Jedro

Pogojevanje udeležbe v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja s pravnim interesom posameznika, s čimer je izključeno vlaganje actio popularis, je skladno z Direktivo 2011/92/E2 in Aarhuško konvencijo. Zato ne drži tožnikova navedba, da lahko zoper predmetno okoljevarstveno soglasje navaja vse kršitve, saj bi to držalo le v primeru, če bi bil tudi del „zadevne javnosti“, torej če bi bilo ugotovljeno, da izkazuje pravni interes za vstop v ta postopek.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

III. Zahtevek A. d. o. o. - v likvidaciji za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje statusa stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja za gradnjo stanovanjsko poslovne stavbe B. (1. točka izreka) ter odločil, da pritožba zoper ta sklep zadrži njegovo izvršitev (2. točka izreka). S 3. točko je ugotovil, da v tem postopku stroški niso nastali.

2. V obrazložitvi navaja, da je postopek v obravnavani zadevi tekel po ponovljenem postopku na podlagi sodbe naslovnega sodišča I U 43/2018 z dne 10. 4. 2018. Tudi na podlagi dodatno predloženih dokazov ocenjuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za udeležbo v postopku iz drugega odstavka 64. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) in iz 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Iz poročila o vplivih na okolje, ki ga je predložil nosilec nameravanega posega A. d. o. o. - v likvidaciji (v tem upravnem sporu prizadeta stranka), ne izhaja, da bi bile tožnikove nepremičnine v vplivnem območju posega, niti tožnik z mnenji (geotehnično mnenje C. z dne 9. 5. 2011, mnenje izvedenca D.D. z dne 29. 5. 2011 in arboristična ocena z dne 10. 7. 2018) ni izkazal, da bo nameravani poseg povzročal obremenitve, ki lahko vplivajo na njegove pravne koristi. Glede nosilnega zidu in rdečelistne bukve navaja, da je prizadeta stranka predložila novo izvedensko mnenje z dne 10. 9. 2018 o vplivu nameravanega posega na rdečelistno bukev ter s pojasnili odgovornega projektanta načrta izkopov in zaščite gradbene jame z dne 28. 8. 2017 ter 5. 9. 2018, ki izpodbijajo tožnikove navedbe, da naj bi nameravani poseg povzročil podrtje podpornega mejnega zidu in s tem zrušenje rdečelistne bukve. Kot pavšalne zavrača navedbe o pomanjkljivi gradbeni dokumentaciji glede varstva pred hrupom, saj tožnik v zvezi s tem ni predložil nobenih dokazil. Tudi dejstvo, da je tožnik lastnik sosednjih nepremičnin, še ne pomeni, da izkazuje pravni interes za udeležbo v tem postopku. Glede priposestvovane stvarne služnosti rasti vej na predmetnih nepremičninah navaja, da je ta šele vtoževana.

3. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep.

4. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka zmotno uporabila določbe drugega odstavka 64. člena ZVO-1 in 43. člena ZUP. Poleg tega je v vmesnem času izdala okoljevarstveno soglasje št. 35402/14/2017-34 z dne 21. 12. 2017, ki je postalo pravnomočno, ne da bi bilo rešeno vprašanje njegove stranske udeležbe. Ker mu iz tega razloga zavrača status stranskega udeleženca, to predstavlja kršitev 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in 22. člena Ustave RS. Meni, da iz predloženih dokazov izhaja, da bi nameravani poseg lahko vplival na njegove pravne koristi, toženka pa v postopku ni upoštevala navodil naslovnega sodišča v sodbi I U 43/2018 z dne 10. 4. 2018 ter je odločala že meritorno s tem, ko je ocenjevala, ali bo nameravani poseg vplival na njegove koristi. Poleg tega ni upoštevala, da je vložil tožbo na priposestvovanje služnosti, s čimer je izkazal posest zemljišč v vplivnem območju posega. Meni, da je toženkino stališče, da vložena tožba še ne izkazuje obstoja služnosti ali posesti, zmotno. Ker gre za predhodno vprašanje iz sodne pristojnosti, bi toženka morala prekiniti postopek (prvi odstavek 147. člena ZUP). V zvezi s tem se sklicuje na sodbo naslovnega sodišča II U 320/2009 in opozarja, da z vknjižbo stvarne služnosti, ki učinkuje od trenutka, od katerega je učinkovala zaznamba spora, nastopi stanje, kot da bi bila stvarna služnost vknjižena že na dan, ko je začela učinkovati zaznamba spora. Posledično je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

