Jedro

Nepreskrbljenost zakonca kot pogoja za njegovo upravičenje do preživnine po 81. členu ZZZDR je treba nujno razlagati z vidika časovne komponente, torej kot dejstvo socialnega stanja, ki nujno vsebuje tudi prognozo socialne varnosti in s tem dejstev, ki bodo v bodoče bolj ali manj zanesljivo obstajala. Namen priznanja pravice do tako imenovane simbolične preživnine ni v zagotovitvi sredstev za preživljanje razvezanega zakonca ob sami razvezi zakonske zveze, temveč v zagotovitvi njegove bodoče socialne varnosti in s tem (trajne) preskrbljenosti.

Izrek

Revizija se zavrne. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, sklenjeno 21.6.1975 v O., in tožniku naložilo, naj toženki plačuje od 1.9.1998 dalje po 10.000,00 SIT preživnine na mesec. O stroških postopka je odločilo, da jih pravdni stranki sami nosita vsaka svoje, sicer pa je še s sklepom ustavilo postopek glede zvišanja sodno že določene preživnine za mladoletnega sina pravdnih strank Borisa Majcna, ki ga je prvotno terjala toženka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika, s katero je izpodbijal prvostopno sodbo le glede odločitve o preživnini za toženko, zavrnilo in (očitno v tem delu) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri se sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na zmotno uporabo materialnega prava kot uveljavljana revizijska razloga. Prvonavedeni revizijski razlog utemeljuje z očitkom, da je odločitev sodišča prve stopnje protispisna. Z njo je namreč toženki priznana preživnina, čeprav slednja sploh ni zatrjevala, da bi jo tožnik dejansko preživljal. Zato so razlogi sodbe po mnenju tožnika sami s seboj v nasprotju, v nasprotju pa so tudi s preživninskim zahtevkom toženke. Po mnenju tožnika so "nadaljnji razlogi bistvene kršitve postopka tudi v preizkusu trditev toženke, ko le-ta pove v svojstvu zaslišanja stranke, da nima zdravstvenih težav, zaradi katerih ne bi iskala zaposlitve, ampak zaposlitve ni iskala zato, ker je imela dovolj dela, torej je za delo sposobna, iz razlogov drugostopne sodbe v povezavi s prvostopno sodbo pa izhaja, da se bodo težave pri toženki v bodoče stopnjevale, kar ji bo onemogočalo nadaljnjo pridobivanje občasnih dohodkov." Za takšno ugotovitev sodišče druge stopnje po mnenju toženca ni imelo dejanske podlage, kar naj bi pomenilo, da razlogi sodbe v tem delu niso sprejemljivi in da se jih ne da preizkusiti. Materialno pravo pa sta sodišči prve in druge stopnje po tožnikovem mnenju zmotno uporabili, ker sta toženki priznali pravico do preživnine v nasprotju s pogoji iz 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Toženka očitno sama uvidi, da ni nepreskrbljena, na kar sklepa tožnik na podlagi njenega zahtevka za plačevanje le simbolične preživnine - in torej ne "preživnine zaradi dejanskega preživljanja". Toženka je lastnica 7,5 ha velike kmetije, kar pomeni, da ima sredstva za preživljanje, vendar si dela očitno ne organizira tako, da bi iz kmetovanja imela ustrezne dohodke. Toženka je nadalje sama izpovedala, da ni nesposobna za delo in torej ne more biti upravičena do preživnine niti iz razloga nesposobnosti za delo, enako pa velja glede pogoja nezaposlenosti, saj toženka ves čas dela na kmetiji. Ker pravdni stranki nikoli nista živeli skupaj, je jasno, da ni tožnik toženke nikoli preživljal in da se toženkine preživninske možnosti niso z razvezo zakonske zveze v ničemer spremenile ali poslabšale. V določbi 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ni podlage za določitev t.i. simbolične preživnine, ki naj bi po razlogih pravnomočne sodbe tožnici omogočala kritje njenih stroškov socialnega zavarovanja. Za socialno varnost je poskrbljeno z državno pokojnino, do katere je ob izpolnitvi z zakonom predvidene starosti upravičen sleherni državljan Republike Slovenije. Znesek 500 DEM, ki ga mesečno plačuje tožnik, ni namenjen preživljanju toženke, temveč predstavlja preživnino za mlajšega sina pravdnih strank, ki jo je tožnik dolžan plačevati po sodni odločbi. Zato je zmotno razlogovanje sodišč prve in druge stopnje o tožnikovem preživljanju toženke, ki ima za posledico tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je ta del obrazložitve v nasprotju z izvedenimi dokazi. Po mnenju tožnika pa končno tudi ni zanemarljivo dejstvo, da živi s toženko v hiši še starejši sin z družino, ki ima svoje dohodke in bi lahko toženka od njega terjala plačilo najemnine in tudi na ta način pridobivala določen dohodek od nepremičnine, vendar to možnost po njeni lastni izpovedbi zanemarja. Tožnik predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri zavrnitve toženkinega preživninskega zahtevka, podredno pa njeno razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje o preživninskem zahtevku toženke.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek, da je "odločitev sodišča prve stopnje protispisna," sam zase ne terja formalnopravnega preizkusa pravnomočne sodbe, ki ga revizijsko sodišče nikoli ne opravi po uradni dolžnosti, temveč le v mejah zakonsko predvidenih revizijskih razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, ki so v reviziji obrazloženo uveljavljani (371. člen ZPP). Tožnikovo lastno pojmovanje v narekovajih povzete besedne zveze bi utegnili razkriti njegovi nadaljnji revizijski očitki o toženki priznani preživnini kljub izostanku njenih trditev o tem, da jo je tožnik sploh kdaj dejansko preživljal. Sledeč miselni poti tožnika bi to pomenilo, da je sodišče ugodilo toženkinemu zahtevku, katerega utemeljenost ne izhaja niti iz njenih lastnih navedb. To pa ni predmet formalnopravnega temveč materialnopravnega preizkusa izpodbijane odločitve in bo tožniku na ta njegov očitek odgovorjeno v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.

Nadaljnji revizijski očitek, ki ga tožnik ponuja v oporo zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka in ki ga je bilo treba spričo nejasnosti njegove vsebine in pomena v povzetku revizijskih navedb prepisati dobesedno, pa ne terja obširnejšega odgovora od sledečega: da ima toženka določene zdravstvene težave, sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili na podlagi njene izpovedbe, ne da bi katerokoli od obeh sodišč tem zdravstvenim težavam pripisalo naravo vzroka za toženkino neiskanje redne zaposlitve, medtem ko je v razlogih sodbe sodišča prve (in ne druge) stopnje predvidena možnost stopnjevanja toženkinih zdravstvenih težav in upad njenih delovnih sposobnosti s potekom časa povzetek splošno znanih dognanj medicinske stroke in izkustveno znanih naravnih procesov.

Izpodbijana odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Pritrditi je treba mnenju iz revizije, da je pogoj za toženkino upravičenje (tudi) do tako imenovane simbolične preživnine obstoj pogojev za upravičenost do preživnine, predvidenih z določbo 81. člena ob sojenju na prvi in drugi stopnji veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Takšno stališče je sodišče druge stopnje tudi izrecno zavzelo (v zadnjem odstavku na 3. strani obrazložitve izpodbijane sodbe). Pomembno pa je, da toženka glede ne neizpodbojne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) in ob pravilni razlagi pravnih standardov iz 81. člena ZZZDR te pogoje v obravnavanem primeru izpolnjuje.

