Jedro

Napačno je dolžnikovo sklicevanje na zastaranje v davčnem postopku. V obravnavani zadevi ne gre za davčno obveznost, zato veljajo pravila o zastaranju, kot jih predpisuje OZ. Ta v tretjem odstavku 335. člena OZ določa, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Navedeno pomeni, da se zastaranje ne upošteva po uradni dolžnosti, kot pri izterjavi davčne obveznosti po pravilih davčnega postopka. Če upnik izterjuje terjatev, ki je že zastarala, lahko njeno prisilno izterjavo prepreči zgolj dolžnik z jasnim in nedvoumnim ugovorom zastaranja v rednem pravnem sredstvu (ugovoru) zoper sklep o izvršbi, s katerim sodišče dovoli izvršbo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek glasi: „Dolžnik mora upniku v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa povrniti nadaljnje stroške izvršilnega postopka v višini 178,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Upnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V postopku ponovnega odločanja je sodišče prve stopnje dolžniku naložilo, da upniku v roku 8 dni povrne stroške v višini 189,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, to je stroške nastale upniku z delom izvršitelja in stroške upnikove vloge, s katero je priglasil stroške.

2. Dolžnik v pravočasni pritožbi kot temeljno izpostavi, da ni ničesar dolžan. Sklicuje se na sklep davčnega organa z dne 7. 8. 2020, v katerem ta ugotavlja zastaranje, ker je bil dolžniku sklep o davčni izvršbi vročen pred več kot petimi leti. Citira zakonske določbe drugega odstavka 126. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Zahteva, da stroške izvršitelja poravna naročnik, saj je vedel, da je zadeva po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) v celoti zastarala. S predlogom za razveljavitev izpodbijanega sklepa se smiselno zavzema za spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se stroškovni zahtevek upnika zavrne.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe dolžnika in predlaga njihovo zavrnitev. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

O stroških izvršitelja:

5. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v postopku ponovnega odločanja kot potrebne za izvršbo ocenilo izvršiteljeve stroške za opravo rubeža dne 22. 8. 2018 in s tem dejanjem povezana opravila: seznanitev s spisom in vpis v evidenco, obračun zamudnih obresti, obračun stroškov, poizvedba o prebivališču dolžnika ter kilometrino in materialne stroške v skupni višini 145,90 EUR oziroma skupaj z 22 % DDV v višini 178,00 EUR ter ugodilo upnikovemu zahtevku, da mu te stroške povrne dolžnik.

6. Sodišče prve stopnje pritrjuje oceni prvostopenjskega sodišča, da gre za stroške, ki so za izvršbo potrebni. S sklepom o izvršbi z dne 28. 5. 2018 je bila zoper dolžnika dovoljena izvršba za izterjavo denarne terjatve 4.033,10 EUR s pripadki, in sicer na premičnine, denarna sredstva na računu dolžnika pri organizacijah za plačilni promet in na njegove prejemke iz naslova plače in drugih stalnih denarnih prejemkov. Sklep je postal pravnomočen 27. 6. 2018. Dolžnik rednega ugovora ni vložil pač pa ugovor po izteku roka, katerega je sodišče s sklepom z dne 9. 1. 2019 štelo za umaknjenega. Ta sklep je postal pravnomočen 25. 1. 2019. Ker je iz podatkov spisa razvidno, da je bila izvršba na denarna sredstva na računu dolžnika pri organizacijah za plačilni promet ustavljena1 in je bila torej neuspešna, prav tako iz podatkov spisa ne izhaja, da je bila uspešna izvršba na prejemke dolžnika iz naslova plače in drugih stalnih denarnih prejemkov, kot tudi iz podatkov spisa ne izhaja, da je dolžnik terjatev prostovoljno poravnal, nasprotnega dolžnik tudi ne trdi, se je premičninska izvršba upravičeno opravljala in je bila za realizacijo poplačila upnikove terjatve potrebna. Posledično temu so bili potrebni tudi stroški nastali z opravo neposrednih dejanj izvršbe, ki jih v postopku premičninske izvršbe opravlja izvršitelj (7. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ).

