Jedro

Tožnici je bil dodatek za bivanje priznan s pravnomočno sodbo sodišča, ki je nadomestila odločitev v upravnem postopku. V kolikor ne bi bilo nezakonitega ravnanja tožene stranke, bi bila pravilna odločitev sprejeta že prej, posledično pa je tožena stranka zaradi nezakonite odločitve z izpolnitvijo prišla v zamudo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. točka izreka) spremeni tako, da v celoti pravilno glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 800,00 EUR v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 240,00 EUR od 16. 12. 2016 dalje do plačila, od zneska 80,00 EUR od 16. 1. 2017 dalje do plačila, od zneska 80,00 EUR od 16. 2. 2017 dalje do plačila, od zneska 80,00 EUR od 16. 3. 2017 dalje do plačila, od zneska 80,00 EUR od 16. 4. 2017 dalje do plačila, od zneska 80,00 EUR od 16. 5. 2017 dalje do plačila, od zneska 80,00 EUR od 16. 6. 2017 dalje do plačila, od zneska 80,00 EUR od 16. 7. 2017 dalje do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka izpodbijane sodbe odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 16. 3. 2017 v I. točki izreka. Z II. točko izreka je v odločbi Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije št. ... z dne 21. 11. 2016 v II. točki izreka besedilo "v višini 120,00 EUR mesečno" nadomestilo z besedilom "v višini 120,00 EUR mesečno od 1. 9. 2016 do 5. 9. 2016 in v višini 200,00 EUR mesečno od 6. 9. 2016 do 30. 6. 2017". S III. točko izreka pa je naložilo tožencu, da je dolžan tožnici plačati znesek 800,00 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov v višini 80,00 EUR do plačila ter kot zapadlost prvega zneska določilo 16. 10. 2016 ter zapadlost nadaljnjih zneskov vsakega 16. dne v mesecu, nazadnje datum 16. 7. 2017. Nadalje je s IV. točko izreka sklenilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v znesku 556,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15 dnevnega roka za izpolnitev do plačila.

2. Zoper III. točko izreka o zakonskih zamudnih obresti se pritožuje toženec. Meni, da je sodišče prve stopnje s priznanjem zakonitih zamudnih obresti zmotno uporabilo materialno pravo. Poudarja, da je pravočasno ugovarjal, da tožnici zamudnih obresti ni mogoče priznati pred priznanjem glavnice. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 308/2016 z dne 9. 5. 2017 in sprejeto stališče, da do zamude ne more priti, dokler dajatev ne bo priznana z izvršljivim upravnim aktom ali sodno odločbo, pa čeprav so dajatve priznane za nazaj. Meni, da tožnici zakonskih zamudnih obresti ni mogoče priznati od naslednjega dne, ko je bilo opravljeno nakazilo posameznega obroka Zoisove štipendije. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 195/2005 z dne 14. 2. 2006. Po njegovem ni mogoče sprejeti stališča, da je v zamudi s plačilom dodatka za bivanje od naslednjega dne po nakazilu posameznega obroka Zoisove štipendije, temveč lahko pride v zamudo šele s potekom paricijskega roka izpodbijane sodbe. Šele z navedeno sodbo je bila določena obveznost toženca in določen rok za njegovo izpolnitev za plačilo dodatka za bivanje. Zamudne obresti namreč niso odškodnina, temveč sankcija za plačilo zamude in jih ni mogoče zahtevati namesto odškodnine.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede priznanja zakonitih zamudnih obresti delno zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije z odločbo št. ... z dne 21. 11. 2016, potrjeno z dokončno odločbo toženca št. ... z dne 16. 3. 2017 odločil, da je tožnica od 1. 9. 2016 dalje upravičena do izplačila Zoisove štipendije za šolsko leto 2016/2017 v višini 120,00 EUR mesečno, ki se izplačuje mesečno za pretekli mesec. S citiranima odločbama pa ni bilo odločeno o dodatku za bivanje, kar je bilo v tem postopku tudi sporno.

6. Sodišče prve stopnje je tožničinemu tožbenemu zahtevku glede dodatka za bivanje v času izobraževanja ugodilo in določilo, da tožnici pripada dodatek za bivanje v znesku 80,00 EUR na mesec oziroma skupaj s Zoisovo štipendijo 200,00 EUR. Z delom sodbe, ki ni izpodbijana (I. in II. točka) in je že pravnomočen, je odpravilo dokončno odločbo toženca z dne 16. 3. 2017 v I. točki izreka, v odločbi Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije z dne 21. 11. 2016 pa je v II. točki izreka besedilo v višini 120,00 EUR nadomestilo v višini 120,00 EUR mesečno od 1. 9. 2016 do 5. 9. 2016 in v višini 200,00 EUR mesečno od 6. 9. 2016 do 30. 6. 2017 (veza s popravnim sklepom z dne 13. 1. 2018). S III. točko izreka je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 800,00 EUR, to je skupen znesek neizplačanega dodatka za bivanje ter plačilo zakonitih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega zneska dodatka za bivanje v višini 80,00 EUR do plačila.

7. V pritožbenem postopku je sporno, ali je toženec dolžan tožnici plačati tudi zakonske zamudne obresti s sodbo priznanih zneskov dodatka za bivanje.

8. Zamudne obresti so pogojene z nastankom dolžnikove zamude v izpolnitvi denarne obveznosti. Tako, da predstavljajo objektivno posledico zamude v izpolnitvi denarne obveznosti, sicer pa so glede na naravo stvari plačilo za uporabo tujega denarja.

9. Denarne dajatve iz sistema socialne varnosti so javnopravne dajatve. Zanje je značilno, da se uveljavljajo po postopku in način, določen v zakonu. Tako je tudi za uveljavljanje Zoisove štipendije v Zakonu o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 56/2013, 99/13 - ZUPJS-C in 8/16, v nadaljevanju ZŠtip-1) v 43. členu določeno, da se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Pomeni, da se pravica prizna in dajatve odmerjajo z upravnimi odločbami, izdanimi v upravnem postopku.

10. Vprašanje priznavanja zamudnih obresti na področju sistema socialne varnosti, vključno pri priznavanju pravice do Zoisove štipendije in pripadajočih dajatev, po ZŠtip-1 ni posebej urejeno, ko zaradi nezakonitosti in nepravilnosti pride do odprave posameznih upravnih aktov ali njihovih delov in priznanja denarne dajatve šele s sodno odločbo za nazaj.

11. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno pri presoji upravičenosti do zamudnih obresti uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ), ki v prvem odstavku 378. člena določa, da če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti.

12. V konkretnem primeru je tožena stranka tudi po prepričanju pritožbenega sodišča z izplačilom dodatka za bivanje prišla v zamudo. Tožnici dodatek za bivanje ni bil priznan z odločbo z dne 21. 11. 2016. Vendar je bila takšna odločitev nezakonita in je v citirano odločbo ter v dokončno odločbo z dne 16. 3. 2017 sodišče prve stopnje poseglo tako, da je dokončno odločbo v I. točki izreka odpravilo, v odločbi z dne 21. 11. 2016 pa v II. točki in odločilo, da je tožnica od 6. 9. 2016 do 30. 6. 2017 upravičena do zneska v višini 200,00 EUR, to je poleg že priznane Zoisove štipendije v višini 120,00 EUR še 80,00 EUR dodatka za bivanje. Tožnici je bil tako dodatek za bivanje priznan s pravnomočno sodbo sodišča, ki je nadomestila odločitev v upravnem postopku z dne 21. 11. 2016. V kolikor ne bi bilo nezakonitega ravnanja tožene stranke, bi bila pravilna odločitev sprejeta že 21. 11. 2016, posledično pa je tožena stranka zaradi nezakonite odločitve z izpolnitvijo prišla v zamudo.

13. Vendar je glede na določbo drugega odstavka 45. člena ZŠtip-1 prišlo do zamude šele 16. 12. 2016 in ne že 16. 10. 2016 dalje, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. V citiranem drugem odstavku 45. člena ZŠtip-1 je določeno, da se državne štipendije in Zoisove štipendije izplačujejo mesečno do 15. dne v mesecu za pretekli mesec, razen v končanem letniku srednjih šol, ko se za mesec julij in avgust ne izplačujejo. Tožena stranka bi torej morala tožnici prvi znesek dodatka za bivanje, ki tožnici pripada od 6. 9. 2016 v znesku 80,00 EUR, izplačati 15. 12. 2016. 14. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno v tem delu pritožbi ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP, III. točko izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je datum prve zapadlosti zneska 80,00 EUR določilo 16. 12. 2016 in zaradi jasnosti celotni izrek v III. točki spremenilo tako kot je razvidno v izreku. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, torej v delu, ko toženec vztraja, da do zamude ne more priti, dokler dajatev ne bo priznana z izvršljivim upravnim aktom ali sodno odločbo oziroma, da lahko pride v zamudo šele s potekom paricijskega roka izpodbijane sodbe.

15. Toženčevo stališče v okoliščinah tega primera ni sprejemljivo. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v zadevi Psp 536/2016 je v ustavno pritožbenem postopku (odločbi št. Up-219/97 z dne 13. 4. 2000 in št. Up-190/01-14 z dne 30. 5. 2002) prišlo celo do dvakratne razveljavljene zavrnilne sodbe Vrhovnega sodišča RS, čeprav tedaj še utemeljevane z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih). Enako stališče glede priznavanja zakonitih zamudnih obresti, kot ga je pritožbeno sodišče sprejelo v obravnavani zadevi, je pritožbeno sodišče zavzelo v že večih identičnih zadevah.

16. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka.