Jedro

Ko je pravna prednica tožene stranke na zboru delegatov rizičnih skupnosti premoženjskih in osebnih zavarovanj dne 26.6.1989 sprejela sklep o valorizaciji kritnih obveznosti zavarovalnice iz zavarovalnih pogodb, ni s tem kršila določbe 394. člena ZOR, marveč, še več, prilagodila se je takratni praksi sodišč, ki so zaradi nezmerne inflacije in varstva oškodovancev upoštevala zavarovalne vsote najprej glede na čas sklenitve pogodbe, potem glede na čas škodnega dogodka in čas sojenja, končno pa so uporabila neposredno valorizacijo zavarovalnih vsot, kar vse je končno dobilo svoj odsev v Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu iz leta 1994. Ni ne pravnega ne siceršnjega razloga, da nekomu, ki ima zdravstvene težave (tu revizija omenja tegobe v zvezi z bolezenskimi težavami z okoljem) ne bi šla odškodnina zaradi skaženosti, če je ta objektivno podana in če zaradi nje prizadeti duševno trpi, kar oboje je bilo ugotovljeno.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke delno ugodi in se prvostopenjska sodba tako spremeni, da se poslej glasi: "Tožena stranka mora plačati tožniku 4,466.100 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.100 SIT od 1.6.1992 dalje in od 4,450.000 SIT od 1.1.2002 dalje do plačila in mu povrniti 2,405.235 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2,104.424 SIT od 27.5.2002 dalje, od 9.000 SIT od 18.9.1992 dalje, od 67.552 SIT od 30.6.1995 dalje, od 77.248 SIT od 12.9.1997 dalje, od 30.116 SIT od 29.5.1998 dalje in od 116.903 SIT od 29.1.2002 dalje do plačila - vse v 15 dneh.

V ostalem se tožbeni zahtevek za plačilo glavnice 1,250.000 SIT in obresti od te glavnice in že od poprej prisojene glavnice od 4.10.1992 do 31.12.2001 zavrne." V ostalem se pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 41.000 SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2002 dalje do plačila v 15 dneh.

V ostalem se ta revizija in revizija tožene stranke zavrneta.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 41.000 SIT revizijskih stroškov v 15 dneh.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi z delovno nesrečo 31.1.1992, ko je tožniku klecnila noga in ko je z roko zdrsnil do vrtečega se lista krožne žage, ki mu je poškodovala tri prste, je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka, pri kateri je bil odgovornostno zavarovan delodajalec toženca, le-temu plačati 4,016.100 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.100 SIT (premoženjska škoda) od 1.6.1992 dalje in od 4,000.000 SIT od konca glavne obravnave dalje ter mu povrniti 2,402.835 SIT pravdnih stroškov s prav takšnimi obrestmi od različnih zneskov in različnih datumov dalje. V presežku je zahtevek za plačilo glavnice 1,700.000 SIT in za plačilo obresti od zgodnejših datumov zavrnilo. Ugotovilo je, tudi s pomočjo dveh izvedencev, da tožnik k nesreči ni pripomogel, delodajalec pa odgovarja tako objektivno (krožna žaga je nevarna stvar, tožena stranka pa se ni ekskulpirala) in subjektivno (ker se je vedelo, da je tožnik sposoben za 8-urno delo na žagi le, če ni šlo za stoječo obremenitev kolka). Ugovor zavarovalniškega limita je neutemeljen, saj je že Zavarovalna skupnost ... - pravna prednica tožene stranke sklenila na zboru delegatov rizičnih skupnosti premoženjskih in osebnih zavarovanj, da se revalorizirajo zavarovalne vsote. Obresti za odškodnino za nepremoženjsko škodo je prisodilo le od dneva sodbe dalje.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama obeh strank in prvostopenjsko sodbo tako spremenilo, da je znižalo odškodnino za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem na 1,100.000 SIT, znesek pravdnih stroškov pa na 1,590.705 SIT, s čimer je ugodilo pritožbi tožene stranke, pritožbi tožeče pa tako, da je še delno priznalo priglašene pravdne stroške. Tudi to sodišče je zavzelo stališče, da je vzrok za nezgodo v tem, da je tožniku za trenutek popustila koncentracija tik pred zaključkom dela in da mu je klecnila noga, vendar sam pri tem ni storil nič nepravilnega. Tožena stranka je bila v sestavi nekdanje zavarovalne skupnosti, ki je sprejela sklep o valorizaciji zavarovalnih sodb pri vseh zavarovanjih civilne odgovornosti; da se te vsote valorizirajo, pa je odločilo tudi nekdanje zvezno sodišče. Strinjalo se je tudi z odmero odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode izvzemši za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem, ki jo je ob uporabi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in upoštevanju podobnih primerov znižalo za 400.000 SIT.

Proti zavrnilnemu delu teh sodb je vložil revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal njuno spremembo tako, da bo ugodeno tožbenemu zahtevku v celoti, tako glede glavnice kot obresti.

Pritožbenemu sodišču očita, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo pomembnega dejstva, da se je tožnik poškodoval pred dobrimi desetimi leti in da še ni prejel nobene odškodnine. Sodišče bi moralo prisoditi za vse štiri oblike škode vso vtoževano odškodnino, torej še 2,100.000 SIT. Sodišče ne bi smelo soditi na podlagi sodne prakse, marveč po ustavi in zakonu in bi moralo tako prisoditi obresti od trenutka, ko je tožena stranka zašla v zamudo. Teh obresti se je od takrat do dneva sodbe nateklo za 5,389.040,90 SIT, za kar bo tožnik, če mu obresti ne bodo prisojene, tožil Republiko Slovenijo.

Tudi tožena stranka je vložila revizijo proti sodbi višjega sodišča, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in predlagala, naj jo revizijsko sodišče spremeni. Trdi, da bi moralo sodišče uporabiti določbe drugega oziroma tretjega odstavka 177. člena ZOR, saj je bil tožnik skrajno lahkomiselen, ker se ni vsedel in odpočil, če je bil utrujen. To so nadrejeni tolerirali in tako je tudi večkrat ravnal. Sam bi moral ugotoviti stopnjo utrujenosti. Tožniku ne gre odškodnina za skaženost, pretirano visoko pa je določena odškodnina za telesne in za duševne bolečine. Sodišče bi moralo upoštevati določbe 394. člena ZOR, ne pa nekakšen sklep zbora delegatov, ki ne more preseči zakonske norme. Zato bi moralo sprejeti ugovor limita. Izpodbija tudi stroškovno odločitev.

Tožnik v odgovoru na to revizijo trdi, da uveljavljanje soodgovornosti pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja; da je odškodnina prenizko presojena, ne pa previsoko; da je tožena stranka zaradi svoje trme povzročila 10-letno pravdanje; da revizija zaradi pravdnih stroškov ni dopustna.

Tožnikova revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, obe reviziji pa sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija tožnika je delno utemeljena, revizija tožene stranke pa ni utemeljena.

K reviziji tožene stranke: Ob nesporni objektivni odgovornosti tožene stranke je bilo treba spričo njenega ugovora ugotoviti, ali je tožnik v celoti ali delno prispeval k nastanku škode (drugi in tretji odstavek 177. člena ZOR). Gre predvsem za dejansko vprašanje, ki ga ni mogoče načenjati v revizijskem postopku (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Nižji sodišči takšnega prispevka nista ugotovili. Po drugi strani tudi ni mogoče pravno pripisati odgovornosti za ugotovljeno takratno tožnikovo popustitev trenutne koncentracije in sklec noge kot edina na tožnikovi strani ugotovljena razloga za kasnejšo poškodbo. Ni bilo namreč ugotovljeno, da bi lahko tožnik sam kontroliral sposobnost svoje koncentracije, da bi lahko zaznal, kdaj mu utegne ta popustiti, saj je bilo dognano, da je šlo za trenutno popustitev. Skleca noge pa tudi po mnenju izvedenca F. V., dr. med., ni mogoče zanesljivo pripisati preutrujenosti. Po mnenju izvedenca dr. S. Š., spec. med. dela, da v primeru, ko gre za degenerativne spremembe v kolčnem sklepu, za to pa je šlo v tožnikovem primeru, obstaja ob večjih obremenitvah omejena in boleča gibljivost, ne pride pa do "klecanja" v kolčnem sklepu. Toženi stranki, na kateri je dokazno breme, da dokaže oškodovančev prispevek k škodi, se tako ni posrečilo dokazati z gotovostjo, da je bil razlog skleca v preutrujenosti.

Neverjetno je vztrajanje pooblaščenca tožene stranke pri ugovoru limita, ki ga je ta stranka podala po domala šestih letih pravdanja. Pri načelu denarnega nominalizma, uzakonjenem v 394. členu ZOR, gre le za omejeno kogenten predpis, saj že njegovo zakonsko besedilo dopušča drugačno ureditev - če drug zakon tako določa. Sklepanje zavarovalnih pogodb za zavarovanje civilne odgovornosti je (bilo) prostovoljne narave, tako za zavarovalnico kot za zavarovatelje. Ko je pravna prednica tožene stranke na zboru delegatov rizičnih skupnosti premoženjskih in osebnih zavarovanj dne 26.6.1989 sprejela sklep o valorizaciji kritnih obveznosti zavarovalnice iz zavarovalnih pogodb, ni s tem kršila določbe 394. člena ZOR, marveč, še več, prilagodila se je takratni praksi sodišč, ki so zaradi nezmerne inflacije in varstva oškodovancev upoštevala zavarovalne vsote najprej glede na čas sklenitve pogodbe, potem glede na čas škodnega dogodka in čas sojenja, končno pa so uporabila neposredno valorizacijo zavarovalnih vsot, kar vse je končno dobilo svoj odsev v Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu iz leta 1994. Revizijsko stališče, da "nekakšen sklep zbora delegatov ne more preseči zakonske norme", zaradi povedanega ni sprejemljivo. Slednje velja tudi za stališče, da bi lahko tožnik oziroma njegov pooblaščenec zahtevala odškodnino od tožnikovega delodajalca, ki da je močna in stabilna gospodarska družba. Gre za neresen in nepravni argument za to, da se ne upošteva valorizacija zavarovalne vsote, ki jo je pravna prednica tožene stranke sprejela sama. Revizijsko sodišče se strinja tudi z vsemi drugimi razlogi nižjih sodišč, ki so povezana z vprašanjem zavarovalne vsote.

Glede višine odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode bo podan odgovor (a contrario) v odgovorih na tožnikovo revizijo. Tu naj bo pojasnjeno le, da gre tožniku tudi odškodnina za skaženost, ki mu jo tožena stranka v celoti odreka. Ni ne pravnega ne siceršnjega razloga, da nekomu, ki ima zdravstvene težave (tu revizija omenja tegobe v zvezi z bolezenskimi težavami z okoljem) ne bi šla odškodnina zaradi skaženosti, če je ta objektivno podana in če zaradi nje prizadeti duševno trpi, kar oboje je bilo ugotovljeno. Ob tem pa tudi, da gre za dobro vidne poškodbe, ki jih tožnik ne more skriti in ki so na desnici. Spremembe so takšne, da jih ljudje opažajo, in tožnik jim mora razlagati, kje jih je dobil. Ne gre torej za "zanemarljivo estetsko spremembo".

Del revizije tožene stranke, ki izpodbija stroškovno odločitev, je nedovoljen. Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (tretji odstavek 128. člena ZPP). Revizija zoper sklep je sicer dovoljena, vendar le zoper takšen, s katerim se je postopek končal (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o stroških pa ni takšne narave.

K tožnikovi reviziji: Sodišče druge stopnje res ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo časa na čakanje odškodnine. V obrazložitvi sodbe mora namreč sodišče presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), kršitev te določbe pa lahko pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, vendar le, če bi takšna kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Toda iz zneskov, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku za posamezne oblike škode je razvidno, da je upoštevalo tudi ta element pri odmeri odškodnine (izvzemši odškodnino za duševne bolečine). Tako ne gre za očitano kršitev, na kar posredno pristaja revizija sama, ki ne terja razveljavitve sodbe, ki je sicer nujna posledica takšne kršitve (prvi odstavek 379. člena ZPP).

