Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ko gre za spor o tem, ali neka stvar spada v zapuščino ali ne, sta prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo obligatorni.
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
: Sodišče prve stopnje je prekinilo zapuščinski postopek in dediča A. Z. napotilo na pravdo zoper dediča G. Z. in M. Z. zaradi ugotovitve, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 15.5.1997 neveljavna, in zaradi ugotovitve, v kolikšen delu predstavlja pogodba z dne 4.2.1971 zapustnikovo darilo sinu A. Z. Dedič A. Z. se je pravočasno pritožil zaradi bistvene kršitve določb postopka. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Ponavlja, da prevzemnik ni izpolnjeval pogodbe o dosmrtnem preživljanju. V resnici ni imel nobenih obveznosti do izročevalcev, saj sta razpolagala z zadostnimi sredstvi za svoje preživljanje. Tudi kupnino za parcelo št. 776/1 k.o. M. sta plačala starša. Njun zdaj pokojni sin A. Z. namreč takrat denarja za nakup zemljišča in gradnjo hiše ni imel. Ker je dejansko stanje jasno, prekinitev postopka ni bila potrebna.
Preostala dva dediča na pritožbo nista odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da gre med dediči za spor o obsegu zapuščine. Pritožnik namreč vztraja, da mu pripada dedni delež tudi na premoženju, ki je bilo predmet spornih dveh pogodb.
Spor o tem, ali neka stvar spada v zapuščino ali ne, je dejansko spor o tem, ali je bil zapustnik ob svoji smrti lastnik te stvari ali ne. Podlaga za pritožnikov zahtevek so torej premoženjskopravna razmerja, ki so nastala še za življenja zapustnika, in ne dednopravno razmerje. Takšnega spora, ki se nanaša na sestavo zapuščine, pa zapuščinsko sodišče po 212. členu Zakona o dedovanju (ZD; Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78 ter Uradni list RS, št. 17/91 – 73/04) nikoli ne sme rešiti samo, ne glede na to, ali gre za spor o dejstvih ali o uporabi prava ali o obojem.
Po navedenem sta bili prekinitev postopka in napotitev na pravdo v obravnavanem primeru obligatorni. Pritožbeno sklicevanje na domnevno jasno dejansko stanje je zato odveč, trditev o nepotrebnosti prekinitve pa materialnopravno zgrešena.
Izpodbijani sklep je torej pravilen in zakonit. Ker v postopku na prvi stopnji ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB-3 in 45/08) v zvezi s 163. členom ZD potrdilo sklep sodišča prve stopnje.