Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali je stališče sodišča, da v postopku tako izdaje kot spremembe dovoljenja za IED napravo po Direktivi 2010/75/EU o industrijskih emisijah, ki jih obravnava Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) v pododdelku 2.1. IV. Poglavja, upravni organ ne sme preverjati, ali bi obratovanje naprave ustvarilo tveganja za okolje v nasprotju z Direktivo 2012/18/EU o obvladovanju nevarnosti in večjih nesreč (Direktiva Seveso III), skladno s pravom EU? Ali je pravilno stališče sodišča, da je v postopku preverjanja in spremembe okoljevarstvenega dovoljenja po uradni dolžnosti, na podlagi 5. točke prvega odstavka 78. člena ZVO-1, nedopustno izvesti preverjanje skladnosti obratovanja naprave z Direktive Seveso III? Ali je kršitve, do katerih je prišlo pri izdaji okoljevarstvenega dovoljenja, s katerim se brez celovite presoje vplivov na okolje, ki jo zahteva Direktiva 2011/42 (Direktiva CPVO) znatno razširi dejavnost, nedopustno odpraviti v postopku preverjanja in spremembe okoljevarstvenega dovoljenja po uradni dolžnosti, na podlagi 5. točke prvega odstavka 78. člena ZVO-1? Ali je stališče sodišča o vezanosti na predhodno odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor (IRSOP) v postopku preverjanja in spremembe okoljevarstvenega dovoljenja po uradni dolžnosti na podlagi 78. člena ZVO-1, skladna z zakonom, zahtevami Direktive Seveso III in zahtevami Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija)?

Izrek

I. Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali je stališče sodišča, da v postopku tako izdaje kot spremembe dovoljenja za IED napravo po Direktivi 2010/75/EU o industrijskih emisijah, ki jih obravnava Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) v pododdelku 2.1. IV. Poglavja, upravni organ ne sme preverjati, ali bi obratovanje naprave ustvarilo tveganja za okolje v nasprotju z Direktivo 2012/18/EU o obvladovanju nevarnosti in večjih nesreč (Direktiva Seveso III), skladno s pravom EU? Ali je pravilno stališče sodišča, da je v postopku preverjanja in spremembe okoljevarstvenega dovoljenja po uradni dolžnosti, na podlagi 5. točke prvega odstavka 78. člena ZVO-1, nedopustno izvesti preverjanje skladnosti obratovanja naprave z Direktive Seveso III? Ali je kršitve, do katerih je prišlo pri izdaji okoljevarstvenega dovoljenja, s katerim se brez celovite presoje vplivov na okolje, ki jo zahteva Direktiva 2011/42 (Direktiva CPVO) znatno razširi dejavnost, nedopustno odpraviti v postopku preverjanja in spremembe okoljevarstvenega dovoljenja po uradni dolžnosti, na podlagi 5. točke prvega odstavka 78. člena ZVO-1? Ali je stališče sodišča o vezanosti na predhodno odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor (IRSOP) v postopku preverjanja in spremembe okoljevarstvenega dovoljenja po uradni dolžnosti na podlagi 78. člena ZVO-1, skladna z zakonom, zahtevami Direktive Seveso III in zahtevami Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija)?

II. Glede petega vprašanja se predlog zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnikovo tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo okoljevarstvenega dovoljenja št. 35407-62/2011-23 z dne 7. 6. 2013, spremenjenega z odločbama št. 35406-52/2015-10 z dne 15. 2. 2016 in št. 35407-8/2015-8 z dne 27. 10. 2016 kot prepozno zavrglo (I. točka izreka), tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo sklepa Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 35406-46/20189-64 z dne 25. 11. 2021 kot neutemeljeno zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. V obrazložitvi je Upravno sodišče navedlo, da v času izdaje izpodbijane odločbe veljavni ZVO-1 predvideva posebno okoljevarstveno dovoljenje za IED napravo in posebno okoljevarstveno dovoljenje za obrat. Združevanje obeh postopkov pa bi bilo mogoče le na podlagi zahteve upravljavca, ne pa tudi po uradni dolžnosti. Iz ZVO-1 tudi ne izhaja, da je v primeru, ko je IED naprava obrat, pogoj za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za IED napravo oziroma spremembo tega dovoljenja predhodna pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za obrat, pač pa zakon določa le vključitev nekaterih podatkov iz okoljevarstvenega dovoljenja za obrat v vlogo za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za napravo IED, pod pogojem, da je tako dovoljenje pridobljeno. Izpolnjevanje predpisanih pogojev za obratovanje pa se v postopku spremembe dovoljenja za IED napravo zagotavlja na način, da organ po uradni dolžnosti preveri okoljevarstveno dovoljenje in ga spremeni, pod pogojem, da naprava deluje v skladu s predpisi. To v postopku ugotavlja pristojna inšpekcija. V obravnavani zadevi je inšpekcija po uradni dolžnosti opravila inšpekcijski pregled, na katerem pa naj nepravilnosti ne bi ugotovila. Navaja tudi, da v postopku spremembe že izdanega dovoljenja ni podlage, da bi organ in sodišče zagotovila nadzor po 13. členu Direktive Seveso III.1 Kot neutemeljen je zavrnilo tudi očitek, da je odločba nezakonita, ker je izdana v nasprotju s celovito presojo vplivov na okolje, ki je bila izdelana v postopku sprejemanja odloka o lokacijskem načrtu ter navedlo, da v obravnavani zadevi teh podzakonskih aktov ni treba uporabiti, zato vprašanje njihove ustavnosti oziroma zakonitosti ne more biti predmet tega postopka.

3. Tožeča stranka je vložila predlog za dopustitev revizije po 367.b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj dopusti revizijo zaradi več pomembnih pravnih vprašanj, ki se vsa nanašajo na postopek spremembe okoljevarstvenega dovoljenja za napravo.

4. Predlog je delno utemeljen, v preostalem delu (5. vprašanje) pa nepopolen.

**K I. točki izreka**

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je v tem obsegu predlogu ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

6. Prva tri vprašanja merijo na isto osrednje vprašanje, in sicer, kaj vse je dolžan upravni organ v postopku spremembe okoljevarstvenega dovoljenja za napravo IED presojati po uradni dolžnosti. Za predlagatelja je namreč sporno stališče sodišča, da je kljub temu, da je tekom postopka za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja za napravo IED, ki se je vodil tako po uradni dolžnosti, kot tudi na zahtevo upravljavca naprave, ugotovilo, da predstavlja obrat nevarnost za okolje, odločilo, da v postopku spremembe okoljevarstvenega dovoljenja za IED napravo ni mogoče preverjati, ali bo izvajanje dejavnosti povzročilo protipravno večje tveganje za okolje. Predlagatelj Upravnemu sodišču očita, da zmotno interpretira zakon (5. točko prvega odstavka 78. člena ZVO-1), ter da je takšno stališče v nasprotju z zahtevami Direktive Saveso III, Direktive 2010/75/EU o industrijskih emisijah, Direktive CPVO2 in sodno prakso Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU).3 Gre za pomembna pravna vprašanja, ki presegajo pomen konkretne zadeve in glede katerih jasne sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni, zato je odgovor nanje objektivno pomemben za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava.

7. S tem povezano pa je tudi četrto zastavljeno vprašanje, ki se nanaša na vezanost upravnega organa na predhodno odločbo Inšpektorata. Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da se izpolnjevanje predpisanih pogojev za obratovanje, kar zajema tudi preverjanje, ali ima imetnik vsa potrebna dovoljenja, ugotavlja le v inšpekcijskem postopku, upravni organ pa je na te ugotovitve vezan. V zvezi s tem tožeča stranka zatrjuje kršitev prava Evropske unije, ker v inšpekcijskem postopku ni zagotovljeno varstvo pravic po Aarhuški konvenciji.4 Tudi to vprašanje presega pomen konkretne zadeve in je pomembno za zagotovitev enotnosti in razvoja sodne prakse.

**K II. točki izreka**

8. V delu, ki se nanaša na 5. vprašanje, pa predlog ne izpolnjuje formalnih zahtev iz 367.b člena ZPP, ki določa, da mora predlagatelj v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče to vprašanje rešilo nezakonito.

9. Peto zastavljeno vprašanje se namreč nanaša na vprašanje zakonitosti podzakonskih predpisov, in sicer Odloka o občinskem lokacijskem načrtu za prostorsko ureditev skupnega pomena za reciklažni center na Vrhniki (v nadaljevanju Odlok o LN) in sprememb tega odloka, ki so bili podlaga za izdajo prvotnega okoljevarstvenega dovoljenja. Predlagatelj pri tem spregleda stališče Upravnega sodišča, ki je, da ti podzakonski akti za presojo obravnavane zadeve niso relevantni. Iz tega izhaja, da ker sodišče ni presojalo njihove ustavnosti oziroma zakonitosti, je tudi vprašanje tako samo hipotetično in ne zadosti zahtevi po navedbi spornega pravnega vprašanja v smislu četrtega odstavka 367.b člena ZPP. Posledično so v predlogu izostale tudi navedbe, zakaj je napačno stališče Upravnega sodišča, da ti podzakonski akti niso v neskladju z ustavo oziroma zakonom.

10. Ker predlog glede tega vprašanja ne izpolnjuje predpisanih zahtev, ga je Vrhovno sodišče v tem delu zavrglo (šesti odstavek 367.b člena ZPP).

1 Direktiva 2012/18/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi, ki spreminja in nato razveljavlja Direktivo Sveta 96/82/ES, Ur. l. EU, št. L 197/1 z dne 24. 7. 2012. 2 Direktiva 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje, Ur. l. EU, št. L 197/30 z dne 21. 7. 2001. 3 Sklicuje se na zadevi C-53/10 ter C-336/97. 4 Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, ratificirana z Zakonom o ratifikaciji Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (MKDIOZ), Ur. l. RS, št. 17/2004.