Jedro

V obravnavani zadevi tožnik zatrjuje, da mu stroški kredita ne bi nastali, če prodajne pogodbe za nakup vozila (s stvarno napako) ne bi sklenil. S tem tožnik po eni strani uveljavlja škodo zaradi zaupanja po drugem odstavku 468. člena OZ (lat. damnum circa rem), v okviru katere uveljavlja t.i. negativni pogodbeni interes. Tu gre za izdatke, ki se zaradi kršitve pogodbe izjalovijo, postanejo nekoristni. Gre za škodo, ki je nastala, ker je ena stranka zaupala v pošteno in skrbno ravnanje nasprotne stranke. Ta škoda je posledica premoženjskih razpolaganj pogodbi zveste stranke, pravnih in dejanskih, opravljenih na podlagi zaupanja, da izpolnitev pogodbe sopogodbenika nima napak, ta razpolaganja pa se zaradi kršitve pogodbe izkažejo za nepotrebna, nekoristna ali celo škodljiva. Gre sicer za posredno škodo, a je tesno povezana s predmetom izpolnitve, zato je pravno priznana.

Pritožbeno sodišče izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravila o prepovedi obogatitve oškodovanca - oškodovanec lahko namreč prejme zgolj toliko, kolikor je treba, da bo njegovo premoženjsko stanje enako, kot je bilo pred škodnim dogodkom; nič več nič manj.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v II. točki izreka zavrne zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine v višini 3.345,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2022 dalje do plačila in da se IV. točka izreka odslej glasi:

"V prvi fazi postopka, to je v času pred delnim umikom tožbe z dne 11. 5. 2023, je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 72,39 % njenih stroškov pred sodiščem prve stopnje, tožeča stranka pa mora toženi stranki povrniti 27,61 % njenih stroškov pred sodiščem prve stopnje, v drugi fazi postopka, to je od vključno delnega umika tožbe z dne 11. 5. 2023 dalje, pa je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 76,37 % njenih stroškov pred sodiščem prve stopnje, tožeča stranka pa mora toženi stranki povrniti 23,63 % stroškov pred sodiščem prve stopnje. O višini stroškov bo odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom."

II.V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (I. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe povrniti njene pritožbene stroške v znesku 94,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka roka 15 dni dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe za znesek 1.000,00 EUR iz naslova škode zaradi nezmožnosti uporabe vozila in za znesek 0,52 EUR iz naslova odškodninske odgovornosti pravdni postopek v tem delu ustavi (neoštevilčena točka izreka). Toženi stranki (v nadaljevanju toženki) je naložilo, da vrne tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plačan znesek kupnine v višini 13.900,0 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2022 dalje do plačila (I. točka izreka) in odškodnino v višini 3.345,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2022 dalje do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za zakonske zamudne obresti od zneska 13.900,00 EUR od 19. 10. 2022 do 1. 11. 2022 in zneska 3.345,00 EUR od 9. 11. 2022 do 19. 11. 2022 ter zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 955,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 810,90 EUR od 9. 11. 2022 do plačila in od zneska 1.144,65 EUR od dneva vložitve tožbe do plačila (III. točka izreka). Toženki je še naložilo, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 2.511,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2.Zoper citirano sodbo se v obsodilnem delu in glede stroškov (I. II. in IV. točka izreka) pravočasno pritožuje toženka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da temelj zahtevka ni podan, ker ob izročitvi rabljeno vozilo ni imelo stvarne napake. Tožnik je vozilo kupil, ko je imelo 209.653 prevoženih kilometrov in je bilo staro 10 let. Nesporno je z vozilom prevozil v enem mesecu kar 3.733 km, kar pomeni, da ga je nesorazmerno veliko uporabljal, napaka pa je posledica te velike uporabe vozila. Glede na to je mogoče zaključiti, da je v posledici enomesečne zelo intenzivne rabe vozila prišlo do prekomerne uporabe olja in prižiganje lučk, kar je lahko posledica redne obrabe. S strani tožnika in toženke je bil med dokaznimi predlogi predlagan tudi sodni izvedenec, ki bi potrdil ali ovrgel navedbe tožnika, vendar sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo in je preuranjeno sprejelo izpodbijano odločitev. Izpostavlja tudi, da je tožnik sam povedal, da je vozilo odpeljal na pregled na naslov mehanika, zato je že uveljavljal zahtevek na popravilo, posledično je zahtevek na vrnitev kupnine ugasnil. Toženka nadalje še navaja, da je podala ugovor, da tožnik v okviru vrnitve kupnine terja plačilo tudi plačilo obresti, ki še niso zapadle, vendar se sodišče prve stopnje s tem ugovorom ni dovolj vsebinsko ukvarjalo. V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, ali se kreditna pogodba sploh še izvaja oziroma poplačuje ali pa jo je tožnik morebiti že v celoti poplačal. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, zakaj mora toženec plačati tudi pogodbene obresti. Graja tudi stroškovne odločitev. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožnik je obrazloženo odgovoril na pritožbo in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša pritožbene stroške.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6.Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih niti uradno upoštevnih kršitev postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa delno zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7.Neutemeljen je toženkin pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti izvedenca, ki ga je predlagala ona. To ne drži. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 9 točki obrazložitev izpodbijane sodbe, je dokaz z izvedencem predlagal tožnik, ne pa toženka. Na kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) se lahko sklicuje le stranka, ki je dokaz predlagala. Zato se toženka ne more v pritožbi uspešno sklicevati na to, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz z izvedencem (to bi lahko v pritožbenem postopku grajala le stranka, ki je izvedenca predlagala - torej tožnik).

8.V obravnavani zadevi je pritožbena sporna odločitev sodišča prve stopnje o jamčevalnem zahtevku na vrnitev kupnine (I. točka izreka), odločitev o povrnitvi škode zaradi zaupanja (II. točka izreka) ter odločitev o stroških (IV. točka izreka).

9.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 24. 8. 2022 od toženke za kupnino 13.900,00 EUR kupil rabljeno vozilo Audi A4 Avant, 2.0 TDI, letnik prve registracije 2012, ki je imelo 209.653 prevoženih kilometrov in je bilo staro 10 let. Tožnik je bil potrošnik, toženka pa podjetje, ki se ukvarja s prodajo rabljenih vozil. Tožnik je nakup vozila financiral delno iz lastnih sredstev (in sicer v višini 6.000,00 EUR), delno pa je pri tretji osebi najel kredit v višini 7.900,00 EUR s fiksno obrestno mero, pri čemer je bila posrednik pri najemu kredita toženka. Stroški kredita so znašali skupno 3.345,00 EUR in so zajemali strošek odobritve kredita, strošek zavarovanja kredita in pogodbene obresti. V roku enega meseca (in sicer 23. 9. 2022) in po prevoženih 3.733 km je tožnik toženko obvestil o napaki. Po napotilu toženke je tožnik odpeljal vozilo k določenemu mehaniku, ki je odkril okvaro motorja (puščanje olja), nato pa je tožnik odstopil od pogodbe in zahteval vračilo kupnine ter povrnitev premoženjske škode. Sodišče prve stopnje je ugodilo jamčevalnemu zahtevku na vračilo kupnine (I. točka izreka) in zahtevku na povrnitev odškodnine zaradi stroškov kredita (II. točka izreka).

10.Pritožbenemu sodišču se dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje ni porodil, saj je le-ta razumna in življenjsko sprejemljiva ter v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je v bistvenem povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ob izvedenih dokazih, utemeljeno ugodilo zahtevku tožnika iz naslova jamčevanja za stvarne napake, ki je kot kupec pri toženki kot prodajalki kupil rabljeno vozilo. Pri tem je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, ki jih je navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, in sicer je svojo odločitev pravilno oprlo na določbe Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), ki je veljal v času sklenitve sporne prodajne pogodbe za rabljeno vozilo, ter določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kot je razvidno iz 14 do 16 točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

11.Opredelitev stvarne napake v ZVPot je skoraj enaka tisti, ki je določena v OZ (drugi odstavek 37. člena ZVPot in 459. člen OZ). Napaka ali vsaj vzrok za napako mora obstajati v času prehoda nevarnosti na kupca (prvi in drugi odstavek 458. člena OZ). Izpodbojna domneva iz tretjega odstavku 37.b člena ZVPot, ki določa, da je napaka na stvari obstajala že v času izročitve, če nastane v šestih mesecih od izročitve, olajšuje položaj potrošnika oziroma kupca, saj mu ni treba dokazovati vzročne zveze, ki bi jo po splošnih pravilih OZ moral (prvi in drugi odstavek 458. člena OZ), temveč je dokazno breme, da ob izročitvi kupljenega vozila stvarna napaka ni obstajala ali vzrok za stvarno napako ni obstajal, na prodajalcu.

12.Med pravdnima strankama v obravnavani zadevi ni bilo sporno, da je napaka na motorju (točenje olja iz motorja) nastala v času enega meseca od izročitve vozila, torej v času obstoja domneve iz tretjega odstavka 37.b člena ZVPot, in da je tožnik (kupec) prodajalca (toženko) o napaki pravočasno obvestil. Na prodajalcu (toženki) je zato dokazno breme, da dokaže, da je bilo sporno vozilo, ki ga je prodal, brezhibno. V obravnavanem primeru toženka tega dokaznega bremena ni zmogla. Dokaz z izvedencem, ki ga za dokazovanje tega spornega dejstva izpostavlja v pritožbi, je bil dokaz, ki ga je predlagal tožnik, zato se na neizvedbo tega dokaza, kot že pojasnjeno, toženka ne more sklicevati. Neutemeljeno je tudi toženkino sklicevanje na primopredajni zapisnik z dne 24. 8. 2022, iz katerega izhaja, da je "kupec vozilo prevzel v tehnično brezhibnem stanju, ga preizkusil in se strinja z njegovim trenutnim delovanjem in stanjem." Ta zapisnik dokazuje zgolj, da vozilo ob predaji ni imelo nobene očitne napake, ne dokazuje pa, da vozilo ob predaji ni imelo skrite napake ali vzroka za skrito napako. Skrite napake se prav zato imenujejo skrite, ker jih z običajnim pregledom pri prevzemu ni mogoče opaziti. To, da v trenutku prevzema lučka za olje v avtomobilu še ni bila prižgana, še ne dokazuje, da napaka ali vzrok za napako v času prevzema ni obstajal.

13.Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da je do stvarne napake prišlo v posledici enomesečne zelo intenzivne rabe vozila, ko je tožnik prevozil 3.733 km. Toženka bi se lahko poslovne odškodninske odgovornosti, kamor sodi tudi odgovornost za stvarne napake, razbremenila, če bi dokazala, da vzrok za napako ni izhajal iz njene sfere, na primer, če bi bila napaka kupčeve nepravilne uporabe stvari (uporabe stvari v nasprotju z njenim namenom). Po presoji sodišča druge stopnje so avtomobili namenjeni vožnji, 3.733 km prevoženih kilometrov v enem mesecu pa ni mogoče označiti za nepravilno (ali pretirano) uporabo vozila.

14.Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, da je treba odstop od pogodbe uveljavljati z oblikovalnim zahtevkom. ZVPot ne govori izrecno o odstopu od pogodbe v primeru jamčevalnih zahtevkov, vendar to ne pomeni, da kupec te pravice nima. V skladu s stališči sodne prakse predstavlja pravica kupca, da odstopi od pogodbe po 3. točki prvega odstavka 468. člena OZ, eno izmed upravičenj, ki spada med jamčevalne zahtevke. Ker odstopno upravičenje pomeni enostransko izjavo volje, ki samo po sebi kot oblikovalno upravičenje povzroči prenehanje pogodbe, za njegovo uresničitev in učinkovanje ni potrebno sodno uveljavljanje, temveč se lahko uveljavi izvensodno, kot v obravnavanem primeru (17. točka obrazložitev izpodbijane sodbe). Zadošča, da naslovnik prejme odstopno izjavo do izteka prekluzivnega roka za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov iz naslova stvarnih napak.

Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da poseben oblikovalni tožbeni zahtevek za odstop od pogodbe ni potreben.

15.Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da je tožnik uveljavljal sprva popravilo iz garancije, saj je svoje vozilo peljal k mehaniku in ne k toženki, hkrati pa spremljal ugotavljanje napake, s čimer so (ostali) jamčevalni zahtevki (npr. zahtevek na vrnitev kupnine) ugasnili. V zvezi s tem sodišče druge stopnje pojasnjuje, da tožnik ni mogel informirano izbirati med jamčevalnimi zahtevki, dokler ni vedel, kaj je z vozilom narobe. Zato je bila najprej potrebna diagnostika vozila - ugotovitev napake, šele nato se je lahko tožnik informirano odločil, katerega od jamčevalnih zahtevkov bo uveljavljal, pri čemer lahko potrošnik (kar je tožnik v obravnavani zadevi) alternativno uveljavlja kateregakoli od jamčevalnih zahtevkov iz 37.c člena ZVPot (ius variandi), torej tudi zahtevek na vrnitev kupnine.

16.Po pojasnjenem pritožba ni uspela izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje, da je vozilo, ki ga je tožnik kupil pri toženki, imelo ob nakupu skrito stvarno napako in da zanjo odgovarja toženka kot prodajalec, zato je odločitev sodišča prve stopnje glede vrnitve kupnine (I. točka izreka) v celoti pravilna.

17.Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo pri odločanju o zahtevku na povrnitev stroškov kredita v skupni višini 3.345,00 EUR (pri čemer je tožnik iz naslova stroškov odobritve kredita vtoževal 276,50 EUR, iz naslova stroškov zavarovanja kredita 625,49 EUR, iz naslova pogodbenih obresti za 7-letno odplačevanje kredita pa 2.443,01 EUR). To ne velja zgolj iz razloga, ker določene pogodbene obresti do zaključka glavne obravnave še niso zapadle, temveč tudi iz naslednjih razlogov: a) ker je treba ugotoviti, ali so stroški kredita postali nekoristni in b) ker je treba škodo pobotati s koristmi (lat. compensatio lucri cum damno), kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

18.V obravnavani zadevi tožnik zatrjuje, da mu stroški kredita ne bi nastali, če prodajne pogodbe za nakup vozila (s stvarno napako) ne bi sklenil. S tem tožnik po eni strani uveljavlja škodo zaradi zaupanja po drugem odstavku 468. člena OZ (lat. damnum circa rem), v okviru katere uveljavlja t.i. negativni pogodbeni interes. Tu gre za izdatke, ki se zaradi kršitve pogodbe izjalovijo, postanejo nekoristni. Gre za škodo, ki je nastala, ker je ena stranka zaupala v pošteno in skrbno ravnanje nasprotne stranke. Ta škoda je posledica premoženjskih razpolaganj pogodbi zveste stranke, pravnih in dejanskih, opravljenih na podlagi zaupanja, da izpolnitev pogodbe sopogodbenika nima napak, ta razpolaganja pa se zaradi kršitve pogodbe izkažejo za nepotrebna, nekoristna ali celo škodljiva. Gre sicer za posredno škodo, a je tesno povezana s predmetom izpolnitve, zato je pravno priznana.

19.Pritožbeno sodišče izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravila o prepovedi obogatitve oškodovanca - oškodovanec lahko namreč prejme zgolj toliko, kolikor je treba, da bo njegovo premoženjsko stanje enako, kot je bilo pred škodnim dogodkom; nič več nič manj. Prav tako zmotno ni štelo za pravno odločilno, ali so stroški kredita za tožnika še vedno koristni. Zgolj če bi se izkazali za nekoristne, bi bil tožnik oškodovan.

20.V obravnavani zadevi bi bilo tožnikovo premoženjske stanje, če se za nakup avtomobila ne bi odločil, takšno, da bi imel 6.000,00 EUR in ne bi najel kredita za financiranje nakupa vozila v višini 7.900,00 EUR. S tem, ko je iz naslova jamčevalnega zahtevka prejel vrnjeno celotno kupnino v višini 13.900,00 EUR, je (od prodajalca) prejel tudi 7.900,00 EUR, kar predstavlja znesek glavnice posojila. Znesek posojila pa predstavlja za tožnika korist, zato stroški kredita (v skupni višini 3.345,00 EUR) za tožnika z uveljavljanjem jamčevalnih zahtevkov niso postali nekoristni. Prav nasprotno, avtomobili so generične stvari, kar pomeni, da si lahko tožnik za znesek vrnjene kupnine 13.900,00 EUR kupi drug primerljiv avto istega cenovnega razreda. Pri avtomobilih gre za zamenljive stvari, kar pomeni, da lahko tožnik svoj interes, da vozi avto določenega cenovnega razreda in kakovosti, še zmeraj uresniči z nakupom drugega primerljivega avtomobila. To pomeni, da stroški kredita za tožnika niso nekoristni. Posledično, do povrnitve teh stroškov ni upravičen.

21.Pritožbeno sodišče še dodaja, da četudi bi stroške kredita šteli za pravno priznano obliko škode, tožnik do povrnitve navedenih stroškov še zmeraj ne bi bil upravičen. Sodišče prve stopnje namreč spregleda, da je škodo treba pobotati s koristmi, ki jih tožnik (upnik) vsled sklenitve pogodbe ima (lat. compensatio lucri cum damno). V predmetni zadevi znesek koristi (glavnice posojila v višini 7.900,00 EUR, do katere je tožnik upravičen iz naslova uveljavljanja jamčevalnega zahtevka na vrnitev kupnine) presega znesek stroškov kredita (v skupni višini 3.345,00 EUR), zato glede na zgoraj obrazloženo tožnikov zahtevek na povrnitev stroškov kredita ni utemeljen.

22.Glede na navedeno je bilo treba delno ugoditi pritožbi in spremeniti izpodbijano sodbo v II. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek na povrnitev stroškov kredita v skupni višini 3.345,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2022 zavrne (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu (I. točki izreka) pa je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23.Glede na spremembo odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških postopka. Sodišče druge stopnje se je odločilo za uporabo pooblastilo iz petega odstavka 163. člena ZPP, v skladu s katerim lahko sodišče odloči zgolj o temelju stroškov prvostopenjskega postopka, odločitev o višini pa si pridrži za čas po pravnomočnosti sodbe. V obravnavani zadevi je tožnik sprva vtoževal skupno 19.201,07 EUR (od tega 13.900,00 EUR iz naslova jamčevalnega zahtevka vrnitve kupnine, 5,301,07 EUR pa iz naslova škode zaradi zaupanja), po delnem umiku tožbe v višini 1.000,52 EUR z vlogo z dne 11. 5. 2023 pa je vtoževal zgolj še 18.200,55 EUR (13.900,00 EUR iz naslova jamčevalnega zahtevka vrnitve kupnine, 4.300,55 EUR iz naslova škode zaradi zaupanja), kot pojasnjeno v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Z izpodbijano sodbo in sklepom je bil postopek delno ustavljen za znesek 1.000,52 EUR in zavrnjen njegov tožnikov zahtevek za plačilo glavnice v višini 955,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III.b izpodbijane sodbe), ta odločitev pa je že pravnomočna, ker zoper njo pritožba ni bila vročena. S predmetno sodbo je bil zavrnjen še njegova zahtevek na plačilo škode zaradi zaupanja v znesku 3.345,00 EUR, kar pomeni, da je tožnik v pravdi uspel zgolj z zahtevkom na vrnitev kupnine v višini 13.900,00 EUR (I. točka izreka izpodbijane sodbe).

24.To pomeni, da je tožnik v prvi fazi postopka, t.j. v času pred delnim umikom tožbe, v pravdi uspel v deležu 72,39 % (13.900,00 EUR : 19.201,07 EUR), v drugi fazi postopka, od (vključno) delnega umika tožbe z dne 11. 5. 2023 dalje, pa v deležu 76,37 % (13.900,00 : 18.200,55 EUR). Posledično je v prvi fazi postopka toženka dolžna povrniti tožniku 72,39 % prvostopenjskih stroškov, tožnik pa toženki 27,61 % prvostopenjskih stroškov, v drugi fazi postopka pa je toženka dolžna povrniti tožniku 76,37 % prvostopenjskih stroškov, tožnik pa toženki 23,63 % prvostopenjskih stroškov. O višini stroškov prvostopenjskega postopka bo s posebnim sklepom odločilo sodišče prve stopnje (peti odstavek 163. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je pri tem upoštevalo določbo 158. člena ZPP o povrnitvi stroškov v primeru (delnega) umika tožbe, v skladu s katerim je edina izjema, da se tožniku stroški ne povrnejo, da toženec izpolni zahtevek, česar pa v predmetni zadevi ni storil. Zato je tožnik v tem delu sorazmerno propadel v pravdi in je dolžan povrniti sorazmerni del stroškov toženki.

25.Toženka je delno uspela s svojo pritožbo, in sicer v deležu 19,40 % (od izpodbijanih 17.245,00 EUR je uspela za znesek 3.345,00 EUR), zato ji je tožnik dolžan povrniti sorazmeren del pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP), in sicer 625 točk za pritožbo (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife - OT) in 2 % za materialne stroške (po tretjem odstavku 11. člena OT), kar skupaj znese 637,50 točk, to pa upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR in 22 % DDV znese 466,65 EUR, k čemur je treba prišteti še 285,00 EUR sodne takse za pritožbo (toliko sodne takse ji je odmerilo sodišče prve stopnje s plačilnim nalogom z dne 17. 9. 2024, zato ni upravičena do celotne pritožbeno priglašene sodne takse za pritožbo v višini 621,00 EUR), kar pomeni, da njeni pritožbeni stroški skupno znašajo 751,65 EUR, glede na 19,40 % pritožbeni uspeh pa je upravičena do povrnitve 145,82 EUR.

26.Tudi tožnik je glede na uspeh v pritožbenem postopku upravičen do povrnitve sorazmernega dela pritožbenih stroškov (80,60 %), saj je v odgovoru na pritožbo argumentirano odgovoril na pritožbene navedbe, in sicer 625 točk za odgovor na pritožbo (OT) in 2 % za materialne stroške (po tretjem odstavku 11. člena OT), kar skupaj znese 637,50 točk, to pa upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znese 382,50 EUR, glede na 80,60 % pritožbeni uspeh pa je upravičen do povrnitve 308,30 EUR.

27.Pritožbeni stroški pravdnih strank se pobotajo, vsled česar je toženka dolžna tožniku povrniti 94,84 EUR (308,30 EUR - 145,82 EUR) pritožbenih stroškov. Toženka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe (313. člen ZPP).

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 458, 458/1, 458/2, 468, 468/1, 468/1-3, 468/2 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 37b, 37b/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.