Jedro

Če je v pogodbi določena pogodbena kazen zaradi zamude z izročitvijo prodajalca, ki je pogojena s tem, da je kupec pravočasno poravnal vse svoje obveznosti, gre takšno določilo razumeti tako, da ima kupec zaradi zamude pravico uveljavljati pogodbeno kazen, če je v celoti izpolnil vse svoje obveznosti, ki izvirajo iz te pogodbe, ne pa tudi morebitnih drugih obveznosti, ki bi izvirale iz kakšnega drugega pravnega naslova (v tem primeru iz naslova neupravičene obogatitve).

Kupec mora zatrjevati (in dokazati), da je prodajalec nakup pogojeval s predplačilom, če uveljavlja obresti od predplačil.

Izrek

I. Pritožbi toženih strank se delno ugodi in se sodba v 3. točki glede dosojenih obresti spremeni tako, da sta toženi stranki dolžni plačati zakonske zamudne obresti od 12.045,45 EUR od 25. 11. 2001 do 27. 11. 2005, od 28.11.2005 pa od zneska 2.205,22 EUR dalje do plačila.

II. V ostalem delu se pritožba toženih strank in v celoti pritožba tožečih strank zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vse stranke krijejo vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožečih strank proti toženima strankama iz naslova pogodbene kazni zaradi zamude z izročitvijo kupljene nepremičnine v višini 12.045,45 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi (1. tč.) ter da obstoji terjatev toženih strank proti tožečim strankam iz naslova neupravičene obogatitve zaradi izvedenih dodatnih del v višini 9.840,23 EUR (2. tč.). Po medsebojnem pobotu je sodišče odločilo, da morata toženi stranki plačati še 2.205,22 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 12.045,45 EUR od 29. 11. 2001 dalje do plačila (3. tč.). Nadalje je razsodilo, da morata toženi stranki tožnikoma izročiti izvod dokumentacije – Projekt izvedbe del za hišo (4. tč.) in izvirnik pogodbe o nakupu hiše (5. tč.). Zavrnilo pa je zahtevek tožnikov za plačilo odškodnine zaradi zmanjšane funkcionalnosti garaže in odškodnine v višini obresti zaradi zamude prodajalca (6. tč.) in del zahtevka, s katerim sta tožnika zahtevala, da sodba nadomesti morebitno neizročitev izvirnika pogodbe (7. tč.). Glede pravdni stroškov je sklenilo, da vsaka stranka krije svoje (8. tč.).

2. Zoper zavrnilni del odločitve sta se pritožila tožnika zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinjata se z ugotovitvijo obstoja terjatve toženih strank iz naslova plačila dodatnih del. Sodišče namreč ni ugotavljalo in presojalo, da tožnika nista podpisala predračuna z dne 4. 7. 2001, ker toženi stranki nista izvedli predvidenih del po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, ker sta toženi stranki uporabljali slabše materiale in ker sta pri odštevanju zamenjanih materialov uporabljali nesorazmerno nizke cene. Tožnika vztrajata, da sta zaradi opuščenih del ali izvedenih del s slabšimi materiali več izgubili, kot sta pridobili z dodatnimi deli. Sodišče je tudi nekritično sledilo predračunu in verjelo cenam, ki sta jih postavili toženi stranki. Ker je šlo za prodajno pogodbo s klavzulo »ključ v roke«, dogovorjena cena vsebuje tudi vrednost vseh nepredvidenih in presežnih del. Nadalje se tožnika ne strinjata z zavrnitvijo zahtevka za plačilo obresti zaradi zamude prodajalca. Dinamika plačil po prodajni pogodbi je bila določena na podlagi predvidene dinamike izvedbe del na nepremičnini tožnikov. Tožnika sta svoje obveznosti poravnala do roka plačila, za predčasna plačila pa je prodajalec obračunal 5% letne obresti. Dejanska dinamika izvedbe del je bistveno zamujala v primerjavi s predvideno dinamiko izvedbe del, prodajalec pa kupcu ni predložil nove dinamike plačil, ki bi ustrezala dejanskemu poteku in s tem nastajanju stroškov, kar pomeni, da se je prodajalec neupravičeno okoriščal. Glede odškodnine zaradi zmanjšane funkcionalnosti garaže tožnika navajata, da je na 4. strani lokacijskega dovoljenja navedeno, da se z internih cest odcepijo slepe ceste širine 6 m, ki vodijo do garaž ob posameznih objektih. Iz izvedenskega mnenja pa je razvidno, da je širina med stebrom hiše in stebrom nasproti stoječega parkirnega mesta 5,77 m, torej je cesta ožja od predvidene v lokacijskem dovoljenju, kar je odločilno pri možnosti parkiranja v garažo, zato je zahtevek tožnikov glede odškodnine upravičen.