5. Ne strinja se tudi, da ni uspel dokazati, da bodo tresljaji (vibracije) povezani s sidranjem in pilotiranjem na gradbišču povzročili posedanje in rušenje podpornega zidu na njegovi nepremičnini in s tem podrtje rdečelistne bukve, enako velja glede neupoštevanja pripomb glede hrupa. Meni, da kot lastnik sosednjega zemljišča izkazuje pravni interes za udeležbo v postopku (četrti odstavek 64. člena ZVO-1). Opozarja, da je prvostopenjski upravni organ arboristično oceno presojal po vsebini in ugotovil, da zna več kot univerzitetni profesorji, ki so strokovnjaki za arboristiko, poleg tega je njegova mnenja obravnaval kot navedbe, mnenja prizadete stranke pa kot izvedenska mnenja. Navaja, da je bilo kršeno načelo materialne resnice in da ni bil postavljen izvedenec, posledično je bilo nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabljen 64. člen ZVO-1. Povzema geotehnično mnenje C. d. o. o. z dne 9. 5. 2011 in izvedeniško mnenje sodnega izvedenca D.D. z dne 28. 9. 2011, iz katerih izhaja, da bodo tresljaji (vibracije) povezani s sidranjem in pilotiranjem na gradbišču gotovo pripeljali do posedanja in rušenja zidu in s tem do podrtja stare rdeče bukve, zaradi česar obstaja nevarnost za „premoženje ter življenje in zdravje ljudi“. Sklicuje se še na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-165/09. 6. Meni, da lahko v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja navaja vse kršitve in ima pravico do vsebinske obravnave teh kršitev, v zvezi s čimer se sklicuje na stališče Sodišča Evropske Unije v (nadaljevanju SEU) v zadevi C-137/14, zato v nadaljevanju navaja pomanjkljivosti izdanega okoljevarstvenega soglasja, in sicer meni, da prašenje ni skladno z določbami Pravilnika o določitvi in varstvu naravnih vrednot, ki določajo, da se zraka ne sme onesnaževati s prahom, aerosoli ali strupenimi plini, tako da se rastlin ne poškoduje in da se ne zmanjšajo možnosti za rast, saj v izreku okoljevarstvenega soglasja prašenje sploh ni določeno. Prav tako v okoljevarstvenem soglasju ni obdelano merjenje delcev PM10 in ni določen pogoj, da se lahko gradnja nadaljuje, ko je koncentracija delcev PM nižja od mejne vrednosti. Opozarja, da je bila opuščena pravilna javna razgrnitev, ker javnosti ni imela možnosti seznaniti se s celotno dokumentacijo v postopku in na to podajati pripombe. Meni še, da prizadeta stranka nima pravnega interesa za vodenje postopka izdaje okoljevarstvenega soglasja, ker ni tudi lastnica nepremičnin, kjer naj bi se izvajal poseg, zato bi moral novi lastnik vložiti vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijani sklep v zvezi z drugostopenjsko odločbo odpravi, zahtevo za izdajo okoljevarstvenega soglasja pa zavrže, podrejeno naj mu dovoli vstop v postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja oziroma naj zadevo vrne v ponovno odločanje. Hkrati uveljavlja povrnitev stroškov postopka.

7. Toženka je sodišču poslala upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, na tožbo pa ni posebej odgovorila.

8. Sodišče je tožbo poslalo tudi prizadeti stranki, ki v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zoper okoljevarstveno soglasje zavrže, v preostalem delu pa zavrne. Hkrati uveljavlja povrnitev stroškov postopka.

9. Tožnik v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo po seji senata, opozarja, da je prizadeta stranka s 1. 2. 2019 prenehala, zato nima pravnega interesa za ta postopek, posledično naj sodišče ne upošteva njenega odgovora na tožbo.

10. Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da iz podatkov sodnega registra, ki ga tudi tožnik prilaga, izhaja, da je prizadeta stranka v likvidaciji, ni pa še bila izbrisana iz sodnega registra, zato to ne vpliva na vodenje tega upravnega spora, saj ni sporno, da je bilo okoljevarstveno soglasje izdano prizadeti stranki.

