Jedro

Tožeča stranka niti ne zanika, da je do nepravilnosti prišlo (da pravna oseba, ki je izdala račun še ni bila vpisana v register; da se račun ne nanaša na dejavnost, ki bi bila izvedena za sporno vinsko leto; da ni dokazan obstoj poslovnega dogodka), vendar se pri tem sklicuje na odgovornost podizvajalcev, s katerimi je sklenila pogodbo o izvajanju promocijskih storitev oziroma trdi, da gre za dokaze, na podlagi katerih je bilo že dokončno odločeno. V zvezi s tem sodišče pritrjuje toženi stranki, da je medsebojno razmerje med tožečo stranko in posameznimi podizvajalci predmet njihovih obligacijsko pravnih dogovorov, ne more pa biti razlog za izključitev odgovornosti tožeče stranke za ugotovljene nepravilnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju: Agencija), v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tega sodišča št. II U 391/2014-39 z dne 16. 12. 2015, v postopku odprave že izdanih odločb prve stopnje po drugem odstavku 42. člena Zakona o kmetijstvu (ZKme-1), združila postopke odločanja o upravičenosti do prejema nepovratnih sredstev iz naslova ukrepa "Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav - BIH oz. ZDA" na podlagi sedmih različnih zahtevkov v en postopek s št. 3304-5/2016 (1. točka izreka), ter v celoti odpravila odločbe Agencije št. 33041-2/2010/10 z dne 15. 6. 2011; št. 33041-2/2010/12 z dne 9. 9. 2011; št. 33041-3/2010/11 z dne 15. 6. 2011; št. 33041-3/2010/16 z dne 9. 9. 2011; št. 33041-18/2011/14 z dne 27. 7. 2012; št. 33041-18/2011/16 z dne 4. 9. 2012 in št. 33041-19/2011/16 z dne 4. 9. 2012 in jih nadomestila z izpodbijano odločbo (2. točka izreka). Nato je s 3. točko izreka zavrnila zahtevek za povrnitev upravičenih stroškov za dejavnosti iz programa promocije vina v BIH, izvedene med 1. avgustom 2010 in 31. marcem 2011 za vinsko leto 2010/2011 v višini 96.042,00 EUR; s 4. točko izreka je zavrnila zahtevek za povrnitev upravičenih stroškov za dejavnosti iz programa promocija vina izvedene v BIH med 1. aprilom 2011 in 31. julijem 2011 v višini 1.331,15 EUR za vinsko leto 2010/2011; s 5. točko izreka je odobrila zahtevek za povrnitev upravičenih stroškov za dejavnosti iz programa promocije vina izvedene v ZDA med 1. avgustom 2010 in 31. marcem 2011 za vinsko leto 2010/2011 v višini 61.470 EUR in zavrnila zahtevek v višini 1.900,00 EUR; s 6. točko izreka je odobrila zahtevek za povrnitev upravičenih stroškov za dejavnosti iz programa promocije vina izvedene v ZDA med 1. aprilom 2011 in 31. julijem 2011 za vinsko leto 2010/2011 v višini 9.773,49 EUR in zavrnila zahtevek v višini 439,51 EUR; s 7. točko izreka je zavrnila zahtevek za povrnitev upravičenih stroškov za dejavnosti iz programa promocija vina izvedene v ZDA med 1. avgustom 2011 in 31. marcem 2012 za vinsko leto 2011/2012 v višini 104.397,00 EUR; z 8. točko izreka je zavrnila zahtevek za povrnitev upravičenih stroškov za dejavnosti iz programa promocije vina izvedene v ZDA med 1. 4. 2012 in 31. 7. 2012 za vinsko leto 2011/2012 v višini 51.756,19 EUR; z 9. točko izreka je odobrila zahtevek za povrnitev upravičenih stroškov za dejavnosti iz programa promocije vina izvedenih v BIH med 1. 4. 2012 in 31. 7. 2012 za vinsko leto 2011/2012 v višini 2.575,00 EUR in zavrnila zahtevek v višini 838,44 EUR. V 10. točki izreka je odločila, da je dolžna tožeča stranka hraniti izvirne račune in drugo dokumentacijo, ki je podlaga za izplačilo sredstev na podlagi odpravljenih odločb iz 2. točke izreka te odločbe še najmanj 5 let od datuma izplačila zadnjega zneska iz odločbe. V 11. točki izreka je ugotovila, da je tožeča stranka zavrnjene zneske v skupni višini 243.696,63 EUR iz 3. do 9. točke izreka te odločbe neupravičeno prejela in da je citirani znesek dolžna vrniti v roku 30 dni od vročitve te odločbe na tam naveden račun ter da po preteku tega roka začnejo teči zakonite zamudne obresti. V točki 12 in 13 izreka je odločila, da pritožba ne zadrži njene izvršitve in da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2. V obrazložitvi povzema potek dosedanjega postopka, v katerem je Agencija na podlagi zahtevkov tožeče stranke z odločbami navedenimi v 2. točki izreka odobrila izplačilo sredstev iz naslova citiranega ukrepa in nato, na podlagi ugotovitev Carinske uprave Republike Slovenije (CURS), da tožeča stranka ni izpolnila vseh pogojev za izplačilo zahtevkov, odločbe odpravila in tožeči stranki naložila, da prejeta sredstva vrne. S sodbo opr. št. II U 391/2014-39 z dne 16. 12. 2015 je bila odločba Agencije odpravljena z napotilom, da v postopku ponovnega odločanja presodi, ali so podani pogoji za začetek katerega od postopkov izrednih pravnih sredstev po ZUP ali po ZKme-1, ki omogočajo poseg v pravnomočno odločbo.

