Jedro

Ob ugotovitvi, da so bili pravni predniki J.J. in tudi sam J. J. posestniki sporne nepremičnine več kot 20 let (celo več kot 50 let), da so bili v dobri veri, da je sporna nepremičnina njihova in da jim v vseh teh letih nihče ni dal povoda za dvom v obstoj njihove dobrovernosti, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je pravni prednik toženke - njen mož J., sporno nepremičnino priposestvoval. Pravilen je tudi zaključek, da toženka, ki je dedinja po pokojnem J.J., nepremičnine ne uporablja brez pravnega naslova, saj ima kot njegova dedinja vsaj pravico do posesti.

Izrek

Pritožba tožnika se zavrne in v točki I (glede odločitve po tožbi) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se v točki II (glede odločitve po nasprotni tožbi) in točki III izreka (glede stroškov) pobijana sodba r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških toženke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi, da je toženka dolžna izročiti tožniku v neposredno posest hišo v B. št. 54, št. parcele 1774/6, jo izprazniti od oseb in stvari in jo izročiti tožniku (točka I izreka), zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožnica (toženka po tožbi) lastnica te parcele (stavbe v izmeri 90 m2, št.parcele 1774/6, vpisana pri z.k. 265 k.o. B.) in da je toženec dolžan izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino (točka II izreka), glede stroškov pa odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka III izreka).

