Jedro

ZD ne ureja vprašanja prijave terjatev v zapuščino, saj to ni predmet dednega prava, pač pa obligacijskega prava. S tem, ko se je mati odpovedala dedovanju (in s tem v bistvu prenehala biti stranka zapuščinskega postopka), se ni odpovedala tudi svoji obligacijski terjatvi do pokojnika.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 468,60 EUR stroškov pritožbenega in revizijskega postopka. Če v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnila, bo prišla v zamudo in bo od zamude dalje dolžna plačati še zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi I 2000/16903 z dne 29. 11. 2000 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje j e pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se sklep o izvršbi obdrži v veljavi v 1. in 3. točki izreka, dokler obresti ne dosežejo glavnice. Odločilo je tudi o stroških pravdnega in pritožbenega postopka.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je toženka vložila predlog za dopustitev revizije in revizija je bila s sklepom II DoR 285/2012 dopuščena glede pravnega vprašanja, ali se šteje, da obligacijska terjatev do zapustnika ne obstoji, če je upnik, ki je hkrati stranka zapuščinskega postopka, v tem postopku ne prijavi.

4. Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ki zaradi svoje intenzivnosti hkrati predstavljata tudi kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. členu Ustave oziroma pravice do poštenega sojenja iz 6. členu EKČP. Po revidentkinem prepričanju je pritožbeno sodišče odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča in uvedlo neenakost v prakso višjih sodišč. Zavzelo je stališče, da pravnomočni sklep o dedovanju zavezuje stranke tudi glede obligacijskih terjatev do zapustnika. Stališče je tako očitno napačno, da izpodbijana sodba predstavlja t. i. samovoljno in arbitrarno sodno odločbo, po drugi strani pa gre tudi za povsem neobrazložen odmik od ustaljene sodne prakse in pravne doktrine (prim. sodbo VSRS II Ips 981/2008 z dne 3. 6. 2010, sklep USRS Up-145/05 z dne 12. 2. 2007). Priglaša stroške revizije.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Vrhovno sodišče je pri odločanju vezano na ugotovljeno dejansko stanje. Toženka je bila razglašena za edino dedinjo po pokojnem A. A., saj se je toženkina mati dedovanju odpovedala. Toženka in njena mati sta se dogovorili, da bo mati poplačala zapustnikove dolgove do višine podedovanega premoženja, toženka pa bo njej prodala svojo polovico stanovanja, ki je bila na dan smrti zapustnika vredna 39.202,00 EUR (zapuščino). Ker je toženka poplačala dolgove v višini 54.426,78 EUR, kar presega višino vrednost zapuščine, je sodišče ugotovilo, da ni dolžna plačati nadaljnjih zapustnikovih dolgov.

8. Pritožbeno sodišče svojo odločitev utemeljuje s tem, da je toženkina mati sodelovala v zapuščinskem postopku in se odpovedala dedovanju. Kot upnica tožene stranke v zapuščino ni prijavila nobenih terjatev. Ker jo pravnomočen sklep o dedovanju veže, se tožena stranka v pravdnem postopku ne more sklicevati, da je svoje dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja zaradi dogovora z materjo poravnala. Tako stališče pritožbenega sodišča je materialnopravno napačno.

9. Zapustnikovi upniki praviloma niso stranke zapuščinskega postopka. Upniki ne uveljavljajo pravic iz zapuščine, ampak imajo terjatve proti zapustnikovim dedičem. Zato jih, če ni sporazuma, sodno uveljavljajo v pravdnem in ne v zapuščinskem postopku. Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) ne ureja vprašanja prijave terjatev v zapuščino, saj to ni predmet dednega prava, pač pa obligacijskega prava. Ker torej ne moremo šteti, da se je mati s tem, ko se je odpovedala dedovanju (in s tem v bistvu prenehala biti stranka zapuščinskega postopka), odpovedala tudi svoji obligacijski terjatvi do pokojnika, je bilo treba na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

10. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Ker je toženka z revizijo uspela, ji je tožnica dolžna povrniti stroške tega postopka (154. člen ZPP). Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 307,00 EUR (210,00 EUR za postopek z revizijo, povečano za 20 % DDV, 55,00 EUR za plačilo sodne takse za vložitev predloga za dopustitev revizije ter 23,00 EUR za plačilo za sestavo predloga za dopustitev revizije; pri tem je revizijsko sodišče v skladu z določilom 41. člena Zakona o odvetniški tarifi uporabilo prej veljavno tarifo (v nadaljevanju OT), ker pa ta tarifa plačila za sestavo predloga za dopustitev revizije ni predvidevala - storitev je namreč postala aktualna šele z novelo ZPP - D - je v skladu s 6. odstavkom 4. člena OT delo odvetnika ovrednotilo po 3. točki tar. št. 19, saj v njej ovrednoteno storitev po merilih iz 3. člena OT ocenjuje za podobno storitev). Odločitev Vrhovnega sodišča pa je vplivala tudi na drugačno odločitev o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki znašajo 138,60 EUR (115,50 EUR za odgovor na pravno sredstvo, povečano za 20 % DDV).