11. Tožba ni utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik izkazal pravni interes za udeležbo v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja. V skladu s prvim odstavkom 51. člena ZVO-1 se v postopku presoje vplivov na okolje ugotovijo in ocenijo dolgoročni, kratkoročni, posredni ali neposredni vplivi nameravanega posega v okolje na človeka, tla, vodo, zrak, biotsko raznovrstnost in naravne vrednote, podnebje in krajino, pa tudi na človekovo nepremično premoženje in kulturno dediščino, ter njihova medsebojna razmerja.

13. Po določbi prvega odstavka 54. člena ZVO-1 se presoja vplivov na okolje izvede na podlagi poročila o vplivih nameravanega posega na okolje. Poročilo o vplivih na okolje mora med drugim vsebovati opredelitev območja, na katerem nameravani poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi (6. točka drugega odstavka 54. člena ZVO-1). V skladu z drugim odstavkom 64. člena ZVO-1 ima oseba, ki na tem območju stalno prebiva ali je lastnik ali drug posestnik nepremičnine, pravni interes, da zaradi varstva svojih pravic vstopi v postopek za izdajo okoljevarstvenega soglasja.

14. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za udeležbo v postopku iz drugega odstavka 64. člena ZVO-1, niti ni izkazal posega v njegove pravne koristi iz 43. člena ZUP, zato ne drži tožbena trditev, da je toženka presojo pravnega interesa utemeljila zgolj na vplivnem območju, kot izhaja iz poročila o vplivih na okolje. Četrti odstavek 64. člena ZVO-1, na katerega se tožnik še sklicuje, pa se navezuje na drugi in tretji odstavek 64. člena ZVO-1, zato ne predstavlja posebne podlage za odločitev o tožnikovem pravnem interesu.

15. Tudi tožbena trditev, da je tožnik pravni interes za udeležbo v postopku izkazal na podlagi drugega odstavka 64. člena ZVO-1, ker naj bi kot služnostni upravičenec izvrševal posest na nepremičninah v vplivnem območju nameravanega posega, ni utemeljena. Tožnik je res že v upravnem postopku zatrjeval, da je vložil tožbo na ugotovitev priposestvovane služnosti rasti vej in je bila v času izdaje izpodbijanega sklepa v zemljiški knjigi tudi že zaznamba spora, vendar ga iz tega razloga še ni mogoče šteti za posestnika iz omenjene določbe drugega odstavka 64. člena ZVO-1, saj je omenjena služnost šele vtoževana. Zaznamba spora namreč ni ovira za nadaljnje vpise, temveč ima za posledico, da sodna odločba, izdana v postopku, v zvezi s katerim je bila dovoljena zaznamba spora, učinkuje tudi proti osebam, v korist katerih je bila pravica vknjižena oziroma predznamovana z učinkom po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba spora (prvi in drugi odstavek 80. člena ZZK-1). Vpis zaznambe spora zato ne pomeni, da bi moral upravni organ postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja prekiniti do zaključka pravdnega postopka, v katerem teče spor o ugotovitvi njegove stvarne pravice na zemljiščih v vplivnem območju posega. Ker zaznamba spora po povedanem ni ovira za nadaljnje vpise, to še toliko bolj velja za drugo rabo nepremičnine. Enako stališče izhaja iz sodbe naslovnega sodišča II U 320/2009 z dne 22. 12. 2010, na katero se sklicuje tožnik sam. Poleg tega služnostni upravičenec (če so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje) izvršuje posest v obsegu, ki ustreza vsebini stvarne služnosti (glej sklep Vrhovnega sodišča II Ips 749/2005 z dne 22. 2. 2007). V kakšnem obsegu tožnik izvršuje posest, toženka v upravnem postopku res ni ugotavljala, saj je odločitev oprla na citirano določbo iz drugega odstavka 80. člena ZZK-1, s čimer dejansko obstoja služnosti ni priznala, zato bo imel tožnik možnost to uveljavljati v postopku za obnovo postopka izdaje okoljevarstvenega soglasja, če bo uspel v sporu za ugotovitev služnosti (4. točka 260. člena ZUP).

