Jedro

Presoja utemeljenosti zahtevka za zvišanje rente.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku iz naslova zvišanja rente za obdobje od marca 2005 do marca 2008 7.086,10 EUR z obrestmi od posameznih zneskov in posameznih datumov, kot to podrobneje izhaja iz izreka sodbe, od marca 2008 dalje pa plačevati mesečno rento v višini 462,28 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške.

Proti sodbi se pritožuje tožnik, ki izpodbija zavrnilni del, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ali pa ustrezno spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Pritožuje se zato, ker je prvostopno sodišče pri izračunu prikrajšanja tožnikovih dohodkov vzelo za primerjavo delavca B.H. Tožnik je namreč prepričan, da bi za primerjavo moralo vzeti dohodke Z.D. ter B.P. Napačna je namreč ocena prvega sodišča, da tožnik po rednem toku dogodkov ne bi napredoval. Ne glede na njegovo zdravstveno stanje, to ni takšno, da bi mu onemogočalo poklicno napredovanje. Bil je priden in sposoben delavec in je že zato logično, da bi sčasoma napredoval, njegovo zdravstveno stanje pa tudi ni takšno, da se ne bi mogel dodatno izobraževati.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je za primerjavo vzelo dohodke B.H., ki opravlja enako delo, kot ga je pred škodnim dogodkom opravljal tožnik. Pojasnilo je, zakaj za primerjavo ni moglo vzeti dohodkov Z.D. ali B.P., namreč zato, ker oba ne zasedata več istega delovnega mesta, temveč sta napredovala na delovno mesto visoko kvalificiranega monterja oz. vodje gradbišča. Pri tem je prvo sodišče zavzelo stališče, da tožnik glede na svoje zdravstveno stanje, kot ga je sam zatrjeval, poklicno ne bi napredoval in se tudi ne bi dodatno izobraževal. S takšnim stališčem prvega sodišča se pritožbeno sodišče strinja. Iz vloge samega tožnika na list. št. 54 izhaja, da je psihični bolnik in mora zato pogosto obiskovati zdravnika zaradi zdravljenja. Da bi bilo njegovo psihično stanje v vzročni zvezi s posledicami škodnega dogodka, tožnik ni zatrjeval. Prav tako pa tožnik ni niti zatrjeval, še manj pa uspel dokazati, da bi kljub v vlogi zatrjevanemu obolenju uspel z ustreznim dodatnim izobraževanjem v svoji stroki poklicno napredovati tako, kot sta to B.P. in Z.D. Ob takšnem stanju zadeve pa je prvo sodišče pravilno kot primerjalnega delavca vzelo dohodke B.H., ki opravlja enako delo, kot ga je pred nezgodo opravljal tožnik.

Ker je torej prvo sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, je njegova odločitev tudi materialnopravna pravilna, pritožba pa ni utemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.