Jedro

Zgolj dejstvo, da lastnik stvari ne uporablja, pri tem da od tretjega ni zahteval dopustitve uporabe, pa ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki 495,72 EUR stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila 101.636,35 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, ki ga je tožnica uveljavljala iz naslova uporabnine za čas od 8. 6. 1994 do 8. 4. 2001. Odločilo je o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica sodbo pritožbenega sodišča zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpodbija z revizijo. Po mnenju revidentke že dejstvo, da je toženec v konkretnih prostorih imel svoje stroje in orodja ter da je posest zadrževal zaradi ugodnih pričakovanj, predstavlja njegovo korist. Sodna praksa ne sme dopustiti, da se v podobnih primerih odloča izključno po dokaznem bremenu. Toženec je imel namreč korist od prostora že zgolj zaradi dejstva, ker je imel nad njim tudi posest. Neutemeljeno je pričakovati, da bo tožnica uspela dokazati tudi toženčev namen glede skladiščenja. Premoženjska korist je izkazana že z dejstvom posesti stvari, od katere bi lahko potencialno nastala korist. V zvezi s tem se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 364/2000. Glede prikrajšanja pa navaja, da nezmožnost uporabe svoje stvari predstavlja tožničino prikrajšanje. Špekulacije obeh sodišč, kaj bi sicer s sporno nepremičnino lahko počela, pa morda tega ni storila, so za vprašanje prikrajšanja nerelevantne. Glede odškodninskega temelja pa poudarja, da je bilo v postopku zatrjevano, da toženec neupravičeno uporablja nepremičnino, kar predstavlja nedopustno ravnanje. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev postopka, ker se o tem v sodbi ni podrobneje razpisalo. Zaradi pomanjkljive obrazložitve tudi ni moč ugotoviti dejanskega stanja, ki se na ta element nanaša. Tožnica je v zvezi z dokazovanjem in preciziranjem škode že navedla, da za izračun škode predlaga izvedenca nepremičninske stroke, zaradi česar ugotovitve sodišč o neprecizirani škodi ne morejo vzdržati.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku(1) vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodba sodišča druge stopnje pravilno razlaga, da je je materialnopravna podlaga konkretnega zahtevka v določilu 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih,(2) po katerem mora tisti, ki uporablja tujo stvar v svojo korist ,

lastniku oziroma tistemu, ki bi imel pravico do njene uporabe, nadomestiti korist ,

ki jo je imel od uporabe. Iz sodne prakse izhaja, da je treba to določbo razumeti v povezavi s splošnim pravilom neupravičene pridobitve, ki je urejeno v 210. členu ZOR. To pomeni, da je predpostavka obogatitvenega zahtevka tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje ima lahko različne izraze (npr. izguba pravice, zmanjšanje premoženja, nastanek nove obveznosti in podobno), vendar mora biti vselej konkretno in realno. Zgolj dejstvo, da lastnik stvari ne uporablja, pri tem da od tretjega ni zahteval dopustitve uporabe, pa ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve.(3) V obravnavani zadevi je namreč bistveno, da je imel toženec v spornem času v tožničinih prostorih svoje stroje in orodje le zato, ker mu je tožnica oziroma njena pravna prednica onemogočala dostop do njih, saj mu je vse od leta 1993 prepovedovala in onemogočala vstop in uporabo prostorov ter dostop na dvorišče. Šele tekom konkretnega postopka, ob posredovanju sodišča, je toženec dobil tožničino dovoljenje, da v prostore vstopi in svoje stvari odstrani. Predpostavke iz zgoraj navedenih členov ZOR tako že iz navedenega razloga niso podane, zato so revizijske navedbe glede prikrajšanja tožnice (ki ni bilo ugotovljeno) in koristi toženca nepomembne. Tega ne more spremeniti niti dejstvo sklicevanja na odločbo II Ips 364/2000, ki z zadevnim primerom ni primerljiva, saj obravnava drugačno dejansko situacijo. Pravilni so tudi zaključki nižjih sodišč, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti, saj že toženčevo nedopustno ravnanje, iz zgoraj navedenih razlogov, ni bilo ugotovljeno. Očitki revidentke, da sodba sodišča prve stopnje o tem nima zadostne obrazložitve, zato niso utemeljeni. Ker torej odškodninska odgovornost že zaradi neobstoja te predpostavke ne more biti podana, se revizijske navedbe glede škode izkažejo za nepomembne.

7. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnica mora povrniti tožencu stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki v skladu z določbami Odvetniške tarife(4) znašajo 495,72 EUR (900 točk za sestavo odgovora na revizijo in 20-odstotni DDV na odvetniške storitve).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008. Op. št. (2): Uradni list SFRJ, št. 29/1978 in nasl., v nadaljevanju ZOR.

Op. št. (3): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 473/2009. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 67/2003, 70/2003 – popravek).