V pritožbi se tožeči stranki zavzemata tudi za odškodnino zaradi neizvedenih ali slabše izvedenih del. Navajata, da sodišče v zvezi z zahtevki tožečih strank iz vzrokov, ki so razvidni iz zapisnika o ugotovljenih pomanjkljivostih, napakah in poškodbah na hiši, ni ničesar ugotovilo. Sklicujeta se na pisno dokumentacijo, iz katere naj bi izhajala utemeljenost takšnega zahtevka. Ne strinjata se z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, da bi morala podati ustrezen zahtevek v zvezi z zmanjšanjem vrednosti nepremičnine zaradi stvarnih napak. Tožnika sta v tožbi uveljavljala odškodnino zaradi prenaseljenosti ter zaradi neizvedenih ali slabše izvedenih del v višini 12.518,78 EUR. Sprašujeta pa se, kakšen zahtevek je sodišče pričakovalo in kako naj bi konkretizirala vsako postavko neizvedenih oziroma slabše izvedenih del, če od tožene stranke ni prejela nobene dokumentacije. Poleg tega pa je bil s strani sodišča postavljen sodni izvedenec gradbene stroke, ki je ugotovil odstopanja od komercialnega opisa v višini 6.250,00 EUR, čemur sta tožnika ugovarjala. Sodišče pomanjkljivosti, ki jih je ugotovil izvedenec, ni priznalo. Predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zavrne pobotne ugovore toženih strank in ugodi vsem njunim zahtevkom.

3. Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

4. Zoper 1., 2., 3. in 8. točko sodbe se pritožujeta tudi toženi stranki zaradi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinjata se z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da sta tožnika prevzela nepremičnino 29. 11. 2001 in da sta pravočasno poravnali svoje obveznosti. Nepremičnino sta tožnika zapisniško prevzela 5. 10. 2001, kar dokazuje sporazum z dne 3. 10. 2001, do prevzema in doslej pa nista poravnala svojih obveznosti, ki izhajajo iz dodatno naročenih del. Zamuda toženih strank tako ni nastopila. Sodišče tožnikoma napačno priznava pogodbeno kazen od celotne vrednosti nepremičnine 590.910,27 DEM, kot je navedena v aneksu št. 1 z dne 20. 6. 2001. Navedena vrednost namreč vključuje ne zgolj stanovanjsko hišo, pač pa tudi parkirna prostora, z izročitvijo katerih toženi stranki nista bili v zamudi in za katera ne drži ugotovitev sodišča, da naj bi bila tožnikoma izročena 29. 11. 2001. Nadalje navajata, da je sodišče nepravilno ugotovilo v pobot postavljene terjatve toženih strank. Toženi stranki sta prikrajšani, ker jima sodišče ni priznalo davka na dodano vrednost (DDV). Nadalje ugovarjata priznani terjatvi glede stroškov izgradnje balkona. Izvedeniško mnenje si namreč razlagata tako, da se stroški izvedbe balkona zmanjšajo za 500 EUR, pri čemer takšen del odpade na obveznost tožene stranke glede na celotno vrednost in ne obratno, da naj tožnika krijeta zgolj 500 EUR. Sodišče bi moralo torej priznati toženim strankam terjatev v znesku 2.753,05 EUR. Toženi stranki sta v pobot uveljaviti tudi terjatev zaradi stroškov financiranja v znesku 25.939,21 EUR, kar je sodišče neutemeljeno zavrnilo.

Nazadnje toženi stranki ugovarjata še obrestnemu delu izreka sodbe. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da obresti od terjatve tožnikov tečejo od 29. 11. 2001. Vendar po pobotanju obeh zneskov terjatev toženih strank 27. 1. 2005 preneha. Priglašata pritožbene stroške.

5. Tožeči stranki sta odgovorili na pritožbo toženih strank. V odgovoru prerekata pritožbene navedbe toženih strank in še navajata, da je tožena stranka z dopisom z dne 14. 9. 2009, ki ga je poslala tožnikoma, v celoti priznala obveznosti, ki so ji naložene z izpodbijano sodbo in da bi bilo zato treba pritožbo tožene stranke zavreči. 6. Pritožba toženih strank je delno utemeljena, pritožba tožečih strank pa ni neutemeljena.

Glede zamude in pogodbene kazni

7. Pogodba št. 997300242 o nakupu finalizirane hiše 01HS (priloga A1, v nadaljevanju pogodba o nakupu hiše) v 9. členu določa, da se prodajalec (toženi stranki) nepremičnino izročiti kupcu (tožečim strankam) predvidoma do 30. septembra 2000, v 10. členu pa je določeno, da ima v primeru, da je prodajalec v neupravičeni zamudi z izročitvijo, kupec pa je v celoti izpolnil svoje obveznosti, ta pravico uveljavljati pogodbeno kazen v višini 1‰ za vsak dan zamude, vendar največ do višine 5% predvidene prodajne cene, zmanjšane za ceno pridobitve zemljišča skupaj z minulimi vlaganji ter priprave in opremljanja stavbnega zemljišča. Ugovor toženih strank, da nista prišli v zamudo, ker tožeči stranki nista poravnali vseh svojih obveznosti, ki izvirajo iz dodatno naročenih del, ni utemeljen. V predračunu z dne 4. 7. 2001, ki sta ga podpisala tožnika, so opredeljena dodatna dela in njihova vrednost. Vendar je bil veljaven pod odložnim pogojem, ki se ni izpolnil (da bo hiša dokončana najkasneje do 20. 7. 2001). Če bi se ta pogoj izpolnil, bi se predračun lahko štel kot dodatek k pogodbi o nakupu hiše, s čimer bi se pogodbena cena hiše povečala za znesek iz predračuna. Ker pa se pogoj ni izpolnil, predračunu ne gre pripisati veljavnosti v smislu dodatka k pogodbi. Zato toženi stranki od tožnikov na pogodbeni podlagi nista mogla terjati ničesar. Terjatev, ki proti tožnikoma izvira iz drugega pravnega naslova (neupravičene obogatitve), pa ne pomeni, da zamuda zaradi neizpolnitve vseh obveznosti ni nastopila. Določilo 10. člena pogodbe gre namreč razumeti tako, da ima kupec pravico uveljavljati pogodbeno kazen, če je v celoti izpolnil vse svoje obveznosti, ki izvirajo iz te pogodbe, ne pa tudi morebitnih drugih obveznosti, ki bi izvirale iz kakšnega drugega pravnega naslova (v tem primeru iz naslova neupravičene obogatitve).

8. Prav tako ni mogoče pritrditi stališču toženih strank, da sta tožnika prevzela nepremičnino 5. 10. 2001, kar naj bi dokazoval sporazum z dne 3. 10. 2001, ki so ga podpisale vse pravdne stranke. V 5. točki sporazuma je namreč jasno določeno, da dobava in montaža pohištvene opreme in gospodinjskih aparatov ne pomeni, da je hiša prevzeta in da je začel kupec objekt uporabljati. Poleg tega sta stranki izrecno izključili tudi določilo 112. posebne gradbene uzance, v kateri je določeno, da se izročitev domneva, če je začel naročnik uporabljati objekt pred njegovim sprejemom in izročitvijo. Toženi stranki sta torej prišli v neupravičeno zamudo, zaradi katere morata tožnikoma plačati pogodbeno kazen, ki jo je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. 9. Ugovarjanje pogodbeni kazni po višini, ker naj bi se cena iz aneksa št. 1 nanašala tudi na parkirna prostora, z izročitvijo katerih toženca nista bila v zamudi, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, zato se pritožbeno sodišče do tega očitka ni opredeljevalo in ga ni upoštevalo (337. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3, 45/2008; ZPP). Iz samega aneksa št. 1 pa to ne izhaja, saj se ta nanaša le na pogodbo o nakupu hiše. Glede pobotnih ugovorov

10. Glede pobotnega ugovora zaradi dodatno izvedenih del je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo obstoj terjatve, ki izvira iz naslova neupravičene obogatitve. Do nje je prišlo, ker sta toženi stranki na hiši izvedli dodatna dela, ki v pogodbi o nakupu hiše niso bila predvidena. Ker tožnika nista podpisala dodatka k pogodbi, ta terjatev ni izvirala pogodbene podlage, sta bila pa tožnika za izvedena dela obogatena. Tožnika neutemeljeno očitata prvostopenjskemu sodišču, da je nekritično ugotovilo obstoj in višino terjatve na podlagi predračuna, saj tožnika temu sploh nista ugovarjala, temveč sta zgolj navajala, da sta zaradi nepravilne in pomanjkljive izvedbe del in izvedbe del s slabšimi materiali bistveno več izgubila, kot pa pridobila z dodatnimi deli. Na ta način sta torej posredno priznala, da so ta dela bila izvedena, ker pa pobotnemu ugovoru nista ugovarjala niti po višini, prvostopenjsko sodišče tožencema ni moglo priznati nižjega zneska.

11. Pomanjkljiva in nepravilno izvedena dela niso predmet te tožbe, saj tožnika ne uveljavljata svojih jamčevalnih zahtevkov. Da bi tožnika uspela uveljaviti svoje pravice, ki izvirajo iz naslova stvarnih napak, bi morala poleg realnih dejanj, opravljenih še pred pravdo (notifikacijska dolžnost, glej 481. in 482. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami, v nadaljevanju ZOR), znotraj prekluzivnega roka postaviti tudi ustrezen zahtevek (odprava napake, zmanjšanje kupnine, odškodnina) in to tudi navesti. Ker iz navedb tožnikov ne izhaja niti opredelitev napak niti višina škode, ki jima je zaradi napak nastala (zgolj pavšalno sklicevanje na izvedeniško mnenje namreč ne zadošča), teh navedb ni bilo mogoče upoštevati niti kot ugovor za znižanje kupnine oziroma za plačilo odškodnine zoper prodajalčev zahtevek (ugovor) v smislu drugega odstavka 500. člena ZOR. Zgolj pavšalno sklicevanje na stvarne napake ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva.

12. Prav je ravnalo prvo sodišče, ko tožencema v pobotnem ugovoru ni priznalo davka na dodano vrednost (DDV), čeprav iz napačnih razlogov. Po davčnih pravilih je davčni zavezanec tisti, ki dobavi blago oziroma opravi storitev (12. in 13. člen Zakona o davku na dodatno vrednost, Ur. l. RS, št. 25/2005-UPB3, ZDDV, ki je veljal v trenutku uveljavljanja pobotnega ugovora). V tem primeru sta bila torej davčna zavezanca, katerih dolžnost je, da plačata DDV, toženi stranki. Ker obveznosti plačila DDV pogodbeno nista prevalili na kupca, ni podlage, da bi šel v breme tožnikoma.

13. Glede pobotnega ugovora zaradi izdelave balkona ne gre pritrditi stališču toženih strank, da bi tožeči stranki za balkon morali doplačati 2.753,05 EUR in ne zgolj 500 EUR. Iz (neprerekanih) trditev tožnikov gre izluščiti, da balkon do širine 40 cm bremeni toženi stranki zaradi projektantske napake (brez balkona se drsnih oken ne bi dalo umivati iz zunanje strani), kar pa sta toženi stranki zgradili več, je v korist tožnika in ju bremeni plačilo. Ker izdelava balkona ni bila predviden v pogodbi o nakupu hiše, je terjatev iz tega naslova presojati iz vidika neupravičene obogatitve. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je strošek izdelave balkona znašal 3.000 EUR. Iz dopolnitve izvedeniškega mnenja pa jasno izhaja, da razlika v stroških glede na to, kar sta toženca zgradila več, znaša 500 EUR, kar bremeni tožnika. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je bila ta terjatev v tem obsegu pravilno ugotovljena.

14. Nesklepčen pa je pobotni ugovor toženih strank za stroške financiranja. V 5. členu pogodbi o nakupu hiše je namreč določeno, da cena ne vsebuje stroškov financiranja izvedbe projekta. To je povsem logično določilo, saj kupec plača kupnino za končni izdelek. Na kakšen način je prodajalec izvedel gradnjo in kako se je financiral, pa ni bila stvar kupca. Nasprotno, kot je pojasnjeno v nadaljevanju (glej točko (16) obrazložitve), mora glede na določbe Zakona o varstvu potrošnikov (Ur. l. RS, št. 20/98, ZVPot) v primeru, da prodajalec pogojuje sklenitev pogodbe s predplačilom, prodajalec kupcu povrniti predpisane obresti za čas od plačila do dobave stvari. 5. člen pogodbe gre torej razumeti tako, da se je prodajalec (toženi stranki) želel zaščititi pred citiranim členom, na kar kaže tudi določba istega člena pogodbe, da je v primeru, da bi bil prodajalec iz kateregakoli razloga dolžan te obresti kljub predhodnim določilom obračunati, pravico pogodbeno ceno povišati za stroške financiranja najmanj v višini teh obresti. Nikakor pa ne gre razumeti 5. člena pogodbe tako, da bi v primeru kakršnekoli zamude kupca imel prodajalec pravico do povrnitve celotnih stroškov financiranja – takšen dogovor bi bil celo ničen, ker bi bil v nasprotju z določili ZVPot. Sploh pa sta tožnika pogodbene obveznosti poravnala pravočasno, zato je takšen pobotni ugovor še toliko bolj nerazumljiv.

Glede odškodnine zaradi prenaseljenosti naselja in zmanjšanja funkcionalnosti (garaže)