Proti tej sodbi se po pooblaščencih pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik iz vseh pritožbenih razlogov pobija zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (točka I in III izreka). Navaja, da sodišče v razlogih sodbe ni navedlo, katero materialno pravo je uporabilo niti kako ga je uporabilo. Ni se ukvarjalo z vprašanjem, katero pravo je sploh potrebno uporabiti za presojo, ali naj bi tožnik lastninsko pravico izgubil, toženkin pravni prednik pa pridobil. Dejansko stanje o tem, kdaj naj bi sploh začela teči priposestvovalna doba je zmotno ugotovljeno, to pa je ključna okoliščina, ki nato napotuje na uporabo prava. Razlogi o tem, kdaj naj bi priposestvovalna doba pričela teči so nerazumljivi oziroma nejasni, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka. Sodišče meni, da je priposestvovalna doba začela teči ali leta 1943, ko naj bi bila priča J.P. star 10 let. Kakšno zvezo ima starost priče z začetkom priposestvovalne dobe ni jasno. Priposestvovalna doba začne teči z začetkom zakonite in dobroverne posesti oziroma, ko nastopi dobroverna posest na podlagi naslova a se s tem sodišče zaradi zmotne uporabe prava niti ni ukvarjalo. Kot drugi možen začetek sodišče šteje, da je priposestvovalna doba začela teči leta 1965, torej 22 let po tistem, ko je bil toženkin pravni prednik po prvotni domnevi sodišča že dobroverni posestnik, kar je nasprotje med razlogi sodbe in torej absolutna bistvena kršitev določb postopka. Zakaj naj bi toženkina poroka leta 1965 pri toženkinem pravnem predniku povzročila naenkrat dobroverno posest hiše ni jasno in ostaja nerazumljivo. Teh razlogov zato ni mogoče preizkusiti. Toženka ni niti navajala niti dokazovala naslova svoje posesti, po kateri naj bi postala lastnik sporne nepremičnine. Kdaj naj bi ta posest nastopila, na podlagi česa in kateri subjekt bi jo sploh začel, tako niti ni predmet navedb ne dokazov, zato sodba o tem nima razlogov oziroma so ti nejasni in v medsebojnem nasprotju. Če naj bi ta posest nastopila v vojnem času, potem bi bilo potrebno uporabiti predvojna pravna pravila, če pa naj bi se začela leta 1965, ko so starši svojega sina oženili s toženko, potem bi se priposestvovalna doba iztekla v letu 1985, torej krepko v čas veljavnosti ZTLR. Zakaj se sodišče sklicuje na načelno mnenje Zveznega vrhovnega sodišča iz leta 1960 ni jasno in je taka uporaba materialnega prava nepravilna. Toženka ni niti zatrjevala niti dokazovala ključnih okoliščin priposestvovanja. Ne glede na to, katero pravo se uporabi, priposestvovanje kot originarni način pridobitve lastninske pravice na nepremičnini ni mogoč še drugače kot na podlagi pravnega naslova za posest nepremičnine. Naslov ne more biti kakršenkoli, ampak tak, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice. O tem ni v nasprotni tožbi oziroma v navedbah odgovora na tožbo v zvezi s priposestvovanjem nobenih relevantnih trditev, kaj šele dokazov. Toženka ne trdi, niti da so hišo kupili, niti prejeli v dar, jo dobili z odločbo ali kakorkoli drugače. Na nepremičnini z okupacijo ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Priposestvovanje kot pridobitev lastninske pravice ima na drugi strani za posledico izgubo le-te. Lastninska pravica pa je posebej varovana človekova pravica po Ustavi in je ni mogoče izgubiti brez jasne pravne podlage. Sodišče se ni opredelilo po katerem pravu naj bi toženkini pravni predniki lastninsko pravico priposestvovali in po katerem naj bi jo tožnik izgubil. Tožnikov oče, ki je bil rojen leta 1911 je pri šestih letih ostal sirota brez staršev in odšel živet k stricu na B.in nato v T.. Toženkini pravni predniki so se naselili v tujo hišo brez pravne podlage in je zato tudi ne zatrjujejo. Mladoletni otrok hiše ni mogel odtujiti, o tem ni nobenih dokazov. Tedaj veljavni ODZ in določbe njegovih paragrafov so se kot pravna pravila uporabljale še po drugi vojni. Codice civile je v času Italije določal enako. Za priposestvovanje je bila potrebna pravična, poštena in pristna posest. Kasnejši ZTLR je jasno določal, da do priposestvovanja pripelje le dobroverna posest. Dobra vera pa pomeni prepričanje, da je nepremičnina v lasti. Dvom dobro vero izključuje. Starši toženkinega moža niso bili nikoli dobroverni. Naselitev v tujo hišo, ker je mladoletna sirota drugje, ne predstavlja naslova, ki bi lahko privedel do pridobitve lastninske pravice. Dobroveren je le tisti posestnik, ki ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Toženka in njeni predniki so to ves čas vedeli in mogli vedeti. Toženkin mož po svojih starših hiše ni podedoval, ker ta pač ni bila njihova. Ves čas zatrjevane posesti je že skoraj 100 let veljal sistem katastra in zemljiške knjige, v kateri sta bila vpisana najprej tožnikov oče in nato tožnik. Ti podatki so bili vsakemu znani. Zmoten je zaključek sodišča, da ravnanje z nepremičnino, ko naj bi si v prizidku uredili stranišče in kopalnico in popravili streho kaže na to, da naj bi hišo šteli za svojo. To ne kaže na lastnino ali odnos do nje, ampak gre le za zadovoljitev osnovnih higienskih potreb. Vse skupaj je minimalne vrednosti in v slabem stanju. Da uporabnik hiše popravi streho hiše za katero ničesar ne plačuje, da mu pač ne teče na glavo in na stvari, ne kaže da jo ima za svojo oziroma na prepričanje, da je lastnik. Dokazna ocena izpovedi prič, ki naj bi vse menile, da je hiša toženkina, je zmotna tako v dejanskem kot v materialnopravnem smislu. Tožnikov oče je kot šestletnik leta 1917 odšel iz hiše, leta 1933 rojeni J.P. ali leta 1964 priseljena J.V. seveda o tem ne moreta iz svojega vedeti ničesar. Nihče od njih tudi nič ne v o pravnem naslovu posesti. Dejstvo, da je tožnikov oče s toženkinim prednikom sklenil dogovor o prekariju je sedaj zanikano, enako kot to, da naj bi tožnik nikoli ne prišel v B., kar seveda ni res, saj ima tam še druge nepremičnine. Tudi po sedanjem pravu nedobroverni posestnik ne more postati lastnik s priposestvovanjem. Če je posestnik vedel ali mogel vedeti tudi po sedanjem pravu ni dobroveren. Stališče v sodbi predstavlja odmik od prakse, ko se sodišče, ki sledi stranki, niti ne ukvarja z vprašanjem, kaj je sploh razlog - naslov posesti. Tak odmik je nevaren, ker ima pridobitev lastninske pravice na drugi strani za posledico prenehanje lastninske pravice. Ta pa ne more prenehati kar tako, s subjektivnim prepričanjem nekoga, da je stvar njegova. Pritožba omenja še, da tožnikov priimek in domače ime pri M. pomenita isto. Prvi K. predstavlja iz nemškega pojma kupfer, baker, poslovenjeno ime za nekoga, ki se ukvarja z bakrom oziroma medenino ali po domače z mesingom, od tod M.. V vasi se je sporno hišo torej pojmovno vselej pripisovalo K., verjetno nekdanjemu kotlarju, le da se je z leti zveza izgubila. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sodbe z ugoditvijo zahtevku.

