Jedro

Po mnenju sodišča mora skrbnik za poseben primer, ki skladno z določbo 4. točke 2. člena Uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad predstavlja prejemnika, v zahtevi za izročitev odškodnine navesti svoje podatke (in ne morebitne podatke tretje osebe). Če prejemnik v zahtevi ne navede teh podatkov, mora sklad na podlagi drugega odstavka 15. člena Uredbe zahtevati dopolnitev zahteve najkasneje v roku 15 dni po prejemu nepopolne zahteve. Tretji odstavek 15. člena Uredbe pa določa, da kadar je zahteva nepopolna zato, ker prejemnik v zahtevi ni navedel številke bančnega računa oziroma hranilne knjižice iz zadnje alineje prvega odstavka tega člena, mora sklad prejemnika poučiti o pravnih posledicah iz tretjega odstavka 21. člena Uredbe. V obravnavanem primeru je skrbnik za poseben primer od tožnika zahteval, da opravi izpolnitev svoje obveznosti po denacionalizacijskih odločbah na račun podjetja E., torej na račun tretje osebe, kar po mnenju sodišča glede na prej citirane relevantne določbe Uredbe predstavlja odtujitev teh sredstev oziroma razpolaganje s premoženjskimi pravicami večje vrednosti, do katerih je stranka z interesom v tem upravnem sporu upravičena na podlagi prej navedenega pravnomočnega sklepa o dedovanju po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu A. A. v zvezi s pravnomočnimi in izvršljivimi denacionalizacijskimi odločbami. Gre torej za posel, s katerim je skrbnik presegel okvir rednega upravljanja varovančevega premoženja po 189. členu ZZZDR, za kar bi po presoji sodišča potreboval odobritev centra za socialno delo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ: - dovolil izvršbo odločb o denacionalizaciji št. 339-3/2014-123, ki je postala izvršljiva 26. 3. 2015; št. 339-3/2014-209, ki je postala izvršljiva 8. 5. 2017; št. 339-3/2014-310, ki je postala izvršljiva 23. 12. 2017 ter št. 339-3/2014-321, ki je postala izvršljiva 23. 12. 2017, s katerimi je upravičencu A. A. pripadla odškodnina v obveznicah B. (tožnik v tem upravnem sporu) v skupni višini 166.915,81 DEM in 1.373,22 USD (1. točka izreka); - odločil, da mora tožnik navedene denacionalizacijske odločbe izvršiti v 30 dneh po vročitvi tega sklepa z nakazilom denarne protivrednosti obveznic neposredno v korist C. C. (stranke z interesom v tem upravnem sporu) v deležu 3/8, kot je določen s sklepom o dedovanju "D" III D 1426/2016 z 18. 10. 2017 in dopolnitvijo s 30. 1. 2018, na fiduciarni račun njegovega pooblaščenca - odvetnika R. R., sicer bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 500,00 EUR (2. in 3. točka izreka); - tožniku naložil povrnitev stroškov stranke z interesom, ki jih je imela v upravno izvršilnem postopku v skupni višini 2325 točk in 2 % materialnih stroškov, z 22 % DDV (4. točka izreka) ter navedel, da pritožba ne zadrži izvršbe (5. točka izreka).

2. V obrazložitvi organ ugotavlja, da je bilo v izreku vseh štirih predmetnih denacionalizacijskih odločb navedeno, da se obveznice izročijo skrbniku D. D., roj. ..., s stalnim prebivališčem ..., ki je dolžan za premoženje skrbeti kot dober gospodar do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojnemu upravičencu A. A. Izpodbijani sklep je izdan v ponovljenem postopku na podlagi odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-12/2020/2 s 23. 9. 2020, v kateri je sprejelo stališče, da zavezanec - tožnik predmetnih denacionalizacijskih odločb ni pravilno izvršil, zato izpolnitev njegovih obveznosti ni izkazana. Predmetne odločbe namreč niso bile izvršene v skladu z izdanimi pravnimi naslovi, v katerih je nedvomno navedeno, da se morajo odločbe izvršiti D. D., roj. ..., torej fizični osebi, in ne njegovemu podjetju E. Ker obveznost zavezanca ni izpolnjena, je organ dovolil izvršbo, kot jo je predlagal pravni naslednik upravičenca (stranka z interesom).

3. Pritožbeni organ je z drugostopenjsko odločbo tožnikovi pritožbi ugodil v delu, ki se nanaša na odmero stroškov upravnega izvršilnega postopka (4. točka izreka sklepa prve stopnje) in v tem delu spremenil odločitev, v ostalem je njegovo pritožbo zavrnil. **Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

4. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ni sodeloval v izvršilnem postopku do izdaje sklepa o zavrženju predloga s 6. 7. 2020 in ni bil seznanjen s tedaj vloženo pritožbo, niti z odločitvijo drugostopenjskega organa s 23. 9. 2020, zato meni, da so bile v prejšnjem postopku kršene procesne določbe. Poudarja, da so bile vse štiri predmetne denacionalizacijske odločbe že izvršene. Izplačal je namreč celotno odškodnino in s tem odločbe izvršil skladno z njihovimi izreki. Tako je prepričan, da je ravnal v skladu z obveznostjo, ki mu je bila naložena, to je da obveznice izroči skrbniku D. D. Ne strinja se z zaključki organa, da odločb ni pravilno izvršil, ker je namesto izplačila na račun skrbnika D. D. kot fizične osebe zneske nakazal na račun pravne osebe, to je skrbnikovega podjetja E. Meni, da je vprašanje pravilnosti izvršitve predmetnih denacionalizacijskih odločb stvar sodnega in ne upravnega postopka. Meni, da je za pravilno odločitev o stvari treba upoštevati položaj, dolžnosti in obveznosti skrbnikov za poseben primer. Tožnik je namreč obveznosti izvršil na podlagi naloga skrbnika D. D. Ob prejemu skrbnikove zahteve za izplačilo na račun, ki ga je navedel sam skrbnik, tožnik po njegovem prepričanju ni imel pravne podlage, da bi takšno zahtevo zavrnil, prav tako ne za to, da bi skrbnika pozval, naj za izplačilo odškodnine navede drug račun. Izpostavlja, da gre v zadevi za zapleteno pravno situacijo, ki je posledica kaznivega dejanja, za katerega tožnik ni in ne more biti odgovoren. D. D. je bil imenovan za skrbnika s soglasjem dedičev upravičenca, tako da tožnik na izbiro osebe skrbnika ni imel nobenega vpliva. V okvir samostojnih skrbniških opravil po tožnikovem prepričanju spada tudi izrecni skrbnikov nalog, ki ga je v zvezi z izplačili po pravnomočnih denacionalizacijskih odločbah ta dal tožniku. S tem v zvezi se sklicuje na določbe 197. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, se sklicuje na obrazložitev prvostopenjske in pritožbene odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Izpostavlja, da je tožnik ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 15. člena Uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (Uredba; Uradni list RS, št. 61/96 in 11/99), pri čemer je pri nakazilu denarnih sredstev vedel, da jih ne nakazuje na račun skrbnika za poseben primer.

6. Stranka z interesom (C. C., dedič pokojnega denacionalizacijskega upravičenca) v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim navedbam ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Med drugim navaja, da vse do danes na podlagi predmetnih denacionalizacijskih odločb ni prejel še ničesar, zaradi česar je vložil predlog za izvršbo. Meni, da nakazilo na račun pravne osebe E. ne more pomeniti izvršitve na način, kot so to določale denacionalizacijske odločbe. Zato je prepričan, da je izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe pravilen. Poudarja, da je sklicevanje tožnika na določbe ZZZDR in sodno prakso glede razmerja med skrbnikom za posebni primer in upravičenci za odločitev v predmetnem postopku nerelevantno. Tožnik bi se po njegovem mnenju moral in mogel zavedati, da mora odškodnino izplačati osebi, ki je navedena v denacionalizacijskih odločbah, torej direktno in edino fizični osebi D. D. in ne "neki tretji osebi".

7. Stranke postopka so vložile še vsaka po eno vlogo, v katerih odgovarjajo na navedbe nasprotnih strank in vztrajajo, tožnik pri tožbi, toženka in stranka z interesom pa pri pravilnosti izpodbijanega sklepa.

**Datum odločitve sodišča**

8. Sodišče je narok za glavno obravnavo v celoti snemalo. O zadevi je odločilo po poteku roka za podajo morebitnega ugovora zoper nepravilnosti prepisa (tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1) ter ob upoštevanju, da ne gre za nujno zadevo, kar pomeni, da v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo.1 **Dokazni sklep**

9. Na naroku za glavno obravnavo 11. 7. 2023 je sodišče vpogledalo v vse listine v upravnem spisu in v vse listine v sodnem spisu zadeve (priloge A3 do A10).

10. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

**K I. točki izreka**

11. Tožba ni utemeljena.

12. Med strankami je sporno, ali je tožnik pravilno izvršil odločbe o denacionalizaciji Upravne enote Laško št. 339-3/2014-123 z 21. 10. 2014, odločbo št. 339-3/2014-209 s 30. 3. 2015, odločbo št. 339-3/2014-310 z 21. 3. 2016 ter odločbo št. 339-3/2014-321 s 27. 7. 2016. 13. Ni pa spora o tem, da so vse navedene štiri denacionalizacijske odločbe postale pravnomočne in izvršljive, ter da je bil v vseh navedenih odločbah kot skrbnik za poseben primer, ki mu je bilo predmetno denacionalizacijsko premoženje izročeno v upravljanje, določen mag. D. D., rojen ..., s stalnim prebivališčem ..., ki je dolžan za premoženje skrbeti kot dober gospodar od pravnomočnosti denacionalizacijskih odločb do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojnem upravičencu A. A.2 Prav tako med strankami ni sporno, da sta sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani "D" III D 1426/2016 z 18. 10. 2017 in njegova dopolnitev s 30. 1. 2018, po katerem je stranka z interesom pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca A. A. v deležu 3/8, postal pravnomočen. Sporno ni niti, da je tožnik sredstva po prej navedenih pravnomočnih in izvršljivih denacionalizacijskih odločbah nakazal na račun pravne osebe E. po pisnem navodilu skrbnika za poseben primer D. D. 14. Skladno z drugo alinejo 59. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) odločbe o denacionalizaciji izvršuje Slovenski odškodninski sklad, če gre za odškodnino v obveznicah. Po prvem odstavku 67. člena ZDen se odločba o denacionalizaciji glasi na ime upravičenca - prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja. Če je ta oseba umrla ali je razglašena za mrtvo, se z odločbo o denacionalizaciji da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere - 211. člen ZZZDR (tretji odstavek 67. člena ZDen). V skladu z 211. členom ZZZDR center za socialno delo postavi skrbnika za poseben primer ali skrbnika za določeno vrsto opravil odsotni osebi, katere prebivališče ni znano, pa tudi nima zastopnika, neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi, pa tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika.

