Jedro

Sklicevanje na splošne razmere takratnega režima, zaradi katerih so tožniki "morali" podati pisne izjave o odreku državljanstvu FLRJ po določbi 2. odstavka 22. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, ne morejo biti podlaga za izpodbijanje veljavnosti javne listine (odločbe Ministrstva za notranje zadeve FLRJ o prenehanju državljanstva FLRJ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 457/97-14 z dne 25.5.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo, s katero so tožniki zahtevali odpravo odločbe tožene stranke z dne 28.2.1997. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Sekretariata za notranje zadeve Občine M.S. z dne 14.7.1994, s katero je organ prve stopnje ugotovil, da so se tožniki šteli za državljane LR Slovenije in FLRJ od 28.8.1945 dalje, da pa jim je državljanstvo prenehalo zaradi odreka, in sicer: R.P. dne 24.3.1949, B.P. dne 11.11.1949, T.S., rojeni P., pa že 22.3.1949. Vsem trem tožnikom je Ministrstvo za notranje zadeve FLRJ izdalo tudi odločbe, iz katerih izhaja, da so dne 28.8.1945 pridobili državljanstvo LR Slovenije in FLRJ na podlagi določbe 1. odstavka 35. člena, v zvezi z določbo 37. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 104/47, 88/48 in 105/48), izgubili pa so ga na podlagi določbe 2. odstavka 22. člena navedenega zakona zaradi izselitve iz takratne FLRJ in pridobitve izraelskega državljanstva. Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse tožbene ugovore, po katerih tožnikom ni prenehalo državljanstvo FLRJ na podlagi odreka. Iz spornih odločb Ministrstva za notranje zadeve FLRJ je razvidno, da je to ministrstvo na podlagi določbe 22. člena Zakona o državljanstvu FLRJ sprejelo izjave tožnikov o tem, da se odrekajo državljanstvu FLRJ, ker so po poreklu Židje in so se odselili v Izrael, katerega državljanstvo so pridobili. Po navedeni določbi 22. člena Zakona o državljanstvu FLRJ so se državljani FLRJ lahko odrekli državljanstvu FLRJ, če po narodnosti niso pripadali nobenemu izmed narodov FLRJ in so se izselili iz FLRJ, če so dokazali, da so pridobili tuje državljanstvo, predhodno dopolnili 18 let in če so izpolnili svoje obveznosti do FLRJ. Tožbeni ugovor, da tožniki spornih odločb niso prejeli in da zato te niso postale pravnomočne, je sodišče zavrnilo kot tožbeno novoto. Veljavnost teh odločb bi tožniki lahko izpodbijali v upravnem postopku. Sicer pa so te odločbe deklaratorne narave, saj so se tožniki državljanstvu odrekli s svojimi izjavami. Židje so se namreč izseljevali v Izrael prostovoljno in ker so se odločali za stalno izselitev, je bilo normalno, da so si prizadevali tudi pridobiti državljanstvo države Izrael. Ker pa je državljanstvo FLRJ po določbi 2. člena Zakona o državljanstvu izključevalo sočasno državljanstvo kake druge države, je po mnenju sodišča prve stopnje vsekakor verjetno, da so se taki izseljenci prostovoljno odrekli tudi državljanstvu FLRJ. Vsekakor je pomembno dejstvo, da je bilo z javnimi listinami ugotovljeno, da so se tožniki odrekli državljanstvu FLRJ zaradi izselitve in pridobitve izraelskega državljanstva ter da veljavnosti teh odločb do sedaj tožniki niso izpodbijali.

Tožniki v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njihovi tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Tožniki ponovno poudarjajo, da je bil postopek odvzema državljanstva nepravilen in nezakonit. Istočasno jim je bilo odvzeto tudi premoženje. Zato bi te krivice morala sedanja država Republika Slovenija odpraviti. Ob izdaji odločb o odreku jugoslovanskega državljanstva še niso pridobili državljanstva države Izrael in so to državljanstvo pridobili šele več let po priselitvi. Bili so slovenske narodnosti in se zato po interpretaciji določbe 2. odstavka 22. člena Zakona o državljanstvu sploh ne bi mogli odpovedati temu državljanstvu. Pripadniki židovstva so samo po veroizpovedi. O prenehanju državljanstva FLRJ niso bili obveščeni. Gre za paradoksalne in hkrati tragične posledice, ki so vezane na izgubo državljanstva FLRJ, v zvezi z njihovimi pravicami iz Zakona o denacionalizaciji. Žrtev druge svetovne vojne se v pogledu posledic 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij nikakor ne bi smelo enačiti s preostalimi kategorijami, katerim je bilo njihovo premoženje nacionalizirano zaradi sovražnega delovanja. Tako Republika Hrvaška Židov, ki jim je prenehalo državljanstvo, ni izključila iz pravic do denacionalizacije.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi določbe 2. odstavka 22. člena Zakona o državljanstvu FLRJ so državljani FLRJ, ki po narodnosti niso pripadali nobenemu izmed narodov FLRJ, imeli pravico odreči se državljanstvu FLRJ, če so dokazali, da so pridobili tuje državljanstvo in če so izpolnjevali pogoje iz 2. in 3. točke 19. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (da so bili ob vložitvi prošnje stari najmanj 18 let in da so izpolnili obveznosti do države FLRJ). Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da so na podlagi navedenih zakonskih določb tožniki T.S. dne 22.3.1949, R.P. dne 24.3.1949 in B.P. dne 11.11.1949 podali pisne izjave, s katerimi so se odrekli državljanstvu FLRJ. Na podlagi teh izjav jim je Ministrstvo za notranje zadeve FLRJ izdalo odločbe z dne 4.2.1950 (za T.S. in R.P.) in 16.5.1950 (za B.P.), s katerimi je bil njihov odrek državljanstvu FLRJ potrjen, in sicer z dnem njihove pisne izjave. Sodišče prve stopnje je, po presoji pritožbenega sodišča, pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter zato zakonito zavrnilo njihovo tožbo.

Po mnenju pritožbenega sodišča tožniki niso dokazali, da so v odločbah Ministrtva za notranje zadeve FLRJ z dne 4.2.1950 (za T.S. in R.P.) ter z dne 16.5.1950 (za B.P.) dejstva neresnično ugotovljena, ali, da so same listine nepravilno sestavljene. Tožniki neposredno ne zatrjujejo, da ne bi podali izjav v smislu 2. odstavka 22. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, pač pa, da so (morebiti) podali izjave o odreku državljanstva zaradi splošnih razmer takratnega režima in zlasti, da spornih odločb niso prejeli. Po mnenju pritožbenega sodišča sklicevanje na splošne razmere niso in ne morejo biti podlaga za izpodbijanje veljavnosti javne listine, pač pa bi morali tožniki svoje trditve utemeljiti s konkretnimi dokazi že v upravnem postopku, kot je to pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Tožniki pa niti ne zatrjujejo, da so nasprotovali odločbam z dne 4.2.1950 in 16.5.1950, ali, da bi v kasnejših letih, vse do vložitve tožbe v tem upravnem sporu, poskušali izpodbiti veljavnost teh listin. Zato je bilo treba pritožbene ugovore zavrniti.

Vrhovno sodišče je na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.