7. Dolžnik v pritožbi ne izpodbija, da izvršitelj ni opravil posameznih dejanj, ki jih je navedel v poročilu. Ker je torej izvršitelj ta dejanja dejansko opravil in so bila v postopku premičninske izvršbe potrebna, in ker je preizkus pravilne uporabe materialnega prava pokazal, da je izvršitelj zanje priglasil nagrado v skladu s Pravilnikom o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov z njihovim delom (v nadaljevanju Pravilnik),2 so bili stroški v priglašeni višini pravilno priznani. Stroški izvršitelja spadajo med izvršilne stroške (293. člen ZIZ). Po prvem odstavku 38. člena ZIZ izvršilne stroške najprej plača upnik, na njegovo zahtevo pa mu mora stroške potrebne za izvršbo povrniti dolžnik (peti odstavek 38. člena ZIZ).

8. Ker je upnik pravočasno3 terjal povrnitev stroškov, ki so mu nastali z opravo dejanj po izvršitelju in ker kot že zgoraj obrazloženo gre za stroške, potrebne za izvršbo, jih je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo v plačilo dolžniku. Prvostopenjska odločitev, da se upnikovemu zahtevku za povrnitev stroškov izvršitelja ugodi in naloži v plačilo dolžniku, je po navedenem pravilna in zakonita.

9. Dolžniku je v zvezi z njegovimi pritožbenimi navedbami o neupravičenosti izvršilnih stroškov iz razloga, ker upniku ni ničesar dolžan, pojasniti, da je sodišče s sklepom o izvršbi I 313/2018 z dne 28. 5. 2018 dovolilo izvršbo zoper dolžnika zaradi izterjave terjatve upnika 4.033,10 EUR s pripadki.4 Sklep je postal pravnomočen 27. 6. 2018. Pravnomočne odločitve dolžnik z rednimi pravnimi sredstvi ne more več izpodbijati, niti ne more več uspeti z ugovornimi razlogi iz prvega odstavka 55. člena ZIZ, med njimi tudi z ugovorom zastaranja (11. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), ki ga uveljavlja dolžnik v pritožbi in zatrjuje neutemeljenost izvršbe. Da bi le tega sodišče vsebinsko presojalo, bi ga moral uveljavljati pravočasno v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi.

10. Tudi so napačna naziranja dolžnika o dolžnosti upnika, da naj sam nosi stroške izvršitelja, saj je vedel, da je terjatev po OZ zastarala. Dolžnik je namreč tisti, ki mora uveljavljati v rednem ugovoru zastaranje (tretji odstavek 335. člena OZ) in preprečiti upniku zahtevati prisilno izpolnitev obveznosti.5 Na dolžniku je trditveno in dokazno breme o obstoju dejstva, ki preprečuje izvršbo (drugi odstavek 53. člena ZIZ).6

11. Napačno je tudi dolžnikovo sklicevanje na zastaranje v davčnem postopku. V obravnavani zadevi ne gre za davčno obveznost, zato veljajo pravila o zastaranju, kot jih predpisuje OZ. Ta v tretjem odstavku 335. člena OZ določa, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje.7 Navedeno pomeni, da se zastaranje ne upošteva po uradni dolžnosti, kot pri izterjavi davčne obveznosti po pravilih davčnega postopka. Če upnik izterjuje terjatev, ki je že zastarala, lahko njeno prisilno izterjavo prepreči zgolj dolžnik z jasnim in nedvoumnim ugovorom zastaranja v rednem pravnem sredstvu (ugovoru) zoper sklep o izvršbi, s katerim sodišče dovoli izvršbo.8

12. Iz navedenih razlogov je pritožba dolžnika zoper odločitev o izvršiteljevih stroških neutemeljena. Sodišče druge stopnje je pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo odločitev o naložitvi izvršiteljevih stroškov (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Odločitev je sprejelo potem, ko tudi uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ni pokazal kršitev.

