Jedro

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje obravnavalo ugovor dolžnika, da je preizkusno obdobje petih let, ki je po zakonu najdaljše preizkusno obdobje, v konkretnem primeru določeno predolgo, in ga kot neutemeljenega zavrnilo.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da sodišče prve stopnje ugotovljenih razlogov za insolventnost zmotno ni upoštevalo kot okoliščine za znižanje preizkusnega obdobja. Če so dolgovi dolžnika posledica zmanjšanega obsega njegovega poslovanja zaradi gospodarske krize v letu 2008, pomeni, da dolžnik ni imel neposrednega vpliva na nastanek razlogov za insolventnost. Dolžniku je pritožbeno sodišče pritrdilo tudi glede vpliva višine dolga na dolžino preizkusnega obdobja. Znesek terjatev upnikov v višini 245.149,90 EUR ni majhen znesek, kar priznava tudi pritožnik v pritožbi, vendar je sodišče prve stopnje pri določitvi najdaljšega preizkusnega obdobja tudi glede kriterija višine dolga odstopilo od primerljive sodne prakse. Tako je na primer ob višini obveznosti cca 2,5 mio EUR, kar je občutno več kot znaša višina dolga v konkretni zadevi, kot ključni okoliščini za določitev dolžine preizkusnega obdobja, višje sodišče zavzelo stališče o primernosti štiriletnega preizkusnega obdobja.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni navedlo nobenega razloga, zakaj preživljanja mladoletne hčerke ni upoštevalo med kriterije, ki zmanjšujejo dolžino preizkusnega obdobja. Pritožnik utemeljeno izpostavlja v pritožbi, da bi moralo sodišče pri obravnavi ugovora, da je preizkusno obdobje petih let predolgo, upoštevati kot relevantne trditve dolžnika, da ima mladoletno hčerko, za katero plačuje preživnino, poleg tega pa tudi izjavo, da želi z njo tudi med postopkom osebnega stečaja ohranjati redne stike, kar pa hkrati pomeni še dodatne prevozne stroške tudi zanj. Navedene okoliščine po presoji pritožbenega sodišča prav gotovo pomenijo razlog za skrajšanje preizkusnega obdobja, ki ga sodišče prve stopnje pri odločitvi, da ugovoru ne ugodi, neutemeljeno ni upoštevalo.

Enako velja za težo dela, ki ga dolžnik opravlja. Delo krovca je nedvomno naporno in nevarno, česar sodišče prve stopnje pri določitvi dolžine preizkusnega obdobja ni ustrezno upoštevalo.

Ob upoštevanju okoliščin, ki jih je uspel pritožnik uveljaviti s pritožbo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ob razponu od dveh do petih let imelo sodišče prve stopnje podlago, da skrajša preizkusno obdobje, ki ga je določilo v sklepu o začetku postopka odpusta obveznosti, za dve leti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugodi ugovoru dolžnika, da je preizkusno obdobje predlogo in se mu preizkusno obdobje določeno v trajanju pet let, skrajša na tri leta, tako da zadnji dan preizkusnega obdobja poteče 31. 8. 2023.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v postopku osebnega stečaja nad dolžnikom s sklepom z dne 31. 8. 2020 (PD 77) začelo postopek odpusta obveznosti in dolžniku določilo preizkusno dobo v trajanju pet let. Z uvodoma citiranim sklepom pa je zavrnilo dolžnikov ugovor, da je preizkusno obdobje predlogo.

2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil. Uveljavljal je zmotno uporabo materialnega prava in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagal, da njegovi pritožbi ugodi in mu določi preizkusno obdobje v trajanju dveh let. 3. Upravitelj je na pritožbo odgovoril, da je sodišče prve stopnje pri določitvi preizkusne dobe upoštevalo le tiste kriterije, ki so pomembni za določitev preizkusnega obdobja, to je starost dolžnika, njegove družinske razmere, zdravstveno in druga osebna stanja, višino njegovih dolgov in razloge za insolventnost. V izogib ponavljanju se je skliceval na svoj predlog sodišču za določitev petletnega preizkusnega obdobja z dne 27. 8. 2020 (PD 76) ter navedel, da pri njem vztraja.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Dolžino preizkusnega obdobja, ki ga določi sodišče v sklepu o začetku postopka odpusta obveznosti, lahko izpodbijajo upniki z ugovorom, da je preizkusno obdobje prekratko (drugi odstavek 403. člena ZFPPIPP) in dolžnik z ugovorom, da je preizkusno obdobje predolgo (tretji odstavek 403. člena ZFPPIPP).

6. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje obravnavalo ugovor dolžnika, da je preizkusno obdobje petih let, ki je po zakonu najdaljše preizkusno obdobje, v konkretnem primeru določeno predolgo, in ga kot neutemeljenega zavrnilo. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da nobena od okoliščin, na katere se je skliceval dolžnik v ugovoru, ne zmanjšuje teže, ki sodišču nalaga določitev najdaljšega preizkusnega obdobja. Poudarilo je še, da je glede na starost stečajnega dolžnika, njegove družinske razmere, njegovo zdravstveno stanje ter razloge za njegovo insolventnost, petletna preizkusna doba primerna.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da sodišče prve stopnje ugotovljenih razlogov za insolventnost zmotno ni upoštevalo kot okoliščine za znižanje preizkusnega obdobja. Če so dolgovi dolžnika posledica zmanjšanega obsega njegovega poslovanja zaradi gospodarske krize v letu 2008, pomeni, da dolžnik ni imel neposrednega vpliva na nastanek razlogov za insolventnost, na kar pritožnik pravilno opozarja s trditvami, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da se je na primer zadolževal za luksuzne dobrine, kar bi terjalo daljšo preizkusno obdobje. Zato mu ugotovljenih razlogov za insolventnost tudi ne more šteti v škodo pri določitvi najdaljšega preizkusnega obdobja. Dolžniku je pritožbeno sodišče pritrdilo tudi glede vpliva višine dolga na dolžino preizkusnega obdobja. Znesek terjatev upnikov v višini 245.149,90 EUR ni majhen znesek, kar priznava tudi pritožnik v pritožbi, vendar je sodišče prve stopnje pri določitvi najdaljšega preizkusnega obdobja tudi glede kriterija višine dolga odstopilo od primerljive sodne prakse. Tako je na primer ob višini obveznosti cca 2,5 mio EUR, kar je občutno več kot znaša višina dolga v konkretni zadevi, kot ključni okoliščini za določitev dolžine preizkusnega obdobja, višje sodišče zavzelo stališče o primernosti štiriletnega preizkusnega obdobja (VSL sklep Cst 59/2018).

8. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni navedlo nobenega razloga, zakaj preživljanja mladoletne hčerke ni upoštevalo med kriterije, ki zmanjšujejo dolžino preizkusnega obdobja. Pritožnik utemeljeno izpostavlja v pritožbi, da bi moralo sodišče pri obravnavi ugovora, da je preizkusno obdobje petih let predolgo, upoštevati kot relevantne trditve dolžnika, da ima v Sloveniji mladoletno hčerko, za katero plačuje preživnino, poleg tega pa tudi izjavo, da želi z njo tudi med postopkom osebnega stečaja ohranjati redne stike, kar pa hkrati pomeni še dodatne prevozne stroške tudi zanj. Navedene okoliščine po presoji pritožbenega sodišča prav gotovo pomenijo razlog za skrajšanje preizkusnega obdobja, ki ga sodišče prve stopnje pri odločitvi, da ugovoru ne ugodi, neutemeljeno ni upoštevalo.

9. Enako velja za težo dela, ki ga dolžnik opravlja. Sodišče prve stopnje je med razloge, zakaj preizkusnega obdobja ni mogoče skrajšati pod pet let navedlo tudi dejstvo, da je dolžnik star 52 let, torej v življenjskem obdobju, ko je glede na dobro zdravstveno stanje sposoben opravljati (v tujini dobro plačano delo) krovca in kleparja. Pritožnik trdi v pritožbi, da ni lenuh in da se trudi obdržati zaposlitev, ki jo ima v Avstriji, da pa sodišče prve stopnje vendarle pri presoji, da je v najbolj aktivnih letih dela, ni upoštevalo narave dela, ki ga opravlja. Trdi, da njegova starost (kmalu bo dopolnil 53 let) za dela krovca, ki je precej naporno in nevarno (delo v vseh vremenskih razmerah in na višini), ne šteje med najbolj produktivno za takšna dela. Toliko manj bi bilo to mogoče trditi za čas, ko bo dolžnik star 57 let. Delo krovca je nedvomno naporno in nevarno, česar sodišče prve stopnje pri določitvi dolžine preizkusnega obdobja ni ustrezno upoštevalo.

10. Ob upoštevanju okoliščin, ki jih je uspel pritožnik uveljaviti s pritožbo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ob razponu od dveh do petih let imelo sodišče prve stopnje podlago, da skrajša preizkusno obdobje, ki ga je določilo v sklepu o začetku postopka odpusta obveznosti, za dve leti. Ne glede na dejstva, ki jih je izpostavil upravitelj v zvezi s težavami pri izterjavi stalnih prejemkov, ki jih dolžnik prejema v Avstriji in ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo kot okoliščine na strani dolžnika, zaradi katerih je kot neutemeljen zavrnilo dolžnikov ugovor, da je preizkusno obdobje predolgo, je pritožbeno sodišče ocenilo, da sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno uporabilo določbe četrtega odstavka 400. člena ZFPPIPP, ki mu je narekovala znižanje maksimalno določenega preizkusnega obdobja.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).