Jedro

V okviru izvajanja ukrepa tajnega opazovanja in sledenja ter slikovnega snemanja dobljeni dokaz se lahko uporabi tudi zoper osebo, zoper katero ukrep ni bil odrejen, če je sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja z osebo, zoper katero je bil odrejen.

Opazovanje določene osebe ne pomeni zgolj opazovanja v trenutkih, ko je vidna, ampak zaznavanje vseh situacij, povezanih z njo, torej tudi njenega položaja (tako tudi tretji odstavek 149.a člena ZKP). Če je ta v objektu, je z njegovim opazovanjem nujno povezano tudi zaznavanje oseb, ki vstopajo ali izstopajo, pri čemer pomeni fotografiranje dokumentiranje zaznanega.

Ugotavljanje, ali je bila izzvana kriminalna dejavnost, predpostavlja ugotovitev okoliščin, na podlagi katerih je mogoče narediti sklep, da je bila oseba napeljana k storitvi kaznivega dejanja. Ugotavljanje le-teh pa ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Sostorilca ali soudeleženca, zoper katerega je kazenski postopek pravnomočno končan, je mogoče zaslišati kot pričo v kazenskem postopku zoper drugega storilca ali udeleženca.

Pojma nevarnost za življenje in zdravje tretjih oseb iz 159. člena ZKP, ki se nanaša na odloženo ukrepanje policije, in varnost ljudi iz prvega odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa pogoje za odreditev pripora, sta različna: prvo predstavlja konkretno nevarnost, ki v obravnavanem primeru ni nastopila, saj je šlo pri izvajanju navideznega nakupa za nadzorovano dejavnost, pri kateri razstrelivo ni bilo prodano neposrednemu uporabniku. V drugem primeru pa gre za splošno nevarnost, ki ga predstavlja ponavljanje kaznivih dejanj, ki niso pod kontrolo (drugače torej kot pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov), čemur se je mogoče izogniti le z odreditvijo pripora.

Če jasnost zapisa oz. vsebine obtožbe presega obdolženčevo sposobnost njenega dojemanja, nastopi situacija iz četrtega odstavka 321. člena ZKP, ki narekuje tožilcu razlago vsebine obtožnice tako, da jo obdolženec najlažje razume. To pa ne pomeni, da vsaka izjava obdolženca, da obtožbe ne razume, pomeni tudi njeno dejansko nerazumevanje.

Neizključitev javnosti v primerih, ko so za to podani pogoji, predstavlja relativno kršitev določb kazenskega postopka (drugi odstavek 371. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, 300.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je v ponovljenem postopku (v prvem, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Kopru, je bil oproščen) spoznalo obs. A.K. za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je kazen enega leta zapora, v katero mu je vštelo v priporu prestani čas. Dolžan je bil povrniti stroške kazenskega postopka, od tega 100.000,00 SIT povprečnine (kasneje ga je sodišče s sklepom oprostilo plačila stroškov iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Kopru je zavrnilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in obsojenčevega zagovornika ter obsojencu naložilo v plačilo 100.00,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je 15.5.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da izpodbija sodbo višjega sodišča zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka, ne da bi kršitve opredelil. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo spremeni in obdolženca oprosti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in odloči na podlagi 426. člena ZKP. Tako Okrožnemu sodišču v Kopru kot Vrhovnemu sodišču predlaga, da odložita izvršitev sodbe. Kot je razvidno iz spisa, je okrožno sodišče predlog zavrnilo in je obsojenec nastopil prestajanje kazni 11.1.2001 ter bil 22.6.2001 pogojno odpuščen. Ker je bila sodba izvršena, o njenem odlogu ni več mogoče odločati. Obsojenec je nato 15.5.2002 in kasneje vložil dopolnitve zahteve za varstvo zakonitosti, v kateri pa uveljavlja druge kršitve (seznanitev sodnika z obvestili, na katera se sodna odločba ne sme opirati; pred odločanjem o pritožbi ni bil seznanjen s pisnim predlogom državnega tožilca). Zaradi poteka trimesečnega roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP, določenega za vložitev zahteve, teh dopolnitev Vrhovno sodišče ni obravnavalo.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da ta na podlagi podatkov, ki jih je bilo mogoče preveriti v spisu, ni utemeljena. Med drugim navaja: da se odredba za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov lahko glasi na osebo, čigar ime in priimek nista navedena, zadostuje, da je oseba določljiva; soobdolženec, zoper katerega je bil kazenski postopek že pravnomočno končan, je bil v postopku zoper obsojenca lahko zaslišan kot priča; da v zvezi z uporabo jezika na glavni obravnavi zahteva ne navaja vsebine neprevedenih kaset, ki naj bi jo sodišče uporabilo kot dokaz, zato tega očitka ni mogoče preveriti; v zvezi z ugotavljanjem, ali je bila kriminalna dejavnost izzvana, je moralo sodišče preizkusiti, ali je bilo ravnanje organov za notranje zadeve v zvezi s prikritimi preiskovalnimi ukrepi v skladu z odredbo, kar sodi v področje ugotavljanja dejanskega stanja; podana tudi ni kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da jih preveri zgolj v obsegu, kot je pojasnjen (obrazložen) v zahtevi.

