Jedro

VS RS se je v svojih odločbah že večkrat izreklo, da metodo ugotavljanja (ne) odplačnost prehoda kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeno lastnino tako po ZZad kot ZSKZ določa drugi odstavek 5. člena Navodil in ne Odlok, ki je bil izdan na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZDen, saj so s tem Odlokom bile določene vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, za potrebe določitve višine odškodnine upravičencem v postopkih denacionalizacije, če vrnitev odvzetega premoženja v naravi ni bila mogoča, postopki lastninjenja pa urejajo drugačna področja. V zvezi s slednjimi se je sodna praksa tudi enotno že večkrat izrekla, da odplačnost oziroma neodplačnost pridobitve v družbeno lastnino, za katere kriterije določajo Navodila, pri lastninjenju kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini predstavlja dopusten zakonodajalčev kriterij za določitev tega, kdo pridobi lastninsko pravico na njih.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (v ponovljenem sojenju) zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice), s katerim je ta zahtevala, da se ugotovi, da je lastnica nepremičnin parc. št. 163/2, 168/3, 171/3, 172/3, 184/1, 186/1, 183/4, 184/2 in 187, vse k.o. ... . Sodišče prve stopnje je odločilo tudi, da vsaka pravdna stranka sama krije svoje pravdne stroške.

