Jedro

Obrazložitev tožene stranke je glede uporabe 31. člena ZMZ-1 povsem nejasna. Ni jasno, ali tožena stranka meni, da tožniku ne pripada mednarodna zaščita zaradi okoliščin, ki izhajajo iz 31. člen ZMZ-1 (izključitveni razlogi) ali ne.

Tožeča stranka v tožbi upravičeno opozarja na protislovje v odločbi, ko tožena stranka navaja, da obstaja utemeljeno tveganje, da bi bil tožnik, če bi v režimski vojski dejansko služil vojaški rok, prisiljen neposredno ali posredno sodelovati pri izvajanju ali izvajati dejanja, ki jih je mogoče opredeliti kot vojne zločine in zločine proti človeštvu in da je to potrdil tudi tožnik, ki je dejal, da se ne želi pridružiti nobeni skupini, saj ne želi sodelovati v vojski in ubijati ali biti ubit. S tem je tožnik izražal svoje stališče, ki ni v skladu s prepričanjem in stališčem akterja potencialnega preganjanja, zaradi česar je lahko z njihove strani označen kot izdajalec in njihov nasprotnik. Na 29. strani pa je v nasprotju s tem tožena stranka v odločbi zapisala, da ni utemeljen tožnikov strah, da bi ga država obravnavala kot izdajalca.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2177/2021/26 (1222-02) z dne 11. 8. 2022 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V prošnji je navedel, da je Kamerun zapustil, da bi se v Sloveniji udeležil seminarja in tu je ostal, ker noče sodelovati v vojni, ki poteka v Kamerunu. Gre za politično vojno med francosko in angleško govorečim delom prebivalstva. Njegova mati izhaja iz angleško govorečega dela, kjer potekajo oboroženi spopadi. Je iz tako imenovane rdeče cone, tako se imenuje, ker tam potekajo najhujši boji. Sam je pripadnik nacionalne armade in se ne more več vrniti v svojo državo. Ko se je začela vojna, je šel v Yaounde, da bi rešil družino iz rdeče cone. Očeta so mu ugrabili in je bil takrat že talec. Vojska je od njega zahtevala, da pobija ljudi, on pa se ne more boriti proti lastnim ljudem. V primeru vrnitve v Kamerun bi ga ustrelili, ker je kršil ukaz.

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka natančno povzema, kaj je tožnik povedal na dveh osebnih razgovorih.

4. Tožena stranka nadalje v obrazložitvi odločbe navaja, da iz tožnikovih izjav izhaja, da kot razloge za mednarodne zaščite uveljavlja smrtno kazen zaradi dezerterstva in grožnje s smrtjo ambazonskih borcev, ker se jim ni želel pridružiti.

5. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik pripadnik vojaške obveščevalne službe, kot je navajal v postopku. Ne dvomi v to, da je pripadnik kamerunskih oboroženih sil. Nadalje ugotavlja, da bi bilo glede na njegove trditve pričakovati, da bo predložil kakršnekoli dokumente v zvezi z razlogi preganjanja, vendar jih ni predložil in niti nobenih informacij, ki bi potrjevale njegove navedbe. Po mnenju tožene stranke obstajajo razlogi, ki vzbujajo utemeljen dvom v resničnost tožnikovih izjav. Neprepričljivost tožnika se kaže v njegovih navedbah glede rekrutacije s strani ambazonskih separatistov. Na osebnem razgovoru je rekel, da prisilne rekrutacije pri podaji prošnje ni omenjal, ker ga o tem ni nihče vprašal. Vendar je bil opozorjen, da mora sam navesti bistvena dejstva in okoliščine in pristojnemu organu predložiti vse razpoložljive dokaze. Obstaja dvom v resničnost tega novačenja zato, ker tega v prošnji ni omenil, pa čeprav naj bi ti borci ubili njegovega očeta v opozorilo. Kot vojak se zagotovo zaveda tveganja in uboj s strani vojske, zoper katero se vojskuješ, ni razlog za mednarodno zaščito, saj tožnik nastopa kot pripadnik oboroženih sil regularne vojske in ne kot civilist. Poleg tega je po njegovih navedbah poklicni vojak, ki nima anglofonskih preferenc, niti ne prepričanj v samostojnost anglofonskega dela Kameruna, zaradi česar bi lahko predstavljal moteč element za borce za samostojnost Ambazonije. Razen tega je še dve leti po smrti očeta, ki naj bi ga ubili ti borci v opozorilo, mirno živel. Tožena stranka meni, da so neprepričljive in malo verjetne tudi njegove navedbe glede razlogov dezerterstva. V vojski je zaposlen že 13 let in v tem času je bil na več misijah tako v Kamerunu kot tudi v tujini. Vojaške operacije v Ambazoniji potekajo že od leta 2017 in v teh je po lastnih navedbah deloval tudi sam. Neprepričljivo in malo verjetno je, da bi ravno v danem trenutku začutil odpor do sodelovanja v vojni proti ambazonskim borcem. Tožnik je neprepričljiv tudi v zvezi z očetovo ugrabitvijo s strani ambazonskih borcev in z njegovo usmrtitvijo. Predložene fotografije ne dokazujejo vzroka očetove smrti, prav tako pa tega ni mogoče zaključiti iz predloženih skenov vojaških dokumentov, ki potrjujejo, da je tožnik prejel krsto, vozilo za njen prevoz in pogrebnino. Ni razvidno, kdaj so bile fotografije posnete. Neprepričljivo je, da tožnikova družina in brat, ki je vojak, ne bi bili sankcionirani ali vsaj resno opozorjeni s strani oblastnih struktur, če bi tožnik dejansko oblastem predstavljal varnostno grožnjo. Neprepričljivo je tudi to, da naj bi ambazonski separatisti za tožnika vedeli, da je zaposlen v vojski, medtem ko naj za mlajšega brata, ki je tudi zaposlen v vojski, ne vedeli in ga zato niso vabili v svoje vrste. Neprepričljivo je tudi to, da naj bi mu ambazonski separatisti obljubljali pomembno mesto v vladi, če se jim pridruži, saj ni nikoli izražal političnih stališč. Tožnik z ničemer ni dokazal, da so pobijali ljudi iz njegove vasi. Ni predložil nobene informacije, ki bi potrjevale napade kamerunske vojske na sporno območje. Poleg tega je na osebnem razgovoru 3. 9. 2021 navedel, da se je družina preselila, da ne ve kam in o njej nima novic. Ko je prišel v Slovenijo, je poizvedoval o družini, na kar so mu prijatelji povedali, da družina ne prebiva več v Bamendi. V osebnem razgovoru 9. 5. 2022 pa je navedel, da je družino odpeljal iz Bamende, ko so se leta 2017 začeli protesti, in hkrati, da je družina leta 2020 živela v Baliju. Prosilcu je nahajališče njegove družine znano. Tožnik kot poklicni vojak je zagotovo družino spravil na varno in so njegove navedbe, da je družina ali da so vsaj nekateri od njih še vedno živeli na območju ambazonskih separatistov, malo verjetne in neprepričljive. V osebnem razgovoru 9. 5. 2022 je navedel, da je nadrejenemu polkovniku povedal o ambazonskih borcih v njegovi vasi in da so očeta vzeli za talca. Le ta mu je zastavil več vprašanj in mu rekel, da vojska ne more ničesar storiti oziroma da naj ga seznani z informacijami, da jih bo posredoval vodji Policijske postaje v Baliju. Očitno je, da je nadrejeni polkovnik odreagiral in bil pripravljen na posredovanje. Po mnenju tožene stranke opis dogodkov ni takšen, da bi bilo mogoče z razumno verjetnostjo sklepati, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z dejanji preganjanja.

6. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema informacije o tožnikovi izvorni državi. Tožena stranka med drugim ugotavlja, da je za dezerterstvo predpisana zaporna kazen od 6 mesecev do 3 let oziroma v tožnikovem primeru od 2 do 5 let, kar ne predstavlja nesorazmernega ukrepa. Tožena stranka tudi zaključuje, da informacije o izvorni državi tožnika ne izkazujejo, da bi bil le ta kot vojak ali član družine, ki izvira iz anglofonskega dela Kameruna, podvržen prisilnemu novačenju ali novačenju nasploh s strani ambazonskih borcev bolj kot kdorkoli drug iz omenjenega območja. Tožena stranka ugotavlja, da so tožnikove izjave o razglašenih izrednih razmerah na območju Kameruna ali vsaj dela Kameruna neverodostojne. V Kamerunu niso bile uradno razglašene izredne razmere zaradi oboroženih spopadov, ampak je bila uvedena policijska ura, ki pa se trenutno ne izvaja. Posledično pomeni, da je kazen zaradi dezerterstva nižja, saj oseba, ki dezertira iz vojske, te ni zapustila v času izrednih razmer, saj te niso bile razglašene. Poleg tega tožena stranka informacij, ki bi potrjevale same vojaške operacije na območju kraja Bali, od koder naj bi izhajala tožnikova družina, ni našla. Teh ni posredoval niti sam tožnik niti njegovi pooblaščenci. Edini dogodek, ki se je zgodil 4. 4. 2021, je s strani separatistov ubit policist. Prav tako tožena stranka ni našla informacij, ki bi potrjevale tožnikove navedbe glede načina rekrutacije preko posrednika, v tožnikovem primeru preko njegove mame, in preko telefona, niti takšnih informacij ni predložil tožnik sam niti njegovi pooblaščenci. Prav tako ni moč najti informacij, ki bi potrjevale tožnikove navedbe glede načina rekrutacije z načinom ugrabitve družinskih članov niti jih ni predložil tožnik sam.

7. Tožena stranka je tudi s strani PIC-a prejela komentarje na informacije o izvorni državi ter nekatere dodatne informacije. Iz teh informacij izhaja, da tako oboroženi separatisti kot vladne sile izvajajo dejanja, ki grobo in množično kršijo človekove pravice. Iz tožnikovih navedb v postopku izhaja, da naj bi v preteklosti že sodeloval v spopadih zoper anglofonske separatiste in po mnenju tožene stranke v tem primeru ne more uveljavljati vesti oziroma pravice in dolžnosti odklonitve dejanj, ki predstavljajo vojne zločine in zločine proti človeštvu, saj naj bi v njih sam sodeloval. Zaradi tega so lahko skladno s prvim odstavkom 31. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) podani celo izključitveni razlogi. Iz informacij, ki so jih predložili tožnikovi pooblaščenci, ne izhaja, da naj bi oblast razglasila izredne razmere zaradi oboroženih spopadov. Informacije pooblaščencev ne odstopajo bistveno od informacij, kot jih je proučila že tožena stranka in ne morejo vplivati na sprejetje drugačne odločitve. Tožena stranka zaključuje, da tožnik ni zunanje verodostojen. Poleg tega tožnik za zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času in tudi ni podal prepričljivih razlogov, zakaj tega ni storil. Tožena stranka meni, da tožnika ni mogoče priznati za splošno verodostojnega.

8. Nadalje tožena stranka navaja, da strah pred kazenskim pregonom zaradi dezerterstva sam po sebi ne predstavlja razloga za priznanje statusa begunca. V državah, kjer je vojaška služba obvezna, je zavrnitev služenja v vojski pogosto kaznivo dejanje. Strah pred kazenskim pregonom in sankcijami zaradi dezerterstva ali izmikanje vpoklicu sama po sebi ne tvori strahu pred preganjanjem. Tožnik razen strahu oziroma odporom pred borbo v domačem kraju ni izkazal drugačnih motivov niti ni izkazal obstoja vojaških operacij v njegovem domačem kraju. Glede na represijo in agresijo oboroženih sil in v katerih bi vojaško obveznost moral v primeru vrnitve, upoštevaje proučene informacije, služiti tudi tožnik, ter glede na naravo storjenih kršitev v konfliktu je mogoče brez dvomov zaključiti, da akterji v konfliktu izvajajo tudi zločine proti človeštvu, ki pa v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZMZ-1 predstavljajo razlog za izključitev. Slednje pomeni, da obstaja utemeljeno tveganje, da bi bil tožnik, če bi v režimski vojski dejansko služil vojaški rok, prisiljen neposredno ali posredno sodelovati pri izvajanju ali izvajati dejanja, ki jih je mogoče opredeliti kot vojne zločine in zločine proti človeštvu. To je potrdil tudi tožnik. S tem tožnik izraža svoje stališče, ki ni v skladu s prepričanjem in stališčem akterja potencialnega preganjanja, zaradi česar je lahko z njihove strani označen kot izdajalec in njihov nasprotnik. Glede novačenja s strani ambazonske vojske pa tožena stranka ugotavlja, da je iz opisa dogodkov, ki jih je podal tožnik, razvidno, da ni bil neposredno nagovarjan k vključitvi v ambazonske vojaške formacije. Tožena stranka ocenjuje, da tožnik v svoji izvorni državi ni bil deležen dejanj preteklega preganjanja, zaradi nedoslednih izjav in na podlagi preučenih informacij pa niti ni mogoče zaključiti, da bi se tako preganjanje lahko zgodilo v prihodnosti. Glede na to, da ni navedel okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje, po presoji tožene stranke v preteklosti ni bil izpostavljen preganjanju, izkazal pa ni niti utemeljenega strahu pred preganjanjem v primeru vrnitve v Kamerun.

9. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, zakaj po njenem mnenju tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Glede na predhodne ugotovitve ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik zaradi dezerterstva v primeru vrnitve soočen z utemeljenim tveganjem, da mu bo izrečena smrtna kazen. Splošno nehumano in poniževalno stanje v zaporih, ki so ga deležni vsi zaporniki, pa ne more biti podlaga za priznanje subsidiarne zaščite.

10. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka pri izdaji odločbe uporabila številne informacije o izvorni državi. Že bežna primerjava odločbe oziroma v njej citiranih informacij pa pokaže, da je tožena stranka pri izdaji odločbe uporabila številne članke in poročila, ki tožniku nikoli niso bile vročene. Gre za različne informacije, ki so navedene v opombah, ki mu niso bile vročene. Tožena stranka je tudi kontaktirala s predsednikom nevladne organizacije iz Kameruna in specialistko za Kamerun, vendar uradna zaznamka v zvezi s tem tožniku nikoli nista bila vročena. To ravnanje je tudi sporno z vidika 119. člena ZMZ-1, ki določa, da je osebne podatke prosilca potrebno varovati pred organi izvorne države. Tožnik se tudi ni imel pravice izjaviti o uporabi 31. člena ZMZ-1 (izključitveni razlogi). Poleg tega iz odločbe ne izhaja jasno, ali je tožena stranka ta člen sploh uporabila, saj ga v odločbi zgolj navrže in zaključi, da bi izključitveni razlog lahko obstajal in da tožnik zato nima pravice do ugovora vesti. Tožnik zanika, da bi kadarkoli izvrševal vojne zločine ali zločine proti človeštvu. Obrazložitev tožene stranke je v zvezi s tem nejasna in sama s seboj v nasprotju. Tožena stranka na strani 27 odločbe sicer priznava, da bi bil tožnik ob vrnitvi v Kamerun soočen s tem, da bi bil prisiljen sodelovati pri zločinih proti človeštvu in vojnih zločinih in celo zaključi, da bi se, ker tega ne želi početi, štel za izdajalca države oziroma njihovega nasprotnika. Na strani 29 odločbe pa tožena stranka nerazumno zapiše, da tožnik ni dokazal, da bi predstavljal grožnjo vojaškim oziroma oblastnim strukturam in da ni podan utemeljen strah, da bi ga država obravnavala kot izdajalca. Odločbe posledično ni mogoče preizkusiti. Tožnik je poleg tega v postopku predložil veliko dokumentacije v francoskem jeziku, tožena stranka pa je prevedla smo dva dokumenta. Ne drži, kot navaja tožena stranka, da dokumenti ne izkazujejo namena odobritve vozila in namena plačila denarja v zvezi z vozilom, ki je bil tožniku dan za potrebe očetovega pogreba. Ne drži, da gre za dezerterja v času miru in da bo kazen posledično nizka. Iz komentarjev, ki so jih predložili tožnikovi pooblaščenci, izhaja, da tožnika čaka 20 let zapora, ker je dezertiral v času vojne. Tožena stranka tudi ni prevedla dveh časopisnih člankov o dogodkih v Baliju iz leta 2018. Članka potrjujeta, da se v Kamerunu odvija državljanska vojna. Tožena stranka tudi ni prevedla dveh predloženih člankov o dogodkih v Baliju z dne 23. 8. 2021 in 2. 4. 2022. Po vsebini članka dokazujeta napade separatistov v Baliju in eksplozijo vojaškega konvoja kamerunske vojske. Članka dokazujeta, da je Bali nepretrgoma območje spopadov med kamerunsko vlado in separatisti in da gre za državljansko vojno. Tožnikova dokumentacija ni bila v celoti prevedena v slovenski jezik, da bi se z njo lahko seznanil tudi njegov pooblaščenec. Torej ne drži, da tožnik ni predložil člankov o Baliju in o tamkajšnjem dogajanju. Pri tem se tožnik sklicuje na predložene članke. En članek (z dne 29. 4. 2018) dokazuje napad separatistov na območju SZ Kameruna (Bali), v katerem sta bila ubita dva pripadnika vojske, drugi članek ( z dne 7. 3. 2022) pa na splošno govori o tem, da so kamerunske varnostne in obrambne sile v zadnjih treh letih ogromno na terenu, kjer se bojujejo s separatisti. Tožena stranka tudi ni upoštevala komentarjev na informacije o izvorni državi, ki so jih izdelali tožnikovi pooblaščenci, iz katerih izhaja, da v anglofonskih regijah separatisti izvajajo dejanja, ki kršijo človekove pravice in izvajajo množične poboje, da je v Kamerunu državljanska vojna in da ne gre za stanje miru, da tožniku grozi zaporna kazen v višini 20 let zapora, da je stanje v zaporih v Kamerunu katastrofalno, nadalje novačenje separatistov iz anglofonske skupnosti in ravnanje kamerunskih oblasti z zavrnjenimi prosilci za azil, ki je katastrofalno. Tožnik v tožbi nadalje natančno pojasnjuje, da iz predloženih vojaških dokumentov z dne 13. 4. 2021 izhaja, da so bila tožniku odobrena sredstva kot pomoč ob smrti očeta. Pojasnjuje, zakaj gre za pristne dokumente. Neutemeljen je tudi očitek, da pri podaji prošnje ni omenjal rekrutacije s strani ambazonskih separatistov. Res je ni podrobneje omenjal, pri čemer je tožena stranka prezrla, da jo je omenjal celo v lastnoročni izjavi, celovito pa obrazložil kasneje na obeh osebnih razgovorih. Nelogičen je tudi zaključek tožene stranke, da tožnika niso mogli novačiti separatisti, ker naj bi predstavljal moteči element. Tožnik je bil poklicni vojak in je imel številna znanja o načinu bojevanja. Dejstvo, da tožnikova družina zaradi njegove dezertacije ni sankcionirana, ne more biti relevantno, saj zaradi njegove dezertacije ni mogoče sankcionirati njegove družine. Tožnik je na osebnih razgovorih tudi povedal, da vojska ni odreagirala in ga ni zaščitila, čeprav je vedela za očetovo ugrabitev in za tožnikovo novačenje. Poleg tega je tožena stranka prezrla, da v Kamerunu divja državljanska vojna in da tožnik ni dezertiral v času miru, ampak v času vojne in mu grozi 20 let zapora. Tožena stranka je tudi zapisala, da naj bi se razmere v kamerunskih zaporih izboljševale, vendar pa to ne drži, saj je tožnik predložil komentarje na informacije o izvorni državi, ki dokazujejo, da so zapori prezasedeni, da se v njih nekontrolirano širijo kužne bolezni in da se v njih redno izvajajo mučenja in umori ter kršitve človekovih pravic. V zvezi z operacijo „Bamenda Clean“ tožnik pojasnjuje, da v zvezi z njo nikoli ni bil vprašan, poleg tega pa o njej govorijo celo članki, ki jih je predložil tožnik sam. Glede očitka, da prošnje za azil ni podal v najkrajšem možnem času, tožnik pojasnjuje, da je bilo iz stališča varnosti bolj varno zaprositi čim kasneje. Materialno pravo tudi ni bilo pravilno uporabljeno v zvezi z vprašanjem, ali je tožnik pripadnik posebne družbene skupine in ali mu grozi preganjanje zaradi političnega prepričanja oziroma pripisanega političnega prepričanja. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter mu prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je z informacijami o izvorni državi iz opomb tožnika seznanila z dopisom z dne 20. 6. 2022. Tožena stranka vseh dokumentov ni prevajala zato, ker niso pomembni za izdajo odločbe. Pri kontaktiranju strokovnjaka za Kamerun tožena stranka ni izpostavila osebnih podatkov tožnika. V zvezi z informacijo o operaciji „Bamenda Clean“ tožena stranka zatrjuje, da iz informacij ne izhaja, da naj bi se ta še nadaljevala. Nenavadno in neverjetno je, da bi vojska 13 mesecev po smrti tožnikovega očeta izdala dokumenta za uporabo vozila in finančne pomoči. Oblasti na območju Kameruna niso nikoli razglasile vojnega stanja in zato se ne strinja z navedbami, da bi lahko tožnik dobil 20 let zapora zaradi dezerterstva. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

12. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri tem, da mu tožena stranka informacij o stanju v izvorni državi, na katere se sklicuje v opombah, ni poslala. Nadalje nasprotuje temu, da dokumenta o uporabi vozila ne izkazujeta namena odobritve vozila in namena izplačila denarja. Vztraja pri tem, da iz člankov, ki jih je predložil, izhaja, da je Bamenda stalno prizorišče nasilja med državo in separatisti. Glede navedb, da v Kamerunu ni bilo razglašeno vojno stanje, se sklicuje na vojno v Ukrajini, v zvezi s katero tudi Rusija ni razglasila vojnega stanja.

13. Tožena stranka v pripravljalni vlogi med drugim ponovno pojasnjuje, da iz predloženih dokumentov ne izhaja, da je vojska za potrebe očetovega pogreba dala na razpolago vozilo in tožniku izplačala denar. Vojna v Ukrajini pa je povsem nerelevantna in brez povezave s tožnikovim primerom.

14. Sodišče je v navedeni zadevi dne 30. 1. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa, zavrnilo pa je s strani tožeče stranke podan predlog za izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnika. Tega dokaza ni izvedlo zato, ker je bilo treba zaradi več procesnih napak, ki bodo navedene v nadaljevanju, odločbo že za to odpraviti. Poleg tega po presoji sodišča med strankama niti ni bilo sporno, ali so bila zaslišanja tožnika v upravnem postopku dovolj temeljito opravljena (treba je upoštevati, da sta bila opravljena kar dva osebna razgovora in še zaslišanje ob podaji prošnje), temveč se tožbeni očitki pretežno nanašajo na napačno dokazno oceno, na različne procesne kršitve, na neupoštevanje določenih listinskih dokazov ipd.

15. Tožba je utemeljena.

16. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Tožnik svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljuje s tem, da je bil prisiljen zapustiti izvorno državo iz razloga, ker če bi ostal, bi se moral spopadati s svojimi rojaki in sodelovati v državljanski vojni, kjer se dogajajo tudi vojni zločini. V primeru vrnitve v izvorno državo mu grozi več let zapora.

17. Tožena stranka ni ugotovila, da bi bila pri tožniku podana splošna verodostojnost. Oceno njegove verodostojnosti je med drugim oprla tudi na informacije o izvorni državi, za mnoge od teh pa tožnik v tožbi trdi, da jih ni prejel, da bi se lahko do njih izjasnil. Tožnik zatrjuje, da mu niso bile dane v izjavo informacije o izvorni državi v opombah 2–7, 9-15, 20-25, 31–37. Nasprotno pa tožena stranka trdi, da je bil z njimi seznanjen z dopisom z dne 20. 6. 2022. Z dopisom z dne 20. 6. 2022 je po ugotovitvah sodišča tožena stranka tožnika pretežno seznanila z informacijami, ki se nanašajo na posledice, ki jih lahko prebivalec Kameruna utrpi zaradi dezerterstva. Govora je tudi o ugrabitvah in novačenjih otrok s strani nedržavnih oboroženih akterjev. Pri tem se tožena stranka sklicuje na informacije, ki so navedene v opombah v dopisu z dne 20. 6. 2022, ki pa niso enake tistim, na katere se tožena stranka sklicuje v opombah izpodbijane odločbe 2-7, 9-15, 20-25 in 31–37. Tožbeni očitek, da s temi informacijami tožena stranka tožnika ni seznanila, da bi se do njih opredelil, pa čeprav je tudi na njih oprta izpodbijana odločba, je utemeljen. S tem je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kjer je določeno, da preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Ker je bilo to določilo kršeno, je bilo treba že iz tega razloga odločbo odpraviti in vrniti zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

18. Poleg tega je tudi utemeljen tožbeni očitek, da iz odločbe ne izhaja jasno, ali je tožena stranka določilo 31. člena ZMZ-1, ki določa izključitvene razloge, uporabila ali ne. Na 23. strani odločbe tako tožena stranka ugotavlja, da iz tožnikovih navedb izhaja, da naj bi v preteklosti že sodeloval v spopadih zoper anglofonske separatiste in v tem primeru ne more uveljavljati vesti oziroma pravice in dolžnosti odklonitve dejanj, ki predstavljajo vojne zločine in zločine proti človeštvu, saj naj bi v njih sam sodeloval. Nadalje se tožena stranka ponovno sklicuje na določilo 31. člena ZMZ-1 na 27. strani odločbe, kjer piše, da je mogoče brezdvomno zaključiti, da akterji v konfliktu izvajajo tudi zločine proti človeštvu, ki predstavljajo razlog za izključitev. Obrazložitev tožene stranke je glede uporabe 31. člena ZMZ-1 povsem nejasna. Ni jasno, ali tožena stranka meni, da tožniku ne pripada mednarodna zaščita zaradi okoliščin, ki izhajajo iz 31. člen ZMZ-1 (izključitveni razlogi) ali ne.

19. Nadalje tožeča stranka v tožbi upravičeno opozarja na protislovje v odločbi, ko tožena stranka na str. 27 odločbe v drugem odstavku navaja, da obstaja utemeljeno tveganje, da bi bil tožnik, če bi v režimski vojski dejansko služil vojaški rok, prisiljen neposredno ali posredno sodelovati pri izvajanju ali izvajati dejanja, ki jih je mogoče opredeliti kot vojne zločine in zločine proti človeštvu in da je to potrdil tudi tožnik, ki je dejal, da se ne želi pridružiti nobeni skupini, saj ne želi sodelovati v vojski in ubijati ali biti ubit. S tem je tožnik izražal svoje stališče, ki ni v skladu s prepričanjem in stališčem akterja potencialnega preganjanja, zaradi česar je lahko z njihove strani označen kot izdajalec in njihov nasprotnik. Na 29. strani pa je v nasprotju s tem tožena stranka v odločbi zapisala, da ni utemeljen tožnikov strah, da bi ga država obravnavala kot izdajalca (tretji odstavek na str. 29 odločbe). S tem so navedbe v odločbi same s seboj v nasprotju in se odločbe ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in je bilo tudi iz tega razloga potrebno odločbo odpraviti in vrniti zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

20. Sodišče tudi pritrjuje tožbenim navedbam, da je tožnik predložil članke o Baliju in tamkajšnjem dogajanju. Dne 20. 5. 2022 sta bila predložena članka z dne 29. 4. 2018 in 7. 3. 2022. Govora je o dveh osebah, ki sta bili ubiti v napadu domnevnih separatistov na angleško govorečem območju. Drugi članek na splošno govori o tem, da so kamerunske varnostne in obrambne sile v zadnjih treh letih ogromno na terenu, kjer se bojujejo s separatisti. Nadalje je iz upravnega spisa razvidno, da je tožnik poslal tudi članke o Baliju dne 28. 6. 2022, kjer pa so v spisu zgolj priponke k elektronski pošti, člankov v tiskani obliki pa ni, zaradi česar odločbe ni mogoče preizkusiti v delu, ki se nanaša na ugotovljeno dejansko stanje.

21. Sodišče tudi meni, da je napačen zaključek tožene stranke, da ni bojazni, da bi bil tožnik podvržen nerazumnemu hudemu kaznovanju, češ da je dezertiral v času miru. Iz predloženih tožnikovih člankov izhaja, da v tožnikovi državi divja državljanska vojna, v času vojne pa mu lahko grozi 20 let zapora. Tudi če ni bilo razglašeno vojno stanje, to še ne pomeni, da ni vojne - tožbena navedba, ki se nanaša na nepriznanje ukrajinske vojne s strani Rusije, je v tej povezavi povsem na mestu. V zvezi s posledicami, ki bi jih tožnik lahko utrpel v primeru vrnitve v Kamerun, se sodišče tudi strinja z navedbo tožeče stranke, da na strani 20 v četrtem odstavku odločbe piše, da naj bi se razmere v kamerunskih zaporih izboljševale, vendar pa iz komentarjev, ki jih je tožnik posredoval toženi stranki, izhaja, da so zapori prezasedeni, da se v njih nekontrolirano širijo kužne bolezni in da se v njih redno izvajajo mučenja in umori ter kršitve človekovih pravic. Iz navedenih razlogov je torej napačna navedba, da se razmere v zaporih izboljšujejo.

22. Sodišče je odločilo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker so bila kršena pravila postopka – v konkretnem primeru je odločba v svoji obrazložitvi sama s seboj v nasprotju in je tudi pomanjkljivo obrazložena, razen tega stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za izdajo odločbe. Hkrati je bilo tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje iz v tej sodbi pojasnjenih razlogov. Ker je sodišče odločbo odpravilo že zaradi v tej sodbi navedenih kršitev pravil postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, se do vseh ostalih navedb strank ni opredeljevalo. V ponovljenem postopku je tožena stranka vezana na stališče sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).