Jedro

Sodišče prve stopnje ni odločilo o dokaznem predlogu prvotožene stranke za postavitev izvedenca za varstvo pri delu. Tega dokaza sodišče prve stopnje ni izvedlo niti ga ni zavrnilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V skladu z drugim in tretjim odstavkom 153. člena OZ za (delno) oprostitev odgovornosti tistega, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja (v konkretnem primeru prvotožene stranke), ne zadostuje dokaz, da je do škodnega dogodka prišlo izključno oziroma vsaj deloma zaradi ravnanja oškodovanca, ampak se zahteva tudi dokaz, da takšnega ravnanja oškodovanca ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. V tem delu je zato bistvena tudi ugotovitev, ali je prvotožena stranka zagotovila ustrezen nadzor delavcev. Sodišče prve stopnje je presodilo, da prvotožena stranka ni zagotovila ustreznega nadzora ker osebe, ki so nadzor tega dne izvajale, v trenutku škodnega dogodka na delovišču niso bile prisotne. To po stališču sodišča prve stopnje pomeni, da prvotožena stranka ni izvajala stalnega nadzora. Takšno stališče je materialnopravno zmotno. V skladu s sodno prakso stalnega nadzora dela delavcev (čeprav bi ta škodni dogodek in s tem škodo lahko preprečil) ni mogoče zahtevati niti od profesionalno skrbnega delodajalca (6. člen OZ). Neživljenjsko (in neekonomično) bi bilo, če bi se od delodajalca zahtevalo, da mora za zagotavljanje ustreznega nadzora delavcev zagotoviti stalno prisotnost oseb, ki bi vse delavce spremljale ves čas in jim dajale tudi navodila. Zaključki sodišča prve stopnje so materialnopravno zmotni. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženima strankama naložilo, da sta dolžni v roku 15 dni tožniku solidarno plačati odškodnino v višini 3.725,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2014 dalje do plačila; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni v roku 15 dni tožniku povrniti stroške postopka v višini 380,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka dalje (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o stroških postopka, se pritožujeta obe toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbama ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške postopka toženih strank, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Prvotožena stranka v pritožbi navaja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da za škodni dogodek odgovarja izključno prvotožena stranka in meni, da bi sodišče moralo ugotoviti tudi soprispevek tožnika. Nasprotuje zaključku sodišča, da je glede na dejstvo, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju svojega dela v gozdu in da je prav to delo vzrok za nesrečo, o nepričakovanosti in neodvrnljivosti takega vzroka. Če bi ta argumentacija veljala, se pri gozdarski dejavnosti delodajalec nikoli ne bi mogel razbremeniti svoje odgovornosti. Navaja, da je bil na dan škodnega dogodka tožnik zadolžen le za opravljanje dela sekača, A.A. pa je s traktorjem opravljal spravilo lesa v okviru svoje samostojne dejavnosti. Kljub skupnemu delovišču prvotožene stranke in izvajalca A.A., so bile zadolžitve posameznih delavcev vnaprej jasno definirane in ločene. Prvotožena stranka in izvajalec A.A. sta se v pisnem sporazumu dogovorila, da bosta vsak zase zagotovila, da delavci enega ne ogrožajo delavcev drugega, česar pa sodišče ni upoštevalo. Meni, da ni pasivno legitimirana v tem sporu, saj je do nezgode prišlo pri izvajanju dela, ki sodi v delokrog izvajalca A.A., zato bi lahko le on odgovarjal po načelu objektivne odgovornosti za obravnavani škodni dogodek. Opozarja na izpovedi B.B., A.A., C.C. in D.D. in trdi, da sodišče ni ugotavljalo soodgovornosti A.A. Kot izhaja iz izpovedi tožnika in priče D.D. je do nesreče prišlo, ker je traktorist popustil vrv. Ne strinja se z ugotovitvijo, da so bili delavci v času nezgode sami in da prvotožena stranka ni zagotovila stalnega nadzorstva strokovnega vodje del, ki bi delavcem dajal ustna in pisna navodila, ter se sklicuje na izpovedi tožnika, B.B. in C.C. Navaja, da je delo na delovišču nadziral E.E., občasno pa tudi D.D. Ker je območje nadzora obsegalo večjo površino, je bilo nemogoče, da bi nadzorni delavec nadzoroval naenkrat vse delavce oziroma stal poleg vsakega ter usmerjal in nadziral vsak njegov gib. Meni, da zgolj to, da nadzorni delavec ni bil neposredno prisoten ob tožniku v času nastanka nezgode, še ne pomeni, da je bil dolžni nadzor opuščen. Tako meni, da ni mogla pričakovati, da bo tožnik kljub svoji strokovni usposobljenosti in izkušenosti samoiniciativno pomagal prepeti tovor traktoristu in za izvedbo tega v nasprotju s pravili varnega dela v gozdu stopil na stran napetih vlaken. Meni, da je obrazložitev izpodbijane sodbe sama s seboj v nasprotju, saj sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da so bili delavci brez nadzora, po drugi strani pa, da je B.B. izpovedal, da je nadzor izvajal E.E. Navaja, da je tožnik nezgodo povzročil sam s svojim protipravnim ravnanjem. Navaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala izvedbo dokaza z izvedencem za varstvo pri delu s področja gozdarstva, vendar sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo niti ni svoje odločitve obrazložilo. Nasprotuje tudi odločitvi o višini odškodnine. Meni, da je previsoka in da je večina težav, ki jih tožnik navaja, posledica drugih bolezenskih stanj tožnika in da bi sodišče moralo upoštevati že plačano odškodnino v revaloriziranem znesku. Pri odločitvi o stroških bi moralo upoštevati, da je drugotožena stranka tožniku že izplačala 1.134,00 EUR stroškov v okviru poravnave in da je odločitev o stroških napačna, ker je tožnik uspel le v sorazmerno majhnem obsegu. Priglaša pritožbene stroške.

4. Drugotožena stranka v pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je za škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku, v celoti odgovorna prvotožena stranka. Meni, da je sodišče svojo odločitev sprejelo le na podlagi izpovedi A.A., ki se bistveno razlikuje od opisa iz prijave poškodbe pri delu in iz navedb tožnika v tožbi, pri tem pa je spregledalo izpovedi C.C. in D.D. ter zmotno odločilo o stroških postopka, saj o stroških drugotožene stranke sploh ni odločilo. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo.

7. Prvotožena stranka sodišču prve stopnje v pritožbi očita, da ji izjav priče F.F. z dne 24. 3. 2015 in 13. 5. 2014 ter skice kraja škodnega dogodka, izdelane s strani navedene priče, ni vročilo oziroma, da ji je izjave vročilo šele po njenem pozivu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka prvotožena stranka uveljavlja šele sedaj v pritožbi, čeprav bi jih lahko (vsaj) že na naroku za glavno obravnavo dne 18. 9. 2015. Iz zapisnika tega naroka je namreč razvidno, da so bile stranke z izjavami priče F.F. in njegovo skico takrat že seznanjene, saj je bila ta priča na tem naroku tudi zaslišana. Pritožbeno sodišče tako v skladu 286.b členom ZPP teh pritožbenih navedb ni upoštevalo.

8. V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v delovni nesreči 26. 3. 2010, ko je kot zaposleni pri prvotoženi stranki opravljal delo gozdarja sekača. V postopku je zatrjeval, da se je pri prepenjanju lesa za panj ujeti bor sprostil in tožnika, ki je stal na nasprotni strani, da bi zamenjal smer zbiranja hlodov s prevezom, udaril v nogo. Odškodnino zahteva od prvotožene stranke kot svojega delodajalca na podlagi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.) in od drugotožene stranke, pri kateri je imela prvotožena stranka sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti, na podlagi 965. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.). Tožnik v tem sporu zatrjuje objektivno odškodninsko odgovornost prvotožene stranke, ki je opredeljena v drugem odstavku 131. člena OZ. Ta določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo.

9. Prvotožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje podala ugovor pasivne legitimacije, pri katerem vztraja tudi še v pritožbi. Navaja, da se tožnik ni poškodoval pri opravljanju dela za prvotoženo stranko, ampak pri opravljanju del, ki sodijo v sfero dejavnosti izvajalca A.A. s. p. S slednjim je prvotožena stranka kot naročnik sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 24. 7. 2005 in pisni sporazum o organiziranju in izvajanju varnega dela in skupnih ukrepih na deloviščih z dne 28. 4. 2006 (B10). Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič presodilo, pritožbeno sodišče pa se s to presojo strinja, da je bila na dan škodnega dogodka tožnikova naloga sečnja, vendar pomoč traktoristu ob končanem delu ni bila izključena, saj je v opisu tožnikovega delovnega mesta (B12) kot delovna naloga poleg sečnje navedeno tudi zapenjanje lesa. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba, da so bile zadolžitve tožnika povsem ločene od zadolžitev delavcev izvajalca. Da je med tožnikove delovne naloge sodilo tudi zapenjanje lesa, izhaja iz izpovedi tožnika ter prič: B.B. (ki je izpovedal, da je bila njuna naloga – torej tudi naloga tožnika – tudi pomoč pri zapenjanju hlodov, da se je to samo po sebi razumelo, ker je bila norma skupna), A.A. (ki je izpovedal, da pri pripenjanju debla pomagajo tudi sekači, zlasti če je norma skupna) in C.C. (ki je izpovedal, da v principu sicer delajo ločeno, vendar si tudi pomagajo). V izpovedi, da tožnik ni imel dolžnosti pomagati traktoristu, je tako D.D. ostal osamljen, čeprav je tudi on izpovedal, da je v praksi možno, da si med seboj (sekači in traktorist) pomagajo. Po oceni pritožbenega sodišča je tako pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik 26. 3. 2010 poškodoval pri opravljanju svojega dela za prvotoženo stranko, saj je prepenjanje lesa sodilo med njegove delovne naloge. Glede na navedeno ugovor pasivne legitimacije prvotožene stranke v tem sporu ni utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

10. Sodišče prve stopnje je v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti toženih strank ugotovilo, da so na podlagi 3. člena Pravilnika o varstvu pri delu v gozdarstvu (Ur. l. SRS, št. 15/1979 in nadalj.) podiranje drevja in izdelava gozdnih asortimentov, spravilo, nakladanje, razkladanje in prevoz gozdnih asortimentov ter dela pri skladiščenju lesa dela z večjo nevarnostjo za poškodbe in zdravstvene okvare. Tako je po presoji sodišča prve stopnje v skladu s 150. členom OZ podana objektivna odškodninska odgovornost prvotožene stranke in s tem podlaga za solidarno plačilo odškodninske obveznosti s strani toženih strank. Navedeni presoji sodišča prve stopnje ne nasprotuje nobena od toženih strank, menita pa, da bi sodišče prve stopnje moralo presoditi, da je za nastanek škodnega dogodka odgovoren izključno tožnik sam oziroma da je podan vsaj njegov soprispevek.

11. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe omenja tudi prvi odstavek 153. člena OZ, ki pa v obravnavani zadevi ni relevanten, saj nobena od strank ni zatrjevala, da bi bil škodni dogodek posledica višje sile. Iz navedenega razloga je nepomemben pritožbeni očitek prvotožene stranke, da je v tem delu zmotna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje. Za presojo, ali obstoji odškodninska odgovornost prvo tožene stranke ali pa je te odgovornosti (delno) oproščena, sta pomembna (zgolj) drugi in tretji odstavek 153. člena OZ. Iz navedenih določb izhaja, da je imetnik stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti; imetnik pa je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

12. Sodišče prve stopnje se je pri presoji tožnikovega ravnanja oprlo na izpoved A.A., da tožnik glede na konfiguracijo terena in lego debel ne bi mogel stati nikjer drugje in da je ravnal pravilno, saj debla pod napetostjo ni mogel opaziti. Sodišče prve stopnje tožnikovi izpovedi o poteku dogodkov ni sledilo, ker je ta v nasprotju z njegovimi navedbami o dejstvih in z vsebino preostalih izvedenih dokazov (glede na navedeno je neutemeljen očitek prvotožene stranke, da sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo pri odločitvi). Prav tako pa sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedi D.D., ker ga v času škodnega dogodka na kraju nesreče ni bilo. Toženi stranki v pritožbah sodišču prve stopnje utemeljeno očitata neustrezno dokazno oceno izvedenih dokazov v tem delu in s tem kršitev 8. člena ZPP. Argument sodišča prve stopnje, da A.A. verjame, ker je bil edini v času škodnega dogodka na kraju nesreče (čeprav same nesreče ni videl), D.D. pa iz tega razloga ne, je neustrezen. C.C. je namreč izpovedal, da so kraj nesreče pustili nedotaknjen, da si ga je kolega, tj. D.D., lahko šel ogledat. Na zapisniku D.D., napravljenem na podlagi ogleda kraja škodnega dogodka (list. št. 81 – 83), pa je tudi razviden podpis A.A. Glede na navedeno dejstvo, da D.D. v trenutku škodnega dogodka na kraju nesreče ni bilo, ne more biti odločilni argument pri dokazni oceni izpovedi te priče, sploh glede na to, da škodnega dogodka ni videl niti A.A. Toženi stranki pa v pritožbi tudi utemeljeno navajata, da sodišče prve stopnje pri presoji tožnikovega prispevka k nastanku škodnega dogodka ni upoštevalo z vidika pravilnosti tožnikovega ravnanja relevantne izpovedi priče C.C. Ker sta tako D.D. kot tudi C.C. izpovedala, da tožnikovo ravnanje ni bilo pravilno in skladno s pravili varnega dela ter da bi tožnik moral že na pogled opaziti, da je deblo pod napetostjo (ker je šlo za bor), bi ugotovljena kršitev 8. člena ZPP lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Glede na navedeno je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

13. V zvezi s presojo tožnikovega ravnanja prvo tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja še, da sodišče prve stopnje ni odločilo o njenem dokaznem predlogu za postavitev izvedenca za varstvo pri delu. Tega dokaza sodišče prve stopnje po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni niti izvedlo niti ga ni zavrnilo, zato je iz tega razloga podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. V skladu z drugim in tretjim odstavkom 153. člena OZ za (delno) oprostitev odgovornosti tistega, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja (v konkretnem primeru prvotožene stranke), ne zadostuje dokaz, da je do škodnega dogodka prišlo izključno oziroma vsaj deloma zaradi ravnanja oškodovanca, ampak se zahteva tudi dokaz, da takšnega ravnanja oškodovanca ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. V tem delu je zato bistvena tudi ugotovitev, ali je prvotožena stranka zagotovila ustrezen nadzor delavcev. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ustreznega nadzora prvotožena stranka ni zagotovila, ker osebe, ki so nadzor tega dne izvajale (E.E. in D.D.), v trenutku škodnega dogodka na delovišču niso bile prisotne, kar po stališču sodišča prve stopnje pomeni, da prvotožena stranka ni izvajala stalnega nadzora. Takšno stališče je po ugotovitvi pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno. V skladu s sodno prakso(1) namreč stalnega nadzora dela delavcev (čeprav bi ta škodni dogodek in s tem škodo lahko preprečil) ni mogoče zahtevati niti od profesionalno skrbnega delodajalca (6. člen OZ). Neživljenjsko (in neekonomično) bi bilo, če bi se od delodajalca zahtevalo, da mora za zagotavljanje ustreznega nadzora delavcev zagotoviti stalno prisotnost oseb, ki bi vse delavce spremljale ves čas in jim dajale tudi navodila. Poleg tega, da so delavci za varno delo sami usposobljeni, takšen stalen nadzor vsakega delavca niti pojmovno ni mogoč. Zaključki sodišča prve stopnje so torej v tem delu materialnopravno zmotni, kot utemeljeno navaja prvotožena stranka. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodba zaradi takšnega zmotnega stališča obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Prvotožena stranka v pritožbi navaja, da naj bi bil za škodni dogodek odgovoren tudi izvajalec A.A., saj naj bi k nastanku škodnega dogodka prispevalo ravnanje traktorista, ki v času, ko je bil tožnik na nevarnem območju, ne bi smel popustiti vrvi. Navedenih dejstev prvotožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala, navajala je le, da se je tožnik poškodoval pri delu, ki sodi v sfero izvajalca in ne prvotožene stranke ter da zato njena odgovornost ni podana. Ker v pritožbi prvotožena stranka ne trdi, da dejstev v zvezi z ugovorom soprispevka tretje osebe brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno glede na določbo 286. člena ZPP, predstavljajo ta dejstva nedovoljeno pritožbeno novoto in jih zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP). Te pritožbene navedbe pa tudi sicer ne bi bile utemeljene, saj se prvotožena stranka po določbi drugega odstavka 153. člena OZ ne more delno ekskulpirati na račun ravnanja tretje osebe, ampak je skupaj z njo odgovorna solidarno (četrti odstavek 153. člena OZ). Dejstva v zvezi z ugovorom soprispevka tretje osebe bi zato prvotožena stranka lahko uveljavljala le v regresni pravdi proti tretji osebi(2) .

16. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354., 355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti tako po temelju kot po višini. Pri odločanju o temelju bo moralo ob upoštevanju ugotovitev pritožbenega sodišča v tem sklepu ustrezno dokazno oceniti vse izvedene relevantne dokaze in izvesti tudi dokaz z izvedencem za varstvo pri delu ali pa ta dokaz obrazloženo zavrniti. Če bo ugotovilo (delno) odgovornost za škodo toženih strank, bo moralo pri odločanju o višini odškodnine upoštevati stališča pritožbenega sodišča, kot so razvidna iz nadaljevanja tega sklepa in podana z namenom hitrejše rešitve spora v obravnavani zadevi.

17. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o višini odškodnine je neutemeljen očitek prvotožene stranke, da tožniku glede na obseg nepremoženjske škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ne pripada odškodnina v višini 13.700,00 EUR. Tožnik je v škodnem dogodku utrpel dvojni zlom leve goleni in piščali, kar je po oceni izvedenca medicinske stroke srednje huda poškodba. Tožnik je najprej dva dni trpel izredno močne bolečine, nato pet dni močne, 21 dni zmerno močne in kasneje še tri mesece zmerne ter lažje z občasnim poslabšanjem tri tedne. Trpeti je moral dve operaciji in v zvezi s tem povezane nevšečnosti. V trenutku škodnega dogodka je bil močno prestrašen, strah pa ga je spremljal še leto dni kasneje. Zaradi posledic poškodbe je trajno omejen v življenjskih aktivnostih, ima težave s kolenom in gležnjem ob spremembi vremena, daljši hoji in hoji navkreber, saj ima bolečine ob skrajnem upogibu levega kolena in levega gležnja, zaradi katerih mu je odsvetovano delo na strmini. Kljub skopim dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje v tem delu se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da predstavlja pravično denarno odškodnino v skladu s 179. členom OZ in v skladu s sodno prakso za telesne bolečine in nevšečnosti znesek 6.500,00 EUR, za strah znesek 2.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znesek 5.200,00 EUR. Pritožbeni očitki prvotožene stranke zoper višino odškodnine so pavšalni (drugotožena stranka pa se zoper prisojeno višino odškodnine ne pritožuje), zato se pritožbeno sodišče do njih ne more natančneje opredeliti. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik trpel strah še leto in pol, je sicer res v nasprotju z izpovedjo izvedenca, da je strah trpel do operacije 1. 4. 2011 (torej dobro leto po škodnem dogodku), vendar navedena pomanjkljivost ni bistvena in iz tega razloga odločitev o višini odškodnine za strah ni nepravilna. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da so tožnikove življenjske aktivnosti zaradi škodnega dogodka zmanjšane le v manjši meri in da so v preostalem delu posledica njegove bolezni. Izvedenec medicinske stroke je namreč ugotovil, da so težave, ki jih tožnik ima, posledica škodnega dogodka v obsegu 40 %, to pa je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo pri odločitvi o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

18. Utemeljen pa je očitek prvotožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo odškodnino, ki je bila tožniku s strani drugotožene stranke že izplačana pred pravdo, upoštevati v valoriziranem znesku. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ni čista denarna terjatev, ampak predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznano utrpelo nepremoženjsko škodo in se odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe (drugi odstavek 168. člena OZ). Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, zato je treba po drugi strani upoštevati tudi realno vrednost že izplačanega zneska na enak način, to je z valorizacijo(3).

19. Toženi stranki se izrecno pritožujeta tudi zoper odločitev o stroških postopka. Utemeljeno navajata, da je sodišče prve stopnje odločilo le o tožnikovih stroških, ne pa tudi o priglašenih stroških toženih strank. Priznane stroške toženih strank bi namreč moralo glede na delni uspeh strank pobotati s priznanimi stroški tožnika in presežek stroškov naložiti v plačilo nasprotni stranki. Neustrezen je tudi način določitve uspeha pravdnih strank, saj se v odškodninskem sporu končni uspeh strank v postopku določa zgolj ob upoštevanju uspeha po višini zahtevka (brez upoštevanja uspeha po temelju). V zvezi z odločitvijo o stroških postopka pa je neutemeljena pritožbena navedba prvotožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je tožnik že prejel povrnjenih 1.134,00 EUR od drugotožene stranke na podlagi poravnalne ponudbe z dne 16. 5. 2013. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedene poravnalne ponudbe tožnik ni podpisal, zato na njeni podlagi od druge tožene stranke tudi ni dobil povrnjenih stroškov zastopanja v višini 1.134,00 EUR, ampak zgolj t.i. nesporni del odškodnine v višini 9.975,00 EUR, o čemer se da sklepati tudi na podlagi odgovora drugotožene stranke z dne 4. 6. 2013 (A5). Sodišče prve stopnje je zato tožniku pravilno priznalo vse priglašene stroške (čeprav ta odločitev zaradi napačne določitve njegovega uspeha v postopku in zaradi neupoštevanja stroškov toženih strank ni pravilna).

20. Sodišče prve stopnje bo moralo tako v novem sojenju, če bo ugotovilo odškodninsko odgovornost toženih strank, ponovno odločiti o višini odškodnine in pri tem upoštevati (odšteti) že plačano odškodnino s strani drugotožene stranke v valorizirani višini. Ponovno bo moralo odločiti tudi o stroških postopka in pri tem upoštevati napotke pritožbenega sodišča. 21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.

(1) Glej na primer odločitev VSL v zadevi opr. št. II Cp 3786/2011 in odločitev VSRS v zadevi opr. št. II Ips 437/2006. (2) Tako VSRS že v zadevi opr. št. II Ips 190/2000, enako tudi Dunja Jadek Pensa, Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 871. (3) Takšno je tudi stališče ustaljene sodne prakse, prim. odločitve VSRS v zadevah opr. št. II Ips 956/94, II Ips 442/92, II Ips 252/97 in številne druge.