2. Tožnica je v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. V pritožbi je zatrjevala, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je uporabilo za izračun odplačnosti določbo drugega odstavka 5. člena Navodil o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine (Uradni list RS, št. 32/1993 - v nadaljevanju Navodilo), zmotno uporabilo materialno pravo. Sodna praksa je bila doslej enotna, da se za izračun odplačnosti oziroma neodplačnosti upoštevata Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo, v postopkih denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92, 21/92 - v nadaljevanju Odlok) in Odredbo o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96 - v nadaljevanju Odredba). Tudi Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je pri svojem poslovanju pri izračunu odplačnosti upošteval pravila, kot so jih upoštevali upravni organi v postopku denacionalizacije, na enak način pa je odplačnost pridobitve za vsako od v tem postopku obravnavanih parcel izračunala tudi tožnica in izračun predložila sodišču. Izvedenec U. njenega takšnega izračuna ni ovrgel. Ne glede na takšne ugotovitve izvedenca pa je sodišče prve stopnje brez kakršnekoli dokazne podlage prišlo do zaključka, da so bile sporne nepremičnine pridobljene na odplačen način, ker bi naj bilo potrebno uporabiti tako imenovano primerjalno metodo. Samo tri kupoprodajne pogodbe še ne predstavljajo takratnih razmer. Sicer pa v takratnih časih trg ni deloval. Sodišče prve stopnje se je tako oprlo le na pričevanje izvedenca o primernosti metode, za katero pa ta ni opravil konkretnega izračuna odplačnosti. Ker takšen način ni pravno veljaven, mu je tožnica oporekala. Sodba VS RS II Ips 250/2012, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, predstavlja za tožnico presenečenje, saj je v nasprotju z načinom ugotavljanja odplačnosti, kot je bil uveljavljen v dosedanji praksi prenosov zadružnega premoženja. Takšno stališče je tudi v nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 201/95, ki je že leta 1995 zavrnilo stališče do ugotavljanja višine izplačane odškodnine na način, da se upošteva prometna vrednost v času podržavljenja. Navedeno odločbo je Vrhovno sodišče spregledalo, spregledalo pa je tudi drugi odstavek 76. člena Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad). S takšno odločbo se je izpostavilo tudi vprašanje usklajenosti drugega odstavka 5. člena Navodil z zakonodajo, ki je pred sprejemom teh navodil določila, na kakšen način se ugotavljajo odškodnine za nepremičnine, ki so prešle v družbeno lastnino v smislu predpisov o denacionalizaciji. Z vsebino drugega odstavka 5. člena Navodila je ministrstvo, ki je to navodilo sprejelo, preseglo napotila iz zadnjega odstavka 16. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju ZSKZ) in uredilo problematiko, ki jo lahko ureja zgolj zakon. Zato pa bi bilo potrebno uporabo Navodil odkloniti. Izvedenka C., ki jo je postavilo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku, je z uporabo metode iz Odloka in Odredbe ugotovila, da so le nepremičnine parc. št. 183/4, 184/2 in 187, vse k.o. ..., bile pridobljene odplačno, ostale pa ne ter da primerjalne metode ni mogoče uporabiti, ker trg nepremičnin takrat še ni bil razvit. Navedenega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zato pa je dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovilo. Sodišče prve stopnje je tudi samo preračunalo in izračunalo odplačnost oziroma neodplačnost pridobitve obravnavanih nepremičnin. Tega izračuna zaradi njegove nejasnosti ni mogoče preizkusiti. Zato je v tem delu sodišče prve stopnje zagrešilo tudi absolutno bistveno kršite iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kljub nejasnem izračunu pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile odplačno pridobljene le štiri parcele, zato bi smelo le glede teh tožbeni zahtevek tožnice zavrniti, glede ostalih pa mu ugoditi. Pritožnica je predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, podredno, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ugotovi, da je tožnica lastnica nepremičnin parc. št. 163/2, 168/3, 171/3, 172/3, 184/1 in 186/1, vse k.o. ..., podredno, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno pravno razlogovalo, ko je navedlo in upoštevalo kot pravno podlago za presojo utemeljenosti tožničinega zahtevka določbo prvega odstavka 14. člena ZSKZ, ki ureja lastninjenje tistih kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini, ki niso bila zajeta že z ZZad in ZLPP in glede na določbo sedmega odstavka 16. člena ZSKZ Navodilo, glede na jasnost zapisa določil 9. točke prvega odstavka in njegove povezave z drugim odstavkom, pa tudi določbo drugega odstavka 5. člena Navodila.1 VS RS se je v svojih odločbah že večkrat izreklo (ne samo v zadevi II Ips 250/2012, ampak tudi v zadevah II Ips 112/2013, II Ips 245/2014 in kar kaže na enotnost (oziroma poenotenje) sodne prakse v stališču), da metodo ugotavljanja (ne) odplačnost prehoda kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeno lastnino tako po ZZad kot ZSKZ določa drugi odstavek 5. člena Navodil in ne Odlok, ki je bil izdan na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZDen, saj so s tem Odlokom bile določene vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, za potrebe določitve višine odškodnine upravičencem v postopkih denacionalizacije, če vrnitev odvzetega premoženja v naravi ni bila mogoča, postopki lastninjenja pa urejajo drugačna področja. V zvezi s slednjimi se je sodna praksa tudi enotno že večkrat izrekla2, da odplačnost oziroma neodplačnost pridobitve v družbeno lastnino, za katere kriterije določajo Navodila, pri lastninjenju kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini predstavlja dopusten zakonodajalčev kriterij za določitev tega, kdo pridobi lastninsko pravico na njih3. Ker predpisi o lastninjenju urejajo drugačno področje kot predpisi o denacionalizaciji, drugačen pa je tudi njihov namen, določitev metode ugotavljanja (ne)odplačnosti prehoda v družbeno lastnino, ki izhaja iz primerjave izplačanih odškodnine oziroma kupnin s prometno vrednostjo nepremičnin približno enake kulture in kakovosti, vse to pa po vrednostih zemljišč v času prehoda v družbeno lastnino, po presoji pritožbenega sodišča ne vzbuja nobenih pomislekov v nezakonitost podzakonskega akta (Navodila), ki takšno metodo določa. Pomisleke v zakonitost navedenih Navodil je večkrat presojalo tudi Vrhovno sodišče RS ter te zavrnilo.4 Določba drugega odstavka 76. člena ZZad se nanaša na določitev višine izplačil vplačanih deležev bivšim članom zadruge, ki jim ta delež ni bil vrnjen in ne na lastninjenje kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini. Zato izpostavljena stališča sodne prakse niso nasprotna določbi drugega odstavka 76. člena ZZad, niti stališču Ustavnega sodišča v odločbi Up 201/95, s katero je to odločilo, da ne sprejme v obravnavo ustavne pritožbe. Pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje, ker je to za presojo toženkine odplačnosti pridobitve spornih nepremičnin uporabilo določbo drugega odstavka 5. člena Navodil, so tako neutemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je primerjalno vrednost nepremičnin po metodi iz drugega odstavka 5. člena Navodil in na podlagi teh toženkino odplačnost njihove pridobitve, ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca kmetijske stroke dr. U., kot ga je ta podal ob neposrednem zaslišanju in na podlagi s strani toženke predloženih kupoprodajnih pogodb, sklenjenih med fizičnimi osebami v letih, v katerih je toženka s kupoprodajnimi pogodbami pridobila v družbeno lastnino sporna kmetijska zemljišča in s katerimi je ta dokazovala svoje trditve o njihovi odplačni pridobitvi. Utemeljitev, ki jo je izvedenec podal v utemeljitev svojega takšnega izvedeniškega mnenja (in ki temelji na analizi treh predloženih pogodb) in zaradi katere je tega sodišče prve stopnje štelo tudi kot strokovno prepričljivega, je sodišče prve stopnje tudi obsežno povzelo. Zato pa so neutemeljene pritožbene trditve pritožnice, da sodišče za ugotovitev vrednost spornih nepremičnin po metodi iz drugega odstavka 5. člena Navodil ni imelo dokazne podlage oziroma da bi naj v neposrednem zaslišanju podano izvedeniško mnenje izvedenca dr. U. ne predstavljalo ustrezne dokazne podlage.

7. Kot je pojasnilo tudi samo sodišče prve stopnje, je izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi tako imenovane metode primerjalnih vrednosti nepremičnin v času pridobitve spornih nepremičnin v družbeno lastnino, kot je te ugotovil izvedenec dr. U. in ne na podlagi metode indeksacije po Odloku in Odredbi, izračun poa kateri je, upoštevajoč tudi izvedeniško mnenje izvedenke C., opravilo sodišče prve stopnje samo. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o podani absolutni bistveni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker bi se naj takšen izračun ne dalo preizkusiti. Dejstva iz tega izračuna namreč ne predstavljajo dejstev, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano odločitev.

8. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in ker se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (člen 353 ZPP).

9. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Ta določa, da se pri ugotavljanju odplačnosti oziroma neodplačnosti pridobitve kmetijskih zemljišč ali gozdov, razmerje med plačano odškodnino (kupnino) in takratno vrednostjo nepremičnin ugotovi na podlagi izplačane odškodnine (kupnine) in takratne prometne vrednosti nepremičnin približno enake kulture in kakovosti. 2 VS RS II Ips 166/2006, II Ips 149/2013, II Ips 245/2014. 3 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-78/93. 4 V zadevah II Ips 166/2006, II Ips 112/2013, II Ips 149/2013.