Jedro

S sklenitvijo sodne poravnave med tožečo stranko in glavno dolžnico poroštvo toženca ni ugasnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da je toženec dolžan v 15-ih dneh plačati tožeči stranki znesek 8.144,09 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2004 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je toženec dolžan tožnici povrniti 161,83 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se je iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožil toženec. Vztraja, da je zahtevek zoper poroka, torej toženca, absolutno zastaral. Zastaralni rok tako za glavnega dolžnika kot poroka je pričel teči, tako kot pravilno ugotavlja sodišče, 31.3.2002. Glede na to, da je tožeča stranka vstopila v pravice banke, bi morala uveljavljati zahtevek zoper oba. Zahtevek zoper toženca je tako zastaral 31.3.2007. Tožba je bila vložena 8.1.2008. Nadalje meni, da sodno uveljavljane terjatve zoper dolžnika ne more imeti vpliva na pretrganje zastaranja zahtevka zoper poroka. Tožeča stranka bi morala toženca vsaj obvestiti o tem, da je glavni dolžnik nehal plačevati oz. da je bila z njim sklenjena poravnava. Sodna poravnava je postala pravnomočna 8.4.2005. S sklenitvijo sodne poravnave je poroštvo tožene stranke ugasnilo, saj je bilo o zahtevku pravnomočno odločeno. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zahtevek tožeče stranke zavrne.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema odločitev in obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje. V izogib ponavljanju se nanjo sklicuje in jo povzema kot svojo. Glede na pritožbene navedbe pa je dodati, da je tožeča stranka oz. pred njo že N. toženca že 7.2.2002 obvestila o tem, da glavna dolžnica, N.S.Š. ni plačala zapadlih obveznosti in tudi opozorila, da se je kot porok zavezal, da bo plačal vsako zapadlo obveznost po kreditni pogodbi. Tožeča stranka je dne 16.6.2004 vložila tožbo zoper glavno dolžnico in v nadaljevanju je bila med strankama dne 8.4.2005 sklenjena sodna poravnava. Ne drži pritožbena navedba, da bi morala tožeča stranka vložiti tožbo tudi proti poroku. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v tem primeru uporablja na podlagi 1060 člena Obligacijskega zakonika v 3. odstavku 1040. člena pravi, da v primeru, če se je porok zavezal kot porok in plačnik, odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka ali pa od obeh hkrati. Nasprotno kot trdi pritožba, namreč sodno uveljavljanje terjatve zoper dolžnika vpliva na pretrganje zastaranja zoper poroka. ZOR v 3. odstavku 1019. člena pravi, da pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje nasproti poroku le, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega ravnanja pred sodiščem zoper glavnega dolžnika. Prav v tem primeru je tožeča stranka vložila tožbo zoper glavno dolžnico. Zastaranje se je zato pretrgalo in je pričelo ponovno teči po sklenjeni sodni poravnavi. Ker je bila ta sklenjena 8.4.2005, tožba zoper poroka – toženca pa je bila vložena 8.1.2008, še ni potekel petletni splošni zastaralni rok.

S sklenitvijo sodne poravnave med tukaj tožečo stranko in glavno dolžnico N.S.Š. poroštvo toženca ni ugasnilo. Obveznost preneha, ko je izpolnjena. S prenehanjem glavne obveznosti ugasne tudi poroštvo (295. člen ZOR). Dolžnica nedvoumno obveznosti ni poravnala niti po sodni poravnavi, zato ta še obstoja.

Po vsem povedanem se pokaže pritožba kot neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).