3. V nadaljevanju kot pravno podlago za združitev več upravnih zadev v en sam postopek navaja 130. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in dejstvo, da se odprava odločb na podlagi drugega odstavka 42. člena ZKme-1 ter odločanje o vračilih sredstev izplačanih na podlagi sedmih odločb navedenih v 2. točki izreka nanaša na isto stranko, na isto oz. podobno dejansko stanje in isto pravno podlago.

4. V postopku ponovnega odločanja na podlagi citirane sodbe je Agencija sledeč napotilom upravnega sodišča pregledala celotno dokumentacijo in vsa predložena dokazila, ki se navezujejo na dodelitev in izplačilo nepovratnih sredstev po odločbah, ki se v 2. točki izreka te odločbe odpravljajo in o relevantnih zahtevkih stranke ponovno odločila. Zatrjuje, da je zadostila tako načelu zaslišanja stranke, upoštevano je bilo tudi načelo proste presoje dokazov. Tožeči stranki je bila dana možnost, da se udeležuje ugotovitvenega postopka, da navaja dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in nenazadnje tudi možnost, da izpodbija pravilnost navedb Agencije, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Agencija je na podlagi vseh dokazov skupaj in izvedbe vsakega posameznega dokaza ugotovila, da je tožeča stranka sredstva porabila nenamensko, saj je kot dokazila za upravičenost do sredstev predložila račune, za katere pa iz zapisnika CURS izhaja, da so neverodostojne listine, saj ne izkazujejo obstoja tam navedenih poslovnih dogodkov.

5. Namen Uredbe Sveta (ES) 485/2008 (v nadaljevanju Uredba 485/2008) je razviden iz 1. člena, ki določa, da ta Uredba velja za pregled trgovinskih dokumentov tistih subjektov ali njihovih predstavnikov, ki prejemajo ali izvajajo izplačila, neposredno ali posredno povezana s sistemom financiranja EKJS, da bi preverili, ali so se transakcije, ki so del sistema financiranja EKJS, dejansko in pravilno izvajali. Da bi torej pristojni organ, v danem primeru CURS, preveril ali so se transakcije, ki so del sistema financiranja EKJS dejansko in pravilno izvajale, je moral preveriti tudi, ali je bilo v posameznem primeru dosežen namen transakcije. V konkretnem primeru je to konkretna izvedba zakonskih obveznosti v programu promocije, kar pomeni, da mora preveriti ali je bila promocija dejansko realizirana in ali je s tem v nadaljevanju tudi izkazana utemeljenost izplačila po priglašenih stroških. Poraba finančnih sredstev EU je vedno namenjena povračilu dejanskih stroškov, ki so v okviru posameznih projektov določeni kot opravičljivi, zato v primeru presoje upravičenosti sofinanciranja ni dovolj, da je poslovni dogodek nastal in da je bil zanj predložen račun Agenciji, ki je pristojna za izplačevanje EU sredstev. Za dokazovaje dejanskih stroškov, ki so v javnem pozivu in Uredbi opredeljeni kot upravičen strošek, je potrebno, da se dokaže njihova vrednost in izvedba na podlagi predloženih dokazil. Agencija je v postopku ugotavljanja dejanskega stanja kot verodostojen dokaz upoštevala tudi zapisnik CURS, ki ga šteje za podroben, natančen, strokoven, izčrpen in tako verodostojen dokaz, dejstvo neverodostojnosti knjigovodskih listin pa za dokazano, posredno pa je tako dokazana tudi neupravičenost prejema sredstev, saj je pogoj za upravičenost do sredstev predložitev verodostojnih listin, ki izkazujejo nastanek do sofinanciranja upravičenega stroška.

6. Glede na vse zbrane dokaze je bilo zato potrebno odpraviti že vse izdane odločbe, ki so bile podlaga za dodelitev in izplačilo dejansko neupravičeno prejetih nepovratnih sredstev iz EU skladov. Pravno podlago za to predstavlja drugi odstavek 42. člena ZKme-1, saj v obravnavani zadevi rok za uporabo navedenega izrednega pravnega sredstva še ni potekel, zato ima tožena stranka možnost, da te odločbe odpravi. Uredba o ureditvi trga z vinom (Uradni list RS št. 69/08, 77/08,27/09,29/10 in 35/11, v nadaljevanju Uredba) in Uredba o ureditvi trga z vinom (Uradni list RS št.6/12, v nadaljevanju Uredba-1) sta podrobneje uredili podporo v vinarskem sektorju, ki je na ravni EU urejena skladno z Uredbo Komisije (ES) št. 555/2008 z dne 27. 6. 2008 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 479/2008 o skupni ureditvi trga za vino glede podpornih programov, trgovine s tretjimi državami in obsega vinogradniški površin ter o izvajanju nadzora v vinskem sektorju (Uredba Komisije (ES) št. 555/2008 s spremembami) in Uredbo Sveta (ES) št. 479/2008 z dne 29. aprila 2008 o skupni ureditvi trga za vino (Uredba Sveta (ES) št. 479/2008 s spremembami ). Člen 10 Uredbe Sveta (ES) št. 479/2008 ureja promocijo na trgu tretjih držav in sicer v tretjem odstavku taksativno določa kateri ukrepi lahko sestavljajo promocijo iz odstavka 1 tega člena. Uredba Komisije (ES) št. 555/2008 pa v 4. členu podrobneje določa upravičene ukrepe in trge (upravičence), v 5. členu pa med drugim tudi postopek prijave in merila za izbor vlog. Nadalje pa 97 člen Uredbe Komisije (ES) št. 555/2008 določa, da se neupravičena izplačila z obrestmi izterjajo od zadevnih upravičencev.

7. Tožena stranka tako v skladu z določili iz drugega odstavka 42. člena ZKme-1 z izpodbijano odločbo odpravlja vseh sedem v točki 2 izreka te odločbe navedenih odločb. Pri tem poudarja, da odprava odločbe po 42. členu ZKme-1 ni diskrecijska pravica Agencije, temveč zakonska obveza, saj bi v nasprotnem primeru neaktivnost na tem področju privedla do kršitve predpisov EU in oškodovanja javnega interesa. To bi pomenilo škodo za finančni sklad EU in posledično tudi bodoče omejene možnosti črpanja evropskih sredstev s strani Republike Slovenije, kakor tudi konkretno sankcioniranje Republike Slovenije. Agencija je ponovno odločala o vloženih zahtevkih in na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v postopkih ponovnega odločanja ugotovila, da tožeča stranka s priloženimi dokazili za povrnitev upravičenih stroškov za dejavnosti iz programa promocije vina za leta 2010, 2011 in 2012 ni uspela dokazati obstoja poslovnih dogodkov.

8. V nadaljevanju podrobneje utemeljuje ugotovitve po posameznih zahtevkih za podporo promocije vina na trgih tretjih držav v BIH za leto 2010/2011 in za leto 2011/2012 ter ugotovitve po posameznih zahtevkih za podporo promocije vina na trgih tretjih držav v ZDA za leto 2010/2011 in za leto 2011/2012. Pri tem se glede ugotovitev v ponovljenem postopku zavrnjenih in odobrenih zneskov po posameznih računih, kakor tudi glede razlogov in pravne podlage odločitve sklicuje na priloge 1 do 8, ki so sestavni del odločbe. Na podlagi navedenega je Agencija odločila, da je tožeča stranka neupravičeno prejela sredstva v skupni višini 243.696,63 EUR in ji v skladu s 97. členom Uredbe Komisije (ES) št. 555/2008, petim odstavkom 17. člena ZKme-1 in tretjim ter četrtim odstavkom 33.b člena Uredbe in 1. in 3. odstavka 13. člena Uredbe-1 naložila vračilo že pridobljenih sredstev skupaj z obrestmi.

9. Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdila tudi tožena stranka. Citira določbe Uredbe, Uredbe-1 in Javnega poziva, ki določajo podrobnejšo vsebina vloge, upravičene stroške ter sankcije v primeru, ko Agencija ugotovi, da potencialni skupni znesek podpore, izračunane ob upoštevanju vseh upravičenih stroškov vloženih zahtevkov upravičenca, ne dosega vsaj 60 % z odločbo odobrenih sredstev za zadevno vinsko leto.

10. V nadaljevanju pojasnjuje, da v konkretnem primeru ni izpodbijana odločba izdana z uporabo izrednega pravnega sredstva obnove, pač pa z uporabo 42. člena ZKme-1. Ta namreč ureja poseben primer odprave odločbe prve stopnje in je v razmerju do ZUP lex specialis. Vse pritožbene navedbe, ki navedeno izpodbijajo, so tako popolnoma brezpredmetne. V kolikor gre za poseganje v pravice, ki so pridobljene s pravnomočno odločbo državnega organa, je treba omeniti le omejitev iz 158. člena Ustave RS, ki določa, da je mogoče pravna razmerja urejena s pravnomočno odločbo odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. Po mnenju drugostopnega organa 42. člen ZKme-1 izpolnjuje vse v skladu s citirano ustavno odločbo določene predpostavke za poseganje v pravnomočne odločitve. Kot neutemeljene zavrača tudi navedbe glede retroaktivnosti citirane določbe in navaja, da gre za procesni in ne materialni predpis, ki je začel veljati 28. 7. 2012 in ga je prvostopni organ povsem legalno uporabil kot veljavni procesni predpis. Pri tem svojo odločitev utemelji tudi z odločitvijo sodišča ES v zadevi C-601/10, v kateri se je sodišče med drugim postavilo na stališče, da se v skladu z ustaljeno prakso sodišča na splošno šteje, da se postopkovna pravila uporabljajo na dan začetka njihove veljavnosti.

11. Glede ugovorov tožeče stranke, da določbe 42. člena ZKme-1 ni mogoče uporabiti v primerih, ko ne gre za kršitev predpisov unije, pa pojasnjuje, da sta bili nacionalni uredbi sprejeti izključno za izvajanje relevantnih predpisov unije. Upoštevajoč namen dodelitve evropskih sredstev iz naslova zadevnega ukrepa je torej potrebno upoštevati 103.p člen Uredbe 1234/2007/ES za povečanje konkurenčnosti vina s poreklom iz Evropske Unije na trgih tretjih držav, da se uvede podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav med drugim tudi za izdelavo reklamnega gradiva za prodor na trge tretjih držav. Navedeno določilo torej kot namen podpore poudarja promocijo na trgih tretjih držav, ki pa jo je mogoče doseči le z dejavnostmi, ki so prilagojene ciljnemu trgu.

12. Kot povsem brezpredmetne zavrača obsežne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na utemeljevaje nezakonitosti sklepa o ustavitvi postopka z dne 17. 12. 2013 izdanega s strani CURS. Določba drugega odstavka 42. člena ZKme-1 po presoji tožene strank ne predpisuje, da se mora akt pristojnega organa pojaviti v obliki pravnomočne odločbe zadevnega organa (v konkretnem primeru CURS-a), ampak zadošča zgolj dokončno poročilo ali drugi končni akt pristojnega nadzornega ali revizijskega organa, kar pa poročilo o inšpekcijskem nadzoru z dne 18. 12. 2013 v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 485/08 zagotovo je.

13. Brezpredmetno je po presoji tožene stranke obširno razlagati problematiko pomanjkljivosti glede pristojnosti carinskega organa. V konkretnem primeru je namreč v svoje lastne pravnomočne odločbe posegel utemeljeno sam prvostopni organ in ne kateri koli drug organ. Nadalje kot neutemeljene zavrača tudi navedbe tožeče stranke glede obsega kontrole in se pri tem sklicuje na Uredbo Sveta (ES) št. 485/2008, katere namen je preverjanje, ali so se transakcije, ki so del sistema financiranja EKJS, dejansko in pravilno izvajale. Da bi CURS preverila, ali so se transakcije dejansko in pravilno izvajale, mora vsekakor preveriti tudi, ali je bil v posameznem primeru dosežen namen transakcije (dodeljenih sredstev). V konkretnem primeru je torej po prepričanju tožene stranke zgolj korektna izvedba zavez v programu promocije (torej dejansko realizirana storitev promocije) izkaz utemeljenosti izplačila zadevnih storitev.

14. Tožena stranka zavrača tudi pritožbene ugovore, da sta oba organa, tako prvostopni organ, kot tudi CURS, kot podlago za presojo uporabila iste dokumente, ter navedbo, da je CURS zavzela drugačno stališče, kar po mnenju tožeče stranke pomeni, da prvostopni organ z izdajo izpodbijane odločbe posledično zaostruje pogoje za dodelitev sredstev. Pojasnjuje, da prvostopni organ v postopku pred izplačilom sredstev EKJS v skladu z določili Uredbe zahteva predložitev dokumentacije, na osnovi katere izvrši povračilo stroškov in izplačilo nepovratnih sredstev EKJS, CURS pa v naknadni kontroli (inšpekcijskem nadzoru) preveri resničnost poslovnih dogodkov in računov, ki jih upravičenec predloži k zahtevku za izplačilo sredstev EKJS. Zato je ne glede na pritožbene trditve glede zmotne argumentacije pravnih podlag, po presoji tožene stranke v konkretnem primeru ključno to, da tožeča stranka ni dokazala, da so bile storitve promocije, za katere je prejela sredstva, dejansko izvedene. Nobenega od spornih računov namreč ni mogoče šteti za verodostojno knjigovodsko listino, ki bi dejansko izkazala naravo in obseg poslovnega dogodka. Za sporne račune, ki so navedeni v izpodbijani odločbi namreč ni tožeča stranka dokazala dejanske izvedbe poslovnih dogodkov, zaradi česar stroškov na podlagi spornih računov ni mogoče šteti kot upravičenih stroškov.

15. Zavrača tudi pritožbene navedbe glede uporabe načela vsebina pred obliko in pojasnjuje, da CURS v nobenem primeru ni izključno na osnovi ugotovitve, da račun ne vsebuje vseh predpisanih elementov, zaključila, da je tožeča stranka sredstva EKJS pridobila neupravičeno. Posebej poudarja, da tožeča stranka za nobenega od poslovnih dogodkov v zvezi s posameznimi aktivnostmi promocije v okviru programov promocije vina na trgih tretjih držav ni predložila verodostojne listine, na podlagi katere bi bilo mogoče nedvoumno in brez kakršnih koli dvomov ugotoviti naravo in obseg poslovnih dogodkov (promocijskih aktivnosti v ZDA in v BIH), ki bi morali biti izveden v okviru programov promocije vina. Tudi v pripombah na zapisnik in v pritožbi zoper prvostopno odločbo tožeča stranka celo sama priznava določen obseg nepravilnosti, kar pa je v nasprotju z njenimi trditvami, da je ves čas ravnala kot dober gospodar.

16. V zvezi z prelaganjem odgovornosti na podizvajalce, tožena stranka poudarja, da je bilo v odločbah, s katerimi so bila tožeči stranki odobrena nepovratna sredstva EKJS izrecno navedeno, da mora izvajati sprejete dejavnosti v skladu z odobreno vsebino programa (5. točka izreka) in da mora odobrena in že izplačana sredstva vrniti skupaj z zamudnimi obrestmi, če jih je pridobila na podlagi navedb neresničnih podatkov v vlogi, če jih je pridobila nezakonito ali če jih je uporabila nenamensko ali je že prejela druga javna sredstva Republike Slovenije in Evropske unije za isti program, oz. če potencialni skupni znesek podpore izračunane ob upoštevanju vseh upravičenih stroškov vloženih zahtevkov upravičenca ne dosega vsaj 60 % s temi odločbami odobrenih sredstev za posamezno vinsko leto. Iz navedenega izhaja, da je tožeča stranka edina, ki je vsebinsko in formalno odgovorna za resničnost in točnost podatkov, na podlagi katerih so ji bila izplačana zadevna sredstva EKJS.

17. Sklicevanje na podizvajalce in poskus prelaganja odgovornosti na verigo podizvajalcev je zato brezpredmeten. Medsebojno razmerje med tožečo stranko in posameznimi podizvajalci je namreč predmet njihovih obligacijsko pravnih dogovorov, ki so podlaga za odgovornost podizvajalcev do tožeče stranke. Odločitev tožeče stranke za opravljanje storitev promocije preko podizvajalcev pa ne more biti upravičen razlog za izključitev njene odgovornosti glede dolžnosti določenih v 17. členu ZKme-1 (da storitve promocije vina niso bile izvedene). Pri tem se tožena stranka sklicuje še na sodbo sodišče ES v zadevi C-334/13, v kateri je Evropsko sodišče izpostavilo tudi stališče, da čeprav lahko kršitev ali napaka sopogodbenika izvoznika pomeni okoliščino, na katero izvoznik nima vpliva, ta v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišča spada pod običajno poslovno tveganje in je v okviru trgovskih poslov ni mogoče šteti za nepredvidljivo.

18. Tožeča stranka s tožbo izpodbijana navedeno odločbo zaradi bistvene kršitve pravil postopka po ZUP in ZKme-1 in sicer zaradi poseganja v formalno in materialno pravnomočne odločbe, zaradi tega, ker se v celoti in v nobenem delu izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ker je izdaja izpodbijane odločbe brez izreka izrecne odprave ali razveljavitve prej izdanih pravnomočnih odločba, zaradi neuporabe predpisov unije in zaradi kršitve ustavnih načel. Ponavlja pritožbene ugovore glede retroaktivnosti uporabe določbe 42. člena ZKme-1 v vsebini, ki v času, ko so bile izdane odločbe o odobritvi sredstev, ni veljala. Zaradi tega gre za kršitev 155. člena Ustave oz. 6. člena ZUP in posledično za bistveno kršitev določb ZUP. Zaradi uporabe določila 42. člena, ki je veljal po spremembi z dne 28. 7. 2012 sta bili kršeni ustavni načeli zaupanja v pravo in enakega varstva pravic, poseženo je bilo tudi v ustavno pravico do zasebne lastnine in kršena je bila ustavna prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov.

19. V nadaljevanju navaja, da tako jezikovna, kot tudi teleološka razlaga spremenjenega 42. člena ZKme-1 ne dopušča uporabe tega instituta za kršitev drugih predpisov, ko gre za kršitev predpisov Unije. Pri tem je pomembno to, da Uredba in Uredba 1 nista predpisa Unije, temveč gre za slovenski predpis, zato tudi če bi bili kršeni to ne pomeni, da so bili kršeni predpisi Unije. Sicer se sklicuje na odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 33041-35/2012 in sodbe Upravnega sodišča opr. št. III U 350/2013, II U 391/2014 in II U 238/2014. V izpodbijani odločbi pa tožena stranka ni navedla predpis Unije, ki naj bi bil kršen.

20. Na podlagi zgoraj navedenih dejstev je tudi razvidno, da pogoji za uporabo izrednega pravnega sredstva po 42. členu ZKme-1 niso izpolnjeni, kar pomeni, da uporaba citiranega določila v zadevi ni zakonsko dopustna. V kolikor bi tožena stranka želela odpraviti ali spremeniti ali kakor koli drugače posegati v že pravnomočne odločbe, bi morala glede na 225. člen ZUP izdati sklep o obnovi postopka oz. drug sklep v smislu 273. člena ZUP, česar pa ni storila. Organ prve stopnje namreč v izpodbijani odločbi ni navedel niti pojasnil kršitev katerih določb predpisov Unije gre, zato se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.

21. ZUP pri obnovi postopka določa dva bistvena pogoja za uporabo tega izrednega pravnega sredstva in sicer obstoj obnovitvenega razloga in uporabo subjektivnega roka za uporabo tega izrednega pravnega sredstva. Tega pa Agencija v postopku ni ugotavljala in je ravnala v nasprotju z določbami ZKme-1 in ZUP.

22. V nadaljevanju zatrjuje napačno uporabo četrtega odstavka 33.b člena Uredbe in navaja, da je namen tega člena preprečiti, da bi se na razpis prijavljali likvidnostno šibki upravičenci. Uporaba tega člena v obravnavani zadevi je napačna, ker je Agencija na osnovi popolne vloge in v celoti izvedenega programa in pregleda vseh listin izdala odločbe, s katerimi je potrdila, da so bili programi v celoti izvedeni.

23. Ugovarja tudi predhodnemu nezakonitem postopku CURS-a. CURS je izdal sklep o ustavitvi postopka, vendar v tem sklepu ni najti nobenih obrazložitev zakaj je bil postopek ustavljen, sklicevanje inšpekcijskega organa na 32. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) pa je v obravnavanem primeru neutemeljeno in ne mora biti podlaga za izdajo sklepa o ustavitvi postopka. Pravne podlage za izdajo sklepa o ustavitvi postopka nima niti Uredba o izvajanju uredbe (ES) o pregledu transakcij, ki so del sistema financiranja Evropskega kmetijskega sklada pa tudi ne Uredba Sveta (ES) št. 485/2008 o pregledu transakcij, ki so del sistema financiranja Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada s strani držav članic, katero izvršuje. Navedeno kaže na to, da nadzor carinskega organa ni ustrezno zakonsko urejen. Te kršitve posledično pomenijo, da je tudi pregled CURS-a bil protipraven in ne more biti uporabljen kot pravna ali kakršna koli druga podlaga za presojo v postopku, ki ga je na podlagi izpodbijane odločbe izvedla Agencija. Agencija daje ugotovitvam CURS-a bistveno večjo dokazno vrednost kot dokazom tožeče stranke in enako velja tudi za druge dokumente, ki jih je v svojem postopku ustvarila CURS.

24. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje tudi napačno uporabo materialnih predpisov in napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Opozarja, da je Agencija na podlagi prvotno izdanih pravnomočnih odločb že potrdila, da je bila vsa predložena dokumentacija skladna z Uredbo, Javnim pozivom in predloženim programom oz. v skladu s predpisi Unije. Opozarja tudi, da ji niti Uredba niti Javni poziv in predpisi Unije nikjer niso nalagali in predpisovali obveznosti ter dolžnosti, da mora zraven kopije računov, ki se glasijo neposredno na njo, pridobivati tudi kopije računov od vseh podizvajalcev doma in v tujini, ki so neposredno ali posredno delali za izvajalca ali podizvajalce. CURS, katere ugotovitve je Agencija zgolj povzela v izpodbijani odločbi pa je izvedla ugotovitveni postopek na podlagi istih listinskih dokazov in dejstev, kot Agencija v predhodnem postopku. Računi, ki so sedaj neupravičeno problematizirani so bili v Agenciji v postopku odločanja o odobritvi podpore že pregledani. Zato govoriti o obstoju kakršnih okoli novih dejstev ali dokazov, ki so obstajali že v času odločanja Agencije ni mogoče. Interpretacija ter ugotovitve CURS-a, na katerih temelji izpodbijana odločba, so zato popolnoma zgrešene, kar kaže na to, da opisano ne more predstavljati razloga za obnovo postopka. Ne glede na navedeno pa tožeča stranka meni, da ni prav nobenega ne vsebinskega in tudi ne procesnega razloga za kakršno koli odpravo, razveljavitev ali spremembo odločb o dodelitvi podpore. V nadaljevanju tudi podrobneje pojasnjuje argumente v zvezi z posameznimi spornimi računi.

25. Na podlagi vsega navedenega predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrniti nastalo škodo v višini 243.696,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

26. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov navedenih v obrazložitvi drugostopne odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. V nadaljevanju odgovarja na tožbene navedbe glede retroaktivnosti ZKme-1 v delu, ki se nanaša na uporabo 42. člena. Gre za postopkovni predpis, postopkovna pravila pa se uporabljajo na dan začetka njihove veljavnosti, kar pomeni, da je prvostopni organ na dan izdaje sporne prvostopne odločbe legalno uporabil postopkovna pravila, ki so mu bila na voljo. Zavrača tožbene navedbe glede sistemske zlorabe uporabe 42. člena ZKme-1 in ponavlja, da je iz sodbe Upravnega sodišča opr. št. II U 391/2014 z dne 16. 12. 2015 jasno razvidno navodilo prvostopnemu organu, da bo moral v postopku ponovnega odločanja presoditi, ali so podani pogoji za začetek katerega od postopkov izrednih pravnih sredstev, ki so v slovenski zakonodaji na voljo. Vračilo sredstev bo namreč lahko iz razlogov petega odstavka 17. člena ZKme-1 zahteval le v okviru katerega od izrednih pravnih sredstev po ZUP-u ali po ZKme-1, ki po slovenski zakonodaji omogočajo poseg v pravnomočno odločbo. Glede na navedeno so zato tožnikove navedbe glede sistemske zlorabe 42. člena ZKme -1 absurdne in neutemeljene.

27. Ponovno poudarja, da je predmet izpodbijane odločbe ponovni postopek, katerega je bil prvostopni organ dolžan izvesti skladno z navodili iz citirane sodbe.

28. V pripravljalni vlogi z dne 9. 2. 2017 tožeča stranka prereka vse navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo in ponavlja tožbene ugovore glede retroaktivne uporabe določb 42. člena ZKme-1. 29. Tožba ni utemeljena.

30. Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, ki je v ponovljenem postopku, na podlagi sodbe naslovnega sodišča opr. št. II U 391/2014, na podlagi drugega odstavka 42. člena ZKme-1, odpravila pravnomočne odločbe, s katerimi so bila tožeči stranki izplačana sredstva iz naslova ukrepa "Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav" ter zahtevke v delu, kjer je bilo ugotovljeno, da je ta sredstva porabila nenamensko, zavrnila in ji naložila vračilo že prejetih sredstev.

31. Po določbi drugega odstavka 42. člena ZKme-1 (veljavne od 28. 7. 2012) pristojni organ s svojo odločbo v roku petih let od dokončnosti odločbe le-to odpravi in jo nadomesti z novo odločbo v primeru, kadar na podlagi dokončnega poročila ali drugega končnega akta pristojnega nadzornega ali revizijskega organa ugotovi, da so bila sredstva dodeljena v nasprotju s predpisi Unije ali predpisi Unije niso bili v celoti pravilno uporabljeni. Citirana določba predstavlja izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče ob izpolnjevanju navedenega pogoja (dokončnega poročila nadzornega organa) in v določenem časovnem obdobju (v roku petih let od dokončnosti odločbe o izplačilu sredstev) uporabiti v primeru, ko prvostopni organ na podlagi ocene vseh dokazov ugotovi, da so bila sredstva dodeljena v nasprotju s predpisi Unije, oziroma da ti predpisi niso bili v celoti spoštovani. Pristojnost Carinske uprave Republike Slovenije (CURS) kot pristojnega organa za izvajanje nadzora, kot ga določa Uredba 485/2008, izhaja iz Uredbe o izvajanju Uredbe (ES) o pregledu transakcij, ki so del sistema financiranja Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada, s strani držav članic, ki je vstopila v veljavo 30. 6. 2011. Ne glede na datum veljavnosti citiranega predpisa, ki določa to pristojnost v času izvedbe pregleda, pa je upoštevaje 2. člen Uredbe 485/2008 CURS imela pristojnost nadzora tudi nad pregledovanjem transakcij izvedenih med 1. avgustom 2010 in 31. marcem 2011 ter transakcij izvedenih med 1. aprilom 2011 in 31. julijem 2011. V skladu z namenom Uredbe 485/2008, kot izhaja iz (točka (3) preambule k Uredbi 485/2008) pa je imela CURS na podlagi 11. člena Uredbe 485/2008 pristojnost pregledovati tudi transakcije in dokumentacijo, ki jo je že pregledala Agencija.

32. Sodišče zato kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na retroaktivnost ZKme-1 v delu, ki se nanaša na določbo 42. člena in pritrjuje stališču tožene stranke, da gre za procesno določbo, veljavno v času izdaje izpodbijane odločbe. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor glede pristojnosti CURS in protipravnosti opravljenega nadzora. Kot je bilo že navedeno, je bila CURS pristojna za izvajanje nadzora in s tem za pregled transakcij, ki so del sistema financiranja Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS), za kar nedvomno gre v obravnavani zadevi. Upoštevaje Uredbo 485/2008 ni utemeljen niti tožbeni ugovor glede nedopustnosti ponovnega preverjanja istih dokazov in dejstev, ki so že bili predmet pregleda v predhodnem postopku pri Agenciji.

33. Sicer pa iz podatkov predloženega upravnega spisa izhaja, da je bilo izredno pravno sredstvo, ki ga predstavlja določba 42. člena ZKme-1, uporabljeno pravilno in zakonito. Nadzorstveni postopek, ki ga je v skladu z Uredbo 485/2008 in pristojnostmi določenimi v Zakonu o carinski službi (ZCS-1) izvedla CURS, je bil podlaga za ponovno preverjanje Agencije glede upravičenosti tožeče stranke do sredstev, ki so ji bila za sporni ukrep kmetijske politike že priznana in izplačana.

34. Iz izpodbijane odločbe in podatkov upravnega spisa je razvidno, da so bila denarna sredstva tožeči stranki izplačana na podlagi določb takrat veljavne Uredbe in Uredbe-1, ki sta med drugim v skladu z evropsko zakonodajo, na katero se sklicujeta, v 1.členu urejali tudi podporo vinarskemu sektorju za sejemsko in promocijsko dejavnost na ciljnih trgih, ukrepe za ureditev trga z vinom ter organizacije proizvajalcev vina. Cilj take ureditve je povečati konkurenčnost vina s poreklom iz Evropske unije na trgih tretjih držav. Na tej podlagi je organ prve stopnje, skladno s pogoji določenimi v javnih razpisih in po izvedbi promocijskih dejavnosti na trgu Bosne in Hercegovine ter na trgu Združenih držav Amerike, tožeči stranki na podlagi (sedmih) vloženih zahtevkov za povrnitev upravičenih stroškov, odločil o konkretni višini posamezne podpore z odločbami navedenimi v 2. točki izreka izpodbijane odločbe.

35. V postopku nadzora je CURS na podlagi kontrole že izdanih računov, ki jo je opravila že Agencija in druge dokumentacije s katero je preverjala resničnost poslovnih dogodkov na predloženih računih v smislu Uredbe 485/2008 ( listin, ki jih je predložila tožeča stranka v postopku pred izplačilom sredstev, kot tudi s primerjavo le-teh s poslovnimi knjigami, registri, knjigovodskimi listinami in dodatno dokumentacijo, ki se nanaša na poslovno dejavnost tožeče stranke kot upravičenca, prav tako tudi z navzkrižnim preverjanjem tretjih oseb, ki so neposredno ali posredno povezane s transakcijami, ki jih v okviru sistema financiranja izvaja EKJS), ugotovila nepravilnosti in o tem 19. 12. 2013 seznanila prvostopni organ. Ta je po izvedenem ugotovitvenem postopku in v skladu z načelom proste presoje dokazov, z namenom ugotovitve vseh za zakonito in pravilno odločbo pomembnih dejstev in ob upoštevanju načela kontradiktornosti postopka sledil ugotovitvam CURS in zaključil, da sredstva na podlagi spornih računov niso bila pridobljena upravičeno, saj storitve navedene v spornih računih niso bile realizirane oziroma je bilo ugotovljeno, da ne gre za upravičene stroške in da torej namen transakcije ni bil dosežen. Tako odločba prve kot tudi odločba druge stopnje vsebujeta podrobnejšo utemeljitev nepravilnosti po posameznih zahtevkih in računih, iz katerih po presoji sodišča prepričljivo izhajajo razlogi za zaključek, da ne gre za upravičene stroške, do povrnitve katerih bi bila tožeča stranka upravičena in ki, upoštevaje določbe Uredbe in Uredbe-1 (temelječe na Uredbi (ES) št. 479/2008 za povečanje konkurenčnosti vina s poreklom iz Evropske unije na trgih tretjih držav) po presoji sodišča pomenijo kršitev predpisov Unije. Sodišče tem razlogom pritrjuje in se nanje na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izrecno sklicuje. Tožeča stranka niti ne zanika, da je do nepravilnosti prišlo (da pravna oseba, ki je izdala račun še ni bila vpisana v register; da se račun ne nanaša na dejavnost, ki bi bila izvedena za sporno vinsko leto; da ni dokazan obstoj poslovnega dogodka), vendar se pri tem sklicuje na odgovornost podizvajalcev, s katerimi je sklenila pogodbo o izvajanju promocijskih storitev oziroma da gre za dokaze, na podlagi katerih je bilo že dokončno odločeno. V zvezi s tem sodišče pritrjuje toženi stranki, ki je v zvezi z identičnim pritožbenim ugovorom pojasnila, da je medsebojno razmerje med tožečo stranko in posameznimi podizvajalci predmet njihovih obligacijsko pravnih dogovorov, ne more pa biti razlog za izključitev odgovornosti tožeče stranke za ugotovljene nepravilnosti. Neutemeljeno pa je tudi vztrajanje tožeče stranke, da ni pogojev za uvedbo izrednega pravnega sredstva obnove postopka po ZUP, saj gre v obravnavanem primeru za izredno pravno sredstvo po ZKme-1. 36. Sicer pa se je tožeča stranka z izjavo, ki jo je podpisala, med drugim tudi zavezala, da je seznanjena s pogoji iz Uredbe in Uredbe-1 in z vsebino javnega poziva, ter da so vsi v vlogi navedeni podatki (vključno z dokumentacijo) popolni in verodostojni, ter da je seznanjena s posledicami navajanja neresničnih podatkov v vlogi, da bo izvedla dejavnosti iz odobrenega programa, prav tako je seznanjena z obvezo vračila nezakonito pridobljenih oz. nenamensko porabljenih sredstev skupaj z zamudnimi obrestmi. Glede na zaključek Agencije, da tožeča stranka s priloženimi dokazili ni uspela dokazati obstoja poslovnih dogodkov oziroma da gre za povrnitev upravičenih stroškov za dejavnosti iz naslova ukrepa "Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav" za leta 2010, 2011 in 2012, ji je bilo tako utemeljeno naloženo vračilo že prejetih sredstev z zamudnimi obrestmi po posameznih zahtevkih, upoštevaje določbe 17. člena ZKme-1 in 33. člen Uredbe oziroma 13. člen Uredbe-1. 37. Tudi dejstvo, da je carinski organ po opravljenem postopku izdal sklep o ustavitvi postopka, na katerega se je tožeča stranka sklicevala tako v postopku pri toženi stranki, kot tudi sedaj v tožbi, nima nobene procesne vrednosti, saj ne ustvarja nobene materialne pravnomočnosti in za odločitev v obravnavani zadevi zato ni relevanten. Izpodbijana odločitev temelji namreč na ugotovitvah, do katerih je prišel organ prve stopnje na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka.

38. Glede na navedeno je zato sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

39. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.