Nepreskrbljenost zakonca kot pogoja za njegovo upravičenje do preživnine po 81. členu ZZZDR je treba nujno razlagati z vidika časovne komponente, torej kot dejstvo socialnega stanja, ki nujno vsebuje tudi prognozo socialne varnosti in s tem dejstev, ki bodo v bodoče bolj ali manj zanesljivo obstajala. Namen priznanja pravice do tako imenovane simbolične preživnine ni v zagotovitvi sredstev za preživljanje razvezanega zakonca ob sami razvezi zakonske zveze, temveč v zagotovitvi njegove bodoče socialne varnosti in s tem (trajne) preskrbljenosti. Ta je bila toženki v času trajanja zakonske zveze zagotovljena z zdravstvenim ter invalidskim in pokojninskim zavarovanjem po možu, za katerega je tožnik plačeval (z odtegljaji od njegove plače) povprečno mesečno po 500 DEM (revizijska trditev, da tožnik plačuje ta znesek kot preživnino za mlajšega sina pravdnih strank je sprenevedanje in nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku na prvi in drugi stopnji na podlagi tožnikove lastne izpovedbe) in ki bo z razvezo zakonske zveze prenehala. Naj bo na tem mestu opozorjeno, da je toženka ob trditvah o obstoju pogojev iz 81. člena ZZZDR to dejstvo zatrjevala in se nanj sklicevala že v odgovoru na tožbo ob postavitvi preživninskega zahtevka (v odgovor revizijskim očitkom, da utemeljenost toženkinega preživninskega zahtevka ne izhaja iz njenih navedb).

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta pravdni stranki živeli v zakonski zvezi od 21.6.1975, da sta se jima rodila dva otroka, da je toženka bila ob razvezi 27 let trajajoče zakonske zveze stara 47 let, da ima končano le osnovno šolo in je brez poklica in možnosti zaposlitve, da nikoli ni bila zaposlena in da se je celo življenje preživljala z delom na (prvotno staršem in sedaj njej lastni) kmetiji (veliki 7,5 ha, od tega približno 1,6 ha njivskih površin), ki glede na razpoložljive proizvodne vire ne prinaša pozitivnega donosa (po izračunu izvedenke ustvarja letno izgubo v višini 199.867,00 SIT), sicer pa toženki trenutno vendarle omogoča preživetje ob po toženki ocenjenih mesečnih stroških preživljanja na povprečno okrog 30.000,00 SIT. Skromnost takšnega ovrednotenja toženkinih potreb je posledica dejstva, da večino prehrambenih potreb zadovoljuje z lastnimi pridelki s kmetije. Zato je treba ob oceni trajnosti toženkine (ne)preskrbljenosti upoštevati njeno eksistenčno odvisnost od delazmožnosti, saj bi sleherno zmanjšanje slednje posledično povzročilo tudi povečanje stroškov preživljanja. To pa le še dodatno utemeljuje toženkino upravičenje do zagotovitve bodoče socialne varnosti vsaj s simbolično preživnino, katere zmožnost plačevanja glede na tožnikove ugotovljene pridobitne možnosti ni bila nikoli v tem postopku niti najmanj vprašljiva.

Tožnik te svoje obveznosti ne more prevaliti na državo, za kar se zavzema s trditvami o zagotovitvi toženkine socialne varnosti z zajamčeno državno pokojnino, ne da bi se ukvarjal z obsegom takšnega jamstva in s pogoji (na primer s starostnimi - 65 let) za pridobitev. Tožnik pa končno neutemeljeno terja od toženke tudi domnevno izkoriščanje možnosti pobiranja najemnine za stanovanjske prostore, ki jih zaseda njun starejši sin z družino, saj slednji gradi hišo in je pri toženki le začasno, s plačevanjem najemnine za čas do odselitve pa vprašanje toženkine preskrbljenosti ne bi bilo rešeno, zlasti ne s pobiranjem najemnine za hišo, v kateri sta poleg kuhinje le še dve sobi, kopalnica in WC.

Ker se po obrazloženem izkaže, da revizijski razlogi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih je poskušal uveljaviti tožnik, niso podani, in ker velja enako tudi glede uveljavljanega in po uradni dolžnosti upoštevnega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Postopek zaradi plačevanja preživnine razvezanega zakonca je del razveznega postopka. Zaradi tega in z upoštevanjem vseh okoliščin primera, je revizijsko sodišče na podlagi 413. člena ZPP odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške tudi revizijskega postopka.