Toženka pa iz vseh pritožbenih razlogov pobija odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi in odločitev o stroških postopka (točka II in III izreka). Navaja, da sodba v obrazložitvi sicer pravilno ugotavlja, da je družina J. imela sporno nepremičnino v dobroverni posesti, vendar so nadaljnji zaključki in dokazne ocene v nasprotju z listinami, izpovedbami strank in prič. Toženka je v svoji izpovedbi jasno povedala, da ji je mož povedal, da je to njegova hiša in da so jo zato tudi popravljali. Po izjavi priče J.P., naj bi popravilo zajemalo popravilo strehe, izdelavo kopalnice in stranišča pred približno desetimi leti, prizidek pa naj bi bil izveden pred sedmimi leti. Druga priča S.V. pa navede, da naj bi se ta dela izvedla pred približno dvajsetimi leti. Pokojni mož toženke se je torej po smrti svojih staršev utemeljeno štel za dediča po svojih starših in je utemeljeno mislil, da so bili njegovi starši lastniki stvari in je zato skupaj s toženko pričel izvajati in izvedel prej navedena ne mala popravila. Obnašal se je kot lastnik. Pri dedovanju se pridobi lastninska pravica ex lege brez vpisa v zemljiško knjigo. Dedič pridobi lastninsko pravico na podedovanih stvareh v trenutku zapustnikove smrti in za pridobitev ni potreben vpis v zemljiško knjigo. O izvrševanju posesti po toženki in njenih pravnih prednikih ni dvomiti, saj so jo izkazale tako priče kot tudi pravdne stranke. Tako se pokaže, da je bil najmanj pokojni mož toženke dobroverni lastniški posestnik sporne nepremičnine ravno zaradi dejstva, da dediči pridobijo lastninsko pravico po zakonu, ne z vpisom v zemljiško knjigo, torej tudi, če zapustnik ni vpisan v zemljiško knjigo. Nedvomno je mogoče sklepati, da so bili tudi starši pokojnega moža toženke dobroverni lastniški posestniki, ker so tam živeli nemoteno od kar priče pomnijo in se tožnik in ne njegov pravni prednik nikoli ni izkazoval kot lastnik, kar bi bilo pričakovati glede na dejstvo, da živijo v T., torej ne tako daleč, da ne bi v obdobju 70-ih let prihajali ali si vsaj ogledali svoje premoženje. Pa četudi bi se izkazalo, da starši pokojnega moža toženke niso bili dobroverni lastniški posestniki, se mora dobra vera posestnega naslednika, torej pokojnega moža toženke, presojati samostojno. Ob dejstvu, da vsi v vasi štejejo M. za lastnike te sporne nepremičnine je očitno, da so se za lastnike šteli tudi starši pokojnega J.J., po katerih je le-ta prevzel dobroverno lastniško posest in da ta traja skupaj vsaj že prej omenjenih in zatrjevanih 70 let, lahko pa tudi več. Z ničemer pa ni tožnik izkazal svojih lastninskih upravičenj razen z dejstvom, da je vpisan kot lastnik v zemljiško knjigo. Ta vpis naj bi po njegovi izjavi izviral iz leta 1967, ko je bil izveden zapuščinski postopek po njegovem očetu. Sam tožnik pa je navedel, da je le enkrat s svojimi sestrami prišel pogledati to hišo. Torej vse od leta 1963, ko je tožniku umrl oče, ta ni štel za potrebno preverjati po njem zatrjevanega najemnega razmerja. Očitno tudi tedaj, ko je dedoval sporno nepremičnino, ni skušal prevzeti posesti ali pa urediti na svoje ime najemnega razmerja, ki naj bi izhajalo še po njegovem očetu. Malo verjetno je, da bi dejanski lastnik ves ta čas prepustil svojo lastnino vnemar. Očitno se tožnik ni štel za lastnika vse do takrat, ko je ugotovil, da je vpisan v zemljiško knjigo in je šele takrat vložil tožbo na vračilo lastnine. Nihče tožnika v vasi ni videl in nihče ga ne pozna, kar je samo po sebi dovolj zgovorno. Tožnik ravno tako ni z ničemer izkazal nedobrovernosti toženke oziroma njenih pravnih prednikov, ki se domneva in je dokazno breme o nasprotnem na strani tožnika. Tako se pokaže, da je toženka dejansko bila v dobri veri, da je bila nepremičnina moževa in je sporno nepremičnino po njem podedovala. Njen mož pa je bil v dobri veri, da je bila od njegovih staršev. Ravno tako je nedvomno dokazano, da so imeli J. posest mnogo več kot potrebnih 10 let. Poleg toženke bi prišli v poštev kot dediči po pokojnem možu J.J. še hči K.S. in sin D.J., ki pa sta se dediščini odpovedala v korist toženke - svoje matere (navedena izjava je bila skupaj z rojstnimi listi otrok izročena sodišču v s to zadevo združeni spis opr.št. P 511/2001) in je tako toženka postala edina aktivno legitimirana stranka za vložitev tožbe na ugotovitev obstoja lastninske pravice s priposestvovanjem (nasprotna tožba) oziroma, če odpovedi ostalih dveh dedičev ni šteti za pravno priznano, za kar pa ni nikakršnega utemeljenega razloga, pa ni mogoče aktivne legitimacije toženke zaradi tega zavrniti najmanj v njenem deležu 1/3, ki bi ji iz naslova dedovanja pripadal. Tako je mogoče očitati izpodbijanemu delu sodbe predvsem, da je sodišče na podlagi izvedenih dokazov sicer pravilno ugotovilo dejstvo obstoja dobroverne posesti, vendar na to napačno uporabilo materialno pravo, kakor tudi, da so zato razlogi sodbe v nasprotju z njenim izpodbijanim izrekom.

Toženka v pritožbi odgovarja tudi na pritožbo tožnika in prereka njegove navedbe. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, pritožbo tožnika pa zavrne in v tem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je utemeljena.

Tožnik trdi, da je lastnik sporne nepremičnine (stanovanjske hiše v B. 54, par.št. 1774/6 k.o. B.), da je vpisan kot lastnik v zemljiški knjigi, da ima to hišo v posesti toženka in da med njima ni bila sklenjena nobena pogodba. Zahteva, da jo toženka izprazni in izroči tožniku. Toženka pa se brani z navedbami, da ima nepremičnino v posesti že 36 let, skupaj s svojimi predniki 70 let, da se je leta 1965 preselila k svojemu možu, ki je v tej hiši živel od otroštva, da je po smrti staršev hišo po dogovoru z njimi v celoti prevzel, da sta z možem hišo obnavljala, da je bila prepričana, da je hiša skupna last nje in njenega moža, da je bila po smrti moža kot zakonita dedinja prepričana, da je postala izključna lastnica te nepremičnine, da je pridobila lastninsko pravico na originaren način s priposestvovanjem. Z nasprotno tožbo je zahtevala, da se ugotovi njena lastninska pravica. Sodišče prve stopnje je oba tožbena zahtevka zavrnilo, tožnikovega zato, ker je ugotovilo, da je toženkin pravni prednik - njen mož - priposestvoval to nepremičnino, toženka pa jo uporablja kot njegova dedinja, toženkinega pa zato, ker toženka ni dokazala, da sta ostala dva dediča dedno izjavo o odpovedi dedovanju podpisala.