O stroških upnikove vloge:

13. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžniku naložilo, da poleg stroškov izvršitelja v znesku 178,00 EUR upniku povrne tudi stroške vloge z dne 27. 8. 2018, s katero je upnik priglasil stroške izvršitelja, in sicer v znesku 11,42 EUR.

14. Sodišče druge stopnje je v okviru uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ugotovilo, da je sodišče s sprejeto odločitvijo o teh stroških storilo bistveno kršitev določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje je namreč o tem zahtevku že odločilo s sklepom z dne 28. 1. 2019. Z njim je dolžniku naložilo, da upniku povrne stroške izvršitelja v višini 178,00 EUR, upnikov zahtevek za povrnitev stroškov vloge z dne 27. 8. 2018 pa zavrnilo. Na podlagi dolžnikove pritožbe zoper odločitev, s katerim so mu bili naloženi izvršiteljevi stroški v plačilo, je drugostopenjsko sodišče s sklepom I Ip 477/2019 z dne 7. 8. 2019 pritožbi ugodilo in sklep v odločitvi o naložitvi upnikovih stroškov v plačilo dolžniku razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. S to odločitvijo v prvostopenjsko odločitev o stroškovnem zahtevku upnika za povrnitev stroškov za vlogo z dne 27. 8. 2018 ni posegalo. S sklepom z dne 28. 1. 2019 je že bilo pravnomočno meritorno odločeno9 in v takšno odločitev je poseg nedopusten. Ker je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, je sodišče druge stopnje v posledici ugotovljene kršitve izpodbijano odločitev spremenilo tako, da se dolžniku ti stroški upnika (znesek 11,42 EUR) ne naložijo v plačilo dolžniku (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. O dolžnikovih stroških ni bila sprejeta odločitev, ker jih ta ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik s pritrjevanjem prvostopenjskim razlogom k pritožbeni presoji ni pripomogel, zato kot nepotrebne krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Sklep z dne 28. 5. 2018. 2 Po prvem odstavku 292. člena ZIZ je izvršitelj upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po tarifi, ki jo predpiše minister, pristojen za pravosodje, to je po Pravilniku o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur. l. RS, št. 18/2003 in nadaljnji). 3 Po osmem odstavku 38. člena ZIZ se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko ti nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v 30 dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se stroški ne priznajo. V obravnavani zadevi je izvršitelj opravljal rubež 22. 8. 2018, upnik pa je priglasil stroške 27. 8. 2018. 4 Sodišče je dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (1. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ) - sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi verodostojne listine, Ig 2003/411 z dne 10. 4. 2003 za glavnico 3.650,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2002 dalje, za stroške 149,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2003 dalje; sklepa o stroških Ig 2003/411 z dne 27. 10. 2005 za stroške 164,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2005 dalje; sklepa o stroških Ig 2003/411 z dne 14. 4. 2008 za stroške 40,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2008 dalje; sklepa o stroških Ig 2003/411 z dne 2. 11. 2004 za stroške 28,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2004 dalje. 5 Tretji odstavek 335. člena OZ glasi: "Sodišče se ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje". 6 V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Z zastaranjem preneha pravica do sodnega varstva, sama obveznost pa ne preneha. 7 Za razliko od davčnih obveznosti je v ZDavP-2 določeno, da davčni organ oziroma sodišče upošteva zastaranje po uradni dolžnosti. Prav tako predpisi v ZDavP-2 določajo absolutno zastaranje davčne obveznosti, kar pomeni, da v času teka postopka zastaranje teče. 8 Z vložitvijo predloga za izvršbo se zastaranje pretrga (365. člen OZ) in začne znova teči, ko je postopek končan (peti odstavek 369. Člen OZ). 9 Sodišče je zahtevek upnika zavrnilo.