15. Na podlagi 7.c člena Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu je Vlada Republike Slovenije sprejela Uredbo, s katero se med drugim urejajo vprašanja v zvezi z izvrševanjem odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (prvi odstavek 1. člena Uredbe). Po 4. točki 2. člena Uredbe je prejemnik oseba, kateri je sklad po pravnomočni odločbi dolžan izročiti obveznice. Odločba je pravnomočna odločba, izdana v skladu z ZDen, na podlagi katere je sklad zavezanec za izročitev (5. točka prvega odstavka 2. člena Uredbe). Sklad izroči obveznice na zahtevo prejemnika (prvi odstavek 14. člena Uredbe). V skladu s 4. alinejo prvega odstavka 15. člena Uredbe mora prejemnik v zahtevi za izročitev obveznic navesti med drugim tudi številko bančnega računa oziroma hranilne knjižice in banko, ki vodi račun oziroma je izdala hranilno knjižico prejemnika. Po mnenju sodišča mora torej skrbnik za poseben primer, ki skladno s prej citirano določbo 4. točke 2. člena Uredbe predstavlja prejemnika, v zahtevi za izročitev odškodnine navesti svoje podatke (in ne morebitne podatke tretje osebe). Če prejemnik v zahtevi ne navede teh podatkov,3 mora sklad na podlagi drugega odstavka 15. člena Uredbe zahtevati dopolnitev zahteve najkasneje v roku 15 dni po prejemu nepopolne zahteve. Tretji odstavek 15. člena Uredbe pa določa, da kadar je zahteva nepopolna zato, ker prejemnik v zahtevi ni navedel številke bančnega računa oziroma hranilne knjižice iz zadnje alineje prvega odstavka tega člena, mora sklad prejemnika poučiti o pravnih posledicah iz tretjega odstavka 21. člena Uredbe. Sklad mora izročiti obveznice najkasneje v roku 15 dni po prejemu popolne zahteve (prvi odstavek 16. člena Uredbe). Ne glede na to določbo izroči sklad obveznice tudi, če prejemnik v zahtevi ni navedel številke bančnega računa oziroma hranilne knjižice iz zadnje alineje prvega odstavka 15. člena Uredbe (drugi odstavek 16. člena Uredbe). Po prvem odstavku 21. člena Uredbe izplačilo polletnega obroka opravi sklad z nakazilom na bančni račun oziroma hranilno knjižico imetnika. Po drugem odstavku te določbe se izplačilo v primeru, če prejemnik v zahtevi za izročitev obveznic ni navedel številke bančnega računa ali hranilne knjižice, opravi po pošti. V takem primeru se pri izplačilu odšteje morebitna razlika med dejanskimi stroški izplačila in stroški, ki bi nastali pri izplačilu opravljenem na način iz prvega odstavka tega člena (tretji odstavek 21. člena Uredbe).

16. Glede na citirane, v tej zadevi relevantne, materialno pravne določbe ter ob upoštevanju med strankami nespornega dejanskega stanja, to je: - da skrbnik za poseben primer D. D. tožniku ni sporočil številke svojega bančnega računa, temveč je z dopisom s 3. 10. 2017, poslanim po elektronski pošti (priloga A9) zaprosil za nakazilo na račun podjetja E. ter navedel račun tega podjetja; - da je tožnik nakazilo izvršil na račun navedene pravne osebe in ne na osebni bančni račun skrbnika za posebni primer, niti izplačila ni opravil skrbniku po pošti, sodišče zaključuje, da predmetnih denacionalizacijskih odločb ni izvršil pravilno. Po mnenju sodišča je namreč treba določbe Uredbe razlagati ozko. Tako ob upoštevanju citiranih določb Uredbe sodišče meni, da denacionalizacijskih odločb ni mogoče pravilno izvršiti na način, kot je to storil tožnik.

17. Tožnik bi se svoje obveznosti lahko pravilno razbremenil le, če bi izvršitev opravil na način, določen v Uredbi, to je z izplačilom bodisi na bančni račun ali hranilno knjižico prejemnika, to je skrbnika za poseben primer oziroma po določbi 21. člena Uredbe po pošti na naslov skrbnika za poseben primer, ki je bil določen v pravnomočnih in izvršljivih denacionalizacijskih odločbah. Kakršnokoli drugačno izplačilo oziroma izplačilo na drug račun, kot na račun skrbnika za poseben primer oziroma njemu po pošti, ni mogoče šteti za pravilno.

18. Razlog za strogo (ozko) razlago citiranih določb Uredbe je v pravni naravi inštituta skrbnika. Zahteva, po kateri je zavezanec obveznost dolžan izpolniti neposredno skrbniku za poseben primer, namreč upošteva namen tovrstnega skrbništva, to pa je zavarovanje premoženjskih in drugih pravic ter koristi tistih posameznikov, ki tega ne morejo zagotoviti sami. To v denacionalizaciji pomeni varstvo pravic in koristi dedičev pokojnih denacionalizacijskih upravičencev. Pri tem je pomembno, da so dediči po pokojnih denacionalizacijskih upravičencih v medsebojnem pravnem odnosu v razmerju do skrbnika za poseben primer, kot je določen v konkretnih denacionalizacijskih odločbah, kar predstavlja podlago za morebitne zahtevke dedičev do skrbnikov za poseben primer, ne pa (tudi) do morebitnih tretjih oseb.

