Jedro

Zavrnitev dokaznega predloga obrambe za zaslišanje očividca dogodka je kršitev pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP.

Izrek

Zahtevam za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se glede obsojenega S. B. razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu sta bila S. B. in A. B. spoznana za kriva storitve dveh poskusov kaznivih dejanj uboja po drugem in prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Sodišče jima je vsakemu izreklo enotno kazen petih let zapora, v kateri jima je vštelo čas prebit v priporu ter jima naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbam zagovornikov obsojenega A. B. ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtoženega A. B. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za očitani kaznivi dejanji ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun; delno je ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje glede obtoženega S. B. spremenilo tako, da ga je spoznalo za krivega storitve dveh poskusov kaznivih dejanj uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 in mu izreklo enotno kazen sedmih let zapora, pritožbe njegovih zagovornikov pa zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega S. B. pravočasno vložili zahteve za varstvo zakonitosti: zagovornica T. M. v zahtevi za varstvo zakonitosti vloženi dne 22. 2. 2012 uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe oziroma da sodba v obsodilnem delu sploh nima razlogov in je med odločilnimi dejstvi nasprotje v tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. V zahtevi uveljavlja tudi kršitev pravice do obrambe in nepristranskega sojenja, ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov - ko ni zaslišalo priče M. P., ki je bil očividec dogodka. Po navedbah vložnice obstaja razumen dvom v krivdo oz. obstoj kaznivega dejanja in bi tako po načelu in dubio pro reo sodišče moralo postopek zoper obsojenega ustaviti. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter obsojenega oprosti očitkov po obtožbi oziroma podrejeno, da razveljavi pravnomočno sodbo ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje; zagovornik I. Z. v zahtevi vloženi dne 1. 3. 2012 in dopolnjeni dne 5. 3. 2012 uveljavlja vse razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ter predlaga da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje storili več kršitev kazenskega postopka in materialnega prava, saj sodišče obrambi ni omogočilo, da bi z izvedencem ustrezne stroke podprla svoje tehtne pomisleke glede zavarovanja sledi streljanja na rokah obsojenca in da sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala obramba; zagovornik iz odvetniške pisarne S. d. o. o., v zahtevi vloženi dne 29. 2. 2012 uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti, razlogi izpodbijane sodbe so sami s seboj v nasprotju. Obsojenemu je bila kršena pravica do obrambe, ker sodišče ni zaslišalo predlagane priče M. P. Neverodostojni so tudi dokazi o analizi vzorcev, ki so bili vzeti obsojenemu, saj so bili le ti napačno odvzeti. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo pa tako spremeni, da obsojenemu izreče oprostilno sodbo oz. podrejeno, obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP dne 6. 4. 2012, zahteve za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljene. Navaja, da odvetniki obsojenega v zahtevah za varstvo zakonitosti ponavljajo pritožbene navedbe, na katere je ob zavrnitvi pritožb argumentirano odgovorilo sodišče druge stopnje.

4. Odgovor Vrhovnega državnega tožilstva je bil vročen obsojencu in zagovornikom. Zagovornik I. Z. v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva navaja, da se z odgovorom vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti ne strinja. Po mnenju zagovornika sta sodišči glede vprašanja kontaminacije sprejeli zgolj zaključek, da storjene napake zagotovo niso mogle povzročiti kontaminacije obsojenca, vendar pa sodišči za to nimata potrebnega znanja. Sklicevanje na izpovedbe I. H. in E. C., pa ne morejo biti onkraj razumnega dvoma. Tudi glede motiva se vlagatelj ne strinja z vrhovnim državnim tožilcem ter trdi, da sodba glede motiva kot odločilnega dejstva ni dovolj obrazložena in nima razlogov oz. so ti sami s seboj v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev določb po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

B-I.