16. Sodišče pripominja, da materijo presoje vplivov na okolje ureja pravo Evropske unije, med drugim Direktiva 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje. Prvi odstavek 11. člena te direktive glede pogojev za dopustnost pravnega sredstva članov „zadevne javnosti“ v smislu člena drugega odstavka prvega člena te direktive navaja dva primera. Dopustnost pravnega sredstva je lahko tako odvisna od „zadostnega interesa“ ali od obstoja „kršitve pravice“, odvisno od tega, kateri od teh pogojev je predviden v nacionalni zakonodaji. Pomembno je dodati, da je treba zadevno določbo razlagati ob upoštevanju ciljev Aarhuške konvencije, ki je želela člane zadevne javnosti, ki imajo zadosten pravni interes ali uveljavljajo kršeno pravico, vključiti v ohranjanje, varovanje in izboljševanje kakovosti okolja in varovanje človekovega zdravja (glej npr. sodbi SEU Bund für Umwelt und Naturschutz Deutschland, Landesverband Nordrhein-Westfalen C-15/09 in Gemeinde Altrip in drugi C-72/12). V skladu s tretjim odstavkom tega člena države članice opredelijo, kaj pomeni zadosten interes oziroma kršitev pravice skladno s ciljem omogočiti zadevni javnosti širok dostop do pravnega varstva. V zvezi s tem drugi odstavek 9. člena Aarhuške konvencije določa, da se to, kaj sta zadosten interes in kršitev pravice, določi „v skladu z zahtevami notranjega prava in skladno s ciljem te konvencije, da se s to konvencijo daje vključeni javnosti širok dostop do pravnega varstva“. Ob upoštevanju tega cilja se izvajanje tega pogoja dopustnosti ureja z nacionalnim pravom. Države članice imajo tako široko polje proste presoje za ugotovitev, kaj je „zadosten interes“ oziroma „kršitev pravice“ (glej sodbo Gruber C-570/13).

17. Iz navedenih določb izhaja, da je pogojevanje udeležbe v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja s pravnim interesom posameznika, s čimer je izključeno vlaganje actio popularis, skladno z omenjeno direktivo in Aarhuško konvencijo (glej še sodbo SEU v zadevi Komisija proti ZR Nemčiji C-137/14). Zato ne drži tožnikova navedba, da lahko zoper predmetno okoljevarstveno soglasje navaja vse kršitve, saj bi to držalo le v primeru, če bi bil tudi del „zadevne javnosti“, torej če bi bilo ugotovljeno, da izkazuje pravni interes za vstop v ta postopek. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe SEU C-570/13, na katero se sklicuje. To pomeni, da mora tožnik najprej doseči udeležbo v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, kar je predmet izpodbijanega sklepa. Na to odločitev tudi ne vpliva okoliščina, da je okoljevarstveno soglasje že izdano, saj sodišče tožniku iz tega razloga zaradi zagotavljanja učinkovitega varstva pravic iz prava EU ni odreklo sodnega varstva, niti to v konkretnem primeru ni vplivalo na razloge za njegovo odločitev (prim. sodbo SEU v zadevi Unibet C-432/05). Povedano drugače: če bi sodišče upoštevalo zgolj dejstvo že končanega postopka (ker je bilo izdano okoljevarstveno soglasje), tožniku ne bi bil zagotovljen dostop do sodišča oziroma učinkovito sodno varstvo. Vendar je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, odločitev o zavrnitve njegove udeležbe potrdilo, zato se ni spuščalo v (nadaljnjo) presojo, ali je tudi samo okoljevarstveno soglasje pravilno z vidika postopkovnih in vsebinskih določb. 18. Tudi tožbeni očitki o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa, ker naj bi mu toženka zavrnila udeležbo, iz razloga, da je okoljevarstveno soglasje že izdano, ne držijo, saj je toženka navedla konkretne razloge za svojo odločitev, na okoliščino, da je okoljevarstveno soglasje že izdano pa se je sklicevala zgolj v zvezi z določitvijo nosilca nameravanega posega in očitanimi kršitvami v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, ki pa za predmetni postopek sploh niso pomembne. Po presoji sodišča sta tako organ druge kot organ prve stopnje zadostila standardu obrazloženosti odločbe v skladu z 214. členom ZUP, zato je neutemeljen tožbeni očitek o kršitvi 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in 22. člena Ustave RS.

19. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43 člena). Oseba, ki ima zaradi varstva svojih pravnih koristi pravico udeleževati se upravnega postopka, ki je bil uveden na zahtevo drugega ali po uradni dolžnosti, je stranski udeleženec (intervenient). Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Tako je treba vsakomur, komur pravo priznava obstoj njegovega pravno varovanega interesa, omogočiti, da ta interes zavaruje tudi v upravnem postopku, v katerem bi bilo lahko v ta interes poseženo. Ali tak osebni, neposredni in pravno varovani interes obstaja, pa izhaja iz pravne norme in njenega namena varovanja položaja določenega posameznika. Pri presoji, ali določen predpis, ki ureja delovanje upravnega organa, podeljuje posamezniku pravico oziroma pravno varovan interes ali ne, je treba ugotoviti, ali je bil namen zakonodajalca, da z navedeno normo varuje tega določenega posameznika, ki bi si lahko z uveljavljanjem sodnega varstva izboljšal pravni položaj (tako Ustavno sodišče v odločbah št. Up-1850/08 z dne 5. 5. 2010, 10. točka obrazložitve, in U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, 17. točka obrazložitve).

20. Dejstvo, da je tožnik lastnik sosednjih zemljišč, samo po sebi še ne izkazuje obstoja njegovega pravnega interesa za udeležbo v tem postopku. V skladu s prej povedanim o presoji pravnega interesa je namreč pravna relevantnost tega dejstva v konkretnem primeru odvisna od vsebine pravnih norm, ki urejajo postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožnik v zahtevi za vstop v postopek navajal, da bodo tresljaji (vibracije) povezani s sidranjem in pilotiranjem na gradbišču povzročili posedanje in rušenje zidu ter podrtje rdeče bukve. Tožnik je v ponovljenem postopku sicer dopolnil dokazila za svoje navedbe, vendar je toženka pravilno ugotovila, da iz teh dokazil ne izhajajo obremenitve, ki jih zatrjuje. Toženka v zvezi z mnenjema C. z dne 9. 5. 2011 in D.D. z dne 29. 5. 2011 namreč ugotavlja, da je prizadeta stranka v postopku predložila novi mnenji, podpisani s strani istih oseb, ki sta pripravili omenjeni tožnikovi mnenji, iz katerih izhaja, da nameravani poseg ne bo imel nobenega vpliva na okolico, sosednjo parcelo niti na rdečelistno bukev na sosednji parceli, saj se koreninski sestav zaradi pet metrov visokega podpornega zidu ne more širiti proti območju posega, nameravani poseg pa bo tudi izveden izven zaščitne cone drevesa, ki je izpostavljena v arboristični oceni. Tožnik se namreč pri dokazovanju svojih navedb ne more uspešno sklicevati na dokazila, ki nasprotujejo ugotovitvam iz kasneje izdelanih mnenj s strani istih oseb, ki so izdelale prvotna mnenja, ne da bi navedel razloge za njihovo neupoštevanje. Tudi okoliščina, da toženka za predložena dokazila prizadete stranke uporablja neprimeren izraz izvedenska mnenja, ni vplivala na odločitev, saj jim zgolj zaradi tega ni dala večje teže. Zato je neutemeljen tudi tožbeni očitek o neupoštevanju predloga za postavitev izvedenca, v zvezi s katerim tožnik v tožbi niti konkretno ne pojasni za rešitev katerih spornih vprašanj bi ga toženka morala postaviti. Glede hrupa pa toženka ugotavlja, da tožnik dokazil ni predložil. Posledično je pravilen toženkin zaključek, da nameravani poseg na tožnikovo nepremičnino ne bo povzročal obremenitev, ki bi lahko vplivale na njegove pravne koristi. Glede na navedeno je neutemeljeno tudi njegovo sklicevanje na sodbo naslovnega sodišča I U 1367/2011, saj v tej zadevi, drugače kot v omenjeni, ko je šlo za rušenje prej obstoječega objekta, ni izkazano, da bo nameravani poseg povzročal kakršnekoli obremenitve na tožnikovo nepremičnino, zato ne obstaja njegovo razmerje do postopka izdaje okoljevarstvenega soglasja. To pomeni, da tudi ne drži, da je toženka v obravnavani zadevi odločala že po vsebini (meritorno). Ker je tožniku v ponovljenem postopku omogočila, da dopolni svoja dokazila prav tako ne drži, da ni odločila v skladu z napotili iz sodbe I U 43/2018 z dne 10. 4. 2018. 21. Kolikor se tožnikove navedbe nanašajo na varstvo rdečelistne bukve kot naravne vrednote pa sodišče pojasnjuje, da je v skladu s tretjim odstavkom 6. člena Pravilnika o določitvi in varstvu naravnih vrednot za izvajanje posegov v naravo na naravnih vrednotah treba pridobiti naravovarstvene pogoje in naravovarstveno soglasje, skladno s predpisi s področja graditve objektov in ohranjanja narave. Iz mnenja ZRSVN, kot je povzeto v spornem okoljevarstvenem soglasju (str. 27), pa ne izhaja, da bi nameravani poseg lahko vplival na tožnikovo drevo, saj ZRSVN ugotavlja, da koreninski sestav tega drevesa ne sega čez parcelno mejo oziroma na območje nameravanega posega. Prav tako to ne bo ogroženo v primeru, da bo del krošnje porezan, kar kot priporočilo izhaja iz arboristične ocene, ki jo prilaga tožnik. Na podlagi šestega odstavka 104. člena v zvezi s 115. členom Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON) je pozitivno mnenje ZRSVN podlaga za odločitev upravnega organa o dovolitvi posega v naravo in že zato ima to mnenje posebno težo. Ker se je v upravnem postopku prizadeta stranka na to mnenje sklicevala (v vlogi z dne 17. 9. 2018, str. 7), bi moral tožnik navesti konkretne razloge, ki bi vzbujale dvom vanj, česar po oceni sodišča ni storil. 22. Iz mnenja ZRSVN izhaja še, da v OPPN za tožnikovo naravno vrednoto ni določenih posebnih pogojev za varovanje, kar med drugim pomeni, da območje vpliva na naravno vrednoto sploh ni določeno (glej drugi odstavek 6. člena Uredbe o zvrsteh naravnih vrednot). Gradnja tudi ne bo poslabšala njenih življenjskih razmer, kar je kot pogoj določeno v 8. poglavju podrobnejših varstvenih in razvojnih usmeritev (priloga 4 omenjenega pravilnika), ki se uporablja za naravno vrednoto, kot je tožnikova, in ne 5. poglavje, na katero se tožnik in prvostopenjski organ napačno sklicujeta. Glede na navedeno sodišče ne sledi tožbenim ugovorom, ki se nanašajo na vsebino tega pravilnika kot podlago za sklep o nujnosti vključitve tožnika v postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja. Iz navedenega mnenja ZRSVN tako izhaja, da so izpolnjeni pogoji za gradnjo po predpisih o varstvu naravnih vrednot, na katere se sklicuje tudi izdelovalec arboristične ocene. Predvsem pa iz slednje tudi po presoji sodišča ne izhajajo ugotovitve, ki jih zatrjuje tožnik, saj govori zgolj o tveganjih in ne ugotavlja konkretnih obremenitev na tožnikovo drevo. Poleg tega toženka ugotavlja, da bo izpolnjeno priporočilo iz te ocene glede krajšanja vej in odmika gradnje od drevesa za velikost zaščitne cone.

23. Na odločitev v zadevi ne vplivajo niti ostale tožbene navedbe, na katere je poleg tega odgovorila že toženka (o prodaji predmetnih nepremičnin, javni razgrnitvi v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja in njegovi vsebini glede prašenja ter merjenje delcev PM10). Teh navedb sodišče v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja ter se nanje sklicuje. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. V zvezi s tožnikovim predlogom po zaslišanju strank sodišče pojasnjuje, da iz 22. člena Ustave RS ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave, temveč je glavna obravnava zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. V obravnavni zadevi pa za odločitev sodišča ni bilo treba izvajati dokazov, ki niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), niti tožnik dokaznega predloga po zaslišanju ni substanciral, torej obrazložil, kaj bi stranke lahko povedale. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K II. in III. točki izreka:

24. Odločitev o tožnikovih stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

25. Odločitev o stroških prizadete stranke je sodišče sprejelo na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki urejajo povrnitev stroškov stranskemu intervenientu (glej sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015) in se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu uporabljajo za vprašanja postopka, kolikor ZUS-1 ne ureja drugače. ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe (načelo uspeha), povrniti nasprotni stranki in njenemu interveninetu stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Povrnejo se samo potrebni stroški, o čemer odloči sodišče po presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP). Prizadeta stranka je sodišču posredovala odgovor na tožbo, vendar sodišče ocenjuje, da ta ni bil pomemben za razjasnitev zadeve oziroma ni vplival na odločitev sodišča. Sodišče je odločitev v konkretni zadevi sprejelo izključno na podlagi listin upravnega spisa, pri tem pa navedbe prizadete stranke v odgovoru na tožbo na to odločitev niso vplivale oziroma k njej niso pripomogle. Sodišče je zato zahtevek prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka, na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, zavrnilo.