Kot je razvidno iz vsebine zahteve, zagovornik izpodbija tudi prvostopenjsko in ne le višje sodbe, uveljavlja pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP (razlog iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP) in druge kršitve določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost izpodbijanih sodb (razlog iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP), ne pa tudi kršitev kazenskega zakona. Po njegovem mnenju so bile storjene kršitve, za katere Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodijo med tiste iz prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer po:

1. 3. točki - da na glavni obravnavi ni bilo zagotovljeno prevajanje poslušanih kaset v slovenščino;

2. 8. točki: a) tajno opazovanje je bilo opravljeno in fotografije obdolženca pridobljene brez odredbe preiskovalnega sodnika oz. se je ta glasila na neidentificirano moško osebo; snemanje nekaterih telefonskih pogovorov zoper S. in M. (obsojenčeva soobtoženca iz prvega postopka) je bilo opravljeno pred izdajo odredbe 24.12.1996 (kasete G.); b) izzvana je bila kriminalna dejavnost; c) V.M. v tem postopku ne bi smel biti zaslišan kot priča, saj gre za obsojenčevega soobdolženca iz prvega postopka, poleg tega pa je kot informator obveščevalno-varnostne službe MORS prekršil dolžnost varovanja uradne ali vojaške tajnosti;

3. 11. točki.

Druga skupina kršitev pa se uvršča med bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Pri teh je treba poudariti, da mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti obrazložiti tudi njihov vpliv na nezakonitost sodne odločbe. Kršitve naj bi bile naslednje:

4. nezakonito je bil uporabljen 159. člen ZKP, saj je že iz sklepov o priporu razvidno, da posest streliva sama po sebi pomeni ogrožanje varnosti ljudi;

5. a) dokazni predlog za zaslišanje tajnih sodelavcev policije, ki bi razbremenili obdolženca, je bil neutemeljeno zavrnjen; b) enako velja za zaslišanje priče M.F., ki naj bi potrdila njegov alibi;

6. kršena je bila določba 269. člena ZKP, saj obtožba z dne 7.2.1997 ne obsega vseh elementov, dokazi pa niso navedeni;

7. kršena je bila določba četrtega odstavka 321. člena ZKP, ker obdolženec ni razumel obtožbe, njena vsebina pa mu ni bila razložena na razumljiv način;

8. ker se sklepi senata s kratko obrazložitvijo niso vpisovali v zapisnik, je bila kršena določba petega odstavka 299. člena ZKP;

9. ker je bila na vseh glavnih obravnavah prisotna javnost, je bilo prekršeno varovanje tajnosti, ker so se izvajali dokazi (poročila tajnih sodelavcev, stenogrami telefonskih pogovorov). ki so nosili oznako "uradna tajnost" in "strogo zaupno" (kršitev 295. člena ZKP);

10. prekršeni sta bili določbi prvega in drugega odstavka 17. člena ZKP.

