Jedro

Dogodek iz leta 2012 se ne more šteti kot dejanje preteklega preganjanja in da ji zato tudi v prihodnosti ne grozi preganjanje zaradi navedenega dogodka, niti ne zaradi njene romske pripadnosti. Tožnica je po dogodku z dne 7. 4. 2012 še približno eno leto živela v kraju A (na drugem koncu mesta) brez težav; prav tako ni navajala nobenih težav, ko je, po vložitvi prve prošnje, zapustila Slovenijo, odšla v Srbijo in ostala v izvorni državi približno 50 dni. Zato dejanje preganjanja, kot ga je navedla tožnica (dogodek iz leta 2012 v zvezi s katerim ji je država nudila ustrezno zaščito), ne dosega zakonsko opredeljenega standarda preganjanja. Glede romske populacije v Srbiji se dogajajo premiki na bolje in da na splošno Romi v Srbiji niso diskriminirani, pač pa gre le za posamične primere diskriminacije. Na podlagi nekaj posamičnih primerov pa ni mogoče zaključiti, da bi bila tožnica konkretno ogrožena. Zgolj dejstvo, da je nekdo pripadnik romske skupnosti, ne zadošča za ugotovitev obstoja dejanj preganjanja v smislu socialno ekonomske diskriminacije

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnica dne 23. 10. 2017 vložila svojo drugo prošnjo za mednarodno zaščito in ob tem tudi izkazala svojo istovetnost. Prvo prošnjo za mednarodno zaščito je podala 9. 2. 2017. Postopek je bil tedaj ustavljen, ker je samovoljno zapustila azilni dom. Ob podaji prve prošnje je navedla, da je romske narodnosti, da je iz izvorne države odšla 4. 2. 2017 in v Slovenijo prišla 6. 2. 2017. Za mednarodno zaščito je že zaprosila na Švedskem leta 2013 in v Nemčiji leta 2015, pri čemer sta bili obe prošnji zavrnjeni. Kot razloge, zaradi katerih vlaga prošnjo za mednarodno zaščito, je navedla, da je njen oče leta 2012 v samoobrambi ubil fanta, starega 24 let. Zaradi tega dejanja so očeta obsodili na 12- letno zaporno kazen, ki jo prestaja v zaporu v ..., kjer je tudi posebej varovan. Dogodek se je odvil v kraju A na praznik, ko je na njihovo dvorišče prišel ta fant skupaj s še drugimi prijatelji. Bil je opit, saj je uspešno opravil nek izpit. Prišlo je do prepira, fant je najprej udaril njeno mamo in iz tega razloga ga je oče zabodel z nožem. Fant je poškodbam podlegel. Policija je tri dni po umoru njihovo družino varovala 24 ur na dan. Po umoru fanta so neznanci na njihovo hišo odvrgli goreče steklenice, tako da je hiša delno zgorela. Zaradi tega sta se s partnerjem preselila v drug del kraju A. Leto dni po tem sta se vrnila v hišo in jo obnovila, nato pa je nekega dne ob smetnjaku videla napis „Smrt Romom, za vsakega Srba mora umreti 10 Romov.“ Sčasoma je pričela živeti normalno, nato pa se je nekega dne, ko je s partnerjem odšla na trg, nekdo vanjo zaletel z avtomobilom. Bila je prepričana, da se je nesreča zgodila namenoma. Po deportaciji iz Nemčije v Republiko Srbijo nikoli ni bila fizično napadena, bilo pa jo je ves čas strah. V primeru vrnitve v izvorno državo se ji sprva mogoče ne bi nič zgodilo, kasneje pa bi se ji lahko kaj zgodilo, kar bi ji spremenilo življenje. Ob podaji druge prošnje je povedala, da za mednarodno zaščito navaja iste razloge kot pri podaji prve prošnje, s tem, da je dodala še, da so tudi njenemu (bivšemu) možu grozili. Na osebnem razgovoru je povedala še, da je prvič zapustila azilni dom zato, da vidi svoje otroke, ker jo je bivši mož poklical naj pride po otroke. Po zapustitvi Slovenije je bila v Srbiji približno 50 dni. V tem času v izvorni državi ni bila ogrožena oziroma je bila ogrožena le s strani svojega moža. Otroka sta bila čez teden pri njej, čez vikend pa pri možu. Nato je mož skupaj z otrokoma pobegnil iz izvorne države in ju ni več videla.

3. Tožena stranka na podlagi tožničine prošnje za mednarodno zaščito in opravljenega osebnega razgovora z njo ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za status begunca, določenih v drugem odstavku 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Tožnica je prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljevala s strahom pred preganjanjem zaradi dogodka, ki se je zgodil 7. 4. 2012, ko je njen oče do smrti zabodel 24 letnega fanta. Navajala je tudi, da je bila preganjana zaradi svoje romske narodnosti. V zvezi s tem pa je povedala, da do dogodka v letu 2012 ni imela nobenih težav zaradi svoje narodnosti. Tožena stranka v zvezi z dogodkom z dne 7. 4. 2012 ugotavlja, da je bila tožnica v postopku deležna ustrezne obravnave s strani policije, torej ustreznih institucij, saj je v postopku sama izjavila, da so njeno družino tri dni po dogodku 24 ur na dan varovali policisti. Tudi tedaj, ko so bile na hišo odvržene steklenice z bencinom, so bili na kraju dogodka tako gasilci kot tudi policisti. V postopku je predložila tudi časopisna članka v zvezi z dogodkom z dne 7. 4. 2012, iz katerih izhaja, da je policija aretirala in priprla vse osebe, ki so bile udeležene pri pretepu, ko je njen oče z nožem zabodel fanta. Zapor je iz razloga, ker so v njem poleg njenega očeta zaprti tudi prijatelji umrlega fanta, varovan bolj kot običajno. Glede prometne nesreče tožena stranka meni, da gre le za predvidevanje tožnice, da je bilo to povezano z dogodkom iz leta 2012. Vse navedeno pomeni, da je policija tožnici nudila ustrezno zaščito; torej ne drži, da ji ni sposobna nuditi zaščite. Tožena stranka je pridobila tudi informacije o tožničini izvorni državi, ki jih je preučila in poslala tožnici v izjasnitev. Iz teh informacij pa izhaja, da je Srbija sprejela ustrezno novo zakonodajo, ki ščiti pravice Romov in vsa preučena poročila omenjajo le posamične primere diskriminacije in ne sistematične diskriminacije Romov v Srbiji. Osebe, ki ogrožajo tožnico, se ne morejo šteti za subjekt preganjanja. Zato tožnici v primeru, če bi se vrnila v izvorno državo, tudi v prihodnosti ne grozi preganjanje in tudi ni mogoče šteti, da je bila v preteklosti preganjana v smislu preganjanja po določbah ZMZ-1. Zato tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Tožena stranka je v nadaljevanju ugotavljala tudi pogoje za priznanje subsidiarne zaščite in v zvezi s tem zaključuje, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi tožnici ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda iz 28. člena ZMZ-1. Razen tega je Vlada Republike Slovenije Srbijo z Odlokom razglasila za varno državo.

4. Tožnica v tožbi navaja, da se ne strinja s toženo stranko, da pri njej naj ne bi bili podani razlogi za mednarodno zaščito. Navaja, da je Srbkinja, romske narodnosti in da je njen oče v samoobrambi leta 2012 ubil fanta, starega 24 let. Zaradi tega dejanja je oče na prestajanju zaporne kazni. Obsojen je bil na 12 let zaporne kazni. Policija je zaradi tega dogodka tožničino družino varovala tri dni po umoru 24 ur na dan. Po umoru fanta so neznanci na tožničino hišo odvrgli goreče steklenice tako, da je hiša delno pogorela. Tožnica se je s partnerjem preselila v drug del kraja A, se leto dni po dogodku vrnila v hišo in jo obnovila, nato pa je nekega dne na smetnjaku videla napis „Smrt Romom, za vsakega Srba mora umreti 10 Romov“. Poleg tega se je nekdo vanjo zaletel z avtomobilom, kar povezuje z njeno romsko narodnostjo in ker je hčerka očeta, ki je zaradi umora fanta v zaporu. V zvezi z navedbo tožene stranke, da je Srbija sprejela novo zakonodajo, ki ščiti pravice Romov, navaja, da samo sprejetje zakonodaje, ki se ne izvaja, ni dovolj, da bi bila tožnica lahko v Srbiji varna oziroma ne bi bila ogrožena oziroma preganjana. Tožena stranka pri svoji odločitvi tudi ni upoštevala informacij iz izvorne države, ki jih je predložila tožena stranka, kar predstavlja kršitev določb ZPP. Tožena stranka očita tožnici, da daje prevelik pomen informacijam, ki jih je v spis predložila tožnica. Tožena stranka se ni opredelila do prispevkov o diskriminaciji z dne 20. 9. 2019, ki jih je v spis predložila tožnica. Odločitev tožene stranke je v nasprotju s predloženimi prispevki, ki izhajajo iz zadnjega obdobja. Tožena stranka tudi ne upošteva dejstva, da gre v konkretnem primeru za Srbkinjo romske narodnosti in da ima srbska družba odklonilen odnos do pripadnikov romske narodnosti. Tudi ne upošteva dejstva, da je tožničin bivši mož iz Srbije pobegnil in da so tožnici grozili „Smrt Romom, za vsakega Srba mora umreti 10 Romov“. Prav tako ne upošteva, da Kazenski zakon Republike Srbije določa od 3 mesecev do 3 let zapora, če je oseba v drugi državi prosila za mednarodno zaščito. Tožena stranka tudi ni upoštevala pravil o dokaznem standardu v azilnih zadevah, saj je v azilnih zadevah dokazni standard precej nižji oziroma gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo. Ker se tožena stranka ni opredelila do s strani tožnice predloženih dokazov in ker posledično ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, tožnica sodišču predlaga, da sklep Ministrstva za notranje zadeve z dne 27. 9. 2019 (pravilno: odločbo) odpravi in tožnici prizna status begunca ali subsidiarne zaščite oziroma podredno, da izpodbijani sklep (pravilno: odločbo) odpravi in zadevo vrne v novo sojenje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da je odločba pravilna in zakonita. V postopku je naredila vse, kar je potrebno in v odločbo povzela tudi tožničine opredelitve do poročil. Glede navedbe, da ni upoštevala Kazenskega zakonika Republike Srbije, ki določa trimesečno do triletno zaporno kazen za osebo, ki v drugi državi zaprosi za mednarodno zaščito, navaja, da je to tožbena novota. Poudarja tudi, da tožnica, ko se je vrnila v svojo izvorno državo, ni navedla, da bi imela v izvorni državi zaradi tega kakšne težave. Poleg tega tožnica prihaja iz varne izvorne države.

6. Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da tožena stranka ne zanika, da se ni opredelila do informacij, ki jih je v spis pravočasno priložila tožnica in da tožena stranka poročila UNCHR z dne 9. 10. 2019 ni mogla predložiti, ker je bilo izdano že po izpodbijani odločbi. Navaja še, da se je vrnila v izvorno državo, da bi videla svoje otroke, da je tedaj živela v podnajemniškem stanovanju ter ni hodila iz stanovanja, tako da težav ni mogla imeti. Zaradi navedenega je treba tožbenemu zahtevku ugoditi.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je odločba tožene stranke, s katero je le-ta na podlagi tožničine (druge) prošnje za mednarodno zaščito, s tožnico opravljenega osebnega razgovora ter na podlagi informacij o izvorni državi, tožničino prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrnila.

9. Sodišče uvodoma ugotavlja, da iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica prvo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji vložila dne 9. 2. 2017. Ker je tedaj dne 9. 9. 2017 samovoljno zapustila azilni dom, je bil postopek s sklepom z dne 13. 9. 2017 ustavljen.

10. Tožnica je v drugi prošnji navedla, da zaproša za mednarodno zaščito iz razlogov, kot jih je navedla že pri podaji prve prošnje, to je zaradi strahu zaradi svoje romske narodnosti in zaradi dogodka z dne 7. 4. 2012, ko je njen oče ubil 24-letnega fanta.

11. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. 12. Na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZMZ se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo kot jo določa 28. člen tega zakona, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi in resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

13. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, niti ne pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Svojo odločitev je tudi argumentirano obrazložila, upoštevajoč pri tem vse okoliščine konkretnega primera. Sodišče lahko sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zaradi česar, skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnica zaradi svoje romske narodnosti do dogodka z dne 7. 4. 2012 ni bila ogrožena, saj je tožnica tako tudi sama izpovedala. Dalje je tožena stranka pravilno ugotovila, da je policija tožnico in njeno družino v zvezi z dogodkom z dne 7. 4. 2012 ustrezno zaščitila. Pravilno je ugotovila tudi, da tožnica v zvezo z zatrjevano prometno nesrečo ni izkazala, da bi do slednje prišlo zaradi njene romske narodnosti ali zaradi dogodka z dne 7. 4. 2012. Prav tako je pravilno ugotovila, da tožnica potem, ko je po prvi vloženi prošnji zapustila Slovenijo in nato bila približno 50 dni v Srbiji, tam ni imela nobenih težav, saj je tako sama izpovedala. Zato je pravilno ugotovila, da se dogodek iz leta 2012 ne more šteti kot dejanje preteklega preganjanja in da ji zato tudi v prihodnosti ne grozi preganjanje zaradi navedenega dogodka, niti ne zaradi njene romske pripadnosti. Tožnica je po dogodku z dne 7. 4. 2012 še približno eno leto živela v Novem Sadu (na drugem koncu mesta) brez težav; prav tako ni navajala nobenih težav, ko je, po vložitvi prve prošnje, zapustila Slovenijo, odšla v Srbijo in ostala v izvorni državi približno 50 dni. Zato tudi po presoji sodišča dejanje preganjanja, kot ga je navedla tožnica (dogodek iz leta 2012 v zvezi s katerim ji je država nudila ustrezno zaščito), ne dosega standarda preganjanja, opredeljenega v prvem odstavku 26. člena ZMZ-1, kot je to navedla že tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožena stranka je na podlagi preučenih informacij pravilno ugotovila tudi, da se glede romske populacije v Srbiji dogajajo premiki na bolje in da na splošno Romi v Srbiji niso diskriminirani, pač pa gre le za posamične primere diskriminacije. Na podlagi nekaj posamičnih primerov pa ni mogoče zaključiti, da bi bila tožnica konkretno ogrožena. Sodišče je že večkrat poudarilo, da zgolj dejstvo, da je nekdo pripadnik romske skupnosti, ne zadošča za ugotovitev obstoja dejanj preganjanja v smislu socialno ekonomske diskriminacije (npr. sodba I U 27/2018). Tožena stranka je pravilno ugotovila tudi, da tožnica tudi ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa subsidiarne zaščite iz tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1. 14. Sodišče zato zavrača tožbene ugovore kot neutemeljene. V zvezi s tožbenim ugovorom, da tožena stranka ni upoštevala informacij, ki jih je predložila tožena stranka (op. sodišča: verjetno tožnica), kar predstavlja kršitev določb ZPP, sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka upoštevala s strani PIC predložene informacije z dne 24. 9. 2019 in se do njih tudi opredelila. Informacij o tožničini izvorni državi, ki jih tožnica navaja v tožbi in ki naj bi jih predložila toženi stranki (razen Poročila UNCHR z dne 9. 10. 2019, ki je bilo izdano po izdaji izpodbijane odločbe), v upravnem spisu ni. Zato se tožena stranka do njih ni mogla opredeliti. S tem, ko tožena stranka očita tožnici, da daje prevelik pomen informacijam, ki jih je v spis predložila tožnica, pa so mišljene (zgolj) informacije predložene s strani PIC oziroma tožnice z dne 24. 9. 2019. Tudi prispevkov o diskriminaciji z dne 20. 9. 2019, kot jih tožnica navaja v tožbi in ki naj bi jih pravočasno predložila, tožena stranka pa se do njih ni opredelila, v spisu ni in se zato tožena stranka do njih ni mogla opredeliti. Informacije so namreč bile predložene samo enkrat, dne 24. 9. 2019 in ne tudi dne 20. 9. 2019. Navedene tožničine navedbe so torej protispisne. Tožnica tako šele v tožbi navaja štiri vire informacij in nekaj prispevkov o diskriminaciji (torej gre za tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1), s čemer pa tudi ne izkazuje drugače kot je to v izpodbijani odločbi ugotovila tožena stranka, da namreč iz proučenih poročil o razmerah in položaju Romov v Srbiji, izhaja, da Romi v Srbiji na splošno zaradi svoje narodnosti niso preganjani in da prihaja zgolj do posamičnih primerov diskriminacije. Ker je tožena stranka prepričljivo obrazložila, da v tožničinem primeru ni šlo za preteklo preganjanje in tožnici tudi ne grozi bodoče preganjanje, je neutemeljen tožbeni ugovor o nižjem dokaznem standardu v azilnih zadevah. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožbene navedbe o tem, da naj bi tožnici z napisom ob smetnjakih grozili: „Smrt Romov, za vsakega Roma mora umreti 10 Romov“, kot tudi ne navedbe o tem, da je tožničin bivši mož pobegnil. Do navedbe, da tožena stranka ni upoštevala, da Kazenski zakon Republike Srbije določa od treh mesecev do triletno zaporno kazen, če je oseba v drugi državi zaprosila za mednarodno zaščito, se je opredelila že tožena stranka v odgovoru na tožbo. Sodišče se z njo strinja, da gre pri tej navedbi za nedopustno tožbeno novoto.

15. Ker je glede na zgoraj navedeno odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo tožnice zavrnilo.

16. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejstva, ki jih je navajala tožnica in predlagani dokazi niso pomembni za odločitev oziroma jih sodišče ne more upoštevati. Tožnica namreč v postopku ni navedla nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, ki bi jih bilo mogoče šteti za preganjanje, niti ne takšnih dejanj in okoliščin, ki bi kazale na to, da bi bila njena varnost v primeru vrnitve v izvorno državo ogrožena in bi bila izpostavljena resni škodi.