Jedro

Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik toži za povračilo škode, ki naj bi mu jo na delovnem mestu in v zvezi z delom povzročil toženec kot delavec, ki je bil takrat z njim (kot samostojnim podjetnikom) v delovnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi. V pritožbi tožnik neutemeljeno navaja, da škoda, ki naj bi bila povzročena, ni bila v nobeni zvezi z delovnim razmerjem, saj iz njegovih navedb v tožbi izhaja drugače. Navedel je namreč, da toženec na delovišču, kjer se je delo opravljalo, dela ni želel opravljati, da je tožnika žalil in mu nato s kotno brusilko v roki grozil, iz česar je mogoče zaključiti, da gre vprašanje odškodninske odgovornosti delavca, ki se presoja po določbi 177. člena ZDR-1, in s tem za odškodninski delovni spor. To pa je individualni delovni spor po točki b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. V sodni poravnavi sta se pravdni stranki med drugim dogovorili, da s sklenitvijo in izpolnitvijo obveznosti iz te sodne poravnave med njima iz naslova delovnega razmerja ni nobenih terjatev in obveznosti več. Na podlagi tako sklenjenega dogovora med pravdnima strankama je sodišče prve stopnje v tem sporu pravilno zaključilo, da se je tožnik odpovedal odškodninskemu zahtevku za povračilo škode, nastale zaradi spornega škodnega dogodka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj tožencu v osmih dneh povrne stroške postopka v višini 340,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi vse pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. ‒ ZPP)1. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, oziroma naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da o zadevi ni odločalo stvarno pristojno sodišče. V predmetni zadevi, čeprav je med strankama obstajalo delovno razmerje, ni šlo za spor med delavcem in delodajalcem. Do škodnega dogodka je sicer prišlo na delovnem mestu, vendar škoda, tj. primarni strah, ki jo je tožnik utrpel, ker je toženec prižgal kotno brusilko in z njo stekel proti tožniku ter mu grozil, da mu bo odbil glavo, z delovnim razmerjem nima nobene zveze. Tožnik v tožbi nikjer ni navedel, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi dejstva delovnega razmerja. Toženec je imel namen škodovati tožniku kot takšnemu in ne kot delodajalcu. To pa pomeni, da ne gre za spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem v smislu točke b prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. V zadevi bi zato moralo odločati Okrajno sodišče v Trbovljah, kamor je tožnik primarno svojo tožbo tudi vložil. Ker je sodišče prve stopnje odločalo v sporu, ki ne spada v njegovo pristojnost, je storilo kršitev določb pravdnega postopka. Prav tako je sodišče prve stopnje to kršitev storilo, ker ni utemeljilo povezave med sklenjeno sodno poravnavo in predmetno zadevo. Brez obrazložitve je zaključilo, da gre v predmetni zadevi za terjatev iz delovnega razmerja in da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker je bila med pravdnima strankama sklenjena sodna poravnava, s katero sta stranki potrdili, da med njima ni več nobenih terjatev in obveznosti iz delovnega razmerja. Vtoževana terjatev nima nobene povezave z delovnim razmerjem. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, ter da je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V tem sporu je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku za povračilo škode, ki naj bi jo tožnik utrpel v škodnem dogodku 17. 4. 2014. Iz tožnikovih navedb v tem sporu izhaja, da je tožnik tega dne v okviru svoje takratne dejavnosti opravljal gradbena dela. Toženec kot delavec svojega dela ni želel opravljati, posmehoval se je ostalim delavcem in žalil delodajalca, ki ga je pozival, naj pristopi k delu. Z žaljenjem je šlo tako daleč, da je toženec prižgal kotno brusilko, ki predstavlja zelo nevarno delovno orodje, z njo stekel in zamahnil proti tožniku ter mu grozil, da mu bo odbil glavo. Ob tem je tožnik, kot trdi, utrpel hud primarni strah, zaradi katerega zahteva odškodnino v višini 1.000,00 EUR.

6. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo o postavljenem tožbenem zahtevku, čeprav je za odločanje o njem stvarno pristojno sodišče druge vrste, tj. Okrajno sodišče v Trbovljah.

7. V 5. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. ‒ ZDSS-1) je določena stvarna pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih. V točki b prvega odstavka navedenega člena je določeno, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnem delovnem sporu o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Iz citirane določbe izhaja, da gre za individualni delovni spor, če sta hkrati podana subjektivni kriterij, tj. da gre za spor med delavcem in delodajalcem (oziroma njunimi pravnimi nasledniki), in objektivni kriterij, tj. da gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja.

8. Toženec je bil na dan škodnega dogodka zaposlen pri delodajalcu A.A., s. p., kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje in kot smiselno izhaja tudi iz tožnikovih tožbenih navedb, ki predstavljajo kompetenčno dejansko stanje. Ne glede na to, da je tožbo v tem sporu vložil tožnik kot fizična oseba (A.A. ‒ brez oznake s. p.), in ne kot samostojni podjetnik (A.A., s. p.), to dejstvo ne vpliva na presojo, ali gre v obravnavanem sporu za spor med delavcem in delodajalcem. V skladu z drugim odstavkom 5. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. ‒ ZDR-1) je delodajalec lahko tudi fizična oseba. Ker je (samostojni) podjetnik v skladu s šestim odstavkom Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/06 in nasl. ‒ ZGD-1) fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja, ni razlike, ali v sodnem sporu kot stranka nastopa zgolj kot fizična oseba brez oznake s. p. ali kot samostojni podjetnik z oznako s. p. Na njegovo aktivno ali pasivno legitimacijo to ne vpliva, saj ne gre za dve različni osebi s samostojnima procesnima sposobnostma. Taka je tudi sodna praksa2. 9. Prav tako je v tem sporu podan objektivni kriterij individualnega delovnega spora, saj gre za spor o pravici, obveznosti oziroma odgovornosti iz delovnega razmerja. Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik toži za povračilo škode, ki naj bi mu jo na delovnem mestu in v zvezi z delom povzročil toženec kot delavec, ki je bil takrat z njim (kot samostojnim podjetnikom) v delovnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2000. V pritožbi tožnik neutemeljeno navaja, da škoda, ki naj bi bila povzročena, ni bila v nobeni zvezi z delovnim razmerjem, saj iz njegovih navedb v tožbi izhaja drugače. Navedel je namreč, da toženec na delovišču, kjer se je delo opravljalo, dela ni želel opravljati, da je tožnika žalil in mu nato s kotno brusilko v roki grozil, iz česar je mogoče zaključiti, da gre vprašanje odškodninske odgovornosti delavca, ki se presoja po določbi 177. člena ZDR-1, in s tem za odškodninski delovni spor. To pa je individualni delovni spor po točki b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Glede na navedeno ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka in je sodišče prve stopnje pravilno kot stvarno pristojno sodišče odločalo o postavljenem odškodninskem zahtevku.

10. Navedeni očitek pa je neutemeljen tudi zato, ker je sklep opr. št. P 136/2015 z dne 11. 12. 2015 ‒ s katerim se je Okrajno sodišče v Trbovljah (pri katerem je tožnik vložil tožbo) izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o tem sporu, in zadevo odstopilo v reševanje sodišču prve stopnje kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču ‒ že postal pravnomočen, saj nobena od strank zoper njega ni vložila pritožbe, čeprav je to možnost imela.

11. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi v tem sporu sklicevalo na sodno poravnavo, ki sta jo pravdni stranki sklenili pred sodiščem prve stopnje v sporu zaradi izplačila plače, regresa za letni dopust, jubilejne nagrade in odpravnine opr. št. I Pd 79/2015 dne 21. 5. 2015. V navedeni sodni poravnavi sta se pravdni stranki med drugim dogovorili (v 3. točki), da s sklenitvijo in izpolnitvijo obveznosti iz te sodne poravnave med njima iz naslova delovnega razmerja ni nobenih terjatev in obveznosti več. Na podlagi tako sklenjenega dogovora med pravdnima strankama je sodišče prve stopnje v tem sporu pravilno zaključilo, da se je tožnik odpovedal odškodninskemu zahtevku za povračilo škode, nastale zaradi škodnega dogodka 17. 4. 20143. Kot navedeno, uveljavljanje te odškodninske terjatve predstavlja terjatev iz delovnega razmerja. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tudi jasno izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje presodilo, da sklenjena sodna poravnava vpliva na vtoževano terjatev. Škodni dogodek, v zvezi s katerim tožnik v tem sporu zahteva plačilo odškodnine za strah, se je zgodil 17. 4. 2014, torej pred sklenitvijo sodne poravnave 21. 5. 2015, takrat pa je bila tožniku škoda, ki jo uveljavlja, tudi že znana. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in tudi ni storilo smiselno uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Po vsebini pritožbe zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne vlaga. 2 Primerjaj odločbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1299/2010 z dne 2. 12. 2010, opr. št. Pdp 626/2009 z dne 3. 12. 2009, opr. št. Pdp 213/2013 z dne 12. 9. 2013. 3 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Cst 474/2015 z dne 12. 8. 2015.