Jedro

Ob podržavljenju dana odškodnina se v denacionalizaciji upošteva v kolikor preseže 30 % vrednosti podržavljenega premoženja. Če odškodnina preseže vrednost nepremičnine, se denacionalizacijski zahtevek zavrne na podlagi 72. člena ZDen, v kolikor je upravičenec ni pripravljen vrniti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote A, Izpostava B, št. … z dne 28. 1. 2002, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo podržavljene nepremičnine parc. št. 1285 k.o. C, prej last AA. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da je arondacijska odločba, s katero je bila obravnavana nepremičnina podržavljena, postala pravnomočna in izvršljiva, ter da je sklep Občinskega sodišča I D o določitvi odškodnine za predmetno zemljišče opr. št. Rnp 453/75 z dne 3. 3. 1976 postal pravnomočen dne 23. 3. 1976 in izvršljiv. Če odškodnina ni bila izplačana, je imela upravičenka pravico odškodnino sodno izterjati. V postopku denacionalizacije je potrebno upoštevati zgolj dejstvo, da je bila v pravnomočnem sklepu odškodnina določena in odmerjena. Upravni organ prve stopnje pravilno razlaga, da se tudi v primeru, da je bila odškodnina nakazana, a je upravičenka ni želela sprejeti, upošteva, kot da je bila izplačana. Za podržavljeno parcelo je bila torej ob podržavljenju določena odškodnina, višina prejete odškodnine ob podržavljenju pa je pomembna za presojo ali je upravičenka, glede na določbo 1. odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), to dolžna vrniti ali ne. Plačana odškodnina se upošteva, če ta presega 30 % vrednosti podržavljenega premoženja, preračunanega na današnjo vrednost. Ker pa je določena odškodnina ob podržavljenju znašala 358,84 % vrednosti podržavljenega zemljišča, jo je upravni organ prve stopnje upošteval ter zato zavrnil zahtevo za denacionalizacijo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je prvostopni organ ugotovil, da naj bi upravičenka za arondirano nepremičnino dobila odškodnino v višini 56.100 din ter na podlagi valorizacije prišel do zneska 14.911,00 DEM, kar naj bi pomenilo, da je valorizirana odškodnina znašala 358,84 % vrednosti podržavljene nepremičnine. Prvostopni organ je uporabil določbo 1. odstavka 72. člena ZDen in se postavil na stališče, da je za obveznost upoštevanja odškodnine pomembno le, da je bila odškodnina odmerjena in sklep izvršljiv. V zvezi s tem se je oprl na analogno uporabo 2. odstavka 25. člena ZDen. Vendar pa upravičenka nikoli ni prejela nikakršne odločbe o odškodnini, saj se je vedno govorilo le o nadomestnem zemljišču, ki pa ga ni nikoli prejela. Analogna uporaba 2. odstavka 25. člena ZDen pa je imela za posledico, da je upravni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo parcele. Vendar je temelj podržavljenja v konkretni zadevi Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, ki ga ZDen navaja v 29. točki 3. člena in sicer pod pogojem, da upravičenci niso dobili nobenih ustreznih nadomestnih zemljišč. V konkretnem primeru je nesporno, da upravičenka ni prejela nobenih nadomestnih zemljišč, zato je zmotno stališče, da zadostuje že odločitev organa o določitvi odškodnine. Namreč, če dejansko trošenje odškodnine ni bilo izvršeno, je očitno, da družbena lastnina ni bila oškodovana. Poleg tega tudi ni razvidno, zakaj je bila določena taka odškodnina, kot jo navaja prvostopni organ. Ni prezreti dejstva, da je na zemljišču stal kozolec, da so stala drevesa, kar je vse lahko razlog za določitev, vendar pa ne za izplačilo določene odškodnine. Če pa je prvostopni upravni organ že uporabil določbo 25. člena ZDen, oziroma se skliceval na analogijo, bi moral v smislu zadnjega odstavka 25. člena ZDen določiti tudi rok plačila, ki ne sme biti krajši od deset let, torej bi se morala delna odločba glasiti tudi na določitev plačila z vsemi ostalimi pogoji. Ker pa upravni organ tega ni storil, je bistveno kršil določbe postopka. Upravičenka ni dobila ustreznih nadomestnih zemljišč, kot je določeno v 29. točki 3. člena ZDen. Tožena stranka in prvostopni organ skušata mimo določbe ZDen vriniti v obravnavo odškodnino, ki sploh ni bila predmet tega predpisa. Takšno stališče je v nasprotju z določbo 29. točke 3. člena ZDen, ki govori le o ustreznih nadomestnih zemljiščih. Pravno pomotno je tudi stališče, da je lahko eventuelno preplačana odškodnina razlog za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo. Takšnega pooblastila prvostopni organ, ki rešuje denacionalizacijske zahtevke, v 72. členu nima. Zato gre za zmotno uporabo materialnega prava, ta zmota pa je še hujša ob dejstvu uporabe analogije po 25. členu ZDen. Že v pritožbi je tožeča stranka navedla, da bi moral prvostopni organ v primeru analogne uporabe 25. člena ZDen odločati glede odškodnine, saj končno ni prezreti dejstva, da bo upravičenka skupaj z ostalimi soupravičenci v končni fazi celo prejemnica odškodnine za tiste nepremičnine, ki jih ne bo mogoče vrniti v last in posest. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in povrnitev stroškov postopka.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet postopka parcela 1285 k.o. C, travnik 3 v izmeri 2805 m2, podržavljena bivši lastnici z odločbo št. … z dne 29. 7. 1975, ki je temeljila na Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskih zemljišč. Navedeni zakon je kot podlaga za denacionalizacijo naveden v 29. točki 3. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 23/97 – odl. US, 65/98, 67/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US in 54-I/02 – odl. US) in določa, da so bivši lastniki upravičenci do denacionalizacije, če niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč.

Tožena stranka in prvostopni organ sta v okviru določbe 29. točke 3. člena ZDen, ob predloženih listinskih dokazilih, pravilno uporabila materialno pravo, ko sta štela bivšo lastnico za upravičenko do denacionalizacije, saj v odškodnino za podržavljene nepremičnine nadomestnih zemljišč ni dobila. Materialno pravo je bilo torej ob v pogledu kvalifikacije bivše lastnice kot upravičenke pravilno uporabljeno.

Pravilno pa sta tožena stranka in prvostopni organ uporabila materialno pravo tudi, ko sta na podlagi določbe 1. odstavka 72. člena ZDen ugotavljala, ali sedanja vrednost ob podržavljenju dane odškodnine presega 30 % vrednosti podržavljenega premoženja. Tožeča stranka si namreč napačno razlaga 29. točko 3. člena ZDen, ko meni, da je obravnavanje dane odškodnine ob podržavljenju v popolnem nasprotju z določbo 29. točke 3. člena ZDen. V določbi 1. odstavka 72. člena ZDen je namreč urejena obveznost upoštevanje vseh odškodnin danih ob podržavljenju. V primeru odškodnin, danih v obliki nadomestnega zemljišča, tudi teh, vendar pa v primeru, ko so nadomestna zemljišča ustrezna, bivši lastnik ni upravičenec do denacionalizacije. Dana odškodnina se upošteva pod pogojem, da je presegla 30 % vrednosti podržavljenega premoženja. Določba narekuje ugotavljanje višine odškodnine, dane ob podržavljenju in je del popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, tudi v primerih podržavljenja po 29. točki 3. člena ZDen.

Pravilno in v skladu z dosedanjo sodno prakso je tudi stališče tožene stranke, da pravnomočen sklep Občinskega sodišča I opr. št. Rnp 453/75 z dne 3. 3. 1976 predstavlja izvršilni naslov. Na podlagi izvršilnega naslova, ki je upravičenko opravičeval do v sklepu določene odškodnine, pa bi v primeru neplačila ta lahko uporabila vsa takrat dopustna pravna sredstva za njeno izplačilo. Tožeča stranka neutemeljeno ugovarja in navaja razloge, zakaj odškodnine ni sprejela. Pri presoji, ali je bila odškodnina dana prejem praviloma ni bistven in tudi ne sodi v okvir raziskovanja dejanskega stanja v denacionalizacijskem postopku. Organ je dolžan presojati zgolj možnost realizacije določene odškodnine. Realizacija v sodnem sklepu določene odškodnine pa po mnenju sodišča ni vprašljiva in jo je bil organ zato dolžan upoštevati, kot določa 1. odstavek 72. člena ZDen.

Med strankami je nadalje sporen način upoštevanja dane odškodnine ob vračanju. Prvostopni organ je po mnenju sodišča postopkovno pravilno, po izjavi pooblaščenca vlagateljev, da odškodnine v denarnem znesku ni pripravljen vrniti, odškodnino, dano ob podržavljenju, upošteval pri poračunu ob vrnitvi v naravi. Ker je odškodnina, dana ob podržavljenju presegla vrednost nepremičnine, je pravilna zavrnitev denacionalizacijskega zahtevka. Odločitev je pravilna na podlagi upoštevanja določbe 1. odstavka 72. člena ZDen in načela ZDen, da se premoženje primarno vrača v naravi (2. člen ZDen), saj je ob določanju do kolikšnega deleža nepremičnine, ob upoštevanju dane odškodnine, je bivša lastnica še upravičena do vrnitve v naravi, prvostopni organ ugotovil, da upravičenki v naravi ne more vrniti niti zmanjšanega deleža na nepremičnini.

Tožeča stranka pa nadalje tudi neutemeljeno očita izpodbijani odločbi, da bi organ moral v tem denacionalizacijskem postopku, v katerem je predmet vračanja zgolj parc. 1285 k.o. C, upoštevati odškodnino, ki bi jo eventuelno prejela upravičenka v drugih postopkih. Prvostopni organ je namreč ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za izdajo delne odločbe, zato je odločil zgolj o vrnitvi navedene parcele, vlagatelj pa je bil s tako odločitvijo organa seznanjen s poročilom.

Tožeča stranka nadalje ugovarja, da odškodnina, določena v sodnem sklepu Rnp 453/75 z dne 3. 3. 1976 v znesku 56.100 din ni obsegala le odškodnine za zemljišče, ampak tudi odškodnino za kozolec in drevesa. Dejstvo objekta in drevja na zemljišču iz sklepa o določitvi odškodnine ne izhaja (je tudi tožbena novota, ki jo sodišče v skladu s 3. odstavkom 14. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS, ne more upoštevati), izhaja zgolj, da je sodišče določilo odškodnino za zemljišče v znesku 20 din na m2. Ob podržavljenju določeno odškodnino pa je prvostopni organ s pravilno uporabo predpisov valoriziral in primerjal z vrednostjo v denacionalizacijskem postopku zahtevane nepremičnine 1285 k.o. C. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, ki določa, da v primerih, ko sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, tako je sodišče odločalo v tej zadevi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.