Jedro

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da pravica do zasebnosti (kot tudi druge človekove pravice) ni absolutna, temveč je omejena s pravicami drugih oseb in v primerih, ki jih v tretjem odstavku 15. člena določa Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in je koncept pričakovane pravice tisti, ki daje odgovor na vprašanje, v katerih primerih je treba zasebnosti zagotoviti pravno varstvo. V skladu s tem konceptom bo lahko predmet varstva tisto, kar skuša oseba ohraniti kot zasebno, vse dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in bo to pričakovanje tudi objektivno opravičljivo. Pričakovanje pa ni objektivno opravičljivo takrat, ko stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je ob upoštevanju načela sorazmernosti treba dati prednost. Na splošno namreč velja, da čim manj intimno je področje zasebnosti, tem manjšo pravno zaščito uživa, ko pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih oseb. Upoštevaje izpostavljeno je prvostopenjsko sodišče v točkah 5 in 6 izpodbijane sodbe tehtno, razumljivo in v zadostnem obsegu obrazložilo, zakaj so dokazi, pridobljeni s pomočjo oškodovančevih nadzornih kamer, dopustni. Ugotovilo je sicer, da je namestitev nadzornih kamer, ki snemajo dogajanje na javni cesti (ne glede na to, ali je kje nameščeno opozorilo o snemanju), konkretno A. A. ter posredovanje teh videoposnetkov sodišču, poseganje v zasebnost obdolženega, vendar je nato pravilno zaključilo, da se je obdolženi na posnetkih pojavljal le na javni površini, kjer pa pričakovanega obsega zasebnosti ni mogel biti deležen.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 54781/2021 z dne 23. 5. 2022 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora, s preizkusno dobo dveh in posebni pogoj, da oškodovanemu B. B. v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe povrne škodo, ki mu jo je povzročil s kaznivim dejanjem, tako, da mu plača 634,14 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženi plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona oproščen. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP pa mora obdolženec plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 634,14 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov, tj. zaradi bistvene kršitve določb postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji in o premoženjskopravnem zahtevku pritožila zagovornica obdolženega. Pritožbenemu sodišču primarno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ter odloči, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženega in potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun. Podrejeno podaja predlog, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča, sprejet na glavni obravnavi dne 10. 5. 2022, s katerim je sodišče zavrnilo obdolženčev predlog za izločitev dokazov z dne 25. 4. 2022 spremeni tako, da se obdolženčevemu predlogu za izločitev dokazov ugodi ter v predlogu navedene dokaze v celoti iz sodnega spisa izloči, sodbo pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo s strani obdolženega podanega predloga za izločitev dokazov zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi s 403. členom ZKP, saj izpodbijani sklep oziroma njegova obrazložitev nima razlogov o odločilnih dejstvih, navedbe sodišča pa so tudi protispisne, s čimer je podan pritožbeni razlog iz 1. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s 403. členom ZKP. Prav tako prvostopenjskemu sodišču očita, da je tozadevno zagrešilo še kršitev po prvem odstavku 373. člena v zvezi s 403. členom ZKP, saj je po prepričanju obdolženega odločilna dejstva glede predlagane izločitve dokazov ugotovilo zmotno oziroma napačno. S tem je po mnenju pritožbe podan tudi pritožbeni razlog iz 3. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s 403. členom ZKP.

5. Zagovornica obširno polemizira in si prizadeva za izločitev dokazov, pridobljenih s pomočjo oškodovančevih nadzornih kamer, ki se v sodnem spisu hranijo pod prilogo C9 ter del zapisnika o glavni obravnavni z dne 17. 3. 2022. Po njenem prepričanju naj bi šlo za nedovoljene dokaze, na katere se sodba ne sme opirati, s čimer uveljavlja tudi kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pomislekom, ki jih zagovornica navaja v pritožbi, ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da pravica do zasebnosti (kot tudi druge človekove pravice) ni absolutna, temveč je omejena s pravicami drugih oseb in v primerih, ki jih v tretjem odstavku 15. člena določa Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in je koncept pričakovane pravice tisti, ki daje odgovor na vprašanje, v katerih primerih je treba zasebnosti zagotoviti pravno varstvo. V skladu s tem konceptom bo lahko predmet varstva tisto, kar skuša oseba ohraniti kot zasebno, vse dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in bo to pričakovanje tudi objektivno opravičljivo. Pričakovanje pa ni objektivno opravičljivo takrat, ko stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je ob upoštevanju načela sorazmernosti treba dati prednost. Na splošno namreč velja, da čim manj intimno je področje zasebnosti, tem manjšo pravno zaščito uživa, ko pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih oseb.1 Upoštevaje izpostavljeno je prvostopenjsko sodišče v točkah 5 in 6 izpodbijane sodbe tehtno, razumljivo in v zadostnem obsegu obrazložilo, zakaj so dokazi, pridobljeni s pomočjo oškodovančevih nadzornih kamer, dopustni. Ugotovilo je sicer, da je namestitev nadzornih kamer, ki snemajo dogajanje na javni cesti (ne glede na to, ali je kje nameščeno opozorilo o snemanju), konkretno A. A. ter posredovanje teh videoposnetkov sodišču, poseganje v zasebnost obdolženega, vendar je nato pravilno zaključilo, da se je obdolženi na posnetkih pojavljal le na javni površini, kjer pa pričakovanega obsega zasebnosti ni mogel biti deležen. Prav tako je sodišče prve stopnje povsem ustrezno opravilo test sorazmernosti, kjer je tehtalo med prizadetima ustavnima pravicama, in sicer obdolženčevo pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave in ustavno pravico oškodovanega do varstva zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Po opravljeni presoji je pravilno ocenilo, da posnetki nadzornih kamer, ki jih je predložil oškodovani, sodišče prve stopnje pa jih je v nadaljevanju uporabilo v dokazne namene, ne predstavljajo nedovoljenega dokaza, ki bi bil pridobljen s kršitvijo Ustave. Za razliko od zagovornice, ki sprejetih dejanskih in pravnih zaključkov ne sprejema in skuša z lastno argumentacijo (npr. utemeljevanjem, kako bi lahko bilo polje snemanja prilagojeno že z majhnimi popravki pozicij ali naklona oškodovančevih nadzornih kamer) neuspešno prepričati v nasprotno, se pritožbeno sodišče v celoti strinja z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča. Zatrjevane kršitve zato niso podane. Ob tem je opozoriti, da je v obravnavani zadevi ena od bistvenih okoliščin tudi dejstvo, da problematiziranih dokazov (videoposnetkov nadzornih kamer) ni pridobila policija ali drug oblastni organ, marveč jih je predložil oškodovani. Ravno to, da je izpodbijane dokaze dokaze pridobila fizična oseba (zasebno), pa je pomemben razlikovalni element, saj je izločitev dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, predvsem sredstvo, ki ščiti obdolženega pred neutemeljenimi posegi državnih organov.

6. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko izpodbija pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženega je ocenilo pravilno, na tej podlagi pa je tudi utemeljeno zaključilo, da je obdolženi A. A. storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče, ki z dejanski ugotovitvami in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe soglaša, tako v zaobid ponavljanju sledi in povzema s strani prvostopenjskega sodišča ponujene razloge, v zvezi z obsežnimi pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje:

7. Bistvo pritožbe v delu, ko graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, je v jedru, da ga je prvostopenjsko sodišče ugotovilo napačno, saj je povsem nekritično v celoti poklonilo vero oškodovancu ter pričama C. C. in D. D., pri tem pa v celoti prezrlo njihov sovražni in škodoželjni odnos do obdolženega ter sploh zanemarilo dejstvo, da se oškodovani, ki je že bil pravnomočno kaznovan za nasilno dejanje zoper obdolženega, skupaj s svojimi družinskimi člani na vse pretege trudi škodovati obdolžencu in ga (tudi neresnično) obremenjevati za raznovrstne stvari.

8. Vendar pritožbene trditve ne držijo, saj so razlogi za izpostavljene očitke, torej okoliščina spora obdolženega z oškodovanim in njegovo družino, privoščljivo ravnanje oškodovanca in njegov soprispevek k inkriminiranemu ravnanju obdolženega, upošteven celo pri izbiri kazenske sankcije, v izpodbijani sodbi (predvsem v točkah 8, 17 in 31) tehtno, pravilno in obširno obrazloženi, zatorej jih v zaobid nepotrebnemu podvajanju dosledno povzema tudi pritožbeno sodišče. Na tem mestu je zgolj opozoriti, da je v predmetnem kazenskem postopku pod obtožbenim očitkom storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 dne 7. 5. 2021 obravnavani obdolženi A. A. in ne B. B., zatorej so vsa pritožbena izvajanja v smeri medsebojnih prijav procesnih udeležencev oziroma njihovih družinskih članov ter izjav „za raznorazne stvari“, pa tudi okoliščina obstoja pravnomočne odločbe o prekršku za oškodovanega in sploh polemiziranje dogodkov, vezanih na športno dvorano S. v letu 2019, za predmetno meritorno odločitev brez odločilne teže. Neizpodbitno okoliščino, da je obdolženi skupaj z E. E. v že dlje časa trajajočem sporu z oškodovancem in njegovo družino, je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Glede na obširno analizo in prepričljive zaključke o izredno konfliktnih medosebnih odnosih je zatorej tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem logično in življenjsko sprejemljivo, da v danem primeru ne gre za osamljen neposreden konflikt, saj se je jedro medsebojnih zamer vpletenih procesnih udeležencev vsekakor tvorilo pred inkriminiranim dogodkom (točka 8 obrazložitve izpodbijane sodbe).

9. Pritožba z obširnim lastnim vrednotenjem tesnih družinskih vezi med oškodovanim, njegovo življenjsko sopotnico C. C. in njunim sinom D. D., pravilnosti sprejetih zaključkov prvostopenjskega sodišča ne more omajati. Z obsežnim izpostavljanjem, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo navedbam oškodovanca, pa tudi izpovedbi priče C. C. in D. D. ter pri tem povsem prezrlo nedoslednosti in nasprotovanja v njihovih izpovedbah, namreč ne more uspeti. Prav tako ne more prepričati z obrambno tezo o edini resni motiviranosti, da izrazito obremenilne priče v okviru kazenskega postopka skupaj izpovedujejo zoper obdolženega, in še manj s trditvijo, da sta se oškodovani in C. C. na kraj domnevne storitve kaznivega dejanja pripeljala izključno iz škodoželjnih namenov, še sploh pa ne z ugibanjem, da jima je morebiti tako idejo dal celo D. D., ko je C. C. z njim govorila po telefonu. Takšna pritožbena zatrjevanja je namreč utemeljeno zavrnilo že prvostopenjsko sodišče, ki je ob ugotovitvi, da so v zvezi s potekom dogodka obravnavanega dne in nastankom inkriminirane poškodbe na vratih oškodovančevega avtomobile izpovedi obdolženega in prič sicer vsebinsko različne (točka 11 obrazložitve izpodbijane sodbe), v nadaljevanju navedlo povsem konkretne dokaze, na podlagi katerih je brez dvoma zaključilo, da je bil ravno obdolženi ta, ki je dne 7. 5. 2021 okoli 18.20 ure na dovozni makadamski poti v bližini objekta P. cesta 135 v M. v osebni avtomobil oškodovanca, znamke Kia Sportage, vrgel kamen in povzročil udrtino na zadnjih desnih vratih avtomobila ter mu s tem povzročil materialno škodo (točka 19 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pri tem je podalo tehtno in prepričljivo obrazložitev, zakaj je oškodovancu in C. C. glede nastanka poškodbe - navkljub zaznanemu (nebistvenemu) nasprotju v izpovedi, ki jo sedaj graja pritožba – verjelo (točke 17 in 23 do 28 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zagovornica prezre, da prvostopenjsko sodišče navedbam oškodovanega in priče C. C. ni nekritično sledilo, marveč je zaznano vrzel v izpovedanem glede okoliščine, ali je oškodovani že začel z vožnjo in je videl, da je obdolženi vrgel neki predmet v avto in, ali je bila C. C. v času, ko je obdolženi vrgel kamen v avtu ali zunaj avta, obširno analiziralo (v točkah 23 do 29 obrazložitve izpodbijane sodbe) ter posledično ostalim izsledkom dokaznega postopka (izpoved oškodovanega, C. C. in D. D., zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon, posnetkov obeh klicev oškodovanca na OKC, zapisnika o ogledu in posnetkov nadzornih kamer pod prilogo C9) sprejelo zaključek, da je vsebino problematiziranih UZ-jev o zbranih obvestilih pod prilogami B12 (od C. C.) in B13 (od oškodovanega B. B.), do katerih se v podrobnosti ni znal opredeliti niti F. F., policist na PP R., ki ju je zapisal, pri obravnavi verodostojnosti izpovedbe oškodovanca in priče C. C. šteti kot brezpredmetno (točka 28 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zatrjevana kršitev po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP tako ni podana, saj okoliščina, da se pritožba z detajliranim in povsem ustrezno argumentiranim razlogovanjem prvostopenjskega sodišča ne strinja ter skuša v zameno prepričati z lastno interpretacijo izsledkov postopka dokazovanja, sprejetih dejanskih zaključkov ne more ovreči. 10. Obširno, tehtno in ustrezno argumentirano je sodišče prve stopnje pojasnilo tudi, na čem temeljijo zaključki o obdolženčevi krivdi, in prav tako, čemu zagovora in izpovedi priče E. E. ni štelo za verodostojen dokaz, ki bi lahko sprejeti prvostopenjski zaključek spremenil (točke 20 do 22 obrazložitve izpodbijane sodbe). Predstavljeno materialno ovrednotenje pritožbeno sodišče v celoti sprejema in k obrazloženemu v zaobid nepotrebnemu ponavljanju ničesar ne dodaja.

11. Ob navedenem je poudariti, da posnetki nadzornih kamer pod prilogo C9, za katere zagovornica neutemeljeno (iz razlogov, pojasnjenih v točki 5 predmetne obrazložitve) meni, da predstavljajo dokaz, pridobljen s kršitvijo obdolženčevih z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, z inkriminiranim ravnanjem nimajo neposredne zveze. Ti posnetki „trobljenja in turiranja“ mimo oškodovančeve hiše in metanja določenih predmetov v smeri njegovega avtomobila, predstavljajo namreč zgolj kontrolno in ne odločilno dejstvo, ki pa ob sodnem preizkusu pritožbenih izvajanj in analizi vseh izvedenih dokazov, potrjujejo pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje. Pričakovanja pritožbe, da bi sodišče prve stopnje izvajalo dokaze v smeri ugotavljanja, kdo na različne datume med leti 2020 in 2021 uprizarja lažne situacije nadlegovanja z avtomobilom, ki ima obliko in registrsko številko vozila obdolženca, so nerealna in iz vidika osnovnih načel kazenskega postopka zgrešena. Neutemeljeno pa je še pritožbeno sklicevanje na sodno prakso, ki za obravnavano zadevo ni uporabljiva.

12. Glede pritožbeno večkrat izpostavljenega škodoželjnega namena oškodovanca ter tozadevnega fokusa na njegovo izpoved na glavni obravnavi dne 11. 1. 2022, ko je na vprašanje prvostopenjskega sodišča, zakaj se je odločil, da fotografira prometno nezgodo, odgovoril, da zato, da se vidi, da se je tukaj nekaj dogajalo, saj mu je bila v nadaljevanju povzročena škoda, je opozoriti, da same okoliščine oškodovančevega predhodnega in tudi naknadnega ravnanja ne morejo razvrednotiti pričevanja C. C., ki je inkriminirano dejanje neposredno zaznala in je torej videla trenutek, ko je obdolženi v oškodovančev avto vrgel kamen. Te podrobnosti je sodišče prve stopnje pojasnilo v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer je obenem kritično ocenilo tudi neprimerno ravnanje, ki sta ga na kraju dogodka izkazala oškodovani in priča C. C. (točka 31 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato pritožba z dodatnimi lastnimi sklepanji ter odkazovanjem na obstoj najmanj razumnega dvoma o tem, kaj in kako se je tempore criminis zgodilo, ne more uspeti.

13. Po obrazloženem, in ker skozi obsežna pritožbena izvajanja ni zaznati navedb, ki bi lahko omajale pravne in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

14. Pritožba izpodbija tudi odločitev glede kazenske sankcije, saj je mnenja, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je izrek pogojne kazni obdolženemu utrdilo z določitvijo posebnega pogoja, po katerem je dolžan oškodovanemu B. B. v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe povrniti škodo, ki mu jo je povzročil s kaznivim dejanjem tako, da mu plača 634,14 EUR, sicer bo pogojna obsodba preklicana, določena kazen zapora pa izrečena, kršilo kazenski zakon in storilo kršitev po 5. točki prvega odstavka 372. člena ZKP. V posledici kršitve kazenskega zakona je po mnenju zagovornice podan tudi pritožbeni razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP.

15. Taka kršitev ni mogoča, saj je kazenski zakon kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi napačno, ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ovrednotilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in odmero kazenske sankcije. Posledično je obdolženemu za storjeno kaznivo dejanje, zlasti ob upoštevanju statusa dosedanje neobsojenosti in oškodovančevega doprinosa k inkriminiranemu ravnanju, izreklo povsem primerno in ustrezno kazensko sankcijo, pogojno obsodbo z določenim, časovno opredeljenim posebnim pogojem in za to navedlo prepričljive razloge (točka 31 obrazložitve). Upoštevaje nerešene spore ter evidentno skrhane odnose med obdolženim in družino oškodovanega, bo tudi po oceni pritožbenega sodišča šele pogojna obsodba s posebnim pogojem obdolženca učinkovito odvračala od ponavljanja kaznivih dejanj. Kazenske sankcije zatorej nikakor ne gre spreminjati obdolženemu v korist. 16. Pritožbena izvajanja oporekajo odločitvi prvostopenjskega sodišča tudi v delu v zvezi s prisojo priglašenega premoženjskopravnega zahtevka. Zagovornica izraža prepričanje, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z določili prvega odstavka 104. člena ZKP obdolženega zaslišati o dejstvih, navedenih v predlogu ter raziskati okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev premoženjskopravnega zahtevka in končno oškodovanega napotiti na pot pravde.

