Jedro

Po splošnih zavarovalnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska AK 92, ki pridejo v poštev pri zavarovalni pogodbi med strankama, je kombinacija "D" (za katero je bil zavarovan tožnik) iz 4.čl. vsebovala škodo, ki nastane na motornem vozilu z neposrednim dotikom divjadi. Tožena stranka s sklicevanjem na to določbo pogojev odklanja plačilo škode, kolikor ta po njeni oceni presega škodo na mestu neposrednega stika divjadi z vozilom. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da obstaja med dotikom srne in končnimi posledicami vzročna zveza, ki ni bila z ničimer pretrgana. Ob ugotovitvi, da je bil v konkretnem primeru dotik divjadi edini vzrok za vso tožniku nastalo škodo, ne da bi kakorkoli prišel do izraza faktor tožnikove volje in njegovih dejanj, ne more biti dvoma, da tožena stranka odgovarja tožniku v celoti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožniku znesek 280.448,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.6.1992 dalje do plačila. Pritožbo tožene stranke proti odločitvi o glavni stvari je sodišče druge stopnje zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugodilo pa je pritožbi proti odločitvi o zamudnih obrestih, razveljavilo ta del sodbe sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi tožbenemu zahtevku le do višine 112.180,00 SIT. V obrazložitvi revizije navaja, da tožnik svojega vozila ni imel polno kasko zavarovanega. Sklenil je le pogodbo za delni kasko "D" kombinacijo. Po zavarovalnih pogojih, veljavnih v času sklenitve zavarovanja, krije tožena stranka škodo, ki nastane z neposrednim dotikom divjadi. Zavarovalnica je s tem želela izključiti odgovornost za nadaljnjo škodo, ki je posledica n.pr. prevrnitve v jarek ali trčenja v drugo telo. Tako tožnik ni upravičen do povračila dela škode, ki je nastala zaradi trka v gospodarsko poslopje, ampak samo do škode, ki je nastala z dotikom srne.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, je tožniku nastala škoda ne avtomobilu, ko mu je dne 19.6.1992 pri vožnji po regionalni cesti z leve strani skočila na pokrov motorja srna in skozi razbito vetrobransko steklo padla na tožnika. Zaradi tega je tožnik zapeljal na bankino in nato na travnik, kjer se je zadel v gospodarsko poslopje. Tožnik je bil zaradi pretresa možganov v nezavesti, tako da se dogodka ne spominja. Po splošnih zavarovalnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska AK 92, ki pridejo v poštev pri zavarovalni pogodbi med strankama, je kombinacija "D" (za katero je bil zavarovan tožnik) iz 4.čl. vsebovala škodo, ki nastane na motornem vozilu z neposrednim dotikom divjadi. Tožena stranka s sklicevanjem na to določbo pogojev odklanja plačilo škode, kolikor ta po njeni oceni presega škodo na mestu neposrednega stika divjadi z vozilom. Kot sta pravilno ocenili sodišči prve in druge stopnje, zavarovalnih pogojev ni mogoče razlagati tako ozko. Z navedenimi pogoji je tožena stranka izključila svojo odgovornost, kolikor do stika med vozilom in divjadjo ne pride. Primer, ko se je divjad v vozilo zadela, je predmet delnega kasko zavarovanja. Določbe splošnih pogojev o zavarovani nevarnosti polnega kaska take vrste škodnega dogodka ne vsebujejo. Obseg obveznosti zavarovalnice pri delnem kasku je treba ugotavljati s pomočjo splošnih določb 2.tč. 4.čl. zavarovalnih pogojev in Zakona o obligacijskih razmerjih. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da obstaja med dotikom srne in končnimi posledicami vzročna zveza, ki ni bila z ničimer pretrgana. Ob ugotovitvi, da je bil v konkretnem primeru dotik divjadi edini vzrok za vso tožniku nastalo škodo, ne da bi kakorkoli prišel do izraza faktor tožnikove volje in njegovih dejanj, ne more biti dvoma, da tožena stranka odgovarja tožniku v celoti.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).