Up-481/04 - 9

23. 12. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 7. decembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 162/2003 z dne 20. 4. 2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1257/2001 z dne 6. 3. 2003 in s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka na Ptuju, št. Pd 236/98 z dne 20. 3. 2001 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo revizijo zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, s katerim je to zavrnilo njegovo pritožbo zoper sodbo delovnega sodišča prve stopnje o zavrnitvi pritožnikovega tožbenega zahtevka na razveljavitev disciplinskega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Strinjalo se je z ugotovitvijo nižjih sodišč, da je bil pritožniku, ob dokazani kršitvi in obstoju kvalifikatornih okoliščin (nastali premoženjski škodi in motnjah delovnega procesa), zakonito izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja.

2.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo, ker meni, da so mu bile z ravnanjem sodišč kršene pravice iz 22., 23., 25., 49. in 66. člena Ustave. Sodišča naj bi pristransko odločala in nudila sodno varstvo delodajalcu. Prav tako naj bi odločala v nasprotju s pravili stroke in sodno prakso. Ne strinja se s stališčem sodišč, da lahko ista oseba vodi in odloča v vseh fazah disciplinskega postopka, disciplinska obtožba zoper njega bi pa morala biti razumljiva. Vrhovnemu sodišču očita, da je ignoriralo revizijo. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ugodi ustavni pritožbi ter izpodbijani sodbi razveljavi.

Stroške v zvezi z ustavno pritožbo priglaša po Odvetniški tarifi.

B.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi ponavlja argumente, s katerimi ni uspel v delovnem sporu. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijane odločbe preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

Pritožnik sicer navaja številne kršitve človekovih pravic, vendar jih s pavšalnimi navedbami ne izkaže. Odločitev sodišča v korist ene stranke namreč še ne pomeni, da je odločalo pristransko in da je zato podana kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva).

4.Ustavno sodišče se v presojo očitka, da mora biti disciplinska obtožba razumljiva, kar bi lahko kazalo na kršitev pravice do izjave, ki je sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ni spuščalo, saj pritožnik ni pojasnil, v katerem delu naj bi šlo za taka sklepanja. Pritožnik se v utemeljitev kršitve 22. člena Ustave sklicuje na stališče nižjih sodišč, ki sta ga zavzeli glede sodelovanja iste osebe v različnih fazah disciplinskega postopka. Z navedenim stališčem se pritožnik ne strinja in zatrjuje, da je sodna praksa glede tega vprašanja drugačna. Da bi zavzeto stališče v izpodbijanih sodbah bilo drugačno od siceršnje sodne prakse, pritožnik ni z ničimer izkazal. Zgolj to, da pritožnik z izidom sodnega postopka ni zadovoljen in da se ne strinja z zaključki sodišč, samo po sebi ne more pomeniti kršitve te pravice.

5.V zvezi z očitkom pritožnika, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na njegove revizijske navedbe, je treba najprej pojasniti, da bi bil ta očitek lahko relevanten z vidika 22. in ne 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva), kot to zatrjuje pritožnik. Pravico stranke, da se revizijsko sodišče opredeli do bistvenih navedb revizije, zagotavlja namreč 22. člen Ustave. Vendar pa je tudi ta pritožnikov očitek neutemeljen, saj zgolj s povsem pavšalnimi in nekonkretiziranimi navedbami ne more utemeljiti kršitve te ustavne pravice.

6.V čem naj bi bila kršitev pravice do svobode dela iz 49. člena Ustave in pravice do varstva dela iz 66. člena Ustave, pritožnik prav tako ni izkazal. Pavšalno zatrjevanje, da mu sodišče ni omogočalo varstva zaposlitve pred samovoljnimi ravnanji delodajalca, pa za ugotovitev, da sta mu bili kršeni ti dve ustavni pravici, ne zadostuje.

7.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot to zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker pritožnik ne navaja nobenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede priglašenih stroškov sklenilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan