Jedro

Ukrep tržnega inšpektorja, s katerim je ta gospodarski družbi prepovedal opravljanje trgovinske dejavnosti, je po presoji pritožbenega sodišča tak ukrep, zaradi katerega pravice ali pravne koristi tožnic že zaradi narave tega ukrepa ne morejo biti v ničemer prizadete. Sklepanje sodišča prve stopnje in tožene stranke, da tožnici nista stranki v zadevnem inšpekcijskem postopku, je zato pravilno.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnic zoper odločbo tožene stranke z dne 10.9.1999. S to odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi gospodarske družbe A.T. d.o.o., M. in odpravila odločbo Tržnega inšpektorata RS, Enota M. z dne 18.1.1999. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje gospodarski družbi A.T. d.o.o. prepovedal opravljanje trgovinske dejavnosti"odprtega skladišča" na lokaciji parc.št. 1322 in 1323 k.o. T., ker si za tako dejavnost na navedenem zemljišču ni pridobila ustreznega dovoljenja oziroma odločbe pristojnega organa o izpolnitvi z zakonom predpisanih pogojev za čas, dokler si takšnega dovoljenja ne pridobi. S to odločbo je upravni organ prve stopnje ob reševanju pritožbe tožnic na podlagi 235. člena ZUP/86 nadomestil svojo odločbo z dne 10.12.1998. Po presoji sodišča prve stopnje je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožena stranka utemeljeno odpravila sporno prvostopno odločbo, ker jo je upravni organ prve stopnje izdal brez zakonsko utemeljene pravne podlage. Procesni pogoj za izdajo odločbe po 235. členu ZUP/86 je pritožba upravičene osebe, ta pogoj pa v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen. Tožena stranka je po presoji sodišča prve stopnje pravilno ugotovila, da tožnici nista mogli biti stranki v upravnem postopku na prvi stopnji, ker je bil postopek pred upravnim organom prve stopnje (tržnim inšpektorjem) uveden po uradni dolžnosti, stranka v takem postopku pa je samo oseba, zoper katero takšen inšpekcijski postopek teče. Tožnici kot sosedi gospodarske družbe A.T. d.o.o., zoper katero je tekel inšpekcijski postopek in kateri je bil izrečen inšpekcijski ukrep prepovedi opravljanja dejavnosti, lastnosti stranke v tem postopku nista mogli imeti. Takšno je tudi stališče sodne prakse. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru upravni organ prve stopnje tudi po drugih določbah ZUP/86 (členi 262-266) ni imel ustrezne pravne osnove za izdajo sporne prvostopne nadomestne odločbe. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je delno utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla razloga, zakaj šteje, da tožnicama ni mogoče priznati položaja strank v upravnem postopku, čeprav je pojasnila, kdo je lahko stranka v postopku po 49. členu ZUP/86. Po presoji sodišča prve stopnje pa ta pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni take narave, da bi to lahko vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Sodišče prve stopnje je navedlo, da o zahtevku tožnic za povrnitev stroškov postopka ni odločalo, ker je tožbo zavrnilo, tožnici pa v tem primeru tako glede na določbe ZPP kot ZUS sami trpita svoje stroške postopka.

Tožnici vlagata pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka o upravnem sporu in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navajata, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, ker sta imeli pravico sodelovati v spornem upravnem postopku. Navajata, da izvajanje inšpekcijske službe ne pomeni zgolj ščitenja javnega interesa, temveč tudi interesov posameznikov, še zlasti, če so ti z nezakonitim ravnanjem inšpicirane osebe neposredno prizadeti, kot sta v konkretnem primeru tožnici. Po njunem mnenju ravnanje inšpektorja v konkretnem primeru, ko je sicer opravil nadzor, niso pa sledile sankcije, ni dopustno. ZUP/86 ob tem, ko določa, kdo je stranka v postopku oziroma kdo se lahko udeležuje upravnega postopka zaradi varstva svojih pravnih koristi, ne omejuje te pravice zgolj na tiste upravne postopke, ki niso vodeni po uradni dolžnosti. Glede na to, da sodna praksa ni formalni vir prava, sodišče prve stopnje ni imelo nobene formalne pravne podlage za svojo odločitev. Svoje odločitve sodišče prve stopnje ni natančneje obrazložilo, zlasti ne, v čem se v konkretnem primeru javni interes razlikuje od interesa tožnic. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahtevata povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K točki 1 izreka Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo iz naslednjih razlogov.

Po določbi 1. odstavka 235. člena ZUP/86, ki je veljal v času odločanja upravnega organa prve stopnje, lahko organ, ki je izdal odločbo, če spozna, da je pritožba opravičena, pa ni potreben nov ugotovitveni postopek, reši stvar drugače in z novo odločbo nadomesti odločbo, ki se s pritožbo izpodbija. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je procesni pogoj za izdajo odločbe na podlagi 235.člena ZUP/86 pritožba upravičene osebe. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ta procesni pogoj ni bil izpolnjen.

Inšpekcijsko nadzorstvo je oblika nadzora uprave nad izvajanjem zakonov in drugih predpisov ter aktov ter je kot tako organizirano in se izvršuje zaradi varstva javnega interesa. Z inšpekcijskimi ukrepi se odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih nadzorovanih oseb, vendar pa lahko inšpektorjeva odločitev posredno predstavlja tudi korist ali drugačno spremembo pravnega položaja drugih oseb.

Zaradi tega imajo v inšpekcijskem postopku položaj stranke (49. člen ZUP/86) tudi osebe, katerih pravice ali pravne koristi so z ukrepi inšpekcijskega nadzorstva prizadete. Takšno stališče je Ustavno sodišče RS sprejelo v odločbi št. Up-3/97 z dne 15.7.1999 in v odločbi št. Up-257/03 z dne 2.10.2003. Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, je bila v obravnavani zadevi odločba upravnega organa prve stopnje (tržnega inšpektorja) z dne 18.1.1999 izdana na podlagi 235. člena ZUP/86 ob reševanju pritožbe tožnic, ki sta sosedi gospodarske družbe A.T. d.o.o.. S to odločbo je tržni inšpektor odločil, da se gospodarski družbi A.T. d.o.o. prepove opravljanje trgovinske dejavnosti. V obravnavani zadevi je sporno, ali imata tožnici lastnost stranke v postopku, v katerem se ukrep tržnega inšpektorja nanaša na gospodarsko družbo A.T. d.o.o..

Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi pravice ali pravne koristi tožnic glede na vrsto izrečenega inšpekcijskega ukrepa s tem ukrepom niso prizadete in jima zato ne gre položaj strank v tem inšpekcijskem postopku. V obravnavani zadevi gre namreč za ukrep tržnega inšpektorja, s katerim je ta gospodarski družbi A.T. d.o.o. prepovedal opravljanje trgovinske dejavnosti "odprtega skladišča", ker si za tako dejavnost ni pridobila ustreznega dovoljenja oziroma odločbe pristojnega organa o izpolnitvi z zakonom predpisanih pogojev za čas, dokler si takšnega dovoljenja ne pridobi. Gre torej za ukrep prepovedi opravljanja dejavnosti, zaradi katerega pravice ali pravne koristi tožnic že zaradi narave tega ukrepa ne morejo biti v ničemer prizadete. Po presoji pritožbenega sodišča je zato pravilno sklepanje sodišča prve stopnje in tožene stranke, da tožnici nista stranki v zadevnem inšpekcijskem postopku. Pritožbeni ugovor, da bi morali imeti možnost sodelovati v spornem upravnem postopku, zato neutemeljen. Pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljen tudi pritožbeni ugovor o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane sodbe. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih ter odgovore na tožbene navedbe, zato niso bila kršena pravila postopka v upravnem sporu. Pritožbeni ugovori, ki se ne nanašajo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, pa tudi ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v tej zadevi.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

K točki 2 izreka Pritožbeno sodišče je na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, po katerem, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.