K tč. 1 Kršitev po navedeni točki je med drugim podana, če je obdolženec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico, da v svojem jeziku spremlja potek glavne obravnave. Da bi obsojenec tako zahtevo pri poslušanju navedenih kaset podal, sodišče pa ji ne bi ugodilo oz. ne bi zagotovilo prevajanja, s čimer bi ga prikrajšalo za pravico iz prvega odstavka 8. člena ZKP, zagovornik ne zatrjuje. Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.

Da je sodišče dolžno opozoriti obdolženca o pravici, da se mu zagotovi ustno prevajanje tistega, kar se na glavni obravnavi govori ter pisnega dokaznega gradiva (drugi v zvezi s prvim odstavkom 8. člena ZKP) in da morebiti tega ni storilo, pa zagovornik ne navaja.

K tč. 2 a) Trditve, da naj bi pridobljeni dokazi zoper obsojenca temeljili na izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov brez odredbe oziroma na podlagi odredbe zoper neidentificirano moško osebo, ki uporablja kombinirano vozilo (že ti dve zagovornikovi navedbi se izključujeta), so neutemeljene. Sodišče prve stopnje namreč na 12. strani izpodbijane ugotavlja, da je bil obsojenec fotografiran v okviru tajnega opazovanja V.M. Zato sklicevanje na pričanje M.P., ki j-e navajal, da so bile obsojenčeve fotografije narejene ob izvajanju odredbe, izdane zoper neidentificirano osebo, pomeni nasprotovanje drugačni ugotovitvi sodišča. Nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami v izpodbijanih sodbah pa ni razlog, ki bi ga bilo mogoče preizkušati na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Čeprav je bil ukrep tajnega opazovanja in sledenja ter slikovnega snemanja izvajan zoper V.M., pa je v sodni praksi sprejeto stališče, da se v okviru izvajanja takega ukrepa dobljeni dokaz lahko uporabi tudi zoper osebo, zoper katero ukrep ni bil odrejen, če je sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja z osebo, zoper katero je bil odrejen (tako Vrhovno sodišče v več svojih sodbah, npr. opr. št. (vse) I Ips 58/98, 156/99, 207/2000, 21/2002, 25/2003). Zato je sodišče te fotografije zakonito uporabilo. Dejstvo, da v trenutku snemanja obsojenec in M. nista bila v osebnem stiku, na to ne vpliva.

Opazovanje določene osebe namreč ne pomeni zgolj opazovanja v trenutkih, ko je vidna, ampak zaznavanje vseh situacij, povezanih z njo, torej tudi njenega položaja (tako tudi tretji odstavek 149.a člena ZKP). Če je ta v objektu, je z njegovim opazovanjem nujno povezano tudi zaznavanje oseb, ki vstopajo ali izstopajo, pri čemer pomeni fotografiranje dokumentiranje zaznanega.

Ker na podlagi odredbe zoper neidentificirano moško osebo, ki uporablja kombinirano vozilo, niso bili pridobljeni nobeni dokazi in tako tudi ne uporabljeni v postopku zoper obsojenca (drugi odstavek 18. člena ZKP), se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo s trditvijo, da v odredbi niso navedeni podatki o osebi, zoper katero se ukrepi uporabljajo.

Kar pa zadeva prisluškovanje telefonskim pogovorom med K.S. in V.M. pred izdajo odredbe preiskovalnega sodnika dne 24.12.1996, je sodišče prve stopnje (11. stran sodbe) izrecno navedlo, da se ti pogovori ne nanašajo neposredno na obtoženega K., zato teh dokazov na glavni obravnavi ni izvajalo in nanje ni oprlo sodbe. Sodišče druge stopnje (3. stran sodbe) pa pritožbenih navedb v tej smeri ni moglo preizkusiti, ker zagovornik ni povedal, na katere tri izpiske teh pogovorov je sodišče prve stopnje oprlo sodbo. Enako velja za zahtevo za varstvo zakonitosti: v njej ni navedeno, na katerih nezakonito snemanih telefonskih pogovorih naj bi temeljili izpodbijani sodbi, zato te kršitve ni mogoče preizkusiti. Pri tem ne gre prezreti, da je bilo že v prvem postopku pravnomočno ugotovljeno, da se posebni ukrepi niso začeli izvajati že 23.12.1996, kljub temu da je ta datum naveden na kasetah in pisnih prisluhih.

b) Obramba je na prvi stopnji navedla, da sta tajna sodelavca D. in G. pred 25.12. K.S. napeljevala k storitvi kaznivega dejanja, ni pa tega obrazložila, prav tako ni obrazložila te kršitve v pritožbi, zato je ni bilo mogoče preizkusiti (stran 3 drugostopenjske sodbe). V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik zatrjuje, da je tajni policijski sodelavec napeljal K.S. na prodajo razstreliva in pri tem navaja okoliščine, ki naj bi kazale na to.

Tovrstni ugovori so bili zavrnjeni že v prvem postopku, v katerem je bil S. pravnomočno obsojen (prvostopenjska sodba z dne 16.7.1997 na straneh 18 in 19, sodba in sklep Višjega sodišča v Kopru z dne 11.3.1998 na 5. strani, sodba Vrhovnega sodišča I Ips 149/98 z dne 17.4.2003).

ZKP iz leta 1995 (Uradni list RS, št. 63/94, v nadaljevanju ZKP-95) je v četrtem odstavku 151. člena določal, da se z odkupom predmetov in navideznim podkupovanjem ne sme izzivati kriminalne dejavnosti. Podrobnejšo določbo, kdaj je treba šteti, da je bila kriminalna dejavnost izzvana, je prinesla novela ZKP (Uradni list RS, št. 72/98), ki je v tretjem odstavku 155. člena določila, da je treba pri ugotavljanju, ali je bila izzvana kriminalna dejavnost, presojati predvsem, ali bi ukrep na način, kot je bil izveden, napeljal k storitvi kaznivega dejanja osebo, ki tovrstnega kaznivega dejanja sicer ne bi bila pripravljena storiti. To predpostavlja ugotovitev okoliščin, na podlagi katerih je mogoče narediti sklep, da je bila oseba napeljana k storitvi kaznivega dejanja. Ugotavljanje le-teh pa ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

c) Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče (med drugim v svoji sodbi opr. št. I Ips 116/2000 z dne 6.7.2000), da je sostorilca ali soudeleženca, zoper katerega je kazenski postopek pravnomočno končan, mogoče zaslišati kot pričo v kazenskem postopku zoper drugega storilca ali udeleženca. Pri tem je deležen enake obravnave kot vsaka druga priča (opozorila po drugem odstavku 240. in na glavni obravnavi po 332. členu ZKP ter po 238. členu ZKP) in ji vnaprej ni mogoče odrekati verodostojnosti. To lahko stori sodišče šele, ko napravi dokazno oceno izpovedi take priče v povezavi z vsemi ostalimi izvedenimi dokazi.

Tudi dejstvo, da je bil v tem postopku kot priča zaslišani V.M., ki je bil po ugotovitvah v prvostopenjski sodbi obsojenčev informator, samo po sebi ne pomeni, da glede na določbo 1. točke 235. člena ZKP v tej kazenski zadevi ne bi smel biti zaslišan kot priča. Šele če bi s svojo izpovedbo prekršil dolžnost varovanja uradne ali vojaške tajnosti, ker ga uradni organ ni odvezal te dolžnosti, bi bila kršena navedena prepoved. To pomeni, da bi ga sodišče moralo zasliševati o dejstvih, ki bi predstavljale tako tajnost, tega pa zagovornik ne zatrjuje.

K tč. 3 Absolutna bistvena kršitev po navedeni določbi je med drugim podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Gre torej za napačno povzemanje vsebine navedenih listin. V takem primeru mora vlagatelj glede na določbo prvega odstavka 424. člena ZKP točno navesti nasprotje, ki mora biti precejšnje, in na katero odločilno dejstvo se to nanaša. Zagovornik navaja devet primerov, ki naj bi predstavljali omenjeno kršitev. Pri tem pod točko 1 zahteva ne napada nepravilnega povzemanja zapisnika o izpovedbi priče M. v prvostopenjsko sodbo, ampak dokazno oceno njegovega pričanja. Enaka je situacija glede 6. točke, v kateri zahteva izraža dvom v ugotovitev sodišča, da ni materialnih dokazov o tem, kaj je bilo v vrečkah, in glede 8. točke, ko je napadena dokazna ocena, da predmet pogovorov ni bilo stanovanje ampak eksploziv. Tudi pod 3. točko navedeno ne pomeni nasprotja, saj sodba ne povzema vsebine zapisnika, ampak s svojimi besedami izraža stanje, ki izhaja iz njega. Torej, da M. besed ni mogoče razumeti drugače, kot da streliva nima in da čaka. Podobno velja za navedbe v točki 4: sodišče M. besede "...da je tisti v gozdu..." označi kot namigovanje, da je dobavitelj eksploziva v neke vrste tajni službi. Vse navedeno ne le da ne pomeni uveljavljane kršitve, ampak tudi ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Glede 2. točke ni jasno, za kakšno nasprotje naj bi šlo med v zapisniku zapisanim sklepom, da se predlogu za zaslišanje M.F. ne ugodi in dokazni oceni glede pričanja D.P. in M. To velja tudi za 9. točko, v kateri zagovornik navaja, da sodba povzema telefonski razgovor z dne 5.1.1997, iz zapisnika pa naj bi izhajalo, da M. v zvezi s tem razgovorom ni bil zaslišan. Kršitve zato ni mogoče preizkusiti.

Kot je razvidno iz obrazložitve k v 5. točki navedenemu nasprotju, je to po zagovornikovem mnenju podano med strokovnim mnenjem CKTP z dne 20.1.1997 in izpodbijano prvostopenjsko sodbo v 3. in 4. odstavku na 9. strani. Pri tem je treba ugotoviti, da se sodišče v navedenem delu obrazložitve izrecno sklicuje (navedeno je zagovornik pri povzemanju obrazložitve izpustil) na strokovno mnenje na l. št. 193 spisa (gre za mnenje z dne 14.1.1997), zato nasprotja ne more biti. Treba pa je dodati še to, da je iz obeh strokovnih mnenj razvidno, da je CKTP opravil preizkus prstnih sledi le na eni beli vrečki z napisom J., zaseženi 8.1.1997 in ne na dveh, kot bi bilo mogoče razumeti iz zagovornikovega povzemanja mnenja v zahtevi za varstvo zakonitosti.

V točki 7 naveden telefonski pogovor med M. in S., ki se je odvijal ob 19.57 in ko se dogovarjata o "dvakrat po tono", je potekal 5.1.1997 (prepis telefonskega pogovora s kasete), kot pravilno navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi in ne 3.1.1997 kot trdi zagovornik. Nasprotja zato ni.

K tč. 4 Po določbi 159. člena ZKP-95, ki je v nespremenjeni obliki tudi v sedaj veljavnem ZKP, je bilo zaradi razkritja obsežne kriminalne dejavnosti lahko začasno odložen odvzem prostosti osumljene osebe (v konkretnem primeru osumljenih S. in M.), vendar le, če oziroma dokler ni bila podana nevarnost za življenje in zdravje tretjih oseb. V zvezi s tem je treba reči naslednje: - da ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče napraviti sklep, da je podana nevarnost za življenje in zdravje tretjih oseb, pomeni ugotavljanje dejanskega stanja, kar ni predmet zahteve za varstvo zakonitosti, - da se zagovornik pri tem neupravičeno sklicuje na sklepe o priporu, v katerih se ugotavlja, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi, saj sta pojma nevarnost za življenje in zdravje tretjih oseb iz 159. člena ZKP, ki se nanaša na odloženo ukrepanje policije, in varnost ljudi iz prvega odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa pogoje za odreditev pripora, različna: prvo predstavlja konkretno nevarnost, ki v obravnavanem primeru ni nastopila, saj je šlo pri izvajanju navideznega nakupa za nadzorovano dejavnost, pri kateri razstrelivo ni bilo prodano neposrednemu uporabniku. V drugem primeru pa gre za splošno nevarnost, ki ga predstavlja ponavljanje kaznivih dejanj, ki niso pod kontrolo (drugače torej kot pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov), čemur se je mogoče izogniti le z odreditvijo pripora, - prav tako pa ni mogoče trditi, da bi neupravičen odlog odvzema prostosti lahko vplival na zakonitost izvedbe in rezultatov posebnih ukrepov in tega zagovornik niti ne zatrjuje.