19. Takšno stališče potrjujejo tudi določbe ZZZDR, ki se nanašajo na skrbništvo. Po tretjem odstavku 189. člena ZZZDR skrbnik brez poprejšnje odobritve centra za socialno delo ne sme storiti ničesar, kar bi presegalo okvire rednega poslovanja ali upravljanja varovančevega premoženja. Šteje se, da so taki posli - odtujitev ali obremenitev nepremičnine; - odtujitev premičnine večje vrednosti iz varovančevega premoženja ali razpolaganje s premoženjskimi pravicami večje vrednosti; - odpoved dediščini ali volilu oziroma odklonitev darila; - storitev drugih ukrepov, za katere tako določa zakon (191. člen ZZZDR).

20. V obravnavanem primeru je, kot rečeno, skrbnik za poseben primer od tožnika zahteval, da opravi izpolnitev svoje obveznosti po predmetnih denacionalizacijskih odločbah na račun podjetja E., torej na račun tretje osebe, kar po mnenju sodišča glede na prej citirane relevantne določbe Uredbe predstavlja odtujitev teh sredstev oziroma razpolaganje s premoženjskimi pravicami večje vrednosti, do katerih je stranka z interesom v tem upravnem sporu upravičena na podlagi prej navedenega pravnomočnega sklepa o dedovanju po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu A. A. v zvezi s pravnomočnimi in izvršljivimi denacionalizacijskimi odločbami. Gre torej za posel, s katerim je skrbnik presegel okvir rednega upravljanja varovančevega premoženja po 189. členu ZZZDR, za kar bi po presoji sodišča potreboval odobritev centra za socialno delo. Ker skrbnik za poseben primer takšnega soglasja oziroma odobritve centra za socialno delo nesporno ni imel, saj tega tožnik sploh ne zatrjuje, tudi na podlagi določb ZZZDR, na katere se sklicuje v tožbi, ni mogoče zaključiti, da je denacionalizacijske odločbe pravilno izvršil. 21. Na določbe Obligacijskega zakonika pa se tožnik ne more uspešno sklicevati, saj je treba uporabiti specialne predpise s področja denacionalizacije, navedene v točkah 14 in 15 obrazložitve te sodbe, in s področja skrbništva, navedene v točkah 18, 19 in 20 te sodbe, ki izvršitve denacionalizacijskih odločb na način, kot je to izvedel tožnik, ne dopuščajo.

22. Ugovora, da tožnik ni sodeloval v izvršilnem postopku do izdaje sklepa o zavrženju predloga s 6. 7. 2020 in da ni bil seznanjen s tedaj vloženo pritožbo, niti z odločitvijo drugostopenjskega organa, ki se nanaša na pravilnost poteka prejšnjega oziroma predhodnega postopka, pa sodišče v tem, torej ponovljenem, postopku ne more upoštevati. Tožnik namreč niti ni navedel, da bi morebitna zagrešena kršitev procesnih določb v prejšnjem postopku vplivala na njegove procesne pravice v obravnavanem, torej ponovljenem upravnem izvršilnem postopku.

23. Po vsem povedanem sodišče zaključuje, da je izpodbijani sklep v zvezi z odločbo druge stopnje pravilen in zakonit, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

**K II. točki izreka**

24. Kadar sodišče tožbo zavrne, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Določba 83. člena Zakona o sodiščih (ZS). 2 Glej: - 4. točka izreka dopolnilne odločbe Upravne enote Laško št. 339-3/2014 (povezava 339-26/2010 UEL, 321-33/93 UET)-321 s 27. 7. 2016;- 6. točko izreka delne odločbe Upravne enote Laško št. 339-3/2014 (povezava 339-26/2010 UEL, 321-33/93 UET)-310 z 21. 3. 2016;- 6. točko izreka delne odločbe Upravne enote Laško 339-3/2014 (povezava 339-26/2010 UEL, 321-33/93 UET)-123 z 21. 10. 2014 ter - 2. točko izreka delne odločbe Upravne enote Laško št. 339-3/2014 (povezava 339-26/2010 UEL, 321-33/93 UET)-209 s 30. 3. 2015, ki so vse del upravnega spisa zadeve. 3 Torej če ne navede svojih podatkov.