Jedro

Iz opisa kaznivega dejanja krive ovadbe, v tenorju obtožnega predloga, mora izhajati vsaj vsebinska oziroma smiselna konkretizacija vseh zakonskih znakov naznanjenega kaznivega dejanja, katerega storilec se preganja po uradni dolžnosti, sicer očitano dejanje krive ovadeb ni kaznivo dejanje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena v zvezi s prvim odstavkom 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper obdolženega A. A. zavrglo obtožni predlog, s katerim je bila obdolžencu očitana storitev kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odločilo je še, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila državna tožilka iz razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, torej zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v „odločitev“ (nadaljnji postopek) sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Preizkus izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje v fazi t. i. materialnega preizkusa obtožnega akta pravilno ocenilo, da opis obdolžencu očitanega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1, kar pomeni, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 277. člena v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP).

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje izhodiščnim razlogom izpodbijanega sklepa, iz katerih je mogoče razbrati pravilno naziranje, da morajo biti dejstva in okoliščine iz abstraktnega zakonskega opisa kaznivega dejanja v konkretnem delu tenorja obtožnega predloga opisane in konkretizirane tako, da je dejanje označeno kot historični dogodek v svoji enkratnosti in neponovljivosti, tj. z vsem, kar je potrebno, da se lahko obdolženec zoper očitano dejanje brani in v okviru opisa kaznivega dejanja zagovarja. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 283. člena KZ-1 stori, kdor koga naznani, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, vendar ve, da ga ni storil. Tudi zakonski znak naznanitve „kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti“, kot je teoretično tehtno in skladno z obstoječo sodno prakso izpostavilo že sodišče prve stopnje (točka 4 obrazložitve), mora biti konkretiziran s procesno korektnim opisom naznanjenega kaznivega dejanja, saj sicer ni mogoče oceniti, ali je naznanjeno dejanje res kaznivo dejanje, katerega domnevni storilec se preganja po uradni dolžnosti. Poleg konkretizacije okoliščine, da je bila kazenska ovadba (zavestno in vedoma, da naznanjeni delikt ni bil storjen) podana pri pristojnem državnem organu (kar v predmetni zadevi ni vprašljivo), in pravne opredelitve naznanjenega dejanja (ki ju tenor obtožnega akta v tej zadevi prav tako vsebuje) mora opis kaznivega dejanja po prvem odstavku 283. člena KZ-1 vsebovati tudi dovolj substancirano opredelitev, katero (naznanjeno) dejanje ni bilo storjeno. Zahteva po pravnem vrednotenju oziroma sklepanju, ki mora izhajati iz opisa, o ne/obstoju naznanjenega kaznivega dejanja po presoji pritožbenega sodišča sicer ne pomeni, da bi morali biti zakonski znaki naznanjenega kaznivega dejanja konkretizirani do stopnje perfekcije, nedvomno pa mora iz opredelitve očitka krive ovadbe izhajati vsaj vsebinska oziroma smiselna napolnitev konstitutivnih zakonskih znakov naznanjenega dejanja. V nasprotnem primeru, tj. če se obdolžencu očita, da je naznanil ravnanje, ki ni opisano z zakonskimi znaki uradno pregonljivega kaznivega dejanja, kaznivo dejanje krive ovadbe ne more biti podano.

6. Sodišče prve stopnje (točki 7 in 8 obrazložitve) je korektno in pravilno pojasnilo, kateri so konstitutivni zakonski znaki naznanjenih kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena in nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1. Poudarilo je, da mora uradna oseba (kot je v danem primeru predsednik disciplinskega senata pri Disciplinskem sodišču Sodnega sveta) pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 257. člena KZ-1 izrabiti svoj položaj, prestopiti meje uradnih pravic ali ne opraviti uradne dolžnosti, s tem pa sebi ali komu drugemu pridobiti nepremoženjsko korist ali prizadejati škodo (ki je lahko premoženjska ali nepremoženjska). Pri kaznivem dejanju po 258. členu KZ-1 pa mora uradna oseba zavestno kršiti zakone ali druge predpise, opuščati svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravnati v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev (nepremoženjskih) pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, takšna kršitev oziroma večja škoda pa res nastane.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje (točka 9 obrazložitve), da iz opisa obdolžencu očitanega dejanja v tenorju obtožnega predloga v bistvenem izhaja zgolj konkretizacija naznanitve, da B. B. v disciplinskem postopku ni preklical disciplinske obravnave, razpisane za 3. 3. 2020, čeprav ga je obdolženec z elektronskimi sporočili večkrat obvestil, da se disciplinske obravnave zaradi zdravstvenih razlogov ne bo udeležil, in mu pojasnil, kje se lahko pridobi njegova zdravstvena dokumentacija. Razumno je stališče izpodbijanega sklepa, da gre pri tem le za substanciranje očitka nepravilnega procesnega vodstva disciplinskega postopka, opis dejanja pa popolnoma molči v smeri vsebinske konkretizacije zakonskih znakov naznanjenih kaznivih dejanj po prvem odstavku 257. člena (s čim naj bi B. B. izrabil položaj, prestopil meje uradnih pravic ali ne opravil uradne dolžnosti, prav tako pa, kakšno nepremoženjsko korist ali škodo naj bi s tem povzročil sebi ali komu drugemu) in po 258. členu KZ-1 (s čim in katere zakone ali druge predpise naj bi zavestno kršil, opuščal svoje nadzorstvo oziroma očitno nevestno ravnal, prav tako pa v opisu dejanja v celoti izostane opredelitev predvidevanja ali vsaj možnosti njegovega predvidevanja nastanka hujših kršitev pravic drugega, škode na javni dobrini ali premoženjske škode, kot tudi trditev o nastanku in opredelitev teh kršitev oziroma večje škode). Da B. B. ni ravnal nevestno, ni kršil zakonov ali drugih predpisov, ni opuščal nadzorstva, ni izrabil položaja niti ni prestopil meja svojih pravic ali opustil uradne dolžnosti, je le lakonično navedeno v obrazložitvi obtožnega akta (strani 6 – 7). O dimenzijah (ne)premoženjske škode v sferi obdolženca pa je primeroma moč zgolj sklepati iz pasusov obrazložitve obtožnega akta, ki omenjajo preganjanje in maltretiranje obdolženca ter „dogovorjeno namero“ odstranitve iz sodniških vrst, oziroma iz obtožnemu predlogu priložene dokumentacije (npr. škoda v smislu nezakonitega prenehanja sodniške funkcije – list. št. 22; poslabšanje zdravja in poglabljanje stresa – list. št. 31; ukinitev materialne eksistence – list. št. 38). Jasno pa je, da obrazložitev obtožnega akta, še toliko manj gradivo v spisu, ne more nadomestiti obveznosti upravičenega tožilca, da opis dejanja v obtožbi, na podlagi katere želi doseči začetek kazenskega postopka pred sodiščem, oblikuje na način, da skladno s procesno teorijo in uveljavljeno sodno prakso v zadostni meri konkretizira vse potrebne zakonske znake domnevno izvršenega kaznivega dejanja. Ker iz opisa dejanja iz že navedenih razlogov ni substancirano razvidno, da naj bi obdolženec B. B. krivo ovadil (prav) zaradi uradno pregonljivih kaznivih dejanj po 257. in 258. členu KZ-1, je sodišče prve stopnje obtožni predlog utemeljeno zavrglo kot materialno pomanjkljivega in nesposobnega za obravnavo v sledečem postopku.

8. Državna tožilka s pritožbo ne more uspeti, saj v nasprotju z zgoraj obrazloženim vztraja pri stališču, da obtožni predlog vsebuje vse potrebne elemente, vključno z ustreznim opisom obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Nesprejemljivo je naziranje, da ni potrebno, da bi konkretni del tenorja obtožnega predloga moral vsebovati tudi zakonske znake kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja in pravic ter nevestnega dela v službi, skratka naznanjenih kaznivih dejanj. Pri tem se neutemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi I Ips 14666/2014 z dne 13. 9. 2018, saj precedenčno sodišče v tej zadevi ni judiciralo, kot to razlaga pritožnica, da zakonskih znakov naznanjenih kaznivih dejanj v opisu dejanja ni treba konkretizirati. Opredelilo se je (točka 5 obrazložitve), da mora opis krive ovadbe poleg pravne opredelitve vendarle vsebovati tudi s konkretnimi podatki dovolj določno označeno opredelitev naznanjenih kaznivih dejanj, kar v ničemer ne nasprotuje stališčem pritožbenega sodišča v tem sklepu. V citirani zadevi I Ips 14666/2014 je opis kaznivega dejanja krive ovadbe zajemal dejanske okoliščine, iz katerih je izhajala določna konkretizacija naznanjenih kaznivih dejanj goljufije in ponarejanja listin, česar pa v obravnavanem primeru, kjer substanciranje konstitutivnih zakonskih znakov kaznivih dejanj po 257. in 258. členu KZ-1 pravzaprav v celoti umanjka, ni mogoče ugotoviti.

9. Ker je sodišče prve stopnje obtožni predlog utemeljeno zavrglo iz razlogov nesklepčnosti opisa obdolžencu očitanega dejanja, so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa scela nepomembna izvajanja, kjer pritožnica razpravlja o namenu inkriminacije krivih ovadb, varstvu delovanja pravosodja in krivo ovadenih posameznikov ter potrebi po ukrepanju pravosodnih organov na podlagi krivih ovadb. Prav tako irelevantni so namigi o maščevanju in zavržnih nagibih obdolženca kot (tedaj) kazenskega sodnika, saj vse to s presojo procesne odločitve nima opraviti ničesar. Nedvomno je krivo ovajanje problematično, celo kaznivo ravnanje, še bistveno bolj problematično pa bi bilo dopustiti kazenski postopek (zoper katerega koli obdolženca) na podlagi procesno pomanjkljivega obtožnega akta.

10. Iz navedenih razlogov in ker izpodbijanega sklepa ne bremenijo niti kršitve, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena (tretji odstavek 402. člena ZKP).