Jedro

Glede na to, da je tožnik toženki podatek o višini prihodkov iz naslova televizijske dejavnosti sporočil po njenem pozivu v svoji izjasnitvi z dne 12. 7. 2022 (res da po pretečenem roku, danem za izjasnitev, vendar pred izdajo izpodbijane odločbe), bi toženka morala ta podatek uporabiti kot podlago za odmero plačila. In ker tako ni ravnala, je že iz tega razloga izpodbijana odločba nezakonita, kar terja njeno odpravo.

Sodišče se sicer strinja s toženko, da vsebina tretjega odstavka 38. člena ZAvMS ne dopušča izjem, ki bi preprečile uporabo procesne sankcije, ki jo ta določba predvideva (tj. odmero plačila od celotnih prihodkov), vendar pa to po presoji sodišča velja le za primer, ko je pozvana stranka neaktivna, kar pa se v tem primeru ni zgodilo.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se ugotovi, da je odločba o odmeri plačila Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, št. 4260-9/2022/4 z dne 23. 8. 2022, v 1. točki izreka nezakonita.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti stroške postopka tožeči stranki v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe toženi stranki, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Dosedanji potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo o odmeri plačila je toženka odločila, da je tožnik za leto 2022 dolžan plačati letno plačilo v znesku 97.875,00 EUR, da je bil tožnik v preteklem koledarskem letu imetnik dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti, navedene v točki 1.1. izreka te odločbe: 1.1. Dovoljenje, št. 38161-76/2020/6 z dne 9. 9. 2020, z veljavnostjo od dne 11. 9. 2020 do dne 14. 4. 2022 (1. točka izreka), opredelila način in rok plačila ter odločila o stroških postopka (2. - 4. točka izreka).

2.V obrazložitvi je toženka ugotovila, da ima tožnik dovoljenje za izvajanje televizijske dejavnosti, zato je po 38. členu Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah (v nadaljevanju ZAvMS) dolžan plačati letno plačilo toženki. V nadaljevanju je pojasnila izračun letnega plačila. Ker tožnik v roku iz navedenega člena toženke ni obvestil o višini prihodka, ki ga je pridobil z izvajanjem televizijske dejavnosti, kljub opozorilu toženke z dopisom z dne 8. 3. 2022, je toženka izvedla posebni ugotovitveni postopek in vpogledala v podatke AJPES, po katerih znašajo celotni prihodki tožnika za leto 2021 7.475.622,00 EUR. Tožnika je pozvala, da se do teh ugotovitev opredeli. V izjasnitvi z dne 12. 7. 2022 je tožnik pojasnil, da teh prihodkov ni prijavil zaradi prenehanja izvajanja televizijske dejavnosti, in še sporočil prihodek iz naslova televizijske dejavnosti. Toženka razlogov tožnika glede zamude roka glede na tretji odstavek 38. člena ZAvMS ni mogla upoštevati in je kot prihodek upoštevala celotni prihodek tožnika iz preteklega leta.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

3.Tožnik je tožbo vložil iz vseh zakonskih razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V zadevi ni sporno, da tožnik ni toženke obvestil o višini prihodka iz naslova televizijske dejavnosti za leto 2021 do 31. 3. 2022, je pa z razlogi za to in višino prihodkov iz naslova televizijske dejavnosti (54.630,00 EUR) toženko seznanil z dopisom z dne 12. 7. 2022. Ni sporno, da tožnik opravlja več dejavnosti. To izhaja tudi iz letnega poročila tožnika za leto 2021, ki ga je toženka upoštevala, in v katerem je med drugim navedeno, da so znašali prihodki od prodaje blaga in materiala na domačem trgu 6.685.596,00 EUR. Toženka je kljub pravilnemu podatku, ki ga je pridobila od tožnika, tožniku odmerila plačilo od celotnega prihodka. Takšna materialnopravna interpretacija tretjega odstavka 38. člena ZAvMS je napačna glede na sodbo, I U 1135/2015 z dne 16. 2. 2016 (6. - 11. točka obrazložitve), in še kasnejšo sodbo, I U 1106/2016 z dne 28. 3. 2017, hkrati je bil s tem kršen postopek (2. točka prvega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Toženka ima pravico odmeriti plačilo le od prihodkov od televizijske dejavnosti in mora zato za ugotovitev tega dejstva voditi posebni ugotovitveni postopek. Interpretacija tretjega odstavka 38. člena ZAvMS, da gre za kaznovanje zaradi zamude, je tudi ustavno nesprejemljiva. V tem primeru ta kazen (globa) predstavlja znesek v višini kar 96.896,25 EUR, kar očitno krši načelo sorazmernosti iz 2. člena Ustave RS. Takšna interpretacija je tudi v nasprotju z obrazložitvijo tega člena iz predloga zakona z dne 2. 8. 2011. Iz obrazložitve te določbe praktično izhaja, da je njeno bistvo prav v pravični odmeri plačila iz naslova npr. televizijske dejavnosti. Predvsem pa nikjer ne izhaja, da bi bil izdajatelj zaradi zamude sankcioniran s tako visoko kaznijo kot v tej zadevi. Tožnik je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, hkrati z ugoditvijo stroškovnega zahtevka.

