenja in drugih sredstev h Konvenciji o prepovedi ali omejitvi uporabe nekaterih vrst klasičnega orožja, za katere se lahko šteje, da imajo čezmerne travmatične učinke ali da glede ciljev delujejo enako (Ur.l. SFRJ - MP, št. 3/82). V drugem odstavku 3. člena navedenega protokola je mine, mine presenečenja in druga sredstva v vseh okoliščinah prepovedano naperiti proti civilnemu prebivalstvu nasploh ali proti posameznim civilistom bodisi v ofenzivne bodisi v defenzivne namene ali zaradi represalij. V četrtem odstavku istega člena je naloženo izvesti vse možne previdnostne ukrepe za varstvo civilistov pred učinki tega orožja. Z možnimi previdnostnimi ukrepi so mišljeni tudi tisti ukrepi, ki so možni ali so praktično možni glede na vse trenutne razmere, vštevši humanitarne in vojaške razloge.

Navedena pravna podlaga niti ni sporna, saj jo toženka v reviziji na kratko povzema. Toženka pa se ne strinja z materialnopravno opredelitvijo ravnanj tožnic in še meni, da je bilo opozoril o minah dovolj. Ne prvo ne drugo revizijsko stališče ni pravilno. O hujši stopnji krivde od malomarnosti za obe tožnici bi bilo mogoče govoriti samo, če bi vedeli ali vsaj morali vedeti, da je barikada oziroma njena okolica minirana, pa bi vseeno peljali naprej in lahkomiselno mislili, da se bosta minam izognili. Dejanske ugotovitve obeh sodišč takega materialnopravnega sklepanja ne omogočajo. Nasprotno, iz njunih ugotovitev izhaja, da so pripadniki teritorialne obrambe pri prejšnji barikadi, ki je zapirala celo Avšičevo ulico, dali pomanjkljiva navodila glede zavijanja v levo, zlasti pa tožnic niso opozorili na nevarnost nadaljnje vožnje po Avšičevi ulici zaradi minirane okolice barikad. Zato je zmotno tudi revizijsko stališče, da je bilo opozoril o minah dovolj. Ob dejanski ugotovitvi, da so bile mine postavljene šele tisto noč, prejšnji dan, ko se je prva tožnica tudi peljala v službo, pa jih še ni bilo, tožnicama ni mogoče očitati, da bi se morali zavedati te nove nevarnosti, da naj bi torej njuno ravnanje preseglo stopnjo navadne malomarnosti.

Revizijsko sodišče na koncu pritrjuje tudi materialnopravnim razlogom sodišča druge stopnje, ki je na podlagi tretjega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in presoje, da je odgovornost toženke dvakrat večja od odgovornosti tožnic, vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženkin delež odgovornosti opredelilo z dvema tretjinama. Preostali delež odpade na obe tožnici, na prvo zato, ker je poskušala obvoziti barikado na cesti, za katero je vedela, da je zaprta za promet, na drugo pa zato, ker je pristala na vožnjo v takšnih okoliščinah in na tak način.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe.