Jedro

Sodišče prve stopnje je torej postopalo procesno pravilno, ko je skladno z določbo 506. člena ZKP o preklicu pogojne obsodbe odločalo navkljub odsotnosti obsojenke iz naroka za preklic pogojne obsodbe, saj to ni obligatorni pogoj za izvedbo tega postopka.

Izrek

I. Pritožba obsojene A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v znesku 60,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila obsojeni A. A. izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 1783/2017 z dne 1. 2. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 1783/2017 z dne 10. 5. 2018, ter ji v pogojni obsodbi določeno kazen eno leto in dva meseca zapora izreklo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP je še odločilo, da je obsojenka dolžna plačati stroške postopka in sodno takso.

2. Zoper sodbo se je pritožila obsojenka iz vseh pritožbenih razlogov, s smiselnim predlogom pritožbenemu sodišču, da ji nadomesti kazen zapora z delom v splošno korist. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma zatrjevanih pritožbenih razlogov obsojenka v nadaljevanju pritožbe ne pojasni, v bistvenem pa navaja, da objektivno ni mogla izpolniti naloženih pogojev, saj gre za visoke zneske, katerih ne zmore plačati. Njen namen, da spoštuje naloženi pogoj, pa se kaže v tem, da se je zaposlila in tako izkazala željo po izpolnitvi posebnega pogoja.

5. S povzetimi pritožbenimi navedbami obsojenka ne more biti uspešna. Odločitev sodišča prve stopnje je namreč utemeljena s tehtnimi in prepričljivimi razlogi ter pravilnim zaključkom, da razlog neizpolnitve posebnega pogoja ni v objektivnih okoliščinah, ki bi obsojenki onemogočale vsaj delno izpolnitev, temveč je vzrok neizpolnitve nedvomno v njenem družbeno nesprejemljivem in nekritičnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic. Na podlagi dejanskih ugotovitev, da obsojenka ni plačala oškodovancem niti najmanjšega zneska, čeprav je bila redno zaposlena vse od pravnomočnosti sodbe in je imela redne mesečne prihodke (tudi iz naslova oddajanja premoženja v najem in drugega pogodbenega razmerja), da je lastnica nepremičnine, in sicer stanovanja in garažnega mesta na naslovu stalnega prebivališča, ter ugotovljenih osebnih okoliščin na strani obsojenke, da z oškodovanci ni poskušala vzpostaviti stika in se tudi ni odzvala vabilu sodišča na narok, kjer bi lahko pojasnila razloge za neizpolnitev obveznosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno in razumno zaključilo, da vse navedeno kaže na očitno ignoranco obsojenke do oškodovancev ter njeno zavestno odločitev po družbeno nesprejemljivem ravnanju, ki utemeljuje preklic pogojne obsodbe. Obsojenka bi namreč lahko z večkratnimi manjšimi nakazili vsaj delno izpolnila naloženo obveznost in tako izkazala minimalno pripravljenost za izpolnitev s pravnomočno sodbo naloženega posebnega pogoja, pa tega ni storila, zato tudi sedaj ne more biti uspešna s poudarjanjem izgube zaposlitve in zatrjevano pripravljenostjo za izpolnitev posebnega pogoja. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je preklic pogojne obsodbe v obravnavani zadevi preuranjen, pa pritožbeno sodišče dodaja, da temu ni tako, saj je sodišče prve stopnje obsojenki pogojno obsodbo preklicalo šele po poteku preizkusne dobe, kar je skladno z določbo drugega odstavka 62. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

6. Obsojenka še navaja, da je sodišče prve stopnje narok za preklic pogojne obsodbe razpisalo v času „corona ukrepov“, tako z njene strani ni šlo za ignoranco, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč za nastalo situacijo, saj je prišlo do ukrepov za varovanje zdravja. Takšnim pritožbenim navedbam, s katerimi si obsojenka prizadeva opravičiti svoj izostanek z naroka za preklic pogojne obsodbe, ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da je v skladu z drugim odstavkom 506. člena ZKP razpisalo narok za preklic pogojne obsodbe za dne 1. 10. 2020, na katerega obsojenka ni pristopila, prav tako pa svojega izostanka ni opravičila, navkljub izkazani vročitvi vabila, v katerem je bila poučena, da bo postopek izveden tudi, če se vabilu ne bo odzvala. Ker so zbrani dokazi, ob povsem pravilno ugotovljeni obsojenkini ignoranci poziva in vabila na narok, tudi po oceni pritožbenega sodišča zadoščali za sprejem odločitve, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko tudi ni razpisalo dodatnega naroka po tretjem odstavku 506. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je torej postopalo procesno pravilno, ko je skladno z določbo 506. člena ZKP o preklicu pogojne obsodbe odločalo navkljub odsotnosti obsojenke iz naroka za preklic pogojne obsodbe, saj to ni obligatorni pogoj za izvedbo tega postopka. Pri tem pa sodišče prve stopnje tudi ni kršilo nobenih zakonskih ukrepov za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19), saj je narok razpisalo za dne 1. 10. 2020, ko na območju Republike Slovenije ni bila razglašena epidemija bolezni COVID-19 in niso veljali nobeni ukrepi, ki bi onemogočali izvedbo obsojenkinega zaslišanja.

7. V zvezi s pritožbenimi navedbami, s katerimi obsojenka navaja, da bi bila od preklica pogojne obsodbe bolj pravilna nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist, pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da sodišče v postopku za preklic pogojne obsodbe ugotavlja, ali je neizpolnitev naložene obveznosti posledica obsojenčevega brezbrižnega odnosa do slednje ali pa posledica objektivnih okoliščin, nastalih po pravnomočnosti sodbe, ter na tej podlagi oceni, katera izmed zakonsko predvidenih možnosti, kot so opredeljene v četrtem odstavku 506. člena ZKP, je v danem primeru najbolj utemeljena. Predmet postopka za preklic pogojne obsodbe tako ne more biti odločanje o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist iz osmega odstavka 86. člena KZ-1. Še zlasti, ker gre za različni vrsti postopka in bistveno vsebinsko razliko pri samem odločanju, saj s preklicem pogojne obsodbe sodišče odpravi kazensko sankcijo opozorilne narave ter izreče kazen zapora ali denarno kazen, medtem ko v primeru odločitve o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist sodišče ne izreče drugačne sankcije, pač pa zgolj odloči, naj se (že izrečena) kazen zapora izvrši na drugačen način. Pritožbene navedbe obsojenke, s katerimi se v okviru predmetnega postopka zavzema za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist so zato neutemeljene. Predlog, da bi se izrečena kazen zapora izvršila tako, da bi namesto zapora opravila delo v splošno korist, pa bo tudi sicer obsojenka morala vložiti pri sodišču prve stopnje v skladu z določbo129.a člena ZKP, saj o tem predlogu odloči s sklepom predsednik senata oziroma sodnik posameznik sodišča, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji.

8. Po obrazloženem, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo obsojenke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

9. Odločitev o plačilu sodne takse je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 507. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) in tar. št. 74011 Taksne tarife.