Jedro

V pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe toženec, ki je sočasno dolžnik v izvršilnem postopku, z ne vložitvijo odgovora na tožbo ne more doseči izdaje zamudne sodbe v korist tožnice niti ne more zahtevka pripoznati in na tak način v korist tožnice doseči izdaje sodbe na podlagi pripoznave. Tako procesno razpolaganje toženca nasprotuje morali in ni dopustno.

Zgolj plačilo kupnine, brez sklenitve zavezovalnega pravnega posla, ob tem da tožnica navideznosti pogodbe ni zatrjevala, za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, ki ga je sklenil tretji, ne zadošča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna četrti toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.361,52 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je lastnica nepremičnine parc. št. 350/464, vpisane v vl. št. 3061, k. o. x, do deleža ½, ter zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila s strani petega toženca za vpis lastninske pravice na navedeni nepremičnini v njeno korist do ½. Prav tako je zavrnilo njen zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe na to nepremičnino, ki se vodijo pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. In 121/2004, In 1009/2003, In 842/2005, In 1269/2005, In 1269/2005, In 1749/2006 in In 1539/2006. Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi navaja, da peti toženec na tožbo ni odgovoril, kasneje pa je tožbeni zahtevek pripoznal, zato odločitev o ne izdaji zamudne sodbe oziroma sodbe na podlagi pripoznave, ni pravilna. Materialnopravni položaj upnika in tretjega do predmeta izvršbe je lahko v posameznih zadevah različen, zato je lahko tudi odločitev o dopustnosti izvršbe v razmerju do posameznih upnikov različna. Upniki nepremičninske izvršbe niso enotni sosporniki v postopku za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe določila 191. člena ZPP zmotno presodilo, da pogoji za izdajo zamudne sodbe zoper petega toženca glede ugotovitvenega in oblikovalnega dela zahtevka niso podani, kar predstavlja kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitvi iz 7. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker kljub pripoznavi tožbenega zahtevka s strani petega toženca, sodbe o pripoznavi ni izdalo, razlogov, zakaj niso podani pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave glede ugotovitvenega in oblikovalnega dela zahtevka, pa ni podalo. Zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju pogojev za izdajo sodbe na podlagi pripoznave glede dajatvenega dela zahtevka je zmoten. Ker sodišče pravdnih strank v dokaznem postopku ni zaslišalo, se o namenu in razlogih petega toženca za pripoznavo ni prepričalo, razlogov o dejanskem obstoju nedopustnega razpolaganja petega toženca pa ni podalo. Zmotno je stališče, da bi bile z izdajo zamudne sodbe ali sodbe na podlagi pripoznave kakorkoli oškodovane preostale tožence, saj gre za formalne sospornike. Nadalje navaja, da je napačen zaključek sodišča, da je tožnica trdila, da je postala lastnica nepremičnine na podlagi pravnega posla, ki ga je namesto nje sklenil njen tast. Poleg tega ne drži, da tožnica ni trdila, da prodajalec za okoliščine sklenitve pravnega posla ni vedel. V tem delu je sodišče odločilo mimo trditvene podlage. Ves čas je trdila, da nepremičnina predstavlja njeno posebno premoženje, do navedene trditve pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, niti ni pojasnilo, zakaj ji ne sledi (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V nasprotju s predloženimi dokazili (izjava tožničinega očeta) in brez izvedbe ostalih predlaganih dokazov je zaključilo, da gre za posebno premoženje petega toženca (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Okoliščina izvora kupnine je odločilno dejstvo za presojo ugovora, da ne gre za darilo tasta petemu tožencu. Zaključek sodišča prve stopnje, da bi to dejstvo lahko vplivalo kvečjemu na obligacijski zahtevek do njega, temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje se do kupoprodajne pogodbe iz leta 1998 ni opredelilo.

Kupnino za nakup nepremičnine priskrbela tožnica, zato je napačen zaključek, da je tast tožnice nepremičnino podaril petemu tožencu. Prav tako je sodišče zgrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je zaključilo, da iz kupoprodajne pogodbe z dne 7. 12. 1998 izhaja, da je bila kupnina plačana zgolj za sinova M. in D., ne pa tudi za tožnico, saj tak zaključek iz kupoprodajne pogodbe ne izhaja. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni sledilo ugovoru tožnice, da ne gre za darilo peto tožencu, temveč za njuno skupno premoženje, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeni zaključek je tudi v nasprotju s stališčem sodne prakse, da se darila dana enemu zakoncu štejejo v korist obeh zakoncev. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da nepremičnina niti potrditvah tožnice ni bila pridobljena z delom. Poleg tega je tožnica trdila, da je v nepremičnino vložila vse svoje premoženje, česar tožene stranke niso prerekale. Do ugovora tožnice, da je nepremičnina, četudi bi bila posebno premoženje petega toženca, z gradnjo in vlaganji tožnice, postala skupno premoženje zakoncev, se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

Tožnica je konkretno navedla vrsto vlaganj, obseg vlaganj in časovne mejnike ter da je vlagala v soglasju z drugimi lastniki, zato ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica dogovora o vlaganjih ni zatrjevala, poleg tega sodba v tem delu glede nastanka skupnega premoženja z vlaganjem tožnice nima razlogov.

Tožnica je zatrjevala pridobitev lastninske pravice na več pravnih podlagah, ne zgolj na podlagi pravnega posla, temveč tudi na podlagi zakona iz naslova skupnega premoženja ter iz naslova vlaganj, ki oba predstavljata zakonit pravni temelj, zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni imela dejanske podlage za dobro vero, ker ni bila skleniteljica pravnega posla.

Prvostopenjsko sodišče je sicer opozorilo tožnico, da trditve v zvezi z ustvaritvijo nove stvari niso zadosti konkretne, s čimer se tožnica ne strinja. a opozorilo je bilo pavšalno in se iz njega ni dalo razbrati, katere navedbe naj bi bile premalo konkretne. Zaradi opustitve dolžnega procesnega vodstva je bila izpodbijana sodba v tem delu za tožnico sodba presenečenja.

Sodišče prve stopnje je pavšalno in brez obrazložitve zavrnilo substancirane dokazne predloge tožnice. Obrazložitev sodišča, da predlagani dokazi ne bi doprinesli k razjasnitvi zadeve, ne pomeni ustrezne obrazložitve zavrnitve podanih dokaznih predlogov in je preuranjena (VSL III Ips 4/2013). Izpodbijana sodba je zato v nasprotju z ustavno pravico do enakega varstva ter predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do zatrjevanih trditev in dokazov tožnice v zvezi z zatrjevanim posebnim premoženjem tožnice, okoliščine, da tožnica v času nakupa ni imela državljanstva RS ter navedbami v zvezi s tem, da dolg izvira iz dejavnosti petega toženca. Izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Napačna pa je tudi stroškovna odločitev, ki je ni moč preizkusiti, ker ni obrazložena.

Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila četrta tožena stranka, ki v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Preostali toženci na vročeno pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 318. člena določa, da sme sodišče izdati zamudno sodbo, če ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Prav tako drugi odstavek 316. člena ZPP določa, da sodišče sodbe na podlagi pripoznave ne izda, če spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Drži da je, kot navaja pritožba, položaj upnikov v razmerju do predmeta izvršbe lahko različen, ker ti niso enotni niti nujni sosporniki v postopku, ki teče na podlagi tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (1), vendar peti toženec ni upnik, temveč je dolžnik v izvršilnem postopku. Glede na to, da je tožnica (v izvršbi) kot tretji vložila tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe zoper dolžnika in upnike izvršilnega postopka, s katero zahteva, da se določeno premoženje izloči iz izvršilnega postopka, procesno razpolaganje petega toženca, ki na njen zahtevek ni podal odgovora, kasneje pa ga je pripoznal, predstavlja nedopustno razpolaganje, ki je očitno v nasprotju z moralo. Zato pogoj za izdajo zamudne sodbe (drugi odstavek 318. člena ZPP) oziroma za izdajo sodbe na podlagi pripoznave (drugi odstavek 316. člena ZPP) ni podan. Pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka v zvezi z zavrnitvijo izdaje sodbe na podlagi pripoznave glede ugotovitvenega in oblikovalnega dela zahtevka, saj izdaja sodbe na podlagi pripoznave zaradi nedopustnega razpolaganja petega toženca ni dovoljena. Četrti odstavek 65. člena ZIZ določa, da je lahko zajet s tožbo, ki jo tretji vloži na ugotovitev nedopustnosti izvršbe (poleg upnikov) dolžnik, ki izpodbija pravico tretji osebi. Razpolaganje dolžnika petega toženca, ki pravico tretjega priznava (s pripoznavo zahtevka ali ne odgovorom na tožbo in predlogom za izdajo zamudne sodbe), je tako ne le nemoralno zaradi izigravanja upnikov, temveč tudi v nasprotju s kogentnim določilom 65. člena ZIZ. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki ni izdalo zamudne sodbe niti sodbe na podlagi pripoznave, pravilna. Posledično je neutemeljen očitek pritožbe, da bi moralo sodišče zaslišati petega toženca, da bi se lahko prepričalo o razlogih za pripoznavo, niti ne drži, da sodišče razlogov, zakaj gre za nedopustno razpolaganje ni podalo (sklicevanje na določilo 255. in 256. člen OZ).

