Jedro

Glede na ugotovljeno dejstvo, da individualen odjem toplotne energije obravnavane posamezne enote (stanovanja) ni izvedljiv, ni mogoče izključiti subsidiarne odgovornosti lastnika posamezne enote za plačilo obratovalnih stroškov.

Posamezne postavke mesečnega obračuna toplotne energije je tožeča stranka natančno obrazložila na primeru enega računa. Tožena stranka pa je ugovarjala višini terjatve povsem pavšalno in brez obrazložitve, kateremu od iztoževanih računov ugovarja in kje so nepravilnosti v posameznih postavkah izdanih računov. Takšen ugovor sodišču ne omogoča presojanja njegove utemeljenosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v tem sporu majhne vrednosti odločilo, da se sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 79859/2015 z dne 6. 7. 2015 v II. točki izreka obdrži v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačati tožeči stranki 313,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2015. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek in deloma razveljavilo II. točko sklepa, glede plačila preostalih izvršilnih stroškov v višini 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravnih stroškov tožeče stranke v višini 376,71 EUR.

2. Proti sodbi (in sicer proti njenemu ugodilnemu delu) se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo prve stopnje spremeni, tako da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. V pritožbi očita, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo od mnenja izvedenca, ki je bilo predloženo sodišču kot dokaz in ključno za ugotovitev, da je možen individualni odjem toplotne energije, posledično pa tudi individualni obračun stroškov. Sodišču očita napačno uporabo materialnega prava, ker ni upoštevalo 25. čl. SZ-1, ki določa, da v primeru, da je mogoč individualni odjem in obračun dobav, ti stroški ne prestavljajo obratovalnih stroškov, za katere je subsidiarno odgovoren lastnik stanovanja. Navaja, da je sodišče kršilo postopkovne določbe, ker se kljub ugovoru o višini zahtevka ni spustilo v presojanje le-te, temveč sodbo oprlo le na primer enega računa.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne. Poudarja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da dobava toplote v konkretnem primeru predstavlja tipične obratovalne stroške, tožena stranka namreč ni uspela dokazati, da je mogoč individualen odjem in pravilno zaključilo, da je tožena stranka na podlagi 24. čl. SZ-1 subsidiarno odgovorna za dolgove najemnika. Navaja, da je zadostila trditvenemu bremenu, ko je primeroma obrazložila postavke za obračun stroškov enega računa. Ugovori tožene stranke v zvezi višino terjatev pa so pavšalni.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita ter brez očitanih napak. Sodišče prve stopnje jih ni zagrešilo ne pri vodenju postopka in ne pri uporabi materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje A. A. pravilno upoštevalo kot del trditvene podlage tožene stranke in ne kot dokazno gradivo. Gre namreč za izvedensko mnenje, ki ga je pridobila tožena stranka sama, izven pravdnega postopka.(2) Prvostopenjsko sodišče je zato ravnalo pravilno, ko se je do mnenja opredelilo zgolj kot do navedb tožene stranke, sporna dejstva pa ugotovilo na podlagi dokazov, ob upoštevanju pravil dokaznega bremena.

7. Prvostopenjsko sodišče tudi ni napačno uporabilo materialnega, prava kot zatrjuje tožena stranka, temveč je glede na ugotovljeno dejansko stanje (na katero je pritožbeno sodišče zaradi omejenosti pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti vezano; 458. čl. ZPP), sprejelo pravilno materialno pravno odločitev, da je tožena stranka kot lastnica stanovanja subsidiarno odgovorna za plačilo obratovalnih stroškov najemnika na podlagi 5. odst. 24. čl. Stanovanjskega zakona (SZ-1).

8. Res v 3. odst. 25. čl. ZS-1 določa, da se za posle obratovanja se štejejo zlasti zagotavljanje dobav in storitev za skupne dele, zagotavljanje dobav in storitev za posamezne dele večstanovanjske stavbe, (le) če naprave večstanovanjske stavbe ne omogočajo individualnega odjema in obračuna dobav in storitev za posamezne dele. Vendar iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da individualen odjem toplotne energije v obravnavanem večstanovanjskem objektu tehnično ni izvedljiv, zaradi infrastrukture samega distribucijskega sistema, kar pomeni, da gre za obratovalne stroške in ergo za subsidiarno odgovornost lastnika zanje. Ugotovljeno je, da tožeča stranka dobavlja toplotno energijo do skupnega odjemnega mesta večstanovanjske stavbe oziroma do skupne toplotne postaje, kjer nameščen obračunski merilnik porabljene toplote meri skupno porabo stavbe. Delež skupne porabljene toplotne energije pa se nato posamezni enoti (posameznemu odjemalcu) obračuna po ključu, ki ga določa Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli, na podlagi razdelilnika stroškov toplote, upoštevajoč delilnike, nameščene v stanovanjih, in ogrevalno površino skupnih delov. Uporabniku posamezne enote se torej obračuna določen delež skupne porabe skladno z merili, ki jih določi zakonodajalec in ne dejanske porabe toplote te individualne enote.(3)

9. Prav ima sodišče prve stopnje, da tudi ob možnosti izklopa ogrevanja v stanovanju (ta sicer ni bila dokazana) to še vedno nosi določen delež skupne porabe toplote. Zavezanec je dolžan plačati porabo toplotne energije, ki je na lastnike oziroma najemnike posameznih delov razdeljena skladno z veljavnimi pravili.

10. Pritožbene navedbe, da bi tožeča stranka lahko izgube toplote, do katerih prihaja zaradi skupnih prostorov, obračunala na posebnem kontu, pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker gre za nedovoljene pritožbene novote.

11. Kot je ugotovilo in pojasnilo že sodišče prve stopnje, se v presojanje višine tožbenega zahtevka ni spuščalo, ker je posamezne postavke mesečnega obračuna toplotne energije tožeča stranka natančno obrazložila na primeru enega računa. Tožena stranka pa je ugovarjala višini terjatve povsem pavšalno in brez obrazložitve, kateremu od iztoževanih računov ugovarja in kje so nepravilnosti v posameznih postavkah izdanih računov. Takšen ugovor sodišču ne omogoča presojanja njegove utemeljenosti. Prvostopenjsko sodišče je zato ravnalo pravilno in ni kršilo določb postopka, ko je štelo, da tožena stranka priznava višino iztoževanih zneskov. Dejstva, ki jih stranka neargumentirano prereka oziroma zanika brez navajanja razlogov, se namreč štejejo za priznana (214. čl. ZPP).

12. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbe sodišča prve stopnje ni našlo nobenih napak, ga je na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo, pritožbo pa zavrnilo. Na podlagi 5. odst. 458. čl. ZPP sem o tem odločila kot sodnica posameznica.

Op. št. (2): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 713/2005, II Ips 200/2015 in II Ips 647/2006. Op. št. (3): Prim. tudi sodbe VSL II Cpg 113/2015, VSL I Cp 922/2015, VSM I Cpg 101/2014, VSM I Cpg 1065/2013 in VSM I Cp 1323/2015.