Jedro

Iz 1. člena pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnico in toženo stranko, izhaja, da je bila tožnica prevzeta k toženi stranki, saj je bil vsaj del podjetja, kot organiziran skupek virov za opravljanje gospodarske dejavnosti, v katerem je delala tožnica, s C. d. d. (tožničin prejšnji delodajalec) prenesen na toženo stranko. Tožena stranka ima zato položaj prevzemnika. Ta je po 4. odstavku 73. člena ZDR solidarno odgovorna za terjatve delavcev (tožnice), nastale do datuma prenosa. Zato je podana pasivna legitimacija tožene stranke v tem sporu za plačilo regresa za letni dopust za leto 2011 in sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2012, ko je bila tožnica v delovnem razmerju pri prejšnjem delodajalcu C. d. d., čeprav ji je bila ta terjatev priznana v likvidacijskem postopku bivšega delodajalca. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici: - plačati 2.976,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2014 dalje do plačila, od bruto zneskov regresov za letni dopust za leto 2012 v višini 763,06 EUR, za leto 2013 v višini 783,66 EUR in za leto 2011 v višini 323,67 EUR obračunati in za tožnico plačati akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. vsakega leta za znesek iz tekočega leta (točka I izreka); - v roku 15 dni obračunati mesečne bruto plače za obdobje od julija 2013 do februarja 2014 in zanjo plačati prispevek za pokojninsko in invalidsko ter starševsko varstvo in zaposlovanje v višini posamičnih bruto zneskov za julij 2013 708,87 EUR, za avgust 2013 756,67 EUR, za september 2013 690,24 EUR, za oktober 2013 656,87 EUR, za november 2013 658,58 EUR, za december 2013 696,71 EUR, za januar 2014 714,68 EUR in za februar 2014 221,18 EUR, od bruto plač od vključno oktobra 2013 pa do januarja 2014 pa tudi prispevke za starševsko varstvo in zavarovanje, višji zahtevek pa je zavrnilo (točka II izreka); - povrniti stroške postopka v višini 654,40 EUR tako, da jih plača na račun sodišča za brezplačno pravno pomoč v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenega ugovora, da ni pasivno legitimirana za ta spor, poleg tega pa je sodbo izdalo, ne da bi počakalo na vlogi tožnice in tožene stranke, kot se je zavezalo na naroku dne 17. 12. 2014, ko je tožnici naložilo, da v roku 8 dni sporoči podatke o plačanih prispevkih, toženi stranki pa, da v istem roku sporoči zatrjevana plačila prispevkov za tožnico. Iz vloge, ki jo je tožena stranka posredovala sodišču 24. 12. 2014, izhaja, da je davčni organ zoper toženo stranko zaradi neplačanih davčnih obveznosti začel izterjavo in sicer glavnice v višini 485.243,51 EUR, zamudnih obresti v znesku 32.850,78 EUR ter stroškov v znesku 25.000,00 EUR. FURS je toženi stranki zarubil vsa denarna sredstva na njenih računih pri banki A. d. d. in banki B. d. d.. S tem ko je tožena stranka sodišču dostavila sklep o davčni izvršbi, je dokazala, da je bil ta spor odveč, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči, ne pa da je v isti zadevi izdalo še nov izvršilni naslov. V zvezi z ugovorom pasivne legitimacije, ki ga je podala tožena stranka, pa ta v pritožbi ponavlja, da tožnica vtožuje terjatve, ki bi jih moral plačati prejšnji delodajalec C. d. d. - v likvidaciji. Tožnica je terjatve za plačilo regresa za letni dopust za leti 2011 in 2012 ter odpravnino priglasila v postopku redne likvidacije, prejšnji delodajalec pa je terjatve priznal. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in tudi v pritožbi zatrjevanih ne. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP navaja:

6. Sodišče prve stopnje je v točki 7 obrazložitve pravilno utemeljilo, zakaj je podana pasivna legitimacija tožene stranke v tem sporu tudi za plačilo regresa za letni dopust za leto 2011 in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2012, ko je bila tožnica v delovnem razmerju pri prejšnjem delodajalcu C. d. d., čeprav ji je bila ta terjatev v likvidacijskem postopku bivšega delodajalca priznana. Kot izhaja iz 1. člena pogodbe o zaposlitvi, je bila tožnica k toženi stranki prevzeta, saj je bil vsaj del podjetja kot organiziran skupek virov za opravljanje gospodarske dejavnosti, v katerem je delala tožnica, z C. d. d. prenesen na toženo stranko. Tožena stranka ima zato položaj prevzemnika. Ta je po 4. odstavku 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki je v času prevzema veljal, solidarno odgovorna za terjatve delavcev (tožnice), nastale do datuma prenosa.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, ne da bi počakalo na vlogi strank. Kot izhaja iz točke 3 obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje vpogledalo tudi v sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z dne 21. 10. 2014. Pri zapisu je sicer prišlo do strojepisne napake, saj je namesto letnice 2014 zapisana letnica 2013, kar pa dejstva o upoštevanju tega dokaza ne spremeni, saj tožena stranka sodišču ni predložila nobenega drugega sklepa o davčni izvršbi, ampak le sklep z dne 21. 10. 2014, tako da je sodišče prve stopnje ta dokaz pravilno upoštevalo. Tožena stranka je tožbo v obravnavani zadevi vložila 25. 4. 2014 in ni bila dolžna čakati na morebitno izdajo sklepa o davčni izvršbi, zato so pritožbene navedbe o odvečnosti tega spora neutemeljene.

8. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. in 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.