Odškodnino za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem je pritožbeno sodišče pravilno odmerilo. Res je šlo za 74 dni dolgo bolečinsko obdobje, vendar so hude bolečine trajale le 4 dni in občasno še 7 dni, 20 % bolečin pa je izviralo iz drugega škodnega dogodka. Nadalje res je tožnik prestal dve operaciji, vendar je bil v bolnišnici skupaj le 8 dni. Res držijo tudi drugi poudarki iz te revizije, vendar je treba upoštevati poleg individualizacije odškodnine in pri tem še posebej tožnikovo starost v zvezi z bodočim mravljinčenjem in bolečinami v določenih okoliščinah in čakanje na odškodnino, tudi druge primerljive primere, kot je poudarilo pritožbeno sodišče. Tako se pokaže kot pravično zadoščenje iz tega naslova znesek 1,100.000 SIT, kot ga je prisodilo pritožbeno sodišče. Tudi za strah je bila odškodnina pravilno prisojena, in to tudi ob dejstvu, da je tožnik čakal na pravnomočno sodbo deset let. Revizija nedovoljeno (že omenjeni tretji odstavek 370. člena ZPP) pretirava v opisu poškodbe (poškodovani so bili le trije in ne štirje prsti) in intenzivnosti sekundarnega strahu (ne izvedenec ne sodišči niso ugotovili hude zaskrbljenosti).

Pač pa to ne velja za odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti. Ob pravno pomembnih okoliščinah, ugotovljenih na nižjih stopnjah sojenja, je prišlo premalo do izraza že omenjeno dejstvo, da je tožnik čakal na pravnomočno razsojo o stvari deset let, in dejstvo, da je bil tožnik ob nesreči star 33 let, kar pomeni, da bo trpel duševne bolečine še pretežen del svojega življenja. Zato mu gre odškodnina iz teh dveh naslovov v zahtevanih zneskih 2,750.000 SIT za zmanjšanje življenjske aktivnosti in 400.000 SIT za skaženost. Le delno je spet mogoče pritrditi tej reviziji, kar zadeva začetek teka zamudnih obresti. Tožnikovim pooblaščencem je bilo sicer že neštetokrat pojasnjeno (glede uporabe 277. in 919. člena ZOR), kako in zakaj so sodišča razsojala o začetku teka obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo šele od izdaje sodbe dalje, in da je v tem sodna praksa enotna ter zakaj le-te pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti. Šele od uveljavitve Obligacijskega zakonika 1.1.2002 je mogoče prisoditi zamudne obresti že pred izdajo sodbe, vendar le od pravkar navedenega datuma dalje (glej načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, objavljeno v Pravnih mnenjih VS RS, št. I/2002, str. 11-14!). Upoštevaje to mnenje, gredo tožniku obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo od 1.1.2002 dalje, ne pa že od 4.10.1992 oziroma od zahtevanih kasnejših datumov dalje.

Po vsem povedanem je revizijsko sodišče reviziji tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo tako spremenilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe (prvi odstavek 380. člena ZPP), v ostalem je revizijo kakor tudi v celoti revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Zaradi takšnega razpleta zadeve je bilo treba odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Uspeh tožnika v pravdi je, kar zadeva temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke, v zvezi s katerim so pretežno nastali pravdni stroški, zlasti zaradi številnih izvedenskih mnenj, 100-odstotek, glede višine pa 80-odstotek. Zato je bilo treba odstotek uporabiti določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP in naprtiti celotne tožnikove stroške v plačilo toženi stranki. Pritožbeni in revizijski stroški pa grejo tožniku le od zneskov, s katerima je uspel (od 450.000 SIT in od 850.000 SIT). Tožniku stroški za odgovor na revizijo tožene stranke ne gredo, ker ti niso bili potrebni (drugi odstavek 155. člena ZPP). Navedbe v odgovoru namreč niso prispevale k razjasnitvi zadeve, glede bistvene vsebine revizije - ugovora limita pa odgovor navedb sploh nima.