15. Pritožbeno navajanje, da izvedba izdelave garaže odstopa od predvidenih mer iz lokacijskega dovoljenja, meri na pravice kupca, ki jih ima ta zaradi stvarnih napak. Za učinkovito uveljavljanje pravic iz naslova stvarnih napak pa je treba ravnati na način, ki ga je pritožbeno sodišče že pojasnilo (glej zgoraj). Poleg tega pa takšne pritožbene navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Iz pravočasnih navedb tožnikov namreč izhaja zgolj to, da je zaradi prenaseljenosti (toženca sta s povečala število stanovanjskih enot v naselju iz predvidenih 450 na dejanskih 550) zmanjšana funkcionalnost garaže. Pri tem je prvostopenjsko sodišče po nepotrebnem ugotavljalo, ali je zaradi spremenjenega projekta naselja tožnikoma nastala škoda, ki bi se presojala po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti. To bi sodišče presojalo (le) v primeru, če bi šlo za refleksno škodo po tretjem odstavku 488. člena ZOR – če bi tožnika zatrjevala, da jima je škoda zaradi napake nastala na drugih dobrinah (damnum extra rem). Tega pa niti nista, temveč sta zgolj pavšalno zatrjevala, da jima pripada odškodnina zaradi zmanjšane funkcionalnosti garaže, ker vanjo ne moreta normalno parkirati, če je nasproti parkiran še en avtomobil velikosti vozila audi A8. Nista torej izkazala, kakšna škoda jima je zaradi tega nastala. Za odškodnino, ki bi jima nastala zaradi zaupanja (damnum circa rem) – glej drugi odstavek 488. člena ZOR – pa morajo biti izpolnjene enake predpostavke kot pri uveljavljanju drugih zahtevkov zaradi stvarnih napak(1).

Glede zahtevka za plačilo obresti na vplačana sredstva zaradi zamude

16. Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno zavrnilo zahtevek tožnikov za plačilo obresti na vplačana sredstva zaradi zamude, vendar je obrazložitev v tem delu pomanjkljiva. V pogodbenem pravu velja načelo prostega urejanja medsebojnih pravic in obveznosti (načelo dispozitivnosti) in načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti. Po splošnih pravilih obligacijskega prava torej velja, da sta stranki dolžni izpolniti obveznosti, kot izvirajo iz pogodbe. Če se stranki v pogodbi dogovorita, da kupec plača kupnino za blago pred njegovo izročitvijo, ta načeloma ne more zahtevati, da mu prodajalec izplača obresti, ki bi tekle od plačila do izročitve. Če pa prodajalec zamuja z izročitvijo, lahko kupec uveljavlja pogodbeno kazen, če je dogovorjena. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da pogodbena kazen služi temu, da pogodbi zvesti stranki ni treba dokazovati višine škode, vendar če dokaže, da je nastala škoda zaradi neizpolnitve višja, lahko stranka uveljavlja razliko do polne odškodnine. Prvostopenjsko sodišče pa pri tem ne pojasni, zakaj je zavrnilo zahtevek tožnikov tudi v presežku, torej del zahtevka, ki je iz naslova plačila zahtevanih obresti višji od pogodbene kazni. V obravnavanem primeru bi bilo treba upoštevati tudi določbe ZVPot, in sicer 1. odstavek 41. člena, ki določa plačilo obresti na predplačilo, če podjetje nakup s predplačilom pogojuje. Tožnika sta namreč plačala celotno kupnino za stvar, ki jima je bila naknadno izročena. Vendar pa tožnika v tožbenih trditvah nista navajala ene izmed predpostavk, ki morajo biti izpolnjene, da bi sodišče takšnemu zahtevku lahko ugodilo. Nista namreč trdila, da je podjetje (toženi stranki) izrecno ali molče pogojeval nakup blaga s predplačilom. Te specialne in kogentne določbe ZVPot prvostopenjsko sodišče tako ni moglo uporabiti, po splošnih pravilih obligacijskega prava, in upoštevajoč pogodbo med strankami, pa tožbeni zahtevek v tem delu ni utemeljen. Tožnika sta namreč pravočasno izpolnila pogodbo, kot se je glasila. Toženi stranki pa sta z izpolnitvijo pogodbe zamudili, zaradi česar ju je doletela pogodbeno predvidena sankcija v smislu pogodbene kazni. Do presežka nad pogodbeno kaznijo tožnika nista upravičena, ker sploh nista zatrjevala in dokazovala višine škode, ki bi jima zaradi tega nastala (npr. trditev, da sta v vmesnem času morala plačevati najemnino za stanovanje). Zgolj trditev, da sta zaradi tega imela korist tožena stranka, za priznanje odškodnine ne zadošča (da sta bila toženca na ta račun obogatena zaradi obračanja njunih sredstev, medtem ko izvedba del ni potekala po terminskem planu). O neupravičeni obogatitvi pa v tem primeru ne moremo govoriti, saj toženca teh sredstev nista pridobivala brez pravne podlage, pač pa sta tožnika kupnino predčasno plačevala na podlagi pogodbe o nakupu hiše. Glede procesnega pobotanja in obresti

17. Prvostopenjsko sodišče je storilo napako, ko je tožnikoma priznalo zamudne obresti iz pogodbene kazni za celoten znesek od dneva zamude do plačila. Tudi za procesno pobotanje namreč velja, da učinkuje od tistega trenutka, ko si terjatvi stopita nasproti. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je terjatev toženih strank, ki izvirajo iz neupravičene obogatitve, dospela z dnem vložitve pobotnega ugovora (27. 11. 2005). Vendar pri tem ni upoštevalo, da se je s tem dnem terjatev tožnikov iz naslova pogodbene kazni delno prenehala, ker so se takrat stekli pogoji za pobotanje. Pogoji za medsebojni pobot so se tako stekli dne 27. 11. 2005, zato od takrat zamudne obresti tečejo le še od razlike med priznanim vtoževanim zneskom in priznano višino pobotnega ugovora. Pritožbeno sodišče je zato sodbo v obrestnem delu ustrezno spremenilo.

Glede izročitve izvirnika pogodbe o nakupu hiše

18. Prvostopenjsko sodišče je sicer ravnalo pravilno, ko je zavrnilo del zahtevka, ki vsebuje predlog, da bo v primeru, če tožeča stranka izvirnikov ne bo izročila, oba izvirnika nadomestila sodba, vendar iz napačnih materialnopravnih razlogov. Ne drži namreč, da pravnomočna sodba, s katero sodišče nalaga stranki izročitev izvirnikov prodajnih pogodb, ki niso sklenjeni v notarskem zapisu, ne more biti podlaga za vknjižbo oziroma ne more nadomestiti ravnanja stranke, kateri je naložena izročitev izvirnikov pogodb, kot to napačno razlaga prvostopenjsko sodišče. Zahtevek za izročitev overjenega izvirnika pogodbe, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, je treba razlagati ne zgolj v smislu 4. točke 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/2003, 45/2008, 28/2009, ZZK-1), ampak tudi v smislu 5. točke istega člena. Slednja določa, da se vknjižba pravic dovoli na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je sodišče osebi, proti kateri se predlaga vpis, naložilo, da izstavi zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga. Vendar pa sodba sodišča prve stopnje, ki sledi zahtevi (zahtevku) tožnikov za pravno varstvo, ne more nadomestiti „izročitve izvirnikov“, pa tudi ne samih izvirnikov, saj ne vsebuje njihove vsebine. Zahtevek je v tem delu nesklepčen.

19. Neutemeljen je predlog tožnikov iz odgovora na pritožbo, v katerem predlagata, da pritožbeno sodišče zavrže pritožbo toženih strank. Stranka namreč ne izgubi pravnega interesa za vložitev pritožbe, če pred tem prostovoljno izpolni s prvostopenjsko sodbo naloženo obveznost. 20. Na podlagi navedenega je bilo treba pritožbi toženih strank delno ugoditi in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP sodbo prvostopenjskega sodišča v 3. točki spremeniti, kot izhaja iz izreka te sodbe. Glede ostalega pa sta po obrazloženem pritožbi obeh strank neutemeljeni, sodišče pa tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato ju je na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo in v ostalem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

21. Ker pritožba tožnikov ni bila uspešna, pritožba toženih strank pa je bila uspešna le v obrestnem delu, ki na odločitev o stroških ne vpliva, so stranke same dolžne kriti vsaka svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).

(1) Glej M. Juhart, N. Plavšak et al., Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 538 in str. 546.