Jedro

Ker pred izdajo sodbe na podlagi pripoznave sodišču ni treba preverjati, ali iz zatrjevanih dejstev izhaja utemeljenost zahtevka in ker sodišče z izjemo preizkusa po tretjem odstavku 3. člena ZPP pri izdaji sodbe na podlagi pripoznave ne uporabi materialnega prava, je obrazložitev sodišča prve stopnje v sodbi zadostna. Obrazložitev namreč omogoča preizkus pravilnosti postopanja sodišča prve stopnje pri izdaji sodbe na podlagi pripoznave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna v 8 dneh od prejema te sodbe tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 274,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 3.273,88 EUR s pripadki (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 433,99 EUR s pripadki (II. točka izreka). Presodilo je, da so v tem primeru izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave po prvem odstavku 453a. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 v zvezi s 316. členom ZPP. Zato je brez obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo.

2. Proti sodbi je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo. Smiselno je uveljavljala kršitev določil pravdnega postopka, in sicer 7. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).2 Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je svoje pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Skladno z določilom 453a. členom ZPP se v sporu majhne vrednosti šteje, da je tožena stranka tožbeni zahtevek pripoznala, če (pravočasno) ne odgovori na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena. Sodišče prve stopnje v takšnem primeru brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero zahtevku ugodi, če so izpolnjeni pogoji iz 316. člena tega zakona. Torej če ne gre za zahtevek, s katerim tožeča stranka ne more razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), in če so izpolnjene splošne in posebne procesne predpostavke za izdajo take sodbe. Tako sodbo je mogoče izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP (tretji odstavek 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 458. člena ZPP).3

6. Ne držijo pritožbeni očitki, da je tožba nepopolna, ker tožeča stranka v tožbi ni individualizirala svojega zahtevka in bi jo zato moralo sodišče prve stopnje kot nedopustno zavreči. Tožeča stranka je v obravnavanem primeru v tožbi pojasnila, da je bila s toženo stranko, dokler je slednja še poslovala kot s. p. (inštalacije B. P., s. p.), v poslovnem razmerju, pri čemer je tožena stranka pri tožeči stranki nabavljala material za svojo dejavnost. Zatrjevala je, da vtoževana terjatev v višini 3.273,88 EUR izvira iz neplačila računov št. 2016/0529, 2016/0562, 2017/0023, 2017/0028, 2017/0029 in 2017/0044, ki jih je tožeča stranka izdala toženi stranki za plačilo materiala, ki ga je na podlagi dobavnic št. 2016/0955, 2016/0917, 2016/0947, 2016/0959, 2016/1061, 2016/1090, 2016/1109, 2016/1023, 2016/1144, 2016/1222, 2017/0017, 2017/0038, 2017/0019, 2017/0075, 2017/0130 in 2016/0137 dobavila toženi stranki. V zvezi z vsakim računov je tožeča stranka navedla, kdaj je bil izdan, znesek za plačilo ter na podlagi katerih dobavnic je bil izdan. Pojasnila je tudi, da je račun št. 2016/0529 z dne 6. 12. 2016 delno, v višini 1.496,59 EUR, pobotala s terjatvijo tožene stranke do nje.

7. Navedena dejstva, ki jih je tožeča stranka podala v tožbi, po prepričanju pritožbenega sodišča zadoščajo za individualizacijo tožbenega zahtevka. Iz njih je razvidno, kaj tožeča stranka zahteva od tožene stranke ter na katerih dejstvih in dokazih temelji svoj zahtevek. Zato pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zaradi neupoštevanja nepopolnosti tožbe izdalo sodbo na podlagi pripoznave v nasprotju z določili 316. člena ZPP, ni utemeljen.

8. Ker pred izdajo sodbe na podlagi pripoznave sodišču ni treba preverjati, ali iz zatrjevanih dejstev izhaja utemeljenost zahtevka, in ker sodišče z izjemo preizkusa po tretjem odstavku 3. člena ZPP pri izdaji sodbe na podlagi pripoznave ne uporabi materialnega prava, je obrazložitev sodišča prve stopnje v sodbi zadostna. Obrazložitev namreč omogoča preizkus pravilnosti postopanja sodišča prve stopnje pri izdaji sodbe na podlagi pripoznave. Kaj več sodišče prve stopnje, upoštevajoč pojasnjeno, pri izdaji sodbe na podlagi pripoznave ni bilo dolžno presojati. Očitano pomanjkljivost izpodbijane sodbe zaradi skopega povzetka trditev tožeče stranke pa je pritožbeno sodišče odpravilo s tem, ko je trditve tožeče stranke povzelo v to sodbo zaradi odločitve o nedopustnosti tožbe.

9. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa sodišče druge stopnje tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 338. člena ZPP in prvim odstavkom 458. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije vse svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

11. Stroški tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo tožene stranke so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife4 ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 3.273,88 EUR in vrednost točke 0,60 EUR. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo ter 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 457,5 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,6 EUR pa 274,50 EUR. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 274,50 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 458. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 3 Primerjaj: VSL sodba I Cp 1435/2017 z dne 22. 11. 2017, I Cp 54/2017 z dne 13. 3. 2017 in VSL sodba in sklep II Cp 1154/2017 z dne 4. 9. 2017. 4 Ur. l. RS, št. 2/2015 in naslednji.