Jedro

Dolžnost sodišča glede materialno pravdnega vodstva v smislu 285. člena ZPP je, da med drugim na obravnavi skrbi, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih in ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank. Namen teh dejanj je, da se ugotovi sporen dejanski stan in sporno pravno razmerje, pomembno za odločbo. Gre tako za (tudi v smislu določb 284. člena ZPP) odpravo pomanjkljivosti glede trditev tožeče in pa tudi tožene stranke.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in izpodbijana sodba v zavrnilnem delu v II. odst. izreka, kolikor je zavrnjen zahtevek za plačilo 798.501,00 SIT z obrestmi, r a z v e l j a v i , kot tudi v odločbi o stroških, ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; Sicer se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in v preostalem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke, toženi stranki je naložilo, da na temelju prodajne pogodbe z dne 30.6.1989 izstavi tožeči stranki listino sposobno za vpis lastninske pravice na stavbnem zemljišču s parc. št. 4214/1 vl. št. 651 k.o. S., ki meri 3140 m2, v 15-ih dneh pod izvršbo (I. odst. izreka), višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo kot neutemeljen (glede plačila 798.501,00 SIT z obrestmi in glede izstavitve listine, ki bo sposobna tudi za odpis lastninske pravice - II. odst. izreka). Glede stroškov je odločilo, da jih je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 97.900,00 SIT z obrestmi, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki.

Tožeča stranka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga pritožbenemu sodišču, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti. Opozarja, da je bilo strankama jasno, ko sta sklepali pogodbo, da bo prišlo naknadno do odmere in bo končna površina parcele manjša. Tožeča stranka je plačala po pogodbi ceno za površino 3500 m2, ugotovljena površine parcele je sedaj 3140 m2, zato upravičeno zahteva razliko kupnine. Vtoževani znesek na dan 31.5.1999 pa predstavlja po veljavnih vedno preverljivih in ponovljivih principih revalorizirano vrednost plačane pogodbeno določene kupnine 57.000 DIN za 1 m2 (30.6.1989) denominirane in spremenjene v SIT in pomnožene z vtoževano razliko, to je površino 360 m2 na dan vložitve tožbe. Če sodišče meni, da tožnica ni navedla zadostne podlage za utemeljitev zahtevka, kar pa ni res, in je tudi v sodišču predstavljenih listinah bila vsebovana zadostna dejstvena in dokazna podlaga, in nenazadnje tožena stranka tudi ni oporekala navedbam tožnice glede tega vprašanja torej ne glede temelja, ne glede površine in višine zahtevanega vračila, bi sodišče po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zlasti zaradi korektnega formalnega in materialnega procesnega vodenja postopka tožečo stranko moralo opozoriti na eventualno pomanjkljivost in zahtevati ustrezno pojasnilo ali dopolnitev.

Tožena stranka prav tako vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, pritožuje se zoper ugodilni del sodbe, predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi tako ugodi, da v tem delu tožbeni zahtevek tudi zavrne. Opozarja, da je bila predpogodba z dne 30.6.1989 sklenjena pod odložnim pogojem, da bo tožnica na parceli zgradila stanovanjski objekt do tretje gradbene faze v petih letih od podpisa pa se to ni zgodilo, pogoj se niti ni uresničil, pogodba, prej predpogodba, sedaj pogodba, ne velja in tudi ni mogoče govoriti o realizaciji pogodbe. Tudi ni dokazala tožnica izročitve parcele. Sodišče je napravilo drzni sklep glede izročitve v posest. Opre se na ogled parcele, lokacijsko dovoljenje in dopise tožene stranke z vabili tožnici (14.2.2001, 22.3.1996 in 11.7.1996), da se tožnica zglasi glede vzdrževanja parcele in na dopis P.S. z dne 28.7.1989. Dejstvo pa je, da se tožnica na vabila sploh ni oglašala, šele z dopisom z dne 23.7.1996 se je oglasila in zahtevala realizacijo predpogodbe in izročitev parcele. Te listine so v spisu. Ogled parcele nima funkcije izročitve v posest, opravljen je bila namreč pred sklenitvijo predpogodbe in tudi lokacijsko dovoljenje je bilo pridobljeno pred tem. To ni vezano ne na posest in ne na lastništvo. Posest se pridobi z izročitvijo, ogled je bil opravljen s ceste, na parcelo se ni vstopilo, parcelacija parcele je bila izvršena dvakrat leta 1993 in 1996, tega torej ob ogledu tožena stranka ni vedela. Površine torej ni mogla natančno opredeliti. Če bi tožnica imela resen namen gradnje na sporni parceli, bi se morala potruditi, da bi po geometrski delitvi ugotovila posestne meje in začela postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja in posel dokončati in ne pa, da je ostala pri predpogodbi. Sicer pa so listine, vabila tožnici z dne 22.3. in 11.7.1996 in dopis P.S. bile sodišču predložene prepozno, zato so ti dokazi prekludirani in neupoštevni. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

