Jedro

Nobenega dvoma ni, kot pritožba pravilno izpostavlja, da je dolžnost sodišča, ki je praviloma edina sodna instanca v hitrem postopku, da za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, tudi v primeru, če pravnemu sredstvu stranke ne ugodi, v svoji odločbi obrazloži, da se je z argumenti v pravnem sredstvu seznanilo in jih obravnavalo in da stranka v takem primeru ne ostane v dvomu, ali je sodišče njene argumente enostavno prezrlo.

Pravica do sodnega varstva torej ne pomeni samo formalne pravice, torej pravice do vložitve rednega pravnega sredstva, temveč tudi, da sodišče vlogo stranke vsebinsko obravnava in pri tem bistvene navedbe v pravnem sredstvu loči od nebistvenih ter na prve vsebinsko tudi odgovori, ta obveza pa se nanaša na tiste navedbe, ki se nanašajo na pravnorelevantna dejstva, katerih obstoj obramba utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Na navedbe v vloženi ZSV o tem, da je izrek odločbe prekrškovnega organa nerazumljiv, prvostopno sodišče tako, kot pravilno trdi pritožba, ni odgovorilo, temveč je v točki 5) obrazložitve zgolj povzelo bistvo očitka izreka odločbe prekrškovnega organa, kar predstavlja kršitev določbe tretjega odstavka člena 59 ZP-1, saj ni v celoti ocenilo bistvenih in pravnorelevantnih navedb v vloženi ZSV, navedeno pa je po oceni pritožbenega sodišča vplivalo na zakonitost tako sprejete odločitve (drugi odstavek člena 155 ZP-1), saj je na ta način storilcu v tem postopku bila prekršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja. Identična kršitev se je v zvezi s presojo vložene ZSV storilca pripetila prvemu sodišču tudi v zvezi z odmero sankcije, ki jo je vložnik ZSV ocenil kot izrazito neustrezno, zlasti pa se je upiral utemeljitvi tako izrečene sankcije v odnosu do oviranja dela prekrškovnega organa, kar je v ZSV ustrezno pojasnjeno, prvostopno sodišče pa tudi na takšen očitek glede neobrazložene sankcije ni odgovorilo argumentirano, temveč se je (točka 18) zgolj sklicevalo na podrobno pojasnjene razloge za odločitev v zvezi z izrečeno sankcijo, ki naj bi upoštevala stopnjo storilčeve odgovornosti, nagib in obnašanje ter gospodarsko moč storilčeve družbe, kar pa je glede na višino globe, ki ni bila izrečena na spodnji meji, temveč v bistveno višjem znesku (20.000,00 EUR) tudi po oceni pritožbenega sodišča nezadostno in nesprejemljivo.

Obe pritožbeno uveljavljani bistveni kršitvi določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1 storjeni pred prvostopnim sodiščem sta takšne narave, da so posledično v izpodbijani sodbi izostali tudi razlogi o odločilnih dejstvih (8. točka prvega odstavka člena 155 ZP-1), kar je tudi pritožbeno uveljavljano, zato sta ob zakonskem pooblastilu iz petega odstavka člena 163 ZP-1 pritožbenemu sodišču narekovali ugoditev pritožbi in razveljavitev odločitve prvostopnega sodišča ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v ponovljen postopek.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva temu sodišču v ponovljen postopek pred drugim okrajnim sodnikom.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) uvodoma imenovanega storilca zavrnilo in mu v plačilo naložilo še stroške postopka in sicer sodno takso v znesku 2.050,00 EUR (ter stroške zagovornika).

2. S tako odločitvijo se storilec ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi po svojem zagovorniku uveljavlja pritožbene razloge iz 1., 2. in 4. točke člena 154 Zakona o prekrških (ZP-1) in smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo vloženi ZSV storilca z dne 8. 4. 2016. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednja relevantna procesna dejstva: - prekrškovni organ RS - Finančna uprava Republike Slovenije je z odločbo, opr. št. DT 71011-295/2016-8 (04-560-07) z dne 29. 3. 2016 spoznal - samostojnega podjetnika R. P. s.p. (storilca) za odgovornega storitve prekrška po 5. točki prvega odstavka člena 68 ZTro, ker naj bi kršila določbo člena 16 istega zakona (točka 1) izreka), istočasno pa je spoznal za odgovorno storitve prekrška tudi odgovorno osebo samostojnega podjetnika P. G., ki je v navedenem obdobju pri storilcu izvajala pooblastila prokurista in obema izrekel sankcijo in sicer storilcu R. P. s.p., globo v višini 20.000,00 EUR in istočasno še odvzem predmetov, to je 1666 litrov energenta, ki je bil tekom postopka prodan za znesek 832,53 EUR, storilki - odgovorni osebi P. G. pa opomin, obema pa je naložil plačilo stroške postopka in pa sodno takso - tako odločitev je s pravočasno vloženo ZSV napadal storilec R. P. s.p., o utemeljenosti le-te pa je odločilo prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo (storilka G. P. ZSV ni vložila).