K tč. 5 V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je treba šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), bodisi da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev. V nasprotnem primeru, kot že rečeno, je kršena pravica do obrambe.

a) Obramba v ponovljenem postopku ni predlagala zaslišanja tajnih policijskih sodelavcev, v pritožbi pa tega predloga ni obrazložila, zato sodišči z neizvedbo tega dokaza nista mogli kršiti pravic do obrambe (3. alinea 29. člena Ustave RS, tretji odstavek 16. člena ZKP).

Tudi navajanje v zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi izvedba teh dokazov razbremenila obsojenca, ne izpolnjuje zahtev popolnega dokaznega predloga. Med drugim, da je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, česar pa zagovornik z navedeno pavšalno navedbo ni storil (konec koncev so vsi dokazi, ki jih predlaga obramba, namenjeni razbremenitvi obdolženca).

b) Iz dokaznega predloga (l. št. 69) je razvidno, da je zagovornik predlagal zaslišanje prič, ki vedo povedati, kje je bil obtoženec 30.12.1996, med drugimi tudi M.F., hči obtoženčeve izvenzakonske partnerice. Ta je tega dne praznovala rojstni dan očitno v restavraciji F. (to je mogoče razumeti iz obrazložitve pri predlagani priči D.P. z R., ki je v tej restavraciji "opravil rezervacijo" za njen rojstni dan).

Iz spisa je razvidno, da je sodišče v zvezi z obsojenčevo prisotnostjo na R. D.P. tudi zaslišalo (l. št. 75). Ta je potrdil, da je bil obsojenec v restavraciji okoli 18.00.ure. Sodišče prve stopnje je ta podatek ocenilo kot nepomemben (6. stran sodbe) glede na to, da je obsojenec že pred tem M.-ju izročil eksploziv. S tega zornega kota je treba ocenjevati tudi predlagano zaslišanje M.F., ki naj bi izpovedala o isti okoliščini.

Na podlagi v uvodu te točke navedenih kriterijev tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da zaslišanje M.F. ne bi moglo vplivati na drugačno ugotovitev glede zatrjevanega alibija. Zagovornik namreč ne navaja nobene okoliščine, o kateri bi povedala predlagana priča in ki bi v drugačni luči pokazala oz. podkrepila zatrjevano obsojenčevo odsotnost iz kraja dejanja. Tudi sicer ni znana nobena okoliščina, ki bi njenemu pričanju dalo drugačno težo kot P.-jevi izpovedbi, v kateri je potrdil trditve obrambe o obsojenčevem obisku na R. Zato z zavrnitvijo tega dokaznega predloga pravice obrambe niso bile kršene.

K tč. 6 Navedeni pomisleki so bili predmet ugovornega postopka zoper obtožnico (274. člen ZKP in naslednji). Pri tem je treba dodati, da so bili v obtožbi z dne 7.2.1997 navedeni vsi znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 310. člena KZ (tudi način storitve - prodaja). Zato navedba, da je sam neugotovljeno kje in na neugotovljen način pridobil eksploziv (izpuščeno ob modifikaciji obtožbe 14.6.1999 - l. št. 89 ), na vprašanje, ali so podani vsi znaki kaznivega dejanja, ni imelo vpliva.

K tč. 7 Obsojenec je po branju obtožnice na glavni obravnavi 28.5.1999 izjavil (l. št. 56), da je razumel vsebino obtožbe, vendar pa mu ni jasno, kaj pomeni "neugotovljeno in kdaj".

Razumevanje obtožbe pomeni sposobnost dojeti njeno vsebino, kar je nujno za učinkovito obrambo. Sposobnost dojemanja je seveda pri ljudeh različna in je odvisna od njihovih osebnih lastnosti. Če jasnost zapisa oz. vsebine obtožbe presega obdolženčevo sposobnost njenega dojemanja, nastopi situacija iz četrtega odstavka 321. člena ZKP, ki narekuje tožilcu razlago vsebine obtožnice tako, da jo obdolženec najlažje razume. To pomeni, da vsaka izjava obdolženca, da obtožbe ne razume, ne pomeni tudi njenega dejanskega nerazumevanja zaradi nejasnosti, zapletenosti ipd., na kar v obravnavanem primeru kaže tudi dejstvo, da obsojenec takega pomisleka v prvem postopku po branju obtožbe ni izrazil. Ne glede na to pa bi zagovornik moral v zahtevi obrazložiti, kako je izostanek dodatne razlage vplival na zakonitost sodbe, a tega ni storil. K tč. 8 Zagovornik v zvezi s tem navaja: a) da v zapisniku z dne 28.5.1999 na 9. strani ni obrazloženo, zakaj se vprašanje priči ne dovoli; b) enako je na 11. strani istega zapisnika; c) da v zapisniku z dne 8.6.1999 na 3. strani niso navedeni razlogi za zavrnitev dokaznega predloga obrambe za zaslišanje M.F.; d) da v zapisniku z dne 14.6.1999 ni razlogov za zavrnitev dokaznega predloga obrambe, da se pribavijo inkriminirane vrečke.

Po pregledu zapisnikov o glavni obravnavi Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v navedenih primerih res ni navedlo razlogov za svojo odločitev. Ker pa gre za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, bi moral zagovornik, kot že rečeno, glede na določbo 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP tudi v tem primeru obrazložiti, kakšen vpliv so navedene pomanjkljivosti imele na zakonitost sodbe, česar pa ni storil. K tč. 9 Glavna obravnava je javna (prvi odstavek 294. člena ZKP). Izjemoma pa je javnost mogoče izključiti. Pogoje določa 295. člen ZKP, med drugim: senat sme izključiti javnost vse ali dela glavne obravnave, če je to potrebno za varovanje tajnosti, varstva javnega reda, morale, varstva osebnega ali družinskega življenja obtoženca ali oškodovanca ali koristi mladoletnika, ali če bi po mnenju senata javnost škodovala interesom pravičnosti. Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana le v prime-ru, če je bila javnost glavne obravnave izključena v nasprotju z zakonom (4. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

Neizključitev javnosti v primerih, ko so za to podani pogoji, torej predstavlja relativno kršitev določb kazenskega postopka (drugi odstavek 371. člena ZKP), pri čemer zagovornik ponovno ne izkazuje povezave z morebitno nezakonitostjo sodbe. Pri tem Vrhovno sodišče zgolj dodaja - glede na zagovornikove trditve o storitvi kaznivega dejanja izdaje uradne tajnosti po 266. členu KZ, da morajo biti podatki, ki se štejejo za uradno tajnost, tako pomembni, da so z njihovo izdajo nastale ali bi lahko nastale hujše škodljive posledice za službo (šesti odstavek citiranega člena). Iz podatkov v tej zadevi kaj takega ni razvidno.

K tč. 10 Iz obrazložitve je razvidno, da se zagovornik ne strinja z dokazno oceno izpovedi posameznih prič oz. izvedenih dokazov, kar ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenec ni uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžan plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo veliko število v zahtevi navedenih kršitev, o katerih je bilo treba odločiti, in obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje (zaposlen pri javnih delih, solastnik dveh stanovanjskih hiš, preživninska obveznost do treh otrok).