Najprej k pritožbi tožnika: Po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP. Sodba ima ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso nejasni, niso med seboj v nasprotju in je zato zmožna preizkusa. Tako je iz sodbe razvidno, da je družina toženkinega moža (njegova starša in tudi toženkin mož) živela v sporni nepremičnini vsaj od leta 1943, ko je to družino spoznal J.P., ki je kot priča tudi povedal, da so vedno šteli, da je to njihova (J.) hiša. Zakaj je sodišče omenilo starost te priče, izhaja iz sodbe, zato so v zvezi s tem podani pritožbeni očitki nekorektni (priča je rojena leta 1933, toženčevo družino je spoznala, ko je bila stara 10 let, torej leta 1943). Leto 1965 pa je v sodbi omenjeno zato, ker se je takrat v to hišo primožila toženka in jo tudi ona štela za last te družine (tašče in tasta). S tem sodišče prve stopnje utemeljuje svojo oceno glede dobrovernosti družine toženkinega moža in same toženke, ki sicer temelji tudi na drugih dokazih in tudi v zvezi s tem zatrjevana kršitev ni podana. Tudi ni res, da toženka ni navajala naslova svoje posesti. Trdila je, da je dedinja J.J., ki je to nepremičnino (skupaj s pravnimi predniki) priposestvoval. Če pa pritožba misli na pravni naslov pravnih prednikov J. J., na podlagi katerega so oni pridobili posest nepremičnin je potrebno navesti, da toženki tega naslova ni potrebno dokazovati. Ugotovitve sodbe, da je imela družina toženkinega moža to nepremičnino v posesti najmanj od leta 1943 tožnik s pritožbo ne izpodbija. In ker se dobrovernost posestnika domneva, je on tisti, ki mora to domnevo izpodbiti. Po mnenju pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje v dokaznem gradivu dovolj podlage za zaključek o dobrovernosti te posesti (priča P., V., izpoved toženke). Pritožba s svojo oceno dokazov pritožbenega sodišča ni prepričala, dokazne ocene sodišča prve stopnje in zaključkov glede dobrovernosti posesti s svojimi pritožbenimi trditvami ni omajala. Gre za zares dolgotrajno posest te družine (na sporni hiši), ki ji več kot 50 let nihče ni oporekal. Ne tožnik ne njegovi pravni predniki za to hišo niso skrbeli, niso je obnavljali, niso se zanimali zanjo, v teh letih nikoli niso prišli v to hišo, nihče v vasi jih ni poznal, hišo so vsi šteli za hišo družine J.. Svojih trditev o tem, da so bili J. najemniki, tožnik ni dokazal in tudi s ponavljanjem teh navedb (in navedb o prekariju) v pritožbi, kot tudi ostalimi pritožbenimi trditvami ugotovitev prvostopenjskega sodišča ni izpodbil. Napadena odločitev tudi ne predstavlja odmika od sodne prakse. V zvezi z v pritožbi omenjenimi pravnimi predpisi pa je navesti naslednje: v času vložitve tožbe je veljal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Ta je v 4.odst. 28.čl. določal, da dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima kdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 20-ih let. Ob ugotovitvi, da so bili pravni predniki J.J. in tudi sam J.J. posestniki sporne nepremičnine več kot 20 let (celo več kot 50 let), da so bili v dobri veri, da je sporna nepremičnina njihova in da jim v vseh teh letih nihče ni dal povoda za dvom v obstoj njihove dobrovernosti, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je pravni prednik toženke - njen mož J., sporno nepremičnino priposestvoval. Glede na to, da je priposestvovalna doba tekla in se nadaljevala tudi v času veljavnosti ZTLR, ki je začel veljati več kot 20 let pred vložitvijo tožbe (leta 1980), je pritožbeno sklicevanje na ODZ in druge prej veljavne predpise nepomembno. Upoštevaje v sodbi ugotovljeno dejansko stanje, ki ga tožnik ni izpodbil, je pravilen tudi zaključek, da toženka, ki je dedinja po pokojnem J.J., nepremičnine ne uporablja brez pravnega naslova, saj ima kot njegova dedinja vsaj pravico do posesti. Pritožbeno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da niso podane niti uradoma upoštevne kršitve, neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in v točki I potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

K pritožbi toženke: Toženka je v postopku zatrjevala, da sta se njena otroka dedovanju po pokojnem očetu (J.J.) odpovedala. V dokaz tem trditvam je predložila fotokopijo dedne izjave K.S. in D.J. (njenih otrok), da sprejemata dediščino po pokojnem očetu in jo odstopata materi J.J.. Na tej izjavi je navedba njunih imen, pod to navedbo pa sta dva lastnoročna podpisa. Iz razlogov sodbe ni mogoče zanesljivo zaključiti, ali je sodišče prve stopnje to izjavo sploh obravnavalo, saj je v sodbi povzelo navedbe toženke, da sta se otroka dedovanju odpovedala, nato zapisalo, da mora biti izjava o odpovedi dedovanju s strani dediča podpisana in nazadnje zaključilo, da toženka tega ni dokazala. Zaradi neustreznih razlogov sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in zato tudi ne odgovoriti na pritožbene trditve, da sta se omenjena dediča odpovedala dediščini v korist toženke. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženke ugodilo, sodbo v točki II izreka razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (1.odst. 354.čl. ZPP v zvezi s 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP). V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do predložene dedne izjave in nato ponovno odločiti.

Delna razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato mu stroški pritožbenega postopka ne gredo, odločitev o pritožbenih stroških toženke pa se pridrži za končno odločbo (3. in 4.odst. 165.čl. ZPP).