Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in strah.

Sklep o odmeri in priznanju pravdnih stroškov ni sklep, zoper katerega bi bila skladno s 400. členom ZPP dovoljena revizija.

Izrek

Revizija se glede odločitve o glavni stvari zavrne kot neutemeljena, glede odločitve o pravdnih stroških pa se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo odškodnine zaradi poškodbe pri delu dne 24.2.1994, ko ga je pri molži krava brcnila in je zaradi tega utrpel zvin vratne hrbtenice - po udarcu v desno stran obraza in vratu. Ugotovilo je, da je tožnik prispeval k nastanku nezgode in škode 20%. Odmerilo mu je odškodnino za prestane telesne bolečine 1,250.000,00 SIT, za strah 375.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1,500.000,00 SIT, odbilo prispevek tožnika 20% in naložilo toženi stranki plačilo zneska 2,500.000,00 SIT odškodnine za nematerialno škodo ter še 52.000,00 SIT za materialno škodo, ki jo je utrpel tožnik. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank, potem ko je sprejelo vse dejanske in pravne ocene sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri izpodbija prispevek tožnika k nastanku nezgode, višino odmerjene odškodnine in odločitev o pravdnih stroških.

Izpodbijani sodbi očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Trdi, da so navedbe oz.

obrazložitev sodišča, da je tožnik sokriv za škodo v višini 20% povsem neživljenjske in neutemeljene. Ocenjuje, da je tožnik ravnal kot dober gospodar in da tožena stranka ni z ničimer dokazala, da je res soodgovoren za nastalo škodo. Obrazložitev sodišča, da tožnik ni poskrbel za ustrezno zavarovanje sebe pred udarcem, ni identična z resnico. Posebej poudarja, da telica sprva ni bila nemirna, saj ji je brez problema umil seske, pomolzel curke mleka in nataknil prvi dve molzni enoti, nato pa se je nenadoma vznemirila in ga brcnila.

Nobenega dokaza ni, da bi tožnik mogel predvideti, da se bo krava vznemirila. Tožnik ne more pristati na višino odškodnine, kot jo je določilo sodišče. Že več kot tri leta in pol vsakodnevno trpi srednje močne fizične bolečine in jemlje močna zdravila. Potrebno je upoštevati, da je tožnik star 40 let in bo bolečine trpel še celo življenje. Tožnik trpi strah, kako bo z njegovim zdravjem jutri in v bodoče, ali se bo lahko gibal in na splošno normalno živel, vsak dan. Posebej je prenizka odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je tožnik delovni invalid III. kategorije, svojega dela več ne bo mogel opravljati, prav tako ne nobenega težkega dela. Odškodnino bi zato moralo sodišče priznati v celoti. Primerjanje odškodnine s primerom 64 iz sodne prakse je napačno, saj je tožnik trpel bolečine dalj časa in bil dalj časa tudi v bolniškem staležu. Glede stroškov revizija trdi, da ni res, da bi v pravdi le delno zmagala in zato so pravdni stroški napačno odmerjeni.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija o pravdnih stroških ni dovoljena, o odločitvi o glavni stvari pa ni utemeljena.

A. O zavrženju: O pravdnih stroških odloča sodišče vedno s sklepom (četudi odločba v naslovu tega ne vsebuje, kadar je odločitev o stroških postopka del odločitve o glavni stvari), ta odločitev ni odločitev o glavni stvari, saj so pravdni stroški akcesorne narave. Sklep o odmeri in priznanju pravdnih stroškov ni sklep, zoper katerega bi bila skladno s 400. členom ZPP dovoljena revizija. Ne gre namreč za sklep, s katerim bi se postopek končal. Ker torej revizija zoper odločitev o pravdnih stroških ni dovoljena, je moralo revizijsko sodišče v tem delu revizijo kot nedovoljeno zavreči (392. člen ZPP; primerjaj pravno mnenje VS RS II/98, str.4).

B. O zavrnitvi: Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišča druge in prve stopnje, ki predstavljajo neizpodbojno dejansko podlago revizijskega odločanja (3. odstavek 385. člena ZPP); te pa so bile: - tožnik je krave poznal, delal je kot molzač, - pri molži telice je potrebna posebna pozornost, ker je pri vsaki telici mogoče pričakovati, da bo nemirno reagirala, - tožnik bi se moral preventivno zavarovati: poklicati sodelavca na pomoč pri molži, uporabiti nosno zadrgo ali kljuko; nobenega predvidenega sredstva ni uporabil. Te ugotovitve so sodišču omogočale presojo, da je tožnik s svojo opustitvijo predvidenih preventivnih ukrepov umirjanja telice, ki jo je molzel prvič potem, ko je skotila mladiča, da je na ta način prispeval k temu, da ga je krava butnila z zgornjim delom noge v glavo. Ta udarec je vzrok tožnikove poškodbe, njegova opustitev pa je k nastanku poškodbe (bolečin, prestanega strahu in posledic, ki jih trpi) prispevala tudi po oceni revizijskega sodišča v višini 20%. Vse trditve, ki so iz pritožbe ponovljene v reviziji, je preizkusilo že pritožbeno sodišče in jih izčrpno obrazložilo, z obrazložitvijo se strinja tudi revizijsko sodišče in se ji pridružuje. Drugačno stališče, ki ga zagovarja revizija, je v večjem delu sploh poskus izpodbijanja dejanskega stanja in dokazne ocene, kar v reviziji ni dovoljeno.

Tožnikovo bolečinsko obdobje sta obe sodišči zvesto povzeli iz izvedeniškega mnenja, in pravilno odmerili denarno satisfakcijo za prestane in bodoče bolečine. Odmerjena odškodnina je pravična glede na trajanje in intenzivnost bolečin tožnika in tudi primerljiva s podobnimi primeri iz sodne prakse. Res je izrecno citiran le en primer, vendar pa odmerjena odškodnina vzdrži tudi primerjavo z ostalimi podobnimi primeri, tako iz literature, kot iz informatizirane sodne baze negmotne škode (NEGM), ki je dostopna vsem sodiščem in sodnikom. Povedano velja tudi za odmerjeno odškodnino za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izpodbijana sodba je v zadostni meri upoštevala tisti strah, ki ga je tožnik res trpel, saj se ob nezgodi sami sploh ni ustrašil, zaskrbljenost za zdravje je nastopila kasneje, ko so se pojavile vse težave, kar je izrecno ugotovljeno in upoštevano. Prav tako je zadosti poudarka danega tožnikovim letom in težavam, ki ga bodo spremljale. Opozoriti velja, da tožnik ni povedal, da bi bil prikrajšan pri kakršnikoli izvenslužbeni aktivnosti. Tako je na mestu pripomba, da je odmerjena odškodnina širokogrudno upoštevala tožnikovo invalidnost, ki je sicer drug naslov za prejemanje nadomestila za morebitno prikrajšanje pri dohodku (ki ga tožnik zaenkrat nima, po lastni izpovedi).

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revizija le formalno zatrjuje obstoj take kršitve, ki je ni obrazložila oz. obrazložitev ni prilagojena naravi in zahtevam izrednega pravnega sredstva. Dejstvo je, da je revizija v celoti prepis pritožbe tožeče stranke, ki je bila preizkušena v pritožbenem postopku.

Tako procesnopravni predpisi kot materialnopravni so bili pravilno in korektno uporabljeni v tem pravdnem postopku, revizijski očitki pa niso utemeljeni, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (393.člen ZPP).

Zavrnitev zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajeta v izreku o zavrnitvi revizije (166. člen ZPP).