K pritožbi tožnice: Da bi bila tožba popolna, tožeči stranki ni treba navesti vseh pravotvornih dejstev, bistveno pa je, da je navedenih toliko dejstev, da omogočajo jasno individualizacijo zahtevka in ločitev od drugih zahtevkov. To je storjeno, da ne bi bilo, ne ugotavlja ne prvostopenjsko sodišče in tega ne trdi niti pritožba. Zato tudi ni bilo potrebno procesno postopanje glede pomanjkljivih vlog v smislu 108. člena v zvezi z 180. členom ZPP. Prav pa ima pritožba, ko opozarja na dolžnost sodišča glede materialno pravdnega vodstva v smislu 285. člena ZPP. Med drugim le ta na obravnavi skrbi, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih in ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank. Namen teh dejanj je, da se ugotovi sporen dejanski stan in sporno pravno razmerje, pomembno za odločbo. Gre tako za (tudi v smislu določb 284. člena ZPP) odpravo pomanjkljivosti glede trditev tožeče in pa tudi tožene stranke. Pritožba zato pravilno opozarja, da tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 798.501,00 SIT, ki ga je tožeča stranka postavila dne 17.6.2005 (pripravljalna vloga na list. št. 81 do 85 spisa), tožena stranka niti ni določno oporekala, in bi zato prvostopenjsko sodišče moralo na glavni obravnavi tedaj ugotoviti, katera dejstva so med strankama sploh sporna in tudi, če bi višina denarne terjatve tožnice bila sporna, ali so za te trditve ponujeni ustrezni dokazi ali ne in po potrebi na to stranko tudi opozoriti. To ni bilo storjeno, navedene postopkovne določbe so kršene, to je vplivalo lahko na pravilnost in zakonitost sodbe v izpodbijanem obsegu, zato je podana bistvena postopkovna kršitev iz 1. odst. 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato tožničini pritožbi v tem obsegu ugodilo, sodbo v zavrnilnem delu glede plačila denarnega zneska razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP) ter bo moralo prvostopenjsko sodišče v nadaljevanju ponovno razpisati narok za glavno obravnavo in v okviru gornjih napotkov odpraviti morebitne pomanjkljivosti glede trditev in dokaznih predlogov tožeče stranke z ustreznim opozorilom stranki na naroku. Glede zavrnitve dela zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine pa pritožba razlogov ne poda, razlogi prvostopenjskega sodišča so v tem delu materialnopravno pravilni, in ker sodišče druge stopnje uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev (2. odst. 350. člena ZPP) ni zasledilo, je v preostalem obsegu neutemeljeno pritožbo tožnice zoper zavrnilni del sodbe zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke: Pritožbenim razlogom ni mogoče pritrditi. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da sta stranki sklenili predpogodbo o oddaji stavbnega zemljišča, ki je bilo družbena lastnina. Dogovorili sta, da bo pogodba sklenjena, ko bo parcela geodetsko odmerjena, nista pa zatem sklenili prodajne pogodbe v pisni obliki, sta pa dogovor, ki je v obliki pisne predpogodbe vseboval vse sestavine prodajne pogodbe, tudi realizirali. Tako je tožnica po zapisu predpogodbe dne 30.6.1989 kupnino v dveh tednih plačala toženi stranki, toženka - prodajalec pa je nepremičnino tožnici izročila v posest, in sicer tisti del parcele, ki je tožnici bil v naravi tudi pokazan. Pisna pogodba pa zatem ni bila sklenjena, saj tožnica ni naročila geodetske odmere. Geodetska odmera je bila, kot v postopku ni bilo sporno, kasneje tudi opravljena, parcela sedaj zato meri manj, 3140 m2. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo in tem zaključkom pritrjuje tudi sodišče druge stopnje, da sta stranki dogovor realizirali, ustni dogovor o prodaji je zato konvalidiral (73. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, še uporablja - 1060. člen OZ). Pritožba ne prepriča s trditvijo, da tožnici nepremičnina ni bila izročena v posest, to je sodišče prve stopnje ugotovilo, ko je ocenilo zbrane dokaze, tožena stranka, ki je ob dogovoru glede površine in cene tožnici parcelo na ogledu pokazala, je za tem tudi prejela kupnino, in tožnici zatem tudi izdala lokacijsko dovoljenje, v katerem sama ugotavlja, da ima tožnica pravico razpolaganja z zemljiščem, in ga ima namen uporabiti v gradbene namene. To pa v razmerju med strankama izkazuje izročitev v posest. Res je sodišče ocenilo tudi druge listine, ki jih je tožeča stranka vložila v spis prepozno glede na določbe ZPP, torej po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar tudi ocena prej navedenih dokazov omogoča zanesljiv zaključek o posesti tožnice oz. o izročitvi parcele tožnici v posest. Ne prepriča tudi pavšalna navedba pritožbe, da predmet pogodbe ni bil točno opredeljen, glede tega je sodišče sprejelo jasno in prepričljive zaključke, temelječe na oceni dokazov, ki se jim sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju pridružuje. Da bi bila pogodba sklenjena pod odložnim pogojem, iz vsebine pogodbe ne izhaja, zaveza kupca, da v določenem roku zgradi objekt, sama zase ni odložni pogoj (74. čl. ZOR), iz pogodbenih določb ne izhaja volja strank, da bi šele tedaj posel začel veljati. Vprašanje, ali je tožnica potem, ko ji je bila parcela izročena v posest, le to obdelovala, ogradila, ipd., pa za vprašanje ali je bila pogodba realizirana, torej, ali je tožnica v razmerju do prodajalca, tožene stranke, posest prevzela oz. ji jo je slednja prepustila, ni relevantno. Dopis tožnice z dne 23.7.1996, ki ga omenja pritožba, pa ne potrjuje pritožbenih navedb, pač pa kvečjemu nasprotno, saj tožnica v njem piše, da je že večkrat neuspešno urgirala, da bi se pravno uredilo razmerje med strankama in da bi lahko dosegla zemljiškoknjižni vpis, kar kvečjemu kaže na njeno prepričanje, da je pogodba sklenjena oz. realizirana, in ne nasprotno, kot trdi pritožba. Pritožbeni razlogi tako niso podani in je sodišče druge stopnje, ki tudi postopkovnih kršitev, ki jih mora po uradni dolžnosti upoštevati, ni zasledilo, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zaradi delne razveljavitve sodbe je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo o stroških in tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločitev (165. člen ZPP).