Jedro

Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovljenih mesečnih stroškov v višini 510,00 EUR za celotno preživljanje 15-letnega mladoletnega A. Ž., ki dosegajo le dobro polovico stroškov, kot jih je za lastno preživljanje zatrjeval toženec in jih izpostavlja tudi v pritožbi.

Po presoji pritožbenega sodišča stroški za hrano 15-letnega, odraščajočega fanta, v višini 150,00 EUR mesečno nikakor niso pretirani ob upoštevanju ugotovljenega dejstva o višini mesečnih plač obeh pravdnih strank, ki znaša za tožnico okoli 2.400,00 EUR in za toženca okoli 1.100,00 EUR. Četudi mladoletni A. preživi vsak drugi vikend en dan (ali sobota ali nedelja, kakor to izhaja iz sklenjene sodne poravnave) pri tožencu, je neutemeljena pritožbena trditev, da znašajo stroški njegove prehrane doma, poleg stroška 48,00 EUR za prehrano v šoli, manj kot 100,00 EUR na mesec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točki II izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da se razveže zakonska zveza, ki sta jo 12. septembra 1998 sklenila tožnica in toženec (točka I izreka), da je toženec od 1. 8. 2016 dalje dolžan za preživljanje mladoletnega A. Ž. plačevati mesečno preživnino 170,00 EUR na transakcijski račun zakonite zastopnice in matere - tožnice, da je preživninsko obveznost, določeno s to sodbo, dolžan izpolniti za že zapadle preživninske obroke v 15 dneh od pravnomočnosti te sodbe, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 18. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega preživninskega zneska do dneva plačila in vse do prve uskladitve preživnine z rastjo plač in življenjskih stroškov na podlagi sklepa Vlade RS o uskladitvi preživnin, odtlej dalje pa v zneskih, določenih z vsakokratnimi obvestili centra za socialno delo (točka II izreka), v presežku za plačilo preživnine nad 170,00 EUR mesečno in za obdobje od vložitve tožbe dalje do 31. 7. 2016 je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III izreka) in odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pravdnega postopka (točka IV izreka).

Iz podatkov v sodnem spisu (listna št. 64 spisa) izhaja, da sta tožnica in toženec dne 3. 1. 2017 sklenila sodno poravnavo in se z njo sporazumela o tem, da se mladoletni A. Ž. zaupa v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici, s tožencem pa bodo stiki potekali najmanj dvakrat mesečno, oziroma vsak drugi vikend ali v soboto ali v nedeljo in z možnostjo, da bo mladoletni A. Ž. pri tožencu prespal, vse po predhodnem dogovoru med njima.

2. Toženec je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v delu glede odločitve o višini preživnine za skupnega mladoletnega sina pravdnih strank mladoletnega A. Ž. V pritožbi je toženec navajal, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga ugoditev pritožbi tako, da pritožbeno sodišče zniža preživnino za mladoletnega A. Ž. na 130,00 EUR mesečno. Podredno pa je predlagal razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Pritožbene navedbe bodo podane v nadaljevanju te obrazložitve, ko bo nanje odgovorjeno.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene trditve in predlagala njeno zavrnitev. Poudarila je, da iz toženčeve pritožbe ne izhaja, kakšni naj bi po toženčevem mnenju bili življenjski stroški mladoletnega sina pravdnih strank, da razveza staršev ne sme spremeniti življenjskega standarda otroka, ki ga je le-ta užival in sta mu ga skupaj zagotavljala, ter da je hipotetično vprašanje, kakšne stroške bo toženec imel, ko (če sploh) se bo odselil od staršev, ali si kdaj kupil avto.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da toženec v pritožbi ni konkretiziral pritožbenega razloga bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Uradni preizkus pa je pokazal, da napadena sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ni obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

6. Po presoji pritožbenega sodišča toženec neutemeljeno v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje kot bivalne stroške za mladoletnega A. Ž. upoštevalo znesek 210,60 EUR, saj je dejansko upoštevalo znesek 62,82 EUR mesečno, kar je jasno razvidno iz točke 14 obrazložitve napadene sodbe. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da so realni tolikšni stroški bivanja za mladoletnega A. Ž., ki živi skupaj z materjo in starejšim bratom v hiši materinih staršev. Očitek o previsoko ocenjenih teh stroških je povsem neutemeljen tudi ob primerjavi z višino bivalnih stroškov toženca, ki jih je po ugotovitvah sodišča prve stopnje v napadeni sodbi ocenil kar na 400,00 EUR mesečno za bivanje v hiši njegovih staršev in jih v tolikšni višini izpostavlja tudi v pritožbi.

7. Sodišče prve stopnje je v točki 14 obrazložitve napadene sodbe ugotovilo kot nesporno dejstvo, da je družina pravdnih strank do dejanskega razpada dobro živela. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da znaša toženčeva mesečna plača okoli 1.100,00 EUR neto in da je toženec svoje lastne stroške mesečnega preživljanja, ki ne vključujejo tudi stroškov bivanja, ocenil na 528,00 EUR, kar izpostavlja tudi v pritožbi.

Pritožbeno sodišče zato ne dvomi v pravilnost ugotovljenih mesečnih stroškov v višini 510,00 EUR za celotno preživljanje 15-letnega mladoletnega A. Ž., ki dosegajo le dobro polovico stroškov, kot jih je za lastno preživljanje zatrjeval toženec in jih izpostavlja tudi v pritožbi. Nikakor niso pretirani ugotovljeni mesečni stroški za oblačila in obutev 110,00 EUR glede na starost in obdobje telesnega razvoja mladoletnega A. Ž. Pritožba pa ne konkretizira trditve, da blagovna znamka predstavlja nepotreben luksus, saj ne pojasni konkretne primerjave oblačil za mladoletnega A. Ž. s cenami cenovno ugodnejših oblačil in ne pove konkretno, koliko pa znaša po toženčevem mnenju realni strošek.

8. Enako velja za pritožbeno trditev o previsoko ocenjenih stroških prehrane za mladoletnega A. Ž. in za previsoko ocenjene stroške za preživljanje zimskih in letnih počitnic.

Na podlagi podatkov v spisu (odgovor na tožbo) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da toženec ni konkretiziral svojih navedb o previsoko ocenjenih stroških preživljanja za mladoletnega A. Ž., ki jih je tožnica v tožbi pregledno konkretizirala po postavkah, sodišče prve stopnje pa je v točki 10 obrazložitve napadene sodbe ugotovilo le dejstvo, da je toženec menil, da je tožnica potrebe mladoletnega A. Ž. ocenila pretirano, saj znesek presega minimalno plačo, da je vse potrebe ocenila glede na njeno plačo, da je dejansko določene stvari prikazovala razsipno, da je tožnica v času skupnega življenja oba sinova razvajala, da so kot družina dobro živeli.

Po presoji pritožbenega sodišča stroški za hrano 15-letnega, odraščajočega fanta, v višini 150,00 EUR mesečno nikakor niso pretirani ob upoštevanju ugotovljenega dejstva o višini mesečnih plač obeh pravdnih strank, ki znaša za tožnico okoli 2.400,00 EUR in za toženca okoli 1.100,00 EUR. Četudi mladoletni A. Ž. preživi vsak drugi vikend en dan (ali sobota ali nedelja, kakor to izhaja iz sklenjene sodne poravnave) pri tožencu, je neutemeljena pritožbena trditev, da znašajo stroški njegove prehrane doma, poleg stroška 48,00 EUR za prehrano v šoli, manj kot 100,00 EUR na mesec.

V sodbi sodišča prve stopnje ugotovljen letni strošek za preživljanje počitnic za mladoletnega A. Ž., pritožba le pavšalno izpodbija s trditvijo, da je splošno znano, da je 600,00 EUR povprečna cena hotelov z all inclusive ponudbo, najem apartmaja pa je bistveno cenejši in da tudi strošek zimskih počitnic nikakor ne znaša 500,00 EUR na osebo. Zato, ker je torej pavšalna, je pritožba neutemeljena tudi v tem delu.

9. Ob upoštevanju še neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožnica in toženec zdrava in dela zmožna ter imata redne dohodke v ugotovljeni višini, je pritožbeno sodišče presodilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbi 129. in 129.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in pravilno določilo višino mesečne preživnine za mladoletnega A. Ž., ki jo bo toženec tudi zmogel plačevati brez škode za lastno preživljanje, saj bo ob približno polovico manjši mesečni plači od tožničine plače prispeval za preživljanje mladoletnega A. Ž. le 1/3 potrebnih sredstev, 2/3 pa bo krila tožnica in bo s tem mladoletnemu A. Ž. omogočen življenjski standard, kot ga je vajen in za kar so si dolžni prizadevati tudi starši po razvezi zakonske zveze.

10. Drži pritožbena trditev, da mora toženec prispevati tudi za preživljanje še drugega, že polnoletnega sina, vendar pritožba ne pojasni, kolikšna je ta njegova preživninska obveznost. Pritožba pa povsem spregleda dejstvo, da ima preživninsko obveznost do že polnoletnega sina tudi tožnica. Pritožba tudi neutemeljeno meni, da sodišče prve stopnje te njegove preživninske obveznosti ni upoštevalo, saj je v točki 14 obrazložitve napadene sodbe izrecno zapisano, da je pri določitvi višine preživnine (za mladoletnega A. Ž.) sodišče prve stopnje upoštevalo tudi, da je toženec dolžan preživljati še starejšega sina, ki je polnoleten in se redno šola.

11. Pritožba tudi le pavšalno trdi, da je potrebno upoštevati, da si mora toženec na novo urediti bivalne razmere, s čimer so povezani dodatni stroški. Pritožba namreč ne pove konkretno, koliko ti stroški znašajo, oziroma koliko bodo predvidoma znašali.

12. Glede na vse obrazloženo se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da bo toženec zmogel plačevati na 170,00 EUR določeno mesečno preživnino za mladoletnega A. Ž. in mu bo kljub izvrševanju še preživninske obveznosti do že polnoletnega sina, ki pa je v pritožbi ni konkretiziral, ostalo dovolj sredstev za zadovoljevanje lastnih življenjskih potreb.

Določena preživnina za mladoletnega A. Ž. v višini 170,00 EUR namreč dosega le dobrih 15 % toženčeve plače, ki glede na statistične podatke malenkostno (2 %) presega povprečno neto plačo v Republiki Sloveniji v času izdaje napadene sodbe.

13. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, pritožba pa je v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

14. Toženec v pritožbi ni zaznamoval stroškov pritožbenega postopka, prav tako ni stroškov pritožbenega postopka zaznamovala tožnica v odgovoru na pritožbo. Zato pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka ni odločilo.