6. Trditve pritožnice, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo trditvene podlage (7. in 212. člen ZPP), niso utemeljene. Tožnica je zatrjevala, da je lastnica sporne nepremičnine na podlagi pravnega posla, ki ga je leta 1991 sklenil njen tast s kupnino, ki jo je zagotovila izključno tožnica. Pritožbena navedba, da je tožnica zatrjevala, da je prodajalec vedel za okoliščine sklenitve posla, torej da gre za pogodbo s slamnatim kupcem (glej obrazložitev prvi odstavek 9. strani sodbe), ne drži. Ker tožnica ni zatrjevala navideznosti kupoprodajne pogodbe iz leta 1991, je sklenjena pogodba med tožničinim tastom in prodajalcem veljavna. To pomeni, da tožnica na podlagi pogodbe iz leta 1991 ni postala lastnica nepremičnine, zato njene navedbe, da stanovanje predstavlja njeno posebno premoženje, niso utemeljene. Da se sodišče prve stopnje do navedb tožnice v zvezi s posebnim premoženjem ni opredelilo, ne drži. Tožnica s pravnim poslom, ki ga ni sklenila, ni postala lastnica, temveč je lastnik postal sklenitelj posla, njen tast, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje in predstavlja razlog zavrnitve tožničine teze, da gre za njeno posebno premoženje. Lastninska pravica se je v času sklepanja pogodbe v skladu z določilom 20. člena ZTLR pridobila po samem zakonu, na podlagi pravnega posla in z dedovanjem. Zgolj plačilo kupnine, brez sklenitve zavezovalnega pravnega posla, ob tem da tožnica navideznosti pogodbe ni zatrjevala, za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, ki ga je sklenil tretji, namreč ne zadošča. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da izvor denarnih sredstev, s katerimi je bila plačana kupnina, predstavlja pravno odločilno dejstvo pri presoji pridobitve lastninske pravice tožnice, niti navedbe, ki grajajo zavrnitev dokaznih predlogov v zvezi z ugotavljanjem izvora denarnih sredstev, s katerimi je bila kupnina plačana.

7. Sklenitelj zavezovalnega pravnega posla leta 1991 je bil tožničin tast in oče petega toženca M. M.. Peti toženec in njegov brat D. M. sta na podlagi pogodbe z dne 7. 12. 1998 pridobila lastninsko pravico na nepremičnini vsak do ½, pri čemer je bila kupnina za nepremičnino plačana leta 1991 (člen 3. pogodbe), iz 4. člena navedene pogodbe z dne 7. 12. 1998 pa izhaja, da prodajalec, prejšnji lastnik M. L. (2) dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na petega toženca in D. M. vsakega do ½. Glede na te ugotovitve je materialnopraven zaključek sodišča prve stopnje, da je M. M. petemu tožencu nepremičnino podaril in torej predstavlja njegovo posebno premoženje, pravilen. Pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje do kupoprodajne pogodbe iz leta 1998 ni opredelilo, ni utemeljena. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da kupnina ni bila plačana zgolj za petega toženca in njegovega brata, saj navedeno izhaja iz zemljiškoknjižnega dovolila, ki določa dovolitev vpisa lastninske pravice na nepremičnini na petega toženca in njegovega brata, vsakega do ½, iz česar izhaja tudi volja pridobitelja obdariti le svoja sinova, ne pa tudi tožnice. Tako pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost) ni podan, niti ni podan očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje razloge, zakaj gre za darilo petemu tožencu, navedlo na 11. strani in v prvem odstavku 12. strani sodbe. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na sodno prakso, da se darilo dano zakoncema šteje kot darilo obema zakoncema po enakih deležih, saj navedeno ne velja, če je bilo darilo v času daritve namenjeno le enemu zakoncu, taka volja za naklonitev darila zgolj enemu zakoncu pa izhaja iz zemljiškoknjižnega dovolila kupoprodajne pogodbe iz leta 1998 (4. člen pogodbe).

8. Pritožbene navedbe, da je tožnica konkretno navedla vrsto vlaganj, obseg vlaganj in časovne mejnike vlaganj, ne držijo. Trditve tožnice v zvezi z izvedenimi vlaganji so bile premalo konkretne. Sodišče prve stopnje je tožnico v okviru materialno procesnega vodstva konkretno in določno pozvalo na dopolnitev navedb v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi vlaganj (list. št. 212). V pozivu je izrecno navedlo, na katero pravno podlago (glede na to, da jih je tožnica uveljavljala več) se poziv na dopolnitev trditev nanaša, zato očitka pritožbe o pavšalnosti opozorila ter da gre za sodbo presenečenja, nista utemeljena. Tudi sicer so tudi že toženci opozorili tožnico na pavšalnost navedb v zvezi z vlaganji (list. št. 80, 81, 94), zato je tudi neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določilo 214. člena ZPP, češ da toženke navedb o vlaganjih tožnice niso prerekale. Zaradi pomanjkljivih trditev o izvedenih vlaganjih (7. in 212. člen ZPP), in sicer katerih, kdaj in v kakšni višini, je zavrnitev zahtevka iz naslova ustvaritve nove stvari in na podlagi dogovora o gradnji z lastnikom nepremičnine materialnopravno pravilna. Pritožbena graja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora, da je tožnica skupna lastnica nepremičnine postala z vlaganji, tako ni utemeljena.

9. Tožnica nobene izmed zatrjevanih podlag pridobitve lastninske pravice ni izkazala, zato njena dobrovernost, ki je eden izmed pogojev za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ni podana. Pritožbene navedbe, ki tak zaključek grajajo, so neutemeljene.

10. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dokazne predloge tožnice zavrnilo pavšalno in brez obrazložitve, ni utemeljen. Ker iz podanih navedb ne izhaja materialnopravna utemeljenost zahtevka, je zavrnitev zahtevka pravilna. Posledično je zavrnitev dokaznih predlogov tožnice utemeljena in nikakor ni preuranjena, kot zmotno meni pritožba. Očitka o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitvi ustavne pravice do enakega varstva tako nista utemeljena. Sodišče prve stopnje se je do vseh pravnorelevantnih trditev tožnice opredelilo, tudi do trditev tožnice v zvezi z izvorom kupnine in vprašanjem posebnega premoženja tožnice. Navedbe pritožnice v zvezi z naravo dolga petega toženca ter o ne-državljanstvu tožnice (3) (ki se na navideznost posla ni sklicevala) za odločitev o tožbenem zahtevku niso pravno relevantne.

11. Izpodbijana sodba ima razloge, ki so jasni, razumljivi in med njimi ni nasprotij, zato očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Na ostale pritožbene navedbe, ki niso odločilnega pomena za odločitev v zadevi, pritožbeno sodišče ni posebej odgovarjalo (360. člen ZPP).

12. Pritožbena graja stroškovne odločitve sodišča prve stopnje je pavšalna. Razlogi stroškovne odločitve so izčrpno in natančno navedeni na 12. - 15. strani izpodbijane sodbe, zato je neupravičen pritožbeni očitek o neobrazloženosti te odločitve. Sodišče prve stopnje je natančno navedlo višino nagrade za vsako posamezno priglašeno postavko, ki jo je priznalo tožencem, in tudi znesek nagrade, ki ga je zavrnilo. Povsem neupravičena sta očitka pritožnice, da se sodbe v stroškovnem delu ne da preizkusiti, ker ni razvidna višina priglašene nagrade ter punktum, od katerega je bila nagrada odmerjena (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

13. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Pritožnica s pritožbo ni uspela, četrti toženi stranki pa so v pritožbenem postopku nastali stroški v višini 1.361,52 EUR, in sicer 1.096,00 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3210), 20,00 materialnih izdatkov po tar. št. 6002 ter 22% DDV. Zahtevek za povračilo stroškov v znesku 10,00 EUR za izdelavo in izročitev dokumentov je pritožbeno sodišče zavrnilo, ker četrta toženka teh stroškov ni specificirala. Upoštevaje uspeh pritožnice v pritožbenem postopku je pritožnica dolžna četrto toženi stranki povrniti 1.361,52 EUR stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) Sklicevanje na zadevo, ki jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo 24. 9. 2009, opr. št. II Ips VS RS 380/2008, ni na mestu, ker Vrhovno sodišče razglablja zgolj o medsebojnem razmerju več upnikov, le zavzema pa stališča glede položaja dolžnika.

(2) Prvi kupec M. M. kupoprodajne pogodbe iz leta 1991 ni mogel zemljiško knjižno realizirati, ker ni bil državljan RS, kar izhaja iz uvodnih ugotovitev kupoprodajne pogodbe z dne 7. 12. 1998. (3) Tudi M. M. ob sklenitvi posla leta 1991 ni imel državljanstva RS.