5. Sodišče prve stopnje je spoznalo S. B. in A. B. za kriva dveh poskusov kaznivih dejanj uboja po drugem in prvem odstavku 115. člena v zvezi s drugim odstavkom 20. člena in prvim odstavkom 34. člena KZ-1, da sta dne 3. 7. 2010 v sostorilstvu, z namenom, da iz maščevanja s streli iz pištole umorita Z. G. in z njim povezane osebe, poskusila vzeti življenje N. B. in B. B., tako da je S. B. zadaj izstopil iz vozila Mercedes Benz, uperil polavtomatsko pištolo kal. 9 x 19 mm neugotovljene znamke v potniški prostor osebnega avtomobila Škoda, v katerem sta se nahajala oškodovanca, sprožil dva strela iz polavtomatske pištole, ki sta s svojima izstrelkoma prestrelila steklo na zadnjih levih vratih vozila in zadnje vetrobransko steklo, nato pa je še A. B. dvakrat ustrelil s polavtomatsko pištolo kal. 9 x 19 mm v smeri bežečega avtomobila. V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta storilca sodelovala pri izvršitvi dejanj; da je obtoženi A. B. sam osebno streljal na osebni avtomobil z oškodovancema z jasnim namenom, da ju ubije; glede na njegov motiv pa je sodišče zaključilo, da je z izrabljanjem in vodenjem ravnanj drugega - obsojenega S. B. pridobil, da je ravnal kot sostorilec, ki v oškodovanca ni streljal iz prijateljskih nagibov in se je zavedal, da bo ubil človeka, če bo vanj streljal s pištolo; njuno usklajeno delovanje pa po presoji sodišča prve stopnje ne dopušča nobenega dvoma o njunem sostorilstvu in vnaprejšnji združitvi za izvršitev uboja (stran 32 sodbe). Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje glede obtoženega A. B., ob uporabi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da ga je v celoti oprostilo obtožbe. Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje je kot pravilen ocenilo zaključek sodišča prve stopnje, da je bil obtoženi A. B. na kraju streljanja, ker ga v zvezo s streljanjem spravlja na njegovih rokah najdena sled NONTOX nabojev enake elementarne sestave kot v tulcih, najdenih na kraju poskušane izvršitve kaznivih dejanj. Vendar pa to dejstvo ne nudi zadostne podlage za zanesljiv zaključek, da je tudi obtoženi A. B. poskušal ubiti oškodovanca. Po presoji sodišča druge stopnje prav dejstvo, da je sodišče prve stopnje štelo, da že enaka elementarna sestava delcev najdenih na rokah A. B. z delci iz notranjosti tulcev najdenih na kraju kaznivega dejanja, dokazuje tudi poskušani izvršitvi uboja, predstavlja napačno oceno dokaza in neprepričljivo obrazložitev takšne dokazne ocene. Upoštevaje, da je prvi strelec ustrelil dvakrat, da je vozilo oškodovancev v naglici odpeljalo s kraja streljanja, da je bil oškodovanec N. B. zelo zaposlen z vožnjo in umikanjem s kraja dejanja, oškodovanec B. B. pa je slišal le dva strela in da do nadaljnjega zadetja vozila zaradi vnovičnega streljanja s strani katerekoli osebe dejansko ni prišlo, po presoji sodišča druge stopnje obtoženemu A. B. ni dokazan subjektivni element (krivda) očitanih mu kaznivih dejanj usmerjen v odvzem življenja oškodovancema (točka 17. sodbe sodišča druge stopnje).

6. Obsojeni S. B. je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznan za krivega storitve dveh poskusov kaznivih dejanj uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz razlogov sodbe, svojo dokazno presojo oprlo na analizo vzorcev sledi vzetih iz rok obsojenca in izpovedbi (posrednih) prič Z. G. in M. B. Zagovoru obsojenega S. B., ki je storitev očitanih mu kaznivih dejanj zanikal ter navajal, da je bil v kritičnem času doma s svojo družino ter pri sestri M., ki živi 20 do 30 m stran, ni sledilo. Čeprav so tak zagovor potrdile vse v obsojenčevem zagovoru navedene priče, je sodišče njihove izpovedbe zaradi sorodstvenih oziroma prijateljskih povezav z obsojenem ocenilo za neverodostojne. Sodišče tudi ni sledilo tistemu delu njegovega zagovora, da je okrog polnoči, enih videl kombi, ki ga je vozil M. B. (oče A. in D. B.), ki je zapeljal v smeri Mirne Peči in po manj kot pol ure iz tiste smeri slišal strele, potem pa je kombi pripeljal nazaj; da je zatem k njemu prišel M. P. in mu povedal, da se je vozil tudi on v tem kombiju, da je bil v kombiju še D. B., ki naj bi streljal s pištolo in da je eden (domnevno Z. G.) mrtev v avtu Škoda. Takšen zagovor je po oceni sodišča le poskus obtoženca, da bi se razbremenil odgovornosti za dejanje in na takšen način tudi opravičil prisotnost sledov strelca na njegovih rokah, ko se je zagovarjal, da je ženska od D. B. stresala D. B. obleko poleg njega, preden jo je vrgla na ogenj, ker da je nelogično, da nekdo, kateremu se očitata dve hudi kaznivi dejanji z visoko zagroženo kaznijo, ne bi že takoj na začetku postopka povedal, kdo je storilec dejanja, če bi to vedel oz. bi bilo temu res tako. Čeprav sta tudi oba oškodovanca v svojih izpovedbah na zaslišanju pred preiskovalno sodnico in kasneje na glavni obravnavi zanikala, da naj bi bila strelca v avtomobil Škoda S. B. in A. B., po zaključku sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi izpovedbi Z. G. in M. B. o tem, kaj sta jima takoj po dogodku kritične noči povedala oškodovanca ter materialni dokaz - (izsledki opravljene analize vzorcev sledi iz rok obtoženca z najdenimi 3-5 delčki, ki imajo enako elementarno sestavo kot delčki iz notranjosti zavarovanih tulcev NONTOX nabojev, najdenih na kraju streljanja ob ogledu kraja) obsojenega S. B. spravljajo v očitno zvezo s streljanjem kritične noči na vozilo, v katerem sta bila oškodovanca.