4.Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene trditve in predlagala, da sodišče tožbo zavrne. Pojasnila je potek postopka pred izdajo odločbe, pri čemer je sledila tudi sodni praksi (sodbi, I U 1135/2015, I U 1106/2016). Citirana določba ne omogoča nobenih izjem v primeru zamude. Na pravilnost tega stališča kaže tudi zadnja sprememba ZAvMS (novela ZAvMS-B, Uradni list RS, št. 204/2021), s pričetkom veljave 1. 1. 2023, ki dopolnjuje to določbo z izrecno navedbo, da se v tem primeru odloča v skrajšanem postopku. Zakonodajalec je želel s tem poudariti, da morebitne naknadne izjave stranke na odločitev ne morejo vplivati in se upošteva celotni prihodek iz AJPES. Določba tudi ni ustavnopravno sporna, saj se zavezanec lahko tej zakonski posledici izogne s tem, da toženko v roku obvesti o višini prihodkov. To velja še toliko bolj, ker toženka vsako leto obvesti vse zavezance o njihovi obveznosti plačila še pred potekom zakonskega roka. Te določbe tako ni mogoče dopolnjevati z dodatnimi kriteriji, ki jih predpis ne vsebuje. Toženka se je sklicevala še na I U 1923/2019. Kot izhaja tudi iz Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki je bila prenesena v ZAvMS, je namen te določbe, da se pravočasno zagotovi sredstva za delo toženke, hkrati pa prepreči morebitno zavlačevanje ali izogibanje plačilu. V ta namen je predvidena zakonita posledica: odmera plačila od vseh prihodkov. Razlaga v nasprotju s tem bi dala napačen signal drugim izdajateljem, ki so tako kot tožnik enako zavezani za letno plačilo in ki zakonske obveznosti sporočajo in plačujejo redno. To bi lahko vodilo v množične zamude pri izvajanju te zakonske obveznosti, kar pa ni v javno korist in bi lahko izničilo pomen določbe in namen zakonodajalca. Tožnik se zato napačno sklicuje na obrazložitev predloga zakona glede te določbe, saj se ta nanaša na zavezance, ki sporočijo prihodke pravočasno. Iz zakona torej nikjer ne izhaja, da odmera pristojbine v primeru ne-sporočanja podatkov temelji le na prihodkih iz televizijske dejavnosti, saj bi to moralo biti v tem primeru v zakonu izrecno zapisano.

5.Tožnik je v pripravljalni vlogi še opozoril, da je toženka s pozivom tožniku res sledila stališču iz sodbe, I U 1135/2015, ni pa mu sledila v bistvenem, tj., da se ugotovijo dejstva, ki služijo ugotovitvi pravno relevantnega dejstva. Prav sprememba ZAvMS pa kaže, da se po trenutno veljavni določbi ne uporablja skrajšani postopek. Ta zadeva je tudi primerljiva z že navedenimi judikati. V zadevi I U 1923/2019 pa je zavezanec opravljal le televizijsko dejavnost.

6.V nadaljnjih vlogah sta tožnik in toženka vztrajala pri svojih navedbah in predlogih.

7.Tožnik je sodišču z vlogo z dne 12. 7. 2023 še sporočil, da ima kljub plačilu zneska v višini 97.850,00 EUR, naloženem z izpodbijano odločbo, pravni interes za tožbo, saj bo z ugoditvijo tožbi toženka izgubila pravno podlago za zadrževanje navedenega zneska in bo morala ta znesek tožniku vrniti. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi in ugotovi nezakonitost izpodbijane odločbe v 1. točki izreka, hkrati pa naloži toženki povrnitev njegovih stroškov postopka.

Odločitev in razlogi sodišča

K I. točki izreka:

8.Tožba je utemeljena.

9.V primeru gre za presojo pravilnosti in zakonitosti odločbe o odmeri plačila, s katero je toženka tožniku za leto 2022 naložila plačilo v znesku 97.875,00 EUR.

10.Svojo odločitev je toženka oprla na tretji odstavek 38. člena ZAvMS. Po tej določbi¹ mora izdajatelj televizijskega programa oziroma ponudnik vsako leto do 31. marca obvestiti agencijo o višini prihodkov iz prejšnjega odstavka² iz preteklega leta. Če izdajatelj televizijskega programa oziroma ponudnik do tega roka tega ne stori, upošteva agencija kot prihodek iz prejšnjega odstavka celotni prihodek izdajatelja oziroma ponudnika iz preteklega leta, pridobljen na podlagi podatkov Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve.

11.Med strankama ni sporno, da je tožnik (bil) izdajatelj televizijske dejavnosti (do 14. 4. 2022 in torej tudi v letu 2021) in da toženki do 31. 3. 2022 ni sporočil toženki višine prihodkov iz televizijske dejavnosti za leto 2021, kot bi po zakonu moral. Sporno pa ostaja vprašanje, ali je toženka imela podlago, da je tožniku, kljub temu, da jo je tožnik (po pozivu na izjasnitev z dne 23. 6. 2022) seznanil z višino prihodkov (zgolj) iz naslova televizijske dejavnosti, odmerila letno plačilo na podlagi celotnih prihodkov tožnika v letu 2021.

12.Sodišče je v zvezi s pravilno uporabo tretjega odstavka 38. člena ZAvMS že zavzelo materialnopravno stališče. V sodbi, I U 1135/2015 z dne 16. 2. 2016 (in še v sodbi, I U 1106/2016 z dne 28. 3. 2017, na kateri se sklicuje tudi tožnik), je presodilo, da

toženka ni imela podlage, da odloča po skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za njeno odločitev (višina letnega prihodka) ni ugotovila na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima sama. Ker pravna podlaga za izdajo te odločbe odmero veže na višino dohodka iz konkretne dejavnosti (drugi odstavek 38. člena ZAvMS), tožnik pa je nesporno pridobival svoj letni dohodek na več dovoljenjih (oziroma več dejavnostih - op. sod.), je bil le tožnik tisti, ki je imel podatek, ki predstavlja pravno pomembno dejstvo glede na navedeno določbo. Zato bi toženka morala opraviti poizvedbo o tem pri tožniku in na tej podlagi izdati odločbo. Šele v primeru neaktivnosti tožnika (ki se ne bi izjasnil o konkretni višini prihodka, ki ga je pridobil kot ponudnik s ponujanjem avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo (ali izdajatelj z izvajanjem televizijske dejavnosti), bi imela toženka v tretjem odstavku 38. člena ZAvMS podlago za odmero na podlagi celotnega prihodka

(9. do 11. točka obrazložitve).

13.In za tak primer (kot v zgoraj citiranih sodbah Upravnega sodišča RS) v tej zadevi tudi gre.

14.Nesporno med strankama namreč tudi je, da je tožnik opravljal več dejavnosti v relevantnem časovnem obdobju in sicer je poleg televizijske dejavnosti (po dovoljenju za izdajo televizijske dejavnosti, št. 38161-76/2020/6 z dne 9. 9. 2020) opravljal še dejavnost trgovine na drobno. In glede na to, da je tožnik toženki podatek o višini prihodkov iz naslova televizijske dejavnosti sporočil po njenem pozivu v svoji izjasnitvi z dne 12. 7. 2022 (res da po pretečenem roku, danem za izjasnitev, vendar pred izdajo izpodbijane odločbe), bi toženka morala ta podatek uporabiti kot podlago za odmero plačila. In ker tako ni ravnala, je že iz tega razloga izpodbijana odločba nezakonita, kar terja njeno odpravo.

15.Sodišče se sicer strinja s toženko, da vsebina tretjega odstavka 38. člena ZAvMS ne dopušča izjem, ki bi preprečile uporabo procesne sankcije, ki jo ta določba predvideva (tj. odmero plačila od celotnih prihodkov), vendar pa to po presoji sodišča velja le za primer, ko je pozvana stranka neaktivna, kar pa se v tem primeru ni zgodilo. Tožnik je namreč toženki sporočil relevantni podatek glede na uporabljeno pravno podlago za odmero, tj. prihodek iz naslova televizijske dejavnosti. Zato tudi ne vzdrži razlaga toženke, da ni zakonske posledice za zavezance, ki zavlačujejo ali se izogibajo plačilu, in kar bi dalo napačen signal zavezancem, ki svojo zakonsko obveznost izpolnijo, saj letno plačilo toženka v vsakem primeru odmeri.

16.Hkrati se toženka ne more sklicevati na sodbo v zadevi, I U 1923/2019. V tej zadevi je tožnik - zavezanec namreč opravljal zgolj televizijsko dejavnost, kar pomeni, da je šlo za prihodke, od katerih se odmerja letno plačilo po drugem odstavku 38. člena ZAvMS, zaradi česar je toženka, ob izkazani neaktivnosti zavezane stranke, tudi mogla odločiti po skrajšanem postopku.

17.Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati sprememba te določbe z ZAvMS-B, po kateri je zakonodajalec izrecno predvidel odločanje v skrajšanem postopku, saj je sodišče presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe po zakonu, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe.

18.S tako razlago v tem primeru relevantne materialnopravne določbe in iz nje izhajajoče ureditve pa se tudi ne ustvarja neenakega položaja za zavezance, ki svojih prihodkov ne sporočijo v zakonskem roku, od zavezancev, ki svoje prihodke sporočijo do 31. 3. 2022. V primerih, kjer zavezanec poleg televizijske dejavnosti in/ali ponujanja avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo, opravlja še druge dejavnosti, s katero ustvarja prihodke, zakon namreč terja od toženke, da letno plačilo za kritje njenih stroškov, ki jih ima z izvrševanjem svojih pristojnosti v skladu s tem zakonom, tj. ZAvMS, odmeri od tiste dejavnosti zavezanca, ki jo po ZAvMS tudi nadzoruje in regulira. Ob tem sodišče še pritrjuje tožniku, da bi bila v tem primeru, kjer znašajo prihodki iz naslova druge dejavnosti cca. 100 x več od prihodkov iz naslova televizijske dejavnosti, kar tudi ni sporno, odmera plačila na podlagi celotnih prihodkov tožnika tudi v očitnem nasprotju z načelom sorazmernosti glede na namen in cilj te določbe.

19.Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo. Ker je tožnik svojo obveznost iz izpodbijane odločbe že izvršil, je sodišče, sledeč tožbenemu predlogu, ugotovilo nezakonitost izpodbijane odločbe v 1. točki izreka (64. a člen ZUS-1).

20.Sodišče je odločilo na seji, brez oprave glavne obravnave, ker dejansko stanje, relevantno za ta primer, med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

21.Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnika je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po drugem odstavku 3. člena Pravilnika se tožniku, če je bila zadeva rešena brez glavne obravnave (na seji) in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285 EUR. Ker je pooblaščenka tožnika zavezanka za DDV (22%), je sodišče tako tožniku priznalo stroške v višini 347,70 EUR.

-------------------------------

1

Veljavni v času izpodbijane odločbe, tj. dne 23. 8. 2022;

2

Drugi odstavek 38. člena ZAvMS: Način izračuna plačil na podlagi tega člena predpise minister, pristojen za področje elektronskih komunikacij, pri čemer ne sme omejevati konkurence. Pri tem upošteva višino letnega prihodka, ki ga pridobi izdajatelj z izvajanjem televizijske dejavnosti oziroma ponudnik s ponujanjem avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo, ter vrsto programa oziroma storitve. Glede na višino letnega prihodka in vrsto storitve so izdajatelji oziroma ponudniki razvrščeni v razrede. Plačilo izdajateljev oziroma ponudnikov, ki so razvrščeni v isti razred, je enako visoko.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (2011) - ZAvMS - člen 38, 38/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.