5. Pritožba v okviru pritožbenega razloga kršitev materialnih določb zakona izpostavlja, da iz obrazložitve napadene sodbe izhaja, da je prvo sodišče dejansko stanje oprlo na vsebino citirane odločbe prekrškovnega organa, zoper katero je bila vložena ZSV. Tako postopanje sodišča ni pravilno, saj je namreč ravno izrek odločbe prekrškovnega organa tiste del odločbe, ki ga ZSV problematizira, dejansko stanje pa mora sodišče ugotavljati na podlagi izvedenega dokaznega postopka, torej vsebinske presoje utemeljenosti ZSV, ne pa dokazne ocene prekrškovnega organa, pri čemer sodišče sploh ni ugotavljalo, ali je blago, ki se je nahajalo v podzemnem rezervoarju energent ali ne, saj je vsebina blaga, najdena v rezervoarju sporna. Do večine pravno relevantnih navedb v vloženi ZSV se prvo sodišče sploh ni opredelilo, zlasti v delu, da je izrek odločbe prekrškovnega organa povsem nerazumljiv in iz njega ni mogoče razbrati, kaj se storilcu sploh očita, saj storilec ne ve, ali se mu očita nezakonita posest, nezakonita proizvodnja ali pa nenamenska poraba energenta. Tak izrek ni jasen in dejanje kot je opisano, ni prekršek, sploh pa storilec ni mogel storiti prekrška na način, da je bilo v preiskavi nekaj ugotovljeno. Do takega očitka, da je izrek odločbe nerazumljivi in da se iz njega ne da razbrati, kaj se storilcu očita, pa se prvo sodišče sploh ni opredelilo.

6. V tem delu so pritožbene navedbe utemeljene.

7. Obravnavani postopek o prekršku se je vodil po določbah za hitri postopek o prekršku, ki se praviloma mora odvijati hitro, brez odlašanja in v katerem prekrškovni organ ugotavlja vsa tista dejstva in zbere vse tiste dokaze, ki so potrebni za odločitev o prekršku (člen 55 ZP-1). Prekrškovni organ v primeru, če izvede dokazni postopek, praviloma odloči s pisno odločbo (člen 56 ZP-1), v izreku katere mora navesti tudi opis dejanja, s katerim je storjen prekršek, kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine in dejstva, prav tako pa pravilno pravno opredelitev prekrška z navedbo predpisa, ki določa prekršek s številčno označbo njegovega člena in v primeru, če storilca spozna za odgovornega, izreči tudi sankcijo, ki jo mora ustrezno obrazložiti. Če tega ne stori obrazloženo, je podana kršitev materialnih določb zakona v vprašanju , ali je dejanje, ki se storilcu očita in ki se zatrjuje v opisu izreka, sploh prekršek, v preostalem pa je odločba lahko invalidna glede razlogov o odločilnih dejstvih.

8. Pregled spisovnega gradiva pokaže, da je storilec po takratnem svojem zagovorniku vložil ZSV z obsežnimi navedbami, v katerih je med drugim oporekal tudi razumljivosti izreka odločbe prekrškovnega organa. Zato nobenega dvoma ni, kot pritožba pravilno izpostavlja, da je dolžnost sodišča, ki je praviloma edina sodna instanca v hitrem postopku, da za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, tudi v primeru, če pravnemu sredstvu stranke ne ugodi, v svoji odločbi obrazloži, da se je z argumenti v pravnem sredstvu seznanilo in jih obravnavalo in da stranka v takem primeru ne ostane v dvomu, ali je sodišče njene argumente enostavno prezrlo. Pravici stranke do izjavljanja zato stoji na drugi strani ustrezna obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje in pretehta njihovo pomembnost ter se do njih opredeli. Pravica do sodnega varstva torej ne pomeni samo formalne pravice, torej pravice do vložitve rednega pravnega sredstva, temveč tudi, da sodišče vlogo stranke vsebinsko obravnava in pri tem bistvene navedbe v pravnem sredstvu loči od nebistvenih ter na prve vsebinsko tudi odgovori, ta obveza pa se nanaša na tiste navedbe, ki se nanašajo na pravnorelevantna dejstva, katerih obstoj obramba utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti1. Na navedbe v vloženi ZSV o tem, da je izrek odločba prekrškovnega organa nerazumljiv, prvostopno sodišče tako, kot pravilno trdi pritožba, ni odgovorilo, temveč je v točki 5) obrazložitve zgolj povzelo bistvo očitka izreka odločbe prekrškovnega organa, kar predstavlja kršitev določbe tretjega odstavka člena 59 ZP-1, saj ni v celoti ocenilo bistvenih in pravnorelevantnih navedb v vloženi ZSV, navedeno pa je po oceni pritožbenega sodišča vplivalo na zakonitost tako sprejete odločitve (drugi odstavek člena 155 ZP-1), saj je na ta način storilcu v tem postopku bila prekršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja. Identična kršitev se je v zvezi s presojo vložene ZSV storilca pripetila prvemu sodišču tudi v zvezi z odmero sankcije, ki jo je vložnik ZSV ocenil kot izrazito neustrezno, zlasti pa se je upiral utemeljitvi tako izrečene sankcije v odnosu do oviranja dela prekrškovnega organa, kar je v ZSV ustrezno pojasnjeno, prvostopno sodišče pa tudi na takšen očitek glede neobrazložene sankcije ni odgovorilo argumentirano, temveč se je (točka 18) zgolj sklicevalo na podrobno pojasnjene razloge za odločitev v zvezi z izrečeno sankcijo, ki naj bi upoštevala stopnjo storilčeve odgovornosti, nagib in obnašanje ter gospodarsko moč storilčeve družbe, kar pa je glede na višino globe, ki ni bila izrečena na spodnji meji, temveč v bistveno višjem znesku (20.000,00 EUR) tudi po oceni pritožbenega sodišča nezadostno in nesprejemljivo. Zato je tudi v tem delu podana kršitev določbe tretjega odstavka člena 59 ZP-1, kar je po oceni pritožbenega sodišča pravilno vplivalo na zakonitost sprejete odločitve (določba drugega odstavka člena 155 ZP-1), saj je tudi na ta način bila storilcu v postopku pred prvostopnim sodiščem kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja (fair trial).

9. Obe pritožbeno uveljavljani bistveni kršitvi določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1 storjeni pred prvostopnim sodiščem sta takšne narave, da so posledično v izpodbijani sodbi izostali tudi razlogi o odločilnih dejstvih (8. točka prvega odstavka člena 155 ZP-1), kar je tudi pritožbeno uveljavljano, zato sta ob zakonskem pooblastilu iz petega odstavka člena 163 ZP-1 pritožbenemu sodišču narekovali ugoditev pritožbi in razveljavitev odločitve prvostopnega sodišča ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v ponovljen postopek.

10. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče v skladu s členom 62a ZP-1 v postopku o ZSV najprej opraviti uradni preizkus odločbe prekrškovnega organa, zlasti v delu, ali je podana kršitev materialnih določb zakona ali predpisa, ki prekršek določa, kot v vloženi ZSV in tudi v pritožbenih navedbah upravičeno izpostavlja tudi pritožba. Zlasti bo moralo biti pozorno na razumljivost izreka odločbe prekrškovnega organa, ki ga pritožba označuje kot nerazumljivega in nejasnega in iz katerega naj ne bi bilo mogoče razbrati, kaj se storilcu v konkretnem primeru sploh očita. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je "prima facie" takšen izrek odločbe prekrškovnega organa tako, kot je zapisan, nepregleden in preobremenjen z navedbami, ki v izrek odločbe ne spadajo (zlasti v delu, ki se nanaša na zbiranje informacij in vpogledom v posamezne evidence in pridobivanjem dokumentacije o dejavnosti storilca, ugotavljanju v časovnem obdobju od 28. 9. 2015 pa do 16. 12. 2015 nivoja energenta, ki naj bi se nahajal v skladiščnem prostoru Jama in posledično količine oziroma nivoja energenta, ki se je v navedenem obdobju po ugotovitvah prekrškovnega organa nižal), kar ima pritožba prav. Prvo sodišče kot instančni organ napram prekrškovnim organom pa ima možnost in dolžnost, da v okviru uradnega preizkusa iz izreka odločbe prekrškovnega organa izloči vse tiste nepomembne in nerelevantne navedbe, ki v sodbeni izrek ne spadajo in ki se ne nanašajo na relevantna dejstva in okoliščine v zvezi z očitanim prekrškom, pri čemer pa takšno "prečiščenje" izreka odločbe prekrškovnega organa ne sme biti v škodo storilcu, ki vlaga ZSV.

11. Ni pa se mogoče strinjati s pritožbo, da je tako zapisan sodbeni izrek v opisu dejanja nerazumljiv do te mere, da bi že v tej fazi terjal ustavitev postopka o prekršku po 1. točki prvega odstavka člena 136 ZP-1, ker tako zapisano ravnanje, ki izhaja iz izreka odločbe prekrškovnega organa naj ne bi predstavljalo prekrška, kot historično opredeljenega dogodka. Iz izreka odločbe izhaja, da naj bi se v navedenem obdobju v podzemnem rezervoarju s kapaciteto 100.000 litrov (!), ki se nahaja na točno navedeni lokaciji in je v lasti storilca, nahajal energent, ki po svojih tehničnih specifikacijah ne ustreza dizelskemu gorivu in je posledično bil proizveden nezakonito (v nasprotju z Uredbo o fizikalno-kemijskih lastnostih tekočih goriv (Uradni list RS, št. 74/11 in 64/14)) in bil nezakonito sproščen v uporabo (ta očitek tudi po oceni pritožbenega sodišča, kot pravilno trdi pritožba ni konkretiziran). V nadaljevanju pa iz izreka izhaja, da se takšen energent glede na rezultate analize uvršča pod tarifne oznake kombinirane nomenklature med mazalna olja in se v skladu z določbo člena 53 ZTro šteje za energent in posledično za trošarinski izdelek. Postopek pa naj bi pokazal, da storilec za takšno hrambo ne razpolaga z nobenim trošarinskim dovoljenjem (slednje izhaja tudi iz izreka odločbe), s čemer naj bi storil prekršek po 5. točki prvega odstavka člena 68 ZTro. Po povedanem pritožbeni očitek, da storilcu ni jasno, kaj se mu v konkretnem primeru sploh očita, ne vzdrži povsem. Z obstoječim izrekom se mu torej hkrati očita hramba nezakonito proizvedenega energenta in nezakonito sproščanje takšnega energenta v uporabo brez, da bi storilec pridobil ustrezna trošarinska dovoljenja. Ali tak očitek dejansko drži, pa bo pokazal natančneje izveden in ponovljen dokazni postopek pred prvostopnim sodiščem.

12. ZTro namreč kot trošarinski izdelek, za katerega se na območju RS plačuje trošarina, določa tudi energente, definicija energenta pa je razvidna iz določbe člena 53 istega zakona iz katere je v določbi tretjega odstavka razvidna tudi razvrstitev energentov po tarifnih oznakah. Iz določbe četrtega odstavka tega člena pa izhaja, da se za energent štejejo poleg energentov, ki nosijo tarifne oznake tudi vsi izdelki, ki so kakorkoli naprodaj in se uporabljajo za namen uporabe kot pogonsko gorivo. Za presojo, ali so ključna relevantna dejstva in okoliščine konkretnega dogodka, ki izhajajo iz izreka odločbe prekrškovnega organa ustrezno subsumirana pod pravno normo 5. točke prvega odstavka člena 68 ZTro, kar se obdolžencu v obravnavanem primeru tudi očita, bo torej ključnega pomena pravilno razumevanje definicij ZTro, zlasti razlikovanje pojmov trošarinski zavezanec - imetnik trošarinskega dovoljenja - trošarinsko dovoljenje - trošarinsko skladišče ter pogoji za nastanek obveznosti za obračun in plačilo trošarine, ki nastane tudi takrat, ko so trošarinski izdelki med drugim nezakonito proizvedeni, pridobljeni, v posesti prevažani, uporabljani ali porabljeni oziroma sproščeni v uporabo. Glede na očitek, da naj bi storilec posedoval navedeno količino energenta v podzemnem rezervoarju brez trošarinskega dovoljenja, pa bo moralo sodišče ta očitek presojati tudi ob upoštevanju določb členov 18 do 21 ZTro, saj tudi slednjega doslej v tem postopku ni ugotavljalo, čeprav ta očitek iz izreka odločbe prekrškovnega organa izhaja, problematizira pa ga tudi vložena ZSV. Zato se je strinjati s pritožbo, da takšna jezikovna razlaga v izpodbijani sodbi v zvezi z nezakonito posestjo energenta ne zadosti kriterijem obrazloženosti, pri čemer pa pritožba v svojih navedbah sama ugotavlja, da bi sodišče že doslej lahko storilcu očitalo le, da je takšen energent pridobil nezakonito v primeru, če mu bi bilo to tudi dokazano. Pritrditi pa je pritožbi tudi v delu, da obrazložitev prvostopnega sodišča ne zadosti kriterijem ustrezne konkretizacije, ko sodišče zaključuje, da je storilec energent porabil za pogonski namen, kar ni konkretizirano v odločbi prekrškovnega organa. Nobenega dvoma pa ni, da pa 5. točka prvega odstavka člena 68 ZTor samostojnega podjetnika sankcionira tudi v primeru hrambe nezakonito proizvedenega, uvoženega ali iz druge države članice vnesenega trošarinskega izdelka, torej tudi energenta ob navezavi na člene 16 in 18 istega zakona.

13. Po povedanem bo torej prvostopno sodišče v ponovljenem postopku moralo znova temeljito opraviti uradni preizkus odločbe prekrškovnega organa in če bo le-ta uradni preizkus prestala, postopati v skladu z določbami člena 64 ZP-1 v smeri dopolnitve dokaznega postopka in nato ponovno temeljiteje v smeri hrambe energenta zaslišati vse že doslej v tem postopku zaslišane priče (in tudi obdolženca), zlasti inšpektorja prekrškovnega organa mag. Z. S., ki je že doslej v zvezi z obravnavanim prekrškom nazorno pojasnil, da plačilo trošarine v zvezi s očitanim prekrškom hrambe nezakonito proizvedenega energenta nima nobene zveze (list. št. 47). Za pravilno ugotovitev, ali je v konkretnem primeru šlo za energent, ki je bil nezakonito proizveden in hranjen v rezervoarjih, last storilca, saj je po navedbah prekrškovnega organa njegova sestava takšna, da celo ustreza razvrstitvi pod tarifne oznake 2710 19 71 do 2710 19 99, kot tudi (glej izrek odločbe), da se je ta energent v količini 1666 l tekom postopka o prekršku odvzel in prodal pred zaključkom tega postopka v skladu s členom 202 ZDavP-2 z neposredno pogodbo kupcu F. d.o.o., in da je prodajna vrednost navedenega trošarinskega blaga znašala 832,53 EUR, kar nakazuje na zaključek, da je prodano blago energent, pa po potrebi tudi z ustreznim izvedencem oziroma ustreznimi poizvedbami pri inštitucijah, ki so že doslej opravljale analizo tega energenta, kot to izpostavlja ves čas tudi pritožba ugotoviti, ali je navedeni energent dejansko proizveden nezakonito in v nasprotju s prej citirano uredbo. Slednje doslej še ni bilo storjeno.

14. Posebno pozornost pa bo moralo v ponovljenem postopku v primeru, če bo obdolženec spoznan za odgovornega, prvo sodišče nameniti ustreznosti izrečene sankcije storilcu, ki je za tovrstni prekršek določena v razponu od 20.000,00 EUR do 125.000,00 EUR, kar doslej še ni storilo in storilčevega obnašanja v postopku o prekršku tako, kot opravičeno graja pritožba, ni presojalo vsestransko in v okviru očitkov, ki izhajajo iz vložene ZSV in ob hkratnem upoštevanju določb člena 26 ZP-1, pri čemer je pritrditi pritožbi, da nepodpis zapisnika o pečatenju in prejemu odločbe o zapečatenju v nobenem primeru ne more biti obteževalna okoliščina pri odločanju o višini izrečene globe, kot to izhaja iz odločbe prekrškovnega organa in do česar se doslej prvo sodišče, kot je bilo že predhodno pojasnjeno, prav tako ni opredelilo ob tem, ko tudi spisovno gradivo ne izkazuje, da bi storilec s svojimi dejanji oviral postopek o prekršku. Le tako ponovno pravilno izveden postopek v zvezi z vloženo ZSV pred prvostopnim sodiščem tako v fazi uradnega preizkusa, kot tudi nadaljnjega postopka v obsegu, ki je določen v členu 64 ZP-1 bo prvostopnemu sodišču ob natančni seznanjenosti sodišča z navedbami storilca v vloženi ZSV zoper odločbo prekrškovnega organa lahko ponudil odgovor v smeri, ali je vložena ZSV storilca z dne 8. 4. 2016 utemeljena ali ne, oziroma, ali vložena SZV terja morebitno spremembo odločbe prekrškovnega organa.

15. Ob smiselni uporabi določbe četrtega odstavka člena 392 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je pritožbeno sodišče odredilo, da se ponovljen postopek opravi pred drugim okrajnim sodnikom.

1 Primerjaj sodbo VS RS opr. št. IV Ips 44/2016