17. Povzeto sklepanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da so odločilna dejstva v zvezi s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom nesporna in je o njem mogoče odločiti, v spisovnih podatkih nima podlage. Odločanje o premoženjskopravnem zahtevku je urejeno v 100. do 111. členu ZKP, pri čemer sodišče o sporih iz premoženjskopravnih razmerjih sicer odloča v pravdnem postopku, zaradi načela ekonomičnosti pa se lahko odloči tudi v okviru kazenskega postopka, ko se izvede tako imenovani pridruženi (adhezijski) pravdni postopek2. Prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) tako določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (dokazno breme o tem je torej na strani tistega, ki je povzročil škodo). Glede povrnitve škode velja načelo, da je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo preden je škoda nastala. Kadar vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča, sodišče prisodi oškodovancu denarno odškodnino, če jo ta zahteva (164. člen OZ). V tej zadevi je oškodovani B. B. to storil s premoženjskopravnim zahtevkom. Pri krivdni odgovornosti za nastalo škodo je v 135. členu OZ navedeno, da je krivda podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Ker je sodbo sodišča prve stopnje treba brati celostno, je iz obrazložitve v točki 30 razviden zaključek, da je obdolženi tedaj, ko je v inkriminiranem momentu s tal pobral kamen in ga vrgel v avto oškodovanega, slednjemu namenoma hotel prizadejati materialno škodo. Posledično iz točk 31 do 33 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja zaključek, da je obdolženi za izvršeno odškodninsko odgovoren, saj je s kaznivim dejanjem, torej protipravnim dejanjem, povzročil materialno škodo, višino katere je oškodovani izkazal v dne 11. 1. 2022 (tj. na prvem naroku glavne obravnave, na kateri sta bila prisotna tako obdolženi kot njegova zagovornica) priglašenem premoženjskopravnem zahtevku, podkrepljenem s predložitvijo kalkulacije (priloga A1 oziroma C5). Drži sicer pritožbena kritika, da obdolženi ni bil (izrecno) vprašan, ali priglašeni premoženjsko pravni zahtevek priznava ali ne, vendar obdolženi in njegova strokovno nedvomno prava vešča zagovornica premoženjskopravnemu (odškodninskemu) zahtevku do zaključka sojenja na prvi stopnji nista izrecno oporekala, niti se do tega vprašanja nista opredelila, ne tekom dokaznega postopka in niti v besedi strank. Nenazadnje je obdolženi v okviru zaslišanja dne 11. 1. 2022 na vprašanje, ali želi še kaj povedati, določno odgovoril, da ne, pri čemer je bil v osnovi pravno poučen, da sme navajati dejstva in predlagati dokaze v svojo obrambo in – ob ostalem – tudi podajati pripombe in pojasnila glede izpovedi prič (l. 54). Ker je oškodovanec B. B. v okviru uveljavljanja pravic, ki mu gredo skladno statusu oškodovanega (točka 3 in 4 informacij za oškodovanca, l. št. 51) navajal dejstva in predlagal dokaze, na katere je opiral postavljeni premoženjskopravni zahtevek, medtem ko navzoča obdolženi in njegova zagovornica tozadevno nista navajala nobenega dejstva in tudi nista predlagala dokazov, s katerim bi izpodbijala navedbe in dokaze oškodovanca, je odločitev prvostopenjskega sodišča oceniti kot pravilno, zatrjevane kršitve pa ovreči kot neutemeljene še toliko bolj, ker je sodišče prve stopnje navkljub drugačnemu prepričanju pritožnice v zadostnem obsegu raziskale okoliščine, ki so za ugotovitev premoženjskopravnega zahtevka pomembne. To je namreč storilo z vpogledom v kalkulacijo pod A1 in C5, kar izhaja iz točke 2 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožba prezre, da sta bila pod prilogo A1 in C5 izpostavljena dokaza predmet materialnega ovrednotenja v točkah 10 in 19 obrazložitve izpodbijane sodbe, od koder tudi izhaja utemeljena ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je glede na kalkulacijo, ki ji ni nihče ugovarjal, materialna škoda znašala 634,14 EUR iz naslova stroškov popravila, dela in materiala. Posledično se vsi ostali pritožbeni očitki v zvezi z grajo prisojenega premoženjskopravnega zahtevka pokažejo kot brezpredmetni.

18. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

19. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, ki bi jo posledično neuspešni pritožbi sicer bil dolžan plačati (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Za prim. sodba VSRS I Ips 6269/2015 z dne 24. 8. 2017, sodba VSRS I Ips 32239/2013 z dne 27. 10. 2016, sodba VSRS I Ips 63358/2010 z dne 4. 10. 2012 ter sklep VSM V Kp 22241/2019 z dne 21. 8. 2020. 2 Prim. sodba VSRS I Ips 18797/2016 z dne 18. 12. 2020, točka 11.