B-II.

7. Zagovorniki obsojenega S. B. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljalo kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče ni zaslišalo M. P., katerega zaslišanje je med postopkom obramba večkrat predlagala in za katerega je obsojeni trdil, da se je nahajal v vozilu Mercendes Benz v času streljanja.

8. V prvem odstavku 18. člena ZKP je uzakonjeno načelo proste presoje dokazov, po katerem sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Po drugi strani pa imajo stranke, torej tudi obsojeni, pravico do izjave, katere osrednji element je ravno pravica do navajanja dejstev in predlaganja dokazov. Stranke imajo torej pravico predlagati dokaze, dolžnost sodišča pa je, da dokaze izvede. Ta pravica oziroma dolžnost pa ni absolutna. Sodišče ne bo izvedlo vseh predlaganih dokazov, temveč bo praviloma izvedlo tiste, ki se bodo nanašali na pravno relevantna dejstva, tiste, kjer bo obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, oziroma ki bodo substancirani, zavrnilo pa bo dokaz v primerih, če je očitno, da tak dokaz ne more biti uspešen, na primer da gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, ipd.

9. Upoštevajoč navedene kriterije Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v obravnavani kazenski zadevi obsojenemu S. B. kršilo pravico do obrambe, oziroma, da je podana v zahtevah za varstvo zakonitosti njegovih zagovornikov uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena v zvezi 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Obramba je predlagala izvedbo dokaza – zaslišanje priče M. P., ki naj bi bil navzoč pri streljanju. Gre za pravno relevanten dokaz – izpovedbo neposredne priče: sopotnika v vozilu Mercedes Benz in očividca streljanja kritične noči na vozilo oškodovancev. Da je M. P. bil sopotnik v vozilu Mercedes Benz in kot tak neposredna priča dogodka, potrjujejo tudi podatki spisa (l. št. 563) – izjava M. P., dana na PP Novo mesto dne 18. 8. 2010, v kateri je pojasnil, da se je peljal v kombiju z M. B. in njegovima sinovoma A. B. in D. B., ter da je v vozilo Škoda streljal D. B. Sodišče prve stopnje je izvedbo dokaza za zaslišanje priče M. P. zavrnilo z obrazložitvijo, da je „nenavadno, da bi oseba (M. P.) nekomu drugemu (S. B.) takoj po streljanju razlagala podrobnosti dejanja, ko bi takšna oseba najbrž bila prestrašena ali vsaj šokirana, če naj bi se vozila v kombiju in naj bi bila druga oseba mrtva“ (stran 27 sodbe sodišča prve stopnje). Tem razlogom je sledilo tudi sodišče druge stopnje (točka 21 sodbe sodišča druge stopnje). S takšnim ravnanjem, s presumiranjem izpovedbe priče, ki je v postopku kljub obrazloženemu predlogu obsojenčeve obrambe, ni zaslišalo, čeprav je bila dosegljiva in z vnaprejšnjo dokazno oceno njene izpovedi, pa je bila obsojencu prekršena pravica do obrambe in poštenega sojenja. Ni mogoče govoriti o poštenem postopku, če sodišče ne izvede s strani obrambe predlaganega za obtoženca razbremenilnega dokaza, ki bi ga bilo mogoče izvesti in bi predstavljal nasprotni dokaz obremenilnemu.(1)

10. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (glede na to, da je bila kršitev že uveljavljana v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, zadošča že potencialna vzročna zveza med neutemeljeno zavrnitvijo dokaza in pravilnostjo sodbe). Zato je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo v obsegu, ki se nanaša na S. B. in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče zaslišati predlagano pričo M. P., zaslišati tudi preostale priče, ki naj bi bile poleg njega še prisotne v vozilu Mercedes Benz ter zatem zagovor obtoženca in vse izvedene dokaze ponovno oceniti in po presoji vseh dokazov ponovno odločiti o vloženi obtožnici.

Op. št. (1): Prim. sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 337/2004 z dne 16. 2. 2006, I Ips 320/2007 z dne 14. 2. 2008 in I Ips